Arhiv za December, 2011

Recenzije: The Ides of March, The Muppets

31.12.2011 ob 23:34

THE IDES OF MARCH

Najprej velika pohvala gospodu Georgeu Clooneyju, ki je tale film tudi oscenaril, zrežiral in si na pleča prilimal še odlično vlogo governerja Mikea Norrisa, ki se poda v tekmo za ameriškega predsednika. Nato pohvala za vrhunski igralski ansambel, kjer razturajo Ryan Gosling, Paul Giamatti in Philip Seymour Hoffman, spin doktorji predsedniške kampanje, pa še pohvalice za Evan Rachel Wood, mlado pripravnico, ki zmeša štrene, Mariso Tomei, ki dobro fura vplivno novinarko, in Jeffryja Wrighta, ki brezhibno uživa kot senator Thompson. Zelo dober film, kjer dejansko štima vse, pa četudi je tematika precej zrabljena. Všeč mi je to, da Clooney ne teži, da zna prepričljivo premešati resno dramo, zajebano situacijo in humorno atmosfero. Da zna politično kampanjo in vse kar sodi zraven odlično približati tudi gledalcu, ki mu za take reči ni kaj dosti mar. Da je torej posnel film, ki zažiga. Ki obvlada insajderske infote in kljub temu ne vrta pregloboko. Ki vrhunsko pokaže, da v politiki zmaga tisti, ki je najbolj pokvarjen, najbolj iznajdljiv in najmanj pošten. Zelo aktualen film, tudi za Slovenijo, kjer se v zakulisju brez dvoma špilajo iste igrice. V bistvu pa zgodba mladega in nadarjenega spin doktorja, ki ga igra Ryan Gosling. Mladeniča, ki stori napako in gre potem preko trupel, da bi si rešil rit in se znova zavihtel na položaj, ki mu pripada. Scenarij je oster in prebrisan, Clooney je kot režiser resnično mojster, ki zna iz igralcev potegniti najboljše in njihove sposobnosti spretno zmešati z zelo dobro dramaturgijo in tempom, gledalca pa karizmatična zgodba v dogajanje potegne že med najavno špico. Jp, tole je film, s katerim bi se lahko zmagalo na volitvah.

Ocena: 8/10

THE MUPPETS

Eto, tako se naredi en tak res lep, simpatičen, pozitiven in luškan filmčič, ki ga lahko pogoltnete namesto tablet proti depresiji. Mapetki še vedno razturajo, Mapetki so še vedno polni nostalgije, Mapetki so še vedno ekipa, ki ne razočara. Kljub temu, da se zdi, da jih je povozil čas, vedno znova dokažejo, da so še vedno moderni, zanimivi, zabavni in zimzeleni. In točno o tem gre tale njihova najnovejša avantura, o tem, da morajo dokazati, da lahko še vedno napolnijo dvorano in ujamejo rejtinge. Da so torej še zmeraj bankabilni in trendy. Ne bom rekel, da nekaj prizorov vendarle ni pretirano sladkih, pa da mi Amy Adams ni šla pošteno na živce, toda celota je okej, celota je dober družinski film, zelo solidna zabava za celo družino, kjer se kot je pri Mapetkih v navadi, oglasi tudi cela kopica znanih imen. In tu je Chris Cooper, zlobni Tex Richman, malce blesava vloga za tako velikega igralca, ki pa jo zvozi že zaradi hip hop vložka, ki je tako zelo nepričakovan in izviren, da gledalec poči od smeha. Jp, Chris Cooper rapa, Jason Segel pa se za nekaj povprečnih glasbenih točk odkupi z vrhunsko pesmijo o krizi identiete, ki je brez dvoma vrhunec celega filma, če seveda odštejem vso nostalgijo, ki jo pričara Kermitova nepozabna druščina. Tole je velika vrnitev Mapetkov, celovečerna verzija njihovega tv šova, ki ne rabi dodatkov kot v nekaterih prejšnjih celovečercih, ampak le stari dobri Muppet Show, ki sem ga dejansko že pošteno pogrešal.

Ocena: 7/10

Najslabši filmi leta 2011

30.12.2011 ob 20:00

Pa leto enkrat za spremembo končajmo z naborom najslabših filmov, ki so jih v zadnjih dvanajstih mesecih videle moje oči.

Tule je, filmski ološ leta 2011:

  • Footloose
  • New Year’s Eve
  • Fright Night
  • Tower Heist
  • The Thing
  • Dream House
  • Road to Nowhere
  • The Bleeding
  • Rammbock: Berlin Undead
  • V letu hiphopa
  • What’s Your Number
  • I Don’t Know How She Does It
  • Honey 2
  • Shark Night
  • Johnny English Reborn
  • Horrible Bosses
  • Friends With Benefits
  • The Beaver
  • Cowboys & Aliens
  • The Smurfs
  • Captain America
  • Mama I Want To Sing
  • Cars 2
  • Something Borrowed
  • The Woman
  • Henry’s Crime
  • Arthur
  • Red Riding Hood
  • Jack and the Beanstalk
  • Your Higness
  • Priest
  • The Ward
  • Passion Play
  • Beastly
  • Samurai Commando Mission
  • The Romantics
  • Hop
  • Thor
  • Nude Nuns With Big Guns
  • Hyenas
  • No Strings Attached
  • Sucker Punch
  • The Roomate
  • Boy Eats Girl
  • Zombie Driftwood
  • How Do You Know
  • Faster
  • Hall Pass
  • Big Mommas: Like Father Like Son
  • Morning Glory
  • Bitter Feast
  • Tomorrow When the War Began
  • The Big Bang
  • Burlesque
  • The Tourist

Recenzije: 50/50, Carnage, Fair Game

29.12.2011 ob 03:46

50/50

Krasen filmček, ki rahločutno zmeša dramo in komedijo ter zgodbo o mladeniču (zelo dobri in naravni Joseph Gordon-Levitt), ki zboli za rakom, gledalcu predstavi tako zelo simpatično, gledljivo, realistično in življenjsko, da je zlepa ne pozabi. Zavoljo Setha Rogena, ki igra mladeničevega prijatelja, je film morda na trenutke resda preveč norčav in podoben kakšni “straniščni komediji”, toda na nek način štima tudi ta kontekst, saj lepo pokaže, da se je treba raka lotiti tudi na pozitivne energije poln način, pač tako, da se znaš tudi zabavati in ne padeš v depresijo ter slabo voljo oz. ne pozabiš živeti in svoje bolezensko stanje izkoristiš tudi kot prednost, ko je treba, recimo za osvajanje deklet, ki padejo na to, da pač umiraš in te hočejo potolažiti s seksom. Pred vami je torej film, ki se resne tematike loti brez patetike in kljub temu ne pade v preveč zabavne vode, kar pomeni, da gledalec vseeno potoči kako solzico in se zave kvalitete ter izvrstne dramaturgije, ko spremlja boj glavnega junaka, ki ga čakajo naporne kemoterapije, pa tudi seanse pri novopečeni psihiatrinji (presenetljivo nezoprna Anna Kendrick), težave s punco (Bryce Dallas Howard) in teženje mame (Anjelica Houston), ki ji ni jasno zakaj gre sinu na živce, če ga kliče petkrat na dan. Lep film, žalosten in zabaven hkrati, malce podoben zimzelenemu Terms of Endearment, sicer pa nedvomno eden izmed presenetljivih biserčkov leta.

Ocena: 8/10

CARNAGE

Carnage, najnovejši film legendarnega Romana Polanskega, ali še bolje, Kdo se boji Virginie Woolf by Polanski, je vse do zadnjih minut odličen film. Tekoč, strašno zabaven, gledljiv, dobro narejen, dinamičen in na nek način zelo poseben. Odrski, če poenostavim, pa vendar zelo filmski, če veste kaj mislim. Soba, dva para, zaplet okoli pretepa njunih sinov, nevrotični izpadi in prijemi, ki jih zna tudi Woody Allen, ki mu Polanski tokrat dolguje eno rundo. Jp, Polanski je posnel film Woodyja Allena in dobil odlično igralsko ekipo, kjer nekoliko šepa le Jodie Foster, ki pretirava in overacta po nepotrebnem. Za razliko od Kate Winslet, Johna C. Reillyja in Christopha Waltza, ki se zlijejo s situacijo in svoje vloge izpeljejo z guštom in vsem potrebnim preseravanjem, za svoje dobro, da ne bo pomote. Prav zato je škoda, da film dobesedno crkne v zadnjih minutah oz. da ga ubijejo nenadoma grozno slabe igralske kreacije celotne ekipe. To, kar je prej ves film odlično, na koncu postane patetično, preterano, otročje in bedno. Kot da se začne nek drug film, kjer tudi Kate Winslet postane najslabša igralka v sobi. Minuto nazaj je izvrstna, minuto kasneje je porazno slaba, kot da bi jo zamenjali s kaskaderko. To je res neverjetno, tega res ne štekam, to uniči končni učinek filma. Kot da bi nenadoma zmanjkalo kvalitete, kot da bi zadnje minute režiral nek drug režiser. Vse pade na nulo, dramaturgija, atmosfera, dialogi, filing, tempo in igra. Škoda, saj sem se že pošteno veselil, da bom lahko zapisal, da je Roman faking Polanski končno spet posnel izvrsten film, kjer bi mu roko lahko stisnil tudi Mike Nichols, režiser mojstrske Virginie Woolf.

Ocena: 6/10

FAIR GAME

Pri takih političnih trilerjih se vedno ustrašim, da mi bo dolgčas. Da bo zgodba preveč politična in premalo filmska. Da bom dobil preveč čvekanja in premalo akcije, preveč papirologije in premalo dela na terenu, če me razumete. Prav zato sem vesel, da je Fair Game nekaj drugega. Da je ravno pravšnja mešanica politike in akcije, čvekanja in dejanj, papirologije in dela na terenu. Da je vsaj tako dober kot Breach, ki ga je leta 2007 posnel Billy Ray, pa recimo kot The Interpreter, ki ga je leta 2005 posnel Sydney Pollack. Da ne bo pomote, ne govorim o akciji v smislu streljanja in eksplozij, tega Fair Game ne potrebuje. Je preveč dober, da bi padel na ta nivo. Fair Game metke in bombe menja za napeto insajdersko situacijo, kjer nekdo razkrije pravo identiteto ciine agentke Valerie Plame (Naomi Watts), ki potem z možem Joejem Wilsonom (Sean Penn), bivšim ambasadorjem, začne vojno z Belo hišo in z mlini na veter, če sem metaforičen. In pozor, zgodba ni izmišljena, vse se je zgodilo tudi v resnici, kar je noro. Kar je še en dokaz kako zelo pokvarjena je bila Busheva administracija, ko je začela vojno z Irakom. Drzen film, morda malce out of date, toda tako zelo direkten, da Ameriko strese do temeljev. Da gledalcu izda reči, ki so res top secret. Drži, pred vami je situacija, kjer bi se odlično znašel Jason Bourne, ki ga je prav tako režiral Doug Liman, toda kot sem že dejal, Fair Game je predober in preveč realističen, da bi potreboval taka sranja. Dovolj je le besedna vojna, dovolj je enkratna predstava Wattsove in Penna, dovolj je to, da gledalec začuti stisko junakinje, ki so ji izdali identiteto in zajebali številne tajne misije v najbolj kočljivih državah sveta. Da film ni dobil redne distribucije in da je mimo folka švignil skorajda neopazno, je seveda jasno, saj je preveč pogumen in preveč oster tam, kjer drugi podobni filmi delajo v rokavicah.

Ocena: 8/10

Recenzija: Conan the Barbarian (2011)

27.12.2011 ob 22:51

CONAN THE BARBARIAN

Na novega Conana sem se dobro pripravil. Najprej z originalom iz leta 1982, nato z nadaljevanjem iz leta 1984, potem pa še s filmi Red Sonja, Kull, The Beastmaster in The Sword and the Sorcerer. Padel sem noter v tem starodavne bajke in komaj čakal, da novega Conana vidim v razkošnem 3Dju. Žal ni ratalo, saj so naše budale film prešpricale, pač zato, ker v ZDA ni vžgal, kar pa ne pomeni, da ne bi vžgal pri nas. Novi Conan je namreč presenetljivo dober, je povsem zadovoljiv rimejk, resda daleč od klasike Johna Miliusa in Arnolda Schwarzeneggeerja, a povsem okej bajeslovna pustolovščina, kjer raztura Jason Momoa, ki mu je Conan pisan na kožo skoraj tako dobro kot Arniju. Prav Momoa je glavni razlog, da se novi Conan dobro znajde v mešanici surovosti, nasilja, krvi, mesa, humornih vložkov, akcije in pravljičnih prijemov. Četudi Momoa nima takih bicepsov kot Arni, saj vendarle malce pozira in se zaveda, da s to vlogo postaja zvezda, mu gre izvrstno, pa še boljši igralec je od Arnija, kar pomeni, da mu lahko dajo več dialogov in več dramaturgije. Momoa, sicer možek Lise Bonet, je hud frajer, je nabildana verzija Antonia Banderasa, je dedec v pravem pomenu besede. Je Conan, s katerim bi se ženske tudi poročile, če bi bilo treba. Ostala ekipa na čelu s čarovnico Rose McGowan se resda trudi, toda ko kamera ujame Momoo, se ne vidi nikogar več. Momoa je karizma, ki ne rabi spremljevalne ekipe. Momoa na svojih ramenih kot za šalo odfura cel film in skrije nekaj napakic, ki za celoto niso usodne.

Režiser Marcus Nispel, ki je predlani v zelo slabem rimejku Petka trinajstega sesul Jasona Voorheesa, resda ni John Milius, je pa dovolj prebrisan, da se zaveda odgovornosti do originala in ne podleže pretiranim komercialnim prijemom ostalih 3D pičkarij, ampak se dostojno klanja klasiki in ohranja surovost ter nasilje, ki sta za dobrega Conana več kot nujna. Filmu dejansko ne manjka kaj dosti, da bi bil zares odličen žanrski izdelek, je pa res, da gledalec ne more mimo legendarnega izvirnika, mimo primerjav, ki ga seveda pokopljejo in mu vzamejo krila povsod tam, ko nakaže, da bi rad letel res visoko. To bi mu ratalo, če Milius leta 1982 s Schwarzeneggeerjem ne bi posnel svojega Conana, ker ga je, pa tale Conan pač ostane na ravni dostojne pop corn zabave, ki pa v poplavi poraznih letošnjih rimejkov vendarle ponosno dviga glavo iz sivega povprečja.

Ocena: 7/10

Recenzije: New Year’s Eve, Colombiana, Fright Night (2011)

27.12.2011 ob 22:19

NEW YEAR’S EVE

Če hočete nekomu pokazati slab film, bo New Year’s Eve odlična izbira. New Year’s Eve je esenca slabega filma, ali še bolje, je kronski dokaz kako zelo narobe lahko gre vse pri nekem filmu. Prav imate, Valentine’s Day, ki ga je lani prav tako posnel Garry Marshall, je mojstrovina proti temu filmu. Je najboljši film vseh časov, če ga primerjamo s tem filmom. Res grozno slab film, od začetka do konca. Kljub temu, da v njem nastopa pol Hollywooda. Vsi, ki v njem nastopajo, prav tekmujejo kdo bo slabši, bolj osladen, bolj neprepričljiv in bolj zoprn. Prav želel bi si serijskega morilca, recimo kakega Jasona Voorheesa, ki bi vse skupaj zverinsko poklal. Tudi De Nira, ki itak umira v bolnici, tudi Jona Bon Jovija, ki poje Katherine Heigl, tudi Jessico Biel, ki bo kmalu rodila. Jp, tole je film, kjer celo nosečniški trebuh izgleda kot fake. Pa film, kjer sta tečni tudi Hilary Swank in Sarah Jessica Parker. Pa film, kjer Ashton Kutcher spet dokaže, da je najslabši igralec vseh časov. In seveda film, kjer do tega naziva tudi Josh Duhamel ni kaj dosti daleč, da o Michelle Pfeiffer, ki odigra svojo najslabšo vlogo v karieri, niti ne izgubljam besed. Pogojno okej so Ludacris, Helle Berry in Sofia Vergara, pa še to samo zato, ker so vsi ostali tako grozno slabi. Niti ena situacija ni zanimiva, niti en prizor ne potegne gledalca, niti en dialog ni vsaj približno zabaven. Katastrofa od filma, resno. In idealna prilika, če si želite uničiti božične in novoletne praznike.

Ocena: 1/10

COLOMBIANA

Zoe Saldana se v vlogi profesionalne morilke in hladnokrvne maščevalke resda znajde dobro, toda material, ki ji ga v usta porine scenarist Luc Besson, ki zadnja leta dela samo sranje, je na nivoju osnovne šole, tudi kar se zapletov, idej, dramaturgije in dialogov tiče. Predvidljiv in klišejski film, resda z željo frajerske montaže in skuliranih sekvenc, a daleč od dobrih momentov, ki bi v gledalčevem spominu trajali dlje od odjavne špice. Najboljši je uvod, kjer Saldano kot deklico igra prikupna Amandla Stenberg, ki zmaga v prizoru, v katerem na policijski postaji izbruha čip, nato pa sledijo bolj ali manj stereotipni prijemi modernim akcijad s poceni scenarističnimi rešitvami in zapleti, ki smo jih na boljši način videli že stokrat.

Ocena: 4/10

FRIGHT NIGHT

Ko sem slišal, da bo Colin Farrell igral vlogo, ki je leta 1985 v mojstrovini Toma Hollanda proslavila Chrisa Sarandona, sem imel upanje, da bo tale rimejk vsaj približno okej. Farrell je bil namreč v moji glavi idealen za vampirja, ki zagreni življenje mladeniču Charleyju Brewsterju (Anton Yelchin), ki svojemu prijatelju Edu (Christopher Mintz-Plasse) seveda ne verjame, da ima njegov novi sosed ostre čekane. Toda prav Farrell je najbolj zanič. Je tako zelo slab, da boli glava in da dela sramoto Sarandonu, ki se na hitro pojavi v prizoru prometne nesreče in nas še enkrat spomni kako zelo odličen in zabavno srhljiv je bil original. Rimejk je poraz na celi črti. Tudi v atmosferi, kaj šele v dobrih forah. Nekaj okej efektov ima (recimo prizor, ko Farrell od Toni Collette faše prometni znak), toda to je premalo, da bi bil vsaj približek solidne komične grozljivke. Pa tudi The Lost Boyse se trudi oponašati, seveda neuspešno in žaljivo. Otročji film, ki pa je tako povprečen, da ne bi bil všeč niti otrokom. Premalo zabaven, da bi lahko vzeli za komično grozljivko, premalo grozljiv, da bi nas vsaj malo prestrašil. Nič od nič, če skrajšam.

Ocena: 2/10

Albumi, ki so mi sedli leta 2011

26.12.2011 ob 03:30

Anthony Hamilton: Back To Love

Anthony Hamilton mi je od nekdaj vrhunski r&b in soul pevec. Nek tak prav poseben vajb ima njegova muska, pa dobro zna pobožati z vokalom. Letos je izdal svoj sedmi album, svoj labodji spev, če me vprašate za iskreno mnenje. Enega najboljših albumov leta, kjer so praktično vsi komadi mojstrovine zase. Odlična mešanica r&bja, soula in bluesa, ko je treba. Res kvalitetno, udarno in nežno, ko se mu zahoče. Na nivoju R. Kellyja, če grem do konca. Resnično album, ki ga lahko poslušate v avtu, zunaj, solo, v dvoje in kjerkoli vas prime. Še posebej, ko pride do izjemnega dueta s Keri Hilson.

null

Mary J. Blige: My Life II… The Journey Continues

Da mi je Mary J. Blige najboljša in najljubša r&b pevka, že veste, zato vsak njej nov izdelek pričakam z velikim zanimanjem in pričakovanjem. Ne bom rekel, da je tale album njen najboljši, saj je nekaj komadov precej povprečnih in premalo zanimivih, toda ko pridejo na vrsto dobri, ostale pevke nimajo šans. Takrat je Mary res queen of hip hop, ženska verzija R. Kellyja, če poenostavim. Daleč najboljša sta mi The Living Proof in 25/8, takoj za njima pa sekajo No Condition, Mr. Wrong, Need Someone in Empty Prayers. Mary ohranja kvaliteto, Mary ostaja presežek. Mary enostavno ne more razočarati ljubitelje kvalitetne muske.

null

Naughty By Nature: Anthem Inc.

Nimam pojma ali se mi samo zdi ali pa je tale veliki comeback res minil nekako brez pompa. To ni navaden rap, to so Naughty By Nature, ena izmed najboljših rap skupin vseh časov, mojstri klasik Opp, Hip Hop Hooray, Feel Me Flow, Yoke the Joker  in recimo Everything’s Gonna Be Alright, ki so se po skoraj desetih letih spet vrnili pred mikrofone. Žal ne morem reči, da sem padel na kolena, saj mi manjka nekaj več poverja in izvirnosti, toda vseeno lahko zapišem, da gre za zelo dober hip hop album, za pravo dozo pravega rapa, ki ga danes pošteno manjka. Me je pa bolj kot nova muska ujela nostalgija za to enkratno grupo, ki sem jo pred leti uspel videti tudi v živo na koncertu v Ljubljani.

null

Ludacris: 1.21 Gigawatts: Back To The First Time

Čeprav gre za tako imenovani mixtape, lahko rečem, da že nekaj dni zapored razbijam šajbe v svojem avtomobilu. Odličen shit, res odličen. Močan, nabit z energijo pa s flowom, ki ga poleg Ludacrisa ne premore skoraj noben drug raper. Jp, Ludacrisovi mixtapei so boljpši od večine pravih albumov ostalih artistov. Kapo dol, resno.

null

Jay-Z & Kanye West: Watch the Throne

Pa se je končno le zgodilo, dolgo pričakovano sodelovanje Jay-Zja in Kanyea Westa, dveh največjih, najbolj vplivnih in najbolj uspešnih raperjev modernega časa. Resda sta odlično vadila že v komadu Run This Town, kjer je refren kot veste pela Rihanna, pa nato še v komadu Monster, kjer je Jay skulirano asistiral skupaj z Rickom Rossom in Nicki Minaj, toda zdaj sta posnela skupen album. Odlično zadevo z naslovom Watch the Throne, ki je točno taka kot sem pričakoval. Nabita s preseravanjem, larger than life podlagami, egotripaštvom, dobrimi rimaškimi forami in izvirnim powerjem, kjer ne moreš, da ne bi komadom nenehno stiskal repeat. Četudi mi je Jay-Zjevo sodelovanje z R. Kellyjem še vedno bolj kul, Westov album My Beautiful Dark Twisted Fantasy pa še vedno bolj izviren in dodelan, je tole presežek, ki mi je všeč tudi zato, ker Kanye in Jay ne težita in ne solita pameti, ampak se zabavata in preseravata ter vseeno z levo jajco peljeta scat papke kot so Soulja Boy, Drake in recimo Wiz Khalifa. No ja, pa tudi resna sta, ko je treba, toda ne na zatežen in depresiven Eminemov način, ampak skulirano in samozavestno, se pravi tako, da nam pokažeta, da prav onadva pazita na faking hip hop throne za najboljšega raperja alive. Jay-Z je itak že od nekdaj totalno car in eden najboljših raperjev v poslu, Kanye pa je pač vizionar, megaloman in egotripaš, ki se je z njim izvrstno zlil za tale album, kjer boste našli šestnajst tako ali drugače odličnih komadov.  Najbolj kul so mi H.A.M., Got To Have It, Illest Motherfucker Alive, Niggas in Paris, Otis, Who Gon Stop Me, Murder to Excellence, Made in America, Why I Love You, The Joy in Lift Off, kjer pomaga Beyonce. Zares dobri komadi, s takimi glasbenimi podlagami in produkcijo, da te strga.  Tole mora biti album leta, tole si zasluži biti album leta, tole je zares dober in frajerski hip hop, ki ga danes manjka in ga očitno znata furati le še Kayne West in Jay-Z.

null

DJ Khaled: We the Best Forever

Leta 1975 rojeni in s palestinskmi koreninami nabiti DJ Khaled, s pravim imenom Khaled bin Abdul Khaled, dela zakon musko. Tak larger than life hip hop s powerjem, ki te dvigne v luft. Ki v tebi prebudi željo, da ga nabijaš v avtu in sesuješ šajbe, če se le da. Tip je odličen glasbeni producent, radijski zvezdnik, didžej skupine Terror Squad (Big Pun, Fat Joe) in šef založbe Def Jam Sound, ki fura tudi Ludacrisa, Ricka Rossa, Acea Hooda, The Dreama in Young Jeezyja. Čisto zares me je usekal lani, ko sem prvič slišal komad All I Do Is Win, kjer so v prvi vrsti stali T-Pain, Snoop Dogg, Ludacris in Rick Ross, še bolj pa letos, ko me je nabil s komadom Welcome To My Hood, pri katerem so v izvirniku in remiksu rapali tudi Rick Ross, Busta Ryhmes, T-Pain, Lil’ Wayne, Twista, Fat Joe in The Game. Jp, če te ni pri Khaledu, te ni. Khaled okoli sebe vedno zbere izjemno znan imena, kar je preprosto neverjetno. In tako je tudi tokrat pri njegovem najnovejšem albumu We the Best Forever, kjer mu poleg prej omenjenih mcjev pomagajo tudi Akon, Mary J. Blige, Jadakiss, Fabolous, Chris Brown, Ne-Yo, Keyshia Cole, Cee Lo Green, BOB, Drake in Big Sean.  Na albumu je 12 komadov in čisto vsi z izjemo I’m the One, kjer rapajo Drake, Rick Ross in Lil’ Wayne, A Million Lights, kjer rukajo Tyga, Cory Gunz, Mack Maine, Jae Millz in Kevin Rudolf ter Im Tuggin, kjer žgeta Waka Flocka in Ace Hood (prvi je zoprn in premehek, drugi ni nič posebnega in malo najeda, tretji je dolgočasen), so mi pisani na kožo. So nabiti s takim powerjem, da te strga. No ja, ne čisto v stilu Welcome to My Hood, ki je najboljši komad albuma, a vseeno dovolj prepričljivo in skulirano, da poslušalca potegne noter. Zanimiva sta tudi It Ain’t Over Til’ It’s Over z Mary J. Blige, Jadakissom in Fabolousom ter Legendary s Chrisom Brownom, Keyshio Cole in Ne-Yom. Nekaj posebnega je seveda Sleep When I’m Done, kjer Busta Ryhmesu in The Gameu asistira Cee Lo Green, ki se je po dolgem času vrnil k svojim hip hop koreninam. Z značilnim Khaledovim powerjem pa sekata Money (Ludacris, Jeezy) in Future (Ace Hood, Meek Mill, Wale, Vado, Big Sean), ki sta mi poleg Welcome To My Hood najboljša. Zelo dober in nekoliko mehkejši je My Life z BOBom in Akonom, čisto okej pa je tudi Can’t Stop z Birdmanom in T-Paineom.  Dober album, skuliran, dinamičen, glasbeno energičen in nafilan s toliko znanimi imeni, da kar poka po šivih. Tak hip hop mi je trenjtno všeč, tak hip hop me spravi v pogon in v miganje.

null

Ledisi: Pieces of Me

Prav nerodno mi je, da do letos nisem imel pojma kdo je Ledisi, pa četudi je Pieces of Me njen že šesti album. Morda sem jo kdaj zasledil, a si je nisem zapomnil, lahko pa rečem, da je sramota, da ni bolj znana, saj je odlična vokalistka in pevka, ki jo po zaslugi novega albuma spoznavam tudi sam. Če se ne motim, je šla tokrat prvič v tako imenovani mainstream in servirala zares odličen soul in r&b izdelek, ki premore celo kopico enkratnih pesmi. Jp, družba, Ledisi ima album, ki bi ga morala imeti Beyonce. Ledisi ima enega najboljših albumov leta, kjer bi poleg fenomenalne naslovne balade kot top komade izpostavil še Bravo, Hate Me in Raise Up. Dobri so tudi One Step Ahead, So Into You, I Gotta Get To You, Bgty, I Miss You Now, Shine in Stay Together, kjer pomaga Jaheim. Zares dober, dinamičen, kvaliteten in vrhunsko odpet album, o katerem lahko Rihanna in Beyonce le sanjata. Hudiča, o katerem lahko letos sanjata tudi Mary J. Blige in Keri Hilson. Kapo dol za Ledisi.

null

Kandi: Koated

Kandi sem odkril čisto po naključju in takoj poštekal, da gre za nekaj nadpovprečno dobrega. Za nekaj, kar velja pohvaliti in izpostaviti sto na uro. Tako kot pri Ledisi mi je znova močno nerodno, da nisem vedel za koga gre. Da gre za Kandi Burruss, nekdanjo članico skupine Xscape in avtorico, ki je pisala pesmi tudi za Whitney Houston, Alicio Keys, Pink, Mariah Carey, Fantasio, Usherja, TLC, Boys II Men, Destiny’s Child in Faith Evans. Torej za mojstrico r&bja, ki je lani po desetih letih pavze izdala svoj drugi album z naslovom Koated. Pravo r&b pizdarijo, ki jo v današnjih časih manjka in ki bi si brez dvoma zaslužila večjo pozornost širšega občinstva. Komada Heaven’t Loved Right in How Could You sta itak čisti klasiki in nekaj najboljšega, kar sem slišal v zadnjem času, enako dobro pa sekajo še Fly Above, I Want You, Me & U in Superwoman. Odličen album, dosti boljši od vseh bolj znanih in bolj promoviranih pevk skupaj. Kapo dol za Kandi.

null

Beyonce: 4

Od Beyonce pričakujem presežke, zato moram žal zapisati, da sem nad njenim novim albumom razočaran. Čuden album je posnela, skoraj eksperiment, pa četudi se ne igra z autotuneom in elektroniko. Se pa igra z melodiko, ki je taka, da ne gre v ušesa in da ne stresa kot se je to dogajalo na njenih prejšnjih in dosti boljših albumih. Že prvi singel Run The World (Girls) mi je bil sumljiv, a sem vseeno upal, da me čaka mojstrovina. Žal me ni, žal gre za sila povprečen album, kjer takole na hitro izstopajo 1+1, Best Thing I Never Had, I was Here, Start Over in morda Countdown, pa še ti niso ravno taki, da bi zanje ubijal, se pravi taki kot sem jih od Beyonce pričakoval. Preveč pop in premalo r&b je vse skupaj. Nek neposrečen miks ritmov, ki ne prime, pa če se še ne vem kako trudim. Okej, morda si moram res vzeti več časa, toda album vseeno ne bo nekaj zares dobrega in takega kot bi se za Beyonce spodobilo. Še posebej zaradi komadov, ki jih nisem omenil in so na nek način celo malce tečni in dolgočasni. Jp, 4 je velik korak nazaj od I Am Sasha Fierce, je album, ki si ga Beyonce ne bi smela dovoliti, pa četudi je imela željo, da svojim oboževalcem ponudi nekaj malce drugačnega.

null

WC: Revenge of the Barracuda

Uf, zajebano dober album, poleg novega Icea Cubea eden boljših, kar sem jih v roke prijel v zadnjem času. To je moja scena, natanko tak rap mi je kul, natanko to, kar ponuja WC, s pravim imenom William L. Calhoun Jr., je to, kar pričakujem od pravega raperja. Super flow, super finte, domiselne rime in skulirana glasbena podlaga, kjer te prime, da bi odprl okno avta in se obnašal kot najstnik. Nič nepotrebnega teženja pa morenja, pač hip hop kot je treba. Za skuliran filing in frajersko počutje. Če bi delal top 5 raperjev vseh časov, bi ga dal zraven, tako kul mi je takoj ko zaslišim njegov glas in fore. Čeprav je gangster, je huda faca, to ga dela za posebnega in takega, da mi je njegov stil rapanja res zakon. Zelo podoben je bil tudi WCjev prejšnji album Guilty by Affiliation iz leta 2007, sem pa modela, ki večkrat sodeluje tudi z Iceom Cubeom in ga s svojimi gostovanji v njegovih komadih kdaj pa kdaj celo zasenči, prvič spoznal že davnega leta 1993, ko sem nabavil soundtrack filma Tresspass (tudi tako imenovani filmscore Ryja Cooderja, ki sem ga kupil hkrati, je odličen) in ujel komad Quick Way Out, ki ga je WC posnel v paru z grupo Maad Circle, kjer sta bila glavna tudi Coolio in DJ Crazy Toons (pobje so izdali dva albuma).  Je bil pa WC prav tako član skupine, no ja, naveze Westside Connection, kjer sta v prvi vrsti stala še Ice Cube in enako skulirani Mack 10. Zakon musko so imeli, toda vseeno se mi zdi, da je WC še boljši, ko je sam, ko torej na vsake toliko časa izda solo ploščo in počasti ljubitelje pravega hip hopa. In če se še enkrat vrnem k albumu Revenge of the Barracuda, ki uradno izzide čez kak teden, res je dober. Ne bom rekel, da so vsi komadi enako dobri, toda tisti, ki so, so res hudičevo dobri in taki, da jih že nabijam večkrat na dan.  Prav imate, WC ni le raper, WC je faking barakuda.

null

Keri Hilson: No Boys Allowed

Na Keri Hilson sem prvič postal pozoren v trenutku, ko je lansirala svojo veliko uspešnico Knock You Down, ki je bila lani ena izmed mojih top pesmi leta. Zelo dober je bil tudi njen debitantski album In a Perfect World, kjer so poleg Knock You Down daleč letele tudi Turnin Me On, Get Your Money Up, Return the Favor in recimo Energy. Okej, Keri resda še ni Beyonce, toda njena muska je kul, velik plus pa je dejstvo, da je avtorica komadov tudi drugim izvajalcem. In sedaj je izdal album No Boys Allowed, ki je še boljši od njenega debija. Ki ima nekaj zares odličnih pesmi, katere me držijo že nekaj časa in visoko kotirajo tudi na moji glasbeni lestvici, ki jo objavljam na blogu. Najprej so mi v uho padle Pretty Girl Rock, Buyou in The Way You Love Me, zelo dobre pa so tudi All the Boys, Beautiful Mistake, Breaking Point, Loose Control in recimo One Night Stand, ki se jim bom brez dvoma podrobneje posvetil v naslednjih dneh, ko bo več časa za musko. Hilsonova je kul zavoljo udarnih beatov in dobre melodike, pa tudi okej vokal ima, po dolgem času pa v rokah držim album ženske izvajalke, ki mi je praktično všeč od začetka do konca. Ki ima cel kup super komadov, katerih se še lep čas ne bom naveličal.

null

Rihanna: Talk That Talk

Tole resda ni njen najboljši izdelek, je pa zelo dobro, da se je spet dotaknila pravega r&bja in šla nazaj k svojim koreninam. Še posebej v naslovem komadu, kjer pomag Jay-Z, pa tudi v pesmi You Da One, za katero je pravkar posnela videospot. Rihanna ni najboljša vokalistka vseh časov, toda njen glas je odličen za komade, ki jih poje, kar dokazuje tudi dejstvo, da je že skoraj desetletje na samem vrhu scene. Album kot celota ne prepriča povsem, je pa nekaj komadov čisto kul, zato je vse skupaj vredno ljubiteljev r&bja in udarnih ritmov za partyje.

null

Amy Winehouse: Frank

Tale glasbeni prvenec nedavno preminule Amy Winehouse je leta 2003 mimo mene švignil popolnoma neopazno, potem pa si zanj nikoli nisem vzel pravega časa, saj mi je zadostoval njen drugi in žal zadnji album Back to Black. In Frank je izvrsten album, taka nalezljiva in seksi fuzija jazza, funka, popa, soula in r&bja, kjer skorajda ne verjamem, da Amy ni doma iz ameriškega juga in da je v resnici Britanka. Vrhunska je, tako vokalno kot v interpretaciji, pa še besedila in musko je večinoma naredila sama, kar je še en dokaz kako velik talent je bila. Ko pritisnem na prva dva komada, ki nosita naslov Stronger Than Me in You Sent Me Flying, dobim za trenutek celo občutek, da me čara Bilie Holliday, kar je preprosto neverjetno. Pa tudi nekaj Dinah Washington, Nine Simone in Bessie Smith je v njej, pa tudi kaka Gladys Knight, Aretha Franklin, Patti LaBelle, Sade in recimo Shirley Brown bi se našla. Noro dobro, res.  In tukaj je tudi Fuck Me Pumps, eden izmed vrhuncev albuma, ki potegne tudi s svojim dobrim ritmom, kjer bi se lahko Amy predstavljala tudi za povsem temnopolto soul izvajalko, recimo za kako Indio Arie in Erykah Badu. Če ne bi videl, da je belka, ji ne bi verjel, da je.  Pa I Heard Love is Blind, čista nostalgija za časi Billie Holiday, odpeta tako doživeto, da lovim sapo. Nič drugačni nista tudi Moody’s Mood For Love in There Is No Greater Love, ki bi ju bili veseli tudi ratpackovci, če bi jim ju kdo takrat dal med cigare in viski.  Krasen album, ki te res poboža po duši. Kvaliteta v pravem pomenu besede. In pevka, ki ji je bilo usojeno, da bo šla med zvezde in med legende. In potem pridem do In My Bed, kjer si Amy dovoli celo urbano hip hop podlago, kjer povoha celo Mary J. Blige in Lauryn Hill, kar je zares neverjetno. Jp, Amy je imela rada hip hop in r&b, celo neko rap grupo je imela v srednji šoli, če se ne motim. Na podobno vižo je tudi October Song, še en odličen komadek, ki doseže točno tisto, kar je treba. Pa do Take the Box, še ene mojstrovine, kjer Amy subtilno premeša nostalgijo in moderni r&b, na način, ki ga ni tako dobro premešal še nihče. Amy je bila miks vsega najboljšega, kar je dala glasba. Miks nostalgije in trendov, ki je vžgal sto na uro. Zdaj pa zadihajmo, kajti besede teče o What is About Men, komadu, ki ga proglašam za najboljši komad Amy Winehouse. Noro dobro, res. Ritmično, vokalno, interpretacijsko, globoko in čuteče. Čista perfekcija, ki jo stežka najdem pri kateri drugi pevki.  Pa končajmo z Help Yourself in Know You Now. Drugi mi ni tako zelo všeč, prvi pa je super in še ena pika na i glasbene mojstrovine Frank, ki je verjetno eden izmed najbolj udarnih in mojstrskih debijev v glasbeni zgodovini.  Človek lahko zaradi Amy začne poslušati jazz, pa četudi ga sploh ne mara. Človek zaradi Amy znova poseže po starih soul divah. Človek zaradi Amy odleti na oblake in za nekaj časa pozabi na vse ostale glasbenike.  Resnično odličen album, ki sem mu vse do njene prerane smrti delal hudo krivico.  In še slovo z Amy Amy Amy, ki traja celih 13 minut in je ena tistih fint, kjer je treba poslušati do konca, saj je vmes tišina, potem pa udarijo še nekakšni bonus tracki. Pa naj postrežem še z mnenjem nekaterih glasbenih ekspertov, ki so zapisali: “an excellent vocalist possessing both power and subtlety”,“glossy admixture of breezy funk, dub and jazz-inflected soul”,“features languid, wide-open neo-soul grooves and jazzy vamping”,“shows none of the stumble of an artist’s baby steps… a remarkably assured debut”,“classic jazz crooning dirtied with her other influences – Ben Folds Five, Stevie Wonder and Miss Dynamite”,“somewhere between Nina Simone and Erykah Badu… at once innocent and sleazy”. Še nikoli se nisem tako zelo strinjal z njimi.

null

Jan Plestenjak: Osebno

Evo, dragi moji, tako se dela promocija za novi album. Če imaš novi album, moraš napasti z vseh strani. S promo koncertom po tvju, ki ga prenaša še Val 202, s plakati po vseh trgovinah, z gostovanji na vseh mogočih oddajah, z akcijo na Siolu, skratka, po modelu tuje scene, kjer mašinerija dobro ve kako se ustvarja uspešnice. Janova mašinerija deluje sto na uro, Jan pa zelo dobro ve kako se dela ubijalska promocija. Hejterji bodo rekli, da bi s tako promocijo tudi vsak drugi muskonter imel toliko hitov, toda hej, najprej je treba prilesti na tako stopnjo, potem pa vrteti gobce. Jan se res trudi, zato ga močno spoštujem, pa tudi odlične pesmi ima, take, da jim ne najdem para pri nobenem drugem slovenskem pevcu, še posebej v žanru popa, kjer so njegove balade vsaj zame na stopnji kakega Gibonnija. Edini, ki se mu približa in ga na trenutke celo preseže, je Vlado Kreslin, ostali so daleč zadaj, tako glede produkcije kot same melodike in navsezadnje tudi besedil. Pa gremo k albumu Osebno, najnovejši Janovi stvaritvi, kjer je vsa besedila in glasbo napisal popolnoma sam. Jebat ga, Jan se zaveda, da se od avtorstva da dobro živeti in da za svoje komade ne rabi nikogar. Jan je glede tega kot R. Kelly, kar je zelo prebrisano in dobro za prihodnost. Jan vse napiše sam, ko ima čas, pa piše tudi za druge, recimo za Mašo Medik, ki odkar je z njim, močno obeta. In Osebno je kul album, resda nima tako čudovitih balad kot so recimo Barka iz perja, Zadnje slovo, Nisi moja, Pustil ti bom sanje, Angeli, Bodi gola in recimo Moja ljubica, toda vseeno ima Ona sanja o Ljubljani, Ko zorijo jabolka, Doma in recimo Če je to konec. Pogrešam tudi kako Lolito, morda tudi Sam da ti maš mene rada, pač stil, ki po moji oceni Janu paše bolj kot rokerski prijemi, ki jih je vključil na nekaj pesmi novega albuma. Okej je tudi Navaden par, pa navsezadnje tudi nosilna Punca, ki sem se jo počasi le navadil, pa čeprav mi sprva ni bila preveč všeč. Okej je tudi Primi me za roko (če se ne motim, Jan prvič v karieri preklinja), medtem ko ostajam hladen pri Greva gor in Dajva zvezdam mir, ki nista moja scena in sta po mojem skromnem mnenju nepotrebni za tale album. Je pa zato Zvezde vedo povsem Janova, resda ne ravno najboljša, a povsem v kontekstu njegove preprostosti, ki je všeč njegovim oboževalcem. Da skrajšam, ko mi glasbenik servira komada kot sta Ko zorijo jabolka in Ona sanja o Ljubljani, ga brez slabe vesti še vedno postavim na vrh slovenske glasbene scene. Ko doda še Doma, Navaden par, Primi me za roko in Če je to konec, pa lahko rečem, da mu je spet uspel zelo dober album, o katerem lahko vsi ostali glasbeniki le sanjajo.

null

R. Kelly: Love Letter

Pa sem se vendarle odločil, da spišem nekaj besed o tejle nostalgični mojstrovini, kjer se je R. Kelly sredi mode elektronskih glasbenih podlag in auto tune vokalov pogumno odločil za prvinski in avtohtoni soul in r&b iz mladosti naših staršev. Jp, tole je vrhunski poklon časom, ki jih ni več, se pravi časom, ki so jih uničile nove glasbene smernice, kjer ni več pomembno o čem poješ in kakšna glasba te spremlja. Važno je, da imaš hit in da nekaj na hitro spacaš skupaj. Prav zato je Love Letter, ki ga je Kelly posnel po premalo prepričljivem albumu Untitled, tako zelo dobrodošel in unikaten. Poln odličnih in melodičnih pesmi, ki govorijo o ljubezni, pa ne na način kot smo ga pri Kellyju vajeni od prej, marveč elegantno, spoštljivo in romantično, povsem v stilu nekdanjih pevcev torej. Album z redkimi izjemami resda nima tipičnega hita, kar pa ni tak problem, saj gre za super idejo in koncept, ki ga ni na tak način izvedel še nihče. Kelly je popolnoma vse pesmi, kjer je tudi njegova izvedba Jacksonove uspešnice You Are Not Alone, napisal in uglasbil popolnoma sam, kar je velik dosežek vreden vseh mogočih pohval. Kelly je glasbeni genij, ki se je hvala bogu začel zavedati, da sta elektronika in auto tune za mulce kot je Usher. In da mora svojim oboževalcem letos postreči z nečim drugačnim.  Najboljše so brez dvoma When a Woman Loves, Radio Message, Taxi Cab, Lost in Your Love in seveda How Do I Tell Her, ki jo brez slabe vesti postavljam med njegove najboljše balade, ki jih je zbral tudi na albumu Epic, ki ga, če se ne motim, v ZDA ni izdal. In pozor, Kelly je Love Letter izdal na isti dan kot so izdali novi album Michaela Jacksona, kar je brez dvoma dan, ki si ga velja zapomniti za vse večne čase, saj se ne bo ponovil nikdar več. In da ne pozabim, v Big Bangu ne samo da tegale albuma nimajo, tudi jasno jim ni, kdo je R. Kelly. Nič novega.

null

What the Fuck: Pokanje za praznike

25.12.2011 ob 21:46

Če mi gre kaj pošteno na kurac, je to pokanje petard in ostale pizdarije za praznike. Takrat se folku glede tega strga, atraktivne stojnice v trgovinah pa jih k temu še dodatno mamijo in spodbujajo. Nekaj let nazaj so bile petarde celo prepovedane in si jih lahko dobil le na črnem trgu, zdaj pa je pirotehnika hud biznis, ob katerem drkajo kurac čisto vsi.

Morda sem res tečen starec, ki ne šteka ničesar več, ampak pokanje mi gre res močno na živce. V tem ne vidim nobenega smisla, nobenega filinga, nobene mini želje, da bi tudi sam sodeloval v tem dreku. Poka se človek prestraši, pok je zoprn, pok je nevaren, pok zmede pse, pok je nekaj tako butastega in kmetavzarskega, da ne morem verjeti.

Če brez pokanja ne zmorete, pa petarde in ostali šit mečite v svoji dnevni sobi ali pa pod školjko kamor greste srat. Pa naj vam razfuka rit, če vam je vse skupaj tako zelo zabavno.

YouTube slika preogleda

daj-nehaj-ze-pokat-pizda-ti-materna/
zaradi-novega-zakona-o-petardah-bom-odprl-sampanjec/

Zoki, Zoki

25.12.2011 ob 21:40

Zoran Jankovič je ta teden dokazal, da res nima pojma o politiki in da je še večji klovn kot Karl Erjavec. Mislim no, kdo se zdaj tu dela norca iz državljanov in ostalih strankarskih prvakov. Tega ni na tako posran način nikoli počel niti Janša, kaj takega lahko stori le totalni politični amater, ki očitno res ni dobra izbira za novega mandatarja.

Zoki, ki Pahorja za sestavo koalicije potrebuje več kot nujno, se iz Pahorja dela norca kot iz majhnega otroka, ki mu strš kupi liziko, potem pa mu jo vzame iz ust in reče, fuj, prasec, kdo ti je dovolil, da daš liziko v usta. Pahor, ki sploh ni hotel kandidirati za predsednika državnega zbora, je pobudo vseeno sprejel, nato pa ugotovil, da je Zoki istočasno v špil poslal svojo kandidatki Mašo Kociper, kar pomeni, da Pahor ni dobil večine in je popušil ter se osmešil kot še nikoli.

Jp, Pahor je iz bolniške postelje zlezel zaradi Zokija, ta pa mu je nato zabil nož v hrbet in se iz njega delal takega norca, da je bilo nerodno še meni. Kdo je Zokiju svetoval ta blesav manever, nimam pojma, vem samo to, da je to zares posrana poteza in da je skrajni čas, da Pahor vse te debile pošlje v tru krasne in si najde neko manj stresno službo.

In jasno, predsednik državnega zbora je zdaj Gregor Virant, kar je totalni poraz Zorana Jankoviča in lepa možnost, da nov mandatar postane Janez Janša. Jankovič je torej najprej zajebal Pahorja, nato pa še samega sebe. Noro, res. In kot sem že dejal, kronski dokaz, da Zoki res nima pojma, kar mu zdaj upa očitati celo Ljudmila Novak.

Pa saj ni čudno, da je bil Pahor v zadnjih Pogledih tako zelo resen in da je spet končal v bolnici, pa da ni bilo do šale niti Erjavcu. Jp, Jankovič je tak klovn, da celo Erjavec ob njem zgleda smrtno resno.

Slovenija je res v kurcu, majke mi.

YouTube slika preogleda

Top 15 (23. december, 2011)

23.12.2011 ob 15:35
  1. R. Kelly- Soldier’s Heart (new)
  2. R. Kelly- Shut Up (1)
  3. Mary J. Blige- 25/8 (2)
  4. Rihanna feat. Jay Z- Talk That Talk (3)
  5. Mary J. Blige- Empty Prayers (5)
  6. Mary J. Blige- No Condition (11)
  7. Mary J. Blige- Mr. Wrong (new)
  8. R. Kelly- When She Do It (6)
  9. Willow Smith feat. Nicki Minaj- Fireball (10)
  10. R. Kelly- Firing at the Haters (7)
  11. Anthony Hamilton feat. Keri Hilson- Never Let Go (9)
  12. Mary J. Blige- Need Someone (4)
  13. Big Sean feat. Nicki Minaj- Dance Ass (8)
  14. Rihanna- You Da One (new)
  15. Mary J. Blige- The Living Proof (15)

Rihanna: You Da One

23.12.2011 ob 15:20

Rihanna je nazaj, z musko, ki je končno spet kul. Skrajni čas je bil, da neha težiti z dance sranjem in se vrne h koreninam.

Dober komad, še boljši pa je Talk Talk Talk z Jay-Zjem, za katerega mora več kot nujno posneti tudi videospot.

YouTube slika preogleda

Recenzija: Straw Dogs (2011)

23.12.2011 ob 14:54

STRAW DOGS

Letos so v Hollywoodu podivjali z rimejki in na vrsto je prišel tudi legendarni Sam Peckinpah s svojimi Slamnatimi psi, kjer je leta 1971 blestel Dustin Hoffman. Da rimejk, kjer Hoffmana igra James Mardsen, ne ujame originala, seveda ni treba posebej poudarjati, je pa res, da film ni tako slab kot sem mislil da bo. Je povsem dostojen dramski triler, ki ubere tudi nekaj svojih idej in v zgodbo vplete duševno zaostalega mladeniča (Dominic Purcell), na katerega je zaradi svoje mladoletne hčerke (Willa Holland) alergičen kolerični in nasilni nekdanji fuzbalski trener James Woods, ki cele dneve preživlja ob šanku. Tako kot večina lokalnih kmetavzov majhnega mesteca, kamor se po dolgih letih v hišo pokojnega očeta vrne Kate Bosworth, ki jo je na začetku sedemdesetih igrala Susan George. Da med njo, njenim možem Jamesom Marsdenom in hilbiliji pride do napetosti in zoprnih pogledov, je jasno tudi zato, ker je eden izmed njih tudi njen nekdanji fant (Alexander Skarsgard), kar pomeni, da je ideja, da prav oni začnejo obnavljati streho njune hiše, zelo nespametna. Režiser Rod Lurie, sicer nekdanji filmski kritik, očitno tudi fan Peckinpahovega filma in avtor zelo dobre drame Resurrecting the Champ, se tako kot Peckinpah poigra z idejo, da je mladenka Amy Sumner delno sama kriva za posilstvo, v katerem na nek način celo uživa, je pa res, da je šel Peckinpah dlje v tej provokaciji in da Kate Bosworth za razliko od Susan George vendarle že takoj pokaže odpor in hilbilije zeza le zaradi samozavesti, ponosa in jeze. Pester igralski ansambel svoje delo opravi zadovoljivo, film pa je, kot sem že povedal, čisto okej in dovolj napet izdelek, da mu ne moremo očitati bruhanja po originalnih Slamnatih psih. Je pa res, da bi bilo bolje, če bi šlo za samostojen film, ki se z naslovom tako kultnega filma ne bi kitil že v naslovu.

Ocena: 6/10

R. Kelly: A Soldier’s Heart

23.12.2011 ob 05:06

Ej, folk, zdaj pa dovolj zajebancije, če vam tole ni nekaj najboljšega, kar lahko ponudi današnji r&b, potem vam ni več pomoči. Takega powerja, takega doživetega in prepričljivega nastopa ter vokala danes ni zmožen nihče drug kot R. Kelly. Tip poje v živo, sliši pa se ga stokrat bolje kot vse ostale pizdunčke na finalni verziji albuma. R. Kelly je kralj, R. Kelly je najboljši r&b pevec vseh časov. R. Kelly je muska, R. Kelly je to, kar je še ostalo od muske po smrti Michaela Jacksona.

Usher, Trey Songz, Tyrese, Justin Timberlake, Anthony Hamilton, D’Angelo, Akon, Chris Brown, The Dream, Jamie Foxx, Jaheim, Bruno Mars, Brian McKnight, Ne-Yo in Robin Thicke so mulci, R. Kelly pa je gospod. Edini glasbenik, ki mi je zmožen na trenutke dati celo več kot Michael Jackson.

YouTube slika preogleda

Mary J. Blige: Mr. Wrong

23.12.2011 ob 04:46

Kot sem že večkrat zapisal, vedno ko ujamem nov komad Mary J. Blige, mi je jasno, da je še vedno nad vsemi. Da ji prav nobena druga r&b pevka ni niti do kolen. Mary je tak presežek, da se ne da opisati z besedami. Je pa strašno žalostno, da njen novi album ne gre dobro na lestvicah in na prodajnih policah. Nimaš kaj, če imaš danes dobre komade, si popušil, uspe ti le, če si klovn in če furaš autotune elektro drek. Vse ostalo je za folk, ki ima oprane možgane, nezanimivo.

Jp, ko nov album Mary J. Blige ne podira rekordov prodaje in ne zaseda prvih mestih lestvic, je z glasbenim svetom nekaj hudo narobe.

YouTube slika preogleda

Recenzija: Drive

23.12.2011 ob 04:38

DRIVE

Če bi mi nekdo dejal, da so Drive, ta vrhunski atmosferski film noir, posneli v sedemdesetih, bi mu verjel na prvo žogo. Drive je iz nekega drugega časa, naravnost iz časa, ko je Scorsese posnel Taksista. Če rečem, da Drive novi Taksist, se ne zmotim kaj dosti, pa še Alberta Brooksa ima, jebemti. Alberta Brooksa, ki po sto letih odigra zares vrhunsko vlogo lokalnega mafijca in nekdanjega filmskega producenta in režiserja, ki je ostal v osemdesetih. Nekje zadaj je ostal tudi glavni junak, no ja, antijunak Ryan Gosling, man with no name, pač driver, sicer pa filmski kaskader, ki v prostem času kot voznik sodeluje tudi pri raznih ropih. Poba je kot Ryan O’Neal iz filma The Driver, ki ga je leta 1978 posnel Walter Hill, le da je bolj hladnokrven, bolj zajeban, bolj dosleden in bolj oster. Jp, če zmešate The Driverja in Taksista, dobite Drive, enega boljših filmov letošnjega leta, kjer bi si Gosling oskarja zaslužil že zaradi etitjuda. Goslingu sploh ni treba igrati, pa ukrade prav vsak prizod, v katerem se pojavi. Dovolj je, da se pojavi, pa je že nad oblaki. Prav zato skorajda ne govori, prav zato se nasmehne le takrat, ko mu srce zaigra ob sosedi Carey Mulligan, ki resda ni fatalka, a nanj vpliva kot fatalke filmov noir. In prav ta soseda ga spravi v sila nevarno situacijo, kjer skuša pomagati njenemu delinkventnemu možu (Oscar Isaac) in se zaradi umazane igre lokalnih kriminalcev, ki jih poleg Brooksa fura še Ron Perlman, znajde v totalnem sranju, kjer s krvjo umaže svojo frajersko jakno. Gosling je praktično brez čustev, ali še bolje, čustev noče pokazati, saj je profi, hladnokrvni mladenič, s katerim ni šale, ker gre do konca, ko pošteka, da ni časa za argumente. Asocialen tip, kot De Niro v Taksistu, le da loči med realnostjo in fikcijo, med filmom in resničnim lajfom. Pravega lajfa itak nima, njegov lajf je itak film noir, sedemdeseta, ko so se delali najboljši filmi na svetu. Zelo dober in perfektno odigran film (raztura tudi Bryan Cranston v vlogi Shannona), kjer bi si vsak še tako minoren lik zaslužil svoj film. Pa atmosfera, joj kako vrhunska je. Pa režija Nicolasa Windinga Refna, avtorja filmov Pusher in Bronson, joj kako prepričljivo je dodelana in suverena. Pa psihadelično histerična glasbena podlaga, joj kako super paše v kontekst. Kultna roba, res. In film, ki gledalca rukne iz zasede. Predvidevam, da za vedno.

Ocena: 8/10

Willow Smith feat. Nicki Minaj: Fireball

22.12.2011 ob 22:51

O tem, da je Willow Smith neverjeten talent, ki premore etitjud, samozavest, odločnost in vokal odraslih pevk, sem že pisal, zato bom zdajle dodal le to, da je v novem komadu, kjer ji odlično pomaga Nicki Minaj, vse to spet potrdila. Punca je stara 11 let, ko pade v element pa se lahko kot za šalo kosa z odraslo konkurenco. To je preprosto neverjetno, to je otrok, ki se bo, če bo le vse tako kot mora biti, spremenil v tako veliko zvezdo, da bo scena pokala po šivih.

In da ne pozabim, Fireball je jebeno dober party štiklc.

YouTube slika preogleda