Arhiv za November, 2011

Ogrevanje za sobotni hip hop event z DJ Tomekkom

16.11.2011 ob 16:29
YouTube slika preogleda YouTube slika preogleda YouTube slika preogleda YouTube slika preogleda

Ekskluzivno: Jan Plestenjak Intervju (tretji del)

16.11.2011 ob 03:56

Na tvojem blogu sem prebral zapis o sebi

Evo ga, tretji in zadnji del intervjuja z Janom Plestenjakom, ki me trenutno spet navdušuje z albumom Soba 102, ki je poleg Klasike njegova najboljša stvaritev, če že moram podati mnenje. Pesmi kot so recimo Nisi moja, Svet je premajhen in Če še enkrat greš so tisto, kar ga dela za mojega top slovenskega glasbenika. Kar ga loči od vseh ostalih, kar ujame njegov stil in njegov paket, ki mi je res pisan na kožo.

Jebat ga, Janovo musko čutim tako kot je treba. Res mi je dober, res mi da tisto, kar hočem od balad in od popa, ko si zaželim slovenske muske. In Jan je mojster za balade, tu mu do kolen ne seže niti Vlado Kreslin, tu povoha celo Gibonnija, Oliverja in Petra Graša, če potegnem nekaj podobnosti v kvaliteti. Jan ne rabi vrhunskega vokala, Jan ima vokal, s katerim pove točno tisto, kar od njega potrebujem. Če bi pel bolje, bi zajebal vse svoje komad in bi ratal tečen in patetičen. Njegov vokal in barva glasu vrhunsko ujameta njegova besedila in njegov imidž.

Jan ni le pevec, Jan je cel paket. To ga dvigne nad vse naše muskonterje, ki o tem nimajo pojma. Ki imajo v glavi, da je za dober komad dovolj le prepucavanje z vokalom. Jan ne rabi tega sranja, Jan je našel svoj stil, Jan je pač Jan, če povem preprosto.

In tule je že tretjič samo za vas, v zadnjem poglavju najinega pogovora, kjer sva se dotaknila tudi njegovega odnosa z materjo, koncerta, kjer sem mu bil predskupina in tega, da kdaj pa kdaj prebira tudi moj blog.

Jan, še enkrat hvala, da si si vzel čas in mi izpolnil veliko željo, da s tabo končno udarim pošten intervju in se vsaj malo pobaham pred svojo družbo, da zdaj pa kao končno poznam Jana faking Plestenjaka.


Prejšnje poglavje najine trilogije (smeh) sva končala s Klemnom Slakonjo in norčevanjem, ali če hočeš, stand upom, zato me zanima kaj si misliš o tej pri nas zadnje čase zelo popularni zadevi?

Stand up je pri nas res v polnem razmahu in vsi v zajebanciji uporabljajo znana imena, da je ljudem pač smešno. Okej, ampak Jerry Seinfeld, ki je zame res top svetovni stand up, je nekoč dejal, da humoriste deli na dve skupini. Ena je ta, ki uporablja znana imena in so zanj druga liga. Druga pa ta, ki skozi komedijo opiše vsakdanje življenje, povsem navadne situacije, ob katerih gledalci crknejo od smeha. Ni ne vem kako težko recimo nekomu znanemu reči, glej ga, ta je pa plešast in mu muhe na glavi pristajajo, pa se ljudje pač smejijo. To ni noben problem. Mojster pa zna nasmejati s situacijami iz lajfa. Recimo kako zjutraj vstane in gre na kavo ter se pogovarja z natakaricami.

Ko si že omenil lase, spomnim se Petra Graša, ki je bil velika zvezda tudi zaradi svojega super imidža dolgih las. Ko se je ostrigel, sem dobil občutek, da je njegova kariera nekam potonila. Morda se sliši blesavo, a točno to se je zgodilo, če prav pomislim. Misliš, da bi se tebi zgodilo isto, če bi se ostrigel na kratko in bil spet tak kot na začetku kariere? No ja, saj malo si skrajšal (smeh), ampak čisto na kratko pa bi ti vendarle odsvetoval (smeh), saj je to tvoj imidž, tvoj zaščitni znak.

Imidž je vsekakor pomemben in je odsev trenutnega počutja. Ti si cel paket. In če se na odru počutiš mladostnega, imaš pač temu primerno frizuro. Zdaj sem se res malo postrigel, ampak zaradi motorja, saj predolgi lasje pri vožnji niso praktični. Pa tudi oblačiti sem se začel temu primerno. Tako bolj free. Tudi na odru. Pač bil sem v tem filmu. Ko bom v nekem drugem filmu, bom pa pač imel obleko. Najhujša napaka je, če furaš imidž, ki ga ne čutiš. Če si torej nekaj kar nisi. Jaz recimo nisem hard roker in bi izgledalo smešno, če bi se oblekel v nete.

Zakaj za vraga si potem rapal?

Ma tudi raper nisem bil, zato pa je vse skupaj izpadlo bolj smešno. To nisem jaz. Nikoli nisem bil v pizdi, nikoli na ulici in brez hrane. Nikoli me ni zeblo, nikoli nisem bil v bandah in to je ta finta, o kateri ti razlagam. Ampak človek rabi čas, da pošteka te reči. Da pošteka kaj je, da je to, kar je in da ne igra neke igre. Zato se mi zdijo recimo malce smešne nekatere hrvaške pevke, ki so sicer odlične, a ko se grejo r&b se slišijo patetično (Jan zapoje in se poheca z glasom). Te pevke nimajo veze z r&bjem, one jedo ribice, gledajo morje in pijejo vinček. Poj to kar si.

Saj res, se spomniš enega nastopa v diskoteki Tarantela v Slovenskih Konjicah, kjer sem ti bil predskupina in si mi rekel, da ti moram ogreti publiko (smeh)?

Spomnim, se spomnim (smeh).

A veš, da se še vedno hvalim, da je bil to vrhunec moje glasbene kariere (smeh)?

Ah, daj no (smeh).

Si imel tremo na oder stopiti za mano (smeh)?

Ne spomnim se točno kako je bilo (smeh), vem pa da smo obdelali vse mogoče klube.

Dovolj šale, iztočnica je to, da me zanima, če si kdaj sploh rabil predskupino ali si znal publiko na noge spraviti sam?

Če sva že pri Taranteli, to je bil čas, ko sem bil že dosti znan in uspešen in mi je kariera dobro tekla, kar pomeni, da nisem rabil nekoga, da mi ogreva občinstvo, saj se nisem bal žvižgov in metanja steklenic na oder (smeh).

Itak, da ne, to sem namesto tebe pokasiral jaz (smeh).

Nisi, nisi, dobro ti je šlo (smeh).

Imam pa vendarle občutek, da pogrešaš kako predskupino na svojih turnejah.

Dejansko imaš prav, res nimam nobene predskupine in ni mi jasno zakaj tega menedžerji ne uredijo. Nazadje so bili moja predskupina Leeloojamais, ki sem jim pomagal na začetku kariere, saj so na Gospodarskem razstavišču pred mano nastopili pred 4 tisoč ljudmi. Mislim, da je bilo to leta 2005. Organizator je hotel začeti z Vesno Pisarovič, jaz pa sem navijal za slovenski bend in tako so Leeloojamais prišli v igro, pa še tisti prvi hit Ne zameri mi (Jan odpoje refren) so imeli takrat v igri. Ta pesem mi je bila zelo všeč in sem rekel, da si jih želim za svojo predskupino.

Ampak potem pa so te za zahvalo namočili, če se spomnim prav.

Takrat so mi bili zelo hvaležni, zadnjič pa sem poslušal njihove izjave v času izbora za Emo, ko so dejali, da če hočeš delati velike koncerte in biti všeč vsem ljudem, moraš delati kot Jan Plestenjak, oni pa pač delajo to kar čutijo. Ljudje, ki sem jim pomagal, so mi potem za zahvalo podarili take izjave.

Upam, da bodo brali tale intervju (smeh).

Ah, saj vseeno.

Daj mi povej, a obstaja možnost, da se kdaj vsega skupaj naveličas in se umakneš nekam v samoto. Ne le v Strunjan, nekam dlje, nekam stran od glasbe, slave in vsega, kar sodi zraven?

To se velikokrat zgodi.

Ma ja, ampak, a veš, da bi prav odšel in se ne bi več vrnil nazaj. Da bi nas zajebal in jo popihal nekam daleč (smeh).

To ni mogoče, ker sem odvisen od tega momenta, ko stopim na oder. Ko ljudje dvignejo roke. To je res nekaj norega. Vse ostalo, razen tega na odru in pisanja pesmi, se pravi vse ostalo, kar je povezano s šovbiznisom, mi je pa odveč, mi je muka in trpljenje. Tako je postalo vse to.

Saj res, si kdaj bral moj blog, ko sem ti pisal slavospeve (smeh).

Enkrat sem prebral nek zapis o sebi na tvojem blogu in se mi je zdel prav fajn.

Drugega kot da te hvalim, itak ne počnem, kar zame ni ravno značilnost (smeh).

Zapis se mi je zdel dober in tudi pošten in realen. Da ne bo pomote, saj znam prenašati kritike, še posebej, če so konstruktivne. Kdaj pa kdaj mi je kdo tudi kaj kritičnega rekel, pa sem mu dal popolnoma prav. Ne razumem pa kritik kot je bila recimo enkrat v reviji Mladina. Avtorica je pohvalila album Klasika, da je res dober. Da sta zvok in produkcija profesionalna in top. Skratka, vse dobro, niti ene slabe stvari, na koncu pa je dala tri zvezdice od petih (smeh). Vidiš, tukaj pa mi ni povsem jasno kaj je finta. Nimam pojma kaj je narobe. Morda to, da sem Slovenec (smeh). Morda to, da pojem pop glasbo. Kdo bi vedel.

Morda pa to, da se pač ne sme reči, da je Plestenjak dober (smeh)

To je ustaljena praksa, ne sekiram se več, to pač tako je.

Tudi na Viktorjih si dejal, da si že ogromno let na sceni pa je ta kipec šele tvoja prva nagrada. Misliš, da te ljudje še ne spoštujejo dovolj, predvsem tisti, ki bi te že zdavnaj morali?

Saj veš, bolečina je, če je nekdo uspešen. In komaj čakajo, da bom imel kako dvorano prazno, da si ga bodo lahko zaradi tega vrgli na roke.

In ti baraba jih vedno znova zajebeš s polno dvorano (smeh).

Ampak je pa pritisk name zaradi tega toliko večji. Stalno mislim, da moram uspeti. Morda pa sem tudi zato tako uspešen, saj jim nočem dati tega zadovoljstva.

Pa se dotakniva še tvojega odnosa z materjo, ki ti res veliko pomeni, kar pokažeš tudi s posvetili na svojih albumih. To se meni zdi zelo lepo, zato res ne razumem, da se ta neka glupa fama, da si mamim sinček, še vedno vleče. Kako razložiti ljudem, da če mamo spoštuješ in jo imaš res rad, da to ne pomeni, da si mamin sinček? Kaj je problem ljudi, ki na tak odnos matere in sina gledajo tako zgrešeno?

Tega res ne razumem. Jaz svojo mamo, pa tudi očeta, ko je bil še živ, jemljem za svoje prijatelje. Seveda z določeno avtoriteto, ki jo starš ima in jo mora imeti. Na tak način sem odraščal. Med nami ni tabu tem, ko sem pogovarjamo, ko smo skupaj. Zelo sem hvaležen, da imam lahko tak kvaliteten in intelektualen odnos s svojo mamo.

Daj mi zaupaj še “skrivnost”, ki ti jo je o odnosih s starši zaupala neka gospa in prijateljica iz tujine.

Šlo je za gospo iz Santa Barbare, ki prihaja iz družine, ki je solastnik tv hiše CNN. Povedala mi je eno zelo zanimivo stvar, ki jo povem tudi vsem puncam, ki jim gre na živce, če ima moški rad svojo mamo. Žensko, s katero nameravaš začeti kaj resnega, moraš vedno potipati kako govori o svojem očetu. Če ga spoštuje, če ga ima rada, če ima z njim nek zdrav odnos, bo lahko imela rada tudi tebe. In isto velja za moške. Če ima moški spoštljiv odnos do mame in jo ima rad, ne bo ženske verjetno nikoli udaril in do nje ne bo nesramen in aroganten. To je vzorec, ki se vleče čez celo življenje.

Ampak a ni to potem tudi neke vrste breme zate in za partnerja, v katerem dejansko podzavestno iščeš sliko mame in očeta?

Morda je kanček tudi breme, saj imamo vsi v podzavesti neko sliko mame in očeta, ki jo potem morda refleksiramo na partnerja. To je čista resnica. Ampak je pa dobro, da imaš spoštovanje do soljudi.

Skozi okno vidim, da začenja malce deževati. Daj mi povej kaj za hudiča imaš ti s tem vražjim dežjem, da nenehno poješ o njem?

Hec je v tem, da ga v bistvu sploh ne maram (smeh). Je pa po moje to neka melanholija. Morda je finta tudi v tem, da ko pada dež, je vsakemu brezveze, je sivo in hladno. In je mogoče to neka protiutež, a veš, da če je meni fino, me tudi dež ne moti, jaz sem zadovoljen in se mi jebe za vse (smeh).

Kot Gene Kelly v Singin’ in the Rain?

Si mi ga vzel z jezika. Točno to, ja. A veš, ko je cel premočen in je happy in se mu jebe, da dežuje. Dež je verjetno ta neka sivina, nekaj zoprnega, zato ga daš v tekst, da pokažeš protiutež, da je popolnoma vseeno, če dežuje.

Boš tudi o meni naredil kako pesem, ko ti zmanjka dežja (smeh)?

O tebi (smeh)?

Ddddd, itak, o čem bi pel, kak bi bil naslov?

Premalo te poznam za kaj takega (smeh). Moral bi poznati tvoje življenje in tvojo zgodbo.

To bi bil hit, veš (smeh).

Mogoče pa res (glasen smeh).

Počasi greva h koncu, daj mi zaupaj ali te je kdaj kak trač res prizadel? Si znal vedno zamahniti z roko? Pa pustiva začetek kariere, ko še nisi imel trde kože, zdaj me zanima, zdaj za zadnja leta, ko si ipak navajen vsega mogočega.

Vsaka stvar, ki je krivična ali laž, se me dotakne. Nisem tisti, ko koža čez leta podplat postane. Nisem tak človek.

In kaj narediš, ko prebereš tako sranje o sebi, tožiš, pustiš, pokupiš vse izvode?

Slabe volje sem. Priznam.

Zakaj ti nenhno piska telefon, te nadlegujejo oboževalke?

Ne, ne, prijatelji me kličejo za poker. Za poker (smeh).

Za poker (smeh)? Boš ja izgubil ves denar, ki si ga prigaral.

Nima veze (smeh).

Pa rukni še finalni stavek, prelomni stavek, po katerem se te bodo bralci mojega bloga in naključni guglaši zapomnili za nadaljnih sto let. Vem, da je kliše, a vseeno, da slišim.

Če sem iskren, lahko rečem, da mislim, da se me sploh ne bodo zapomnili sto let.

Ja saj zato pa moraš zdajle reči nek tak stavek, da se te bodo (smeh).

Eh, ne, žal si zapomnejo za sto let samo tiste, ki so kaj ekstremno slabega in kriminalnega naredili ali pa šli na Luno. Rad bi, da ljudjem, dokler sem še živ, pričaram kaj lepega, da jim kak dan naredim bolj sproščen, da so kakšno urico z mano in mojo muziko. S tem sem svoje naredil. Drugače pa mislim, da je za eno državo kot je Slovenija ali pa tudi drugje po svetu, ena medicinska sestra dosti bolj družbeno koristna kot Jan Plestenjak.

Zdaj pa res finale. Saj menda nisi mislil, da bova končala brez tega, mar ne. Daj mi povej ime edinega moškega, ki je večji frajer in bolj kul od tebe.

Ti, kdo pa drug (smeh).

To itak, ampak mislil sem malce širše, enega, ki zasenči celo tebe kadarkoli se mu zljubi (smeh).

Veliko jih je. Je pevec?

Ni jih veliko, le eden je, ni pevec, ampak igralec.

Ma to jih je pa na tone. A v Sloveniji?

Ne seri ga, ni jih veliko, le eden je, pa Španec je (smeh).

Iz Španije pa poznam samo Bandersa (smeh).

Ja, končno, bravo (smeh).

Banderas, itak, pa še sto drugih, kar napiši to (smeh).

YouTube slika preogleda

ekskluzivno-jan-plestenjak-intervju-drugi-del/

ekskluzivno-jan-plestenjak-intervju-prvi-del/

Recenzija: Real Steel

16.11.2011 ob 01:47

REAL STEEL

Mislim, da mi ni treba posebej poudarjati, da sem saker na take filme. Le kako ne bi bil, ko pa gre za parafrazo Rockyja, pa tudi za obračanje filma Over the Top, ali če hočete, za spretno zapakiranega Spielbergovega Vesoljčka. Jp, Real Steel, ki ga je režiral Shawn Levy, avtor filma Noč v muzeju, je Rocky skozi oči Vesoljčka, ali še bolje, je Rocky kot bi ga režiral Michael Bay, avtor Transformerjev. Pa tudi Robot Jox Stuarta Gordona in The Champ z Jonom Voightom mi prideta na misel, skratka, dobro zapakiran, prepričljivo izpeljan in ravno prav čustven miks za vso družino, ki ima vse tisto, kar mora imeti film za sakerje kot sem sam, ko pride do takega celovečerca. In hej, klišeja na koncu ni, kar je za tak film redkost. Kar tale film dvigne nad povprečje in v rang šestega Rockyja. Smo pa v prihodnosti, da ne bo pomote. Nekje okoli leta 2020, ko klasičnega boksa ni več in ga je nadomestil boj z roboti, ki jih pilotirajo ljudje. To so prave gladiatorske igre, ki kanček spominjajo tudi na tretjega Mad Maxa, to je šov, ki vleče tudi na Rollerball, če res raztegnem kontekst in dodam še norije filma Death Race. In kar je najbolj pomembno, to je dejansko topla zgodba očeta (Hugh Jackman) in sina (Dakota Goyo), ki se po enajstih letih srečata prvič v življenju. Kul film, zabaven, dinamičen, gledljiv, ravno prav patetičen,  ko pride do čustev med dvoboji, ravno prav predvidljiv, ko niza zaplete in razplete, dovolj realen, da ga ne odnese v pravljico. In tako zelo podoben Rockyju, da sem resnično užival.

Ocena: 8/10

Siol, pa kaj res ne vidite napak na blogih?

15.11.2011 ob 13:28

Vem, da sistem Siolovega blogosa ni brez napak in da lahko napake admine presenetijo sredi noči in jih pač ne opazijo takoj, toda jebemti no, tale zdaj traja že 14 dni, če se ne motim.

Cifra pri komentarjih izginja, četudi so komentarji pod zapisom. Izginja in se vrača. Skozi ves dan. Kot podatek, da je kdo komentar sploh zapisal. Kot da se stran prestavi nazaj v preteklost gleda tega. In potem spet nazaj na realni čas.

Isto se dogaja s podobo oz. temo bloga. Bog ne daj da jo kdo spremeni, saj ga kot nekoč čaka štala. Podoba se nenadoma spremeni sama od sebe, nastavljena slika na prvi strani izgine in tako dalje.

Če je za vse to kriv le moj računalnik, se opravičujem in bi rad, da mi kdo pojasni kaj se mi dogaja, če gre spet za tehnične napake na blogosu pa mi res ni jasno, da jih nihče ne opazi in ne odpravi tako dolgo časa.

Recenzija: Stanje šoka

15.11.2011 ob 00:36

slovenija 2011, režija: Andrej Košak, igrajo: Martin Marion, Nikola Kojo, Urška Hlebec, Vlado Novak, Aleksandra Balmazovič, Dario Varga, Iva Krajnc, Primož Petkovšek, Emir Handžihafizabegović

Film, s katerim bi lahko dobil volitve.

Pred ogledom tega filma sem bil zelo nervozen, saj sem malo nazaj naredil intervju z režiserjem in scenaristom Andrejem Košakom, kar pomeni, da bi izpadel totalna pizda, če bi ga raztrgal in spljuval. A jebat ga, če bi bil slab, bi to moral narediti, ne bi imel druge izbire, saj pri filmih res nikoli ne blefiram. Tudi zato sem izjemno vesel, da je film dober. Da je zabaven, dinamičen, okej odigran in jebeno aktualen, tak, da bi se lahko z njim zmagalo na volitvah, jebemti. Jp, Košak je za nostalgijo. Košak je za čas, ko smo živeli lepo in nas ni medel totalni kaos. Za čas, ko med ljudmi ni vladalo stanje šoka. Drži, tole ni film o tem, da je bil socializem boljši od kapitalizma, ampak film o tem, da smo bili ljudje v socializmu vseeno bolj srečni. Košak je posnel film z vizijo in kljub temu ni zatežil, kar je za slovenski film redkost. Prav zato je super, da je film komedija. Če bi bil resna drama, bi popušil na celi črti. Tukaj je Košak dobro premislil in se še bolje odločil, zato mu film teče kot namazan. Pa tudi ti trapasti očitki o plonkanju filma Good Bye Lenin so povsem odveč, saj je prav ta film vedno izgledal kot film Andreja Košaka, se pravi kot film, ki ga Wolfgang Becker ne bi nikdar posnel, če ne bi videl Outsiderja. Sicer pa se mi je ta Lenin vedno zdel parafraza Undergrounda Emirja Kusturice, kar pomeni, da Stanje šoka res nima kaj dosti veze s tem filmom. Pa še boljši je, bolj zabaven, bolj izviren in bolj dodelan. Pika.

In tu je Peter (Martin Marion), možakar, ki prespi prehod iz socializma v kapitalizem in se sredi devetdesetih počuti kot Englishman in New York, kot nekdo, ki ga je povozil čas, kot vsi tisti nostalgiki, ki danes izgledajo tako, kot da so v komi. Kot sem že dejal, Košak je posnel tako zelo aktualen film, da boste komad dihali. V uvodu resda z nekoliko nerodno in premalo spontano dramaturgijo, ki pa potem steče v pravo smer in film iz minute v minuto spreminja v boljšo in bolj dodelano idejo in zgodbo. In tu je igralska ekipa, kjer razturata Nikola Kojo in Emir Handžihafizabegović, kjer razturata tudi Vlado Novak in Primož Petkovšek in kjer se tudi simpatično zmedeni Martin Marion znajde solidno in morebitni manjko igralskega razpona nadomesti z unikatno prezenco. Nekoliko hladen sem le do Urške Hlebec, ki se nekako ni najbolj znašla s svojim tekstom, medtem ko lahko pohvalim znanko Aleksandro Balmazović, ki je kljub svojim letom najstnico ujela v nulo, če povem po domače. Ambiciozen projekt, ki bi ga lahko vrteli tudi na urah zgodovine, saj izvrstno zajame vse najbolj ključne stvari, ki so se v Sloveniji zgodile po osamosvojitvi. In pozor, med ogledom sem mesendžiral Andreja Košaka in mu povedal, da mi je kul, da lahko med ogledom nekega filma pišem režiserju, ki je ta film posnel. Odpisal je, zato sem se počutil še bolj fino, saj mi je med ogledom nekega filma pisal režiser tega filma. How fucking cool is that, lepo prosim. Po ogledu sem mu seveda čestital in obljubil, da še danes spišem pošteno recenzijo. Dragi Andrej, hvala ti za dober slovenski film.

Ocena: 7/10

LIFFe 2011: Melancholia

14.11.2011 ob 20:24

MELANCHOLIA

Jp, Lars von Trier, ki me je nazadnje pustil hladnega s filmom Antichrist, je posnel film katastrofe, kjer se Zemlji nevarno približuje planet Melancholia, ki bo treščil vanjo. To je jebeni Armageddon, ki ga je namesto Michaela Bayja pač režiral Lars von Trier, če se malo pošalim. In pozor, da je z Zemljo konec von Trier pokaže že v uvodnem prizoru, uvodni vizualni bravuri, ki je tako zelo poetična, tako zelo veličastna in tako zelo nadzemeljska, da gledalec komaj lovi sapo in da zadaj v tem konceptu ostane tudi Malickov Tree of Life. Toda brez skrbi, von Trier ne pretirava, saj gledalca nato vrže v izjemno realistično in dogma style družinsko dramo, ki oriše hude čustvene in duševne težave glavne junakinje Kirsten Dunst, ki se znajde na poroki. Na svoji, da ne bo pomote. In to z mladeničem Alexandrom Skarsgardom, kjer jo spremljajo tudi sestra Charlotte Gainsbourg, njen mož Kiefer Sutherland, oče John Hurt, mama Charlotte Rampling in šef Stellan Skarsgard. Toda Dunstova ni srečna, Dunstova je melanholična, depresivna, potlačena in očitno tik pred živčnim zlomom, ki ga krona še hiter seks z nekim mulcem, ko pobegne iz poročne postelje in zavrne ljubljenje z novopečenim možem, ki jo seveda ljubi do konca in naprej. To je tipični von Trier, mojster surovega realizma in globokih karakterjev, ki se dotaknejo tudi gledalca. Potem sledi drugo poglavje, ki se posveti Charlotte Gainsbourg, junakinji Antichrista, ki se boji, da bo Melancholia treščila v Zemljo, pa četudi ji mož Kiefer Sutherland zagotavlja, da se to ne bo zgodilo. Drži, druga polovica filma je dejansko res film katastrofe oz. situacija, ko ljudje čakajo na konec sveta in upajo, da ga vendarle ne bo. Toda narajena na prav poseben von Trierjev način, kjer se Gainsbourgova ukvarja še s svojo sestro Kirsten Dunst, ki je tako zelo daleč, da si ne upa niti v taksi in pod tuš. Zjebana je, očitno od pričakovanja konca sveta, od tega, da je Zemljo napadla melanholija. Prekleto dober, prepričljiv in učinkovit film. Še boljši kot Tree of Life, če sem iskren. Ravno prav depresiven, da strese, pa vendar ne preveč tečen, da bi dolgočasil.

Ocena: 8/10

Misija Evrovizija: Sedma oddaja

14.11.2011 ob 19:24

Evo ga, najboljših osem, kjer bo vsako oddajo izpadel eden. Vse do konca, ko bosta ostala dva, kjer bomo na kao EMI gledalci odločili kdo gre na Evrosong. Lepa nagrada za zmagovalca bo tole, upam le, da ga ne bodo zajebali s slabo avtorsko pesmijo.

Začelo se je super, z uvodnik songom Klemna Slakonje, ki je vsakemu izmed osmih kandidatov posvetil nekaj verzov. Tako se dela dober glasbeni šov, tako dober glasbeni šov dela odličen voditelj.

Tule so:

  • Manuela Brečko, ko sem slišal, da je izbrala Madonno in Like a Prayer, sem bil prepričan, da je njega zgodba končana. Ni, še več, šele začela se je. Jp, Manuela Brečko je na dobri poti, da zmaga tale šov. Odličen nastop, pa dobra finta, da je sezula čevlje.
  • Flora Ema Lotrič, še vedno me ne prepriča dovolj, toda tokrat moram vendarle reči, da je izvedla okej nastop in pokazala, da zna peti. Ni pa to zdaj nek presežek kot menijo mnogi.
  • Gašper Rifelj, hm, očitno Insieme ni bila napačna izbira, kot kaže tale poba res ni tako dober pevec kot sem mislil. Škoda, saj ima sicer cel paket za zvezdo. Jebat ga, to da je bil boljši od prejšnjič, še ne pomeni, da je zares dober tudi na splošno.
  • Nika & Eva Prusnik, ne me jebat, resno, ne me jebat, Coolio in Gangsta’s Paradise na odru slovenske oddaje nacionalne televizije, kjer zbiramo slovensko predstavnico za Evrosong. To je tak presežek, da komaj lovim sapo. Tako dobra fora, da lahko roko stisnem idejnemu vodji tega šova. Bravo, resno. In samo sestri Prusik sta bili dovolj odštekani in nori za tale cirkus, speljali pa sta ga vrhunsko. To je čista zmaga, to je ameriški šov, to je revolucija naše televizije. Če jima dajo pravi komad, lahko razturata tudi na Evrosongu. Kapo dol, jebemti ej.
  • Nika Zorjan, kaj za vraga se dogaja z vokalem te punce? Čudno je pela, kot da nima več moči, kot da se je potegnila preveč vase, ker so jih rekli, da je v prejšnji oddaji preveč kričala. Zdaj je šla v drugo skrajnost in zajebala. Vsaj jaz mislim tako.
  • Nadja Irgolič, ma saj ni slabo, ampak to ni to, pa če se še ne vem kako trudim, da bi pogledal skozi prste.
  • Brina Vidic, vau, faking vau. Brina Vidic je pela Princea in njegovo The Most Beautiful Girl in the World. Ko sem zaslišal prve tone komada sem se prijel za glavo in si mislil: “Kaj za kurac se gre tale smrklja.” Ko je začela peti, pa sem samo gledal in nisem mogel verjeti, da vse skupaj zveni tako vrhunsko. Brina Vidic je ena najboljših pevk tega šova. Pika.
  • Eva Boto, bravo, dober nastop in dokaz, da zna peti in sfurati še kaj drugega kot balade.
YouTube slika preogleda YouTube slika preogleda YouTube slika preogleda YouTube slika preogleda

Dober šov, končno spet tak kot v uvodnih oddajah in brez nepotrebnega bluzenja. Verjetno ni treba še enkrat napisati, da sem danes navijal za sestri Prusnik, Evo Boto, Manuelo Brečko in seveda za Brino Vidic. Če moram odrezati enega izmed vseh osmih, pa moram žal reči, da je to danes Nika Zorjan, ki me je že drugo oddajo zapored razočarala.

Sodniki so v naslednjo oddajo uvrstili Nadjo Irgolič, Niko Zorjan, Brino Vidic, Evo Boto, sestri Prusnik in Manuelo Brečko, kar pomeni, da so o Riflju in Flori Emi Lotrič odločali gledalci. Hm, če bi izbiral glede na današnjo oddajo, bi odrezal Riflja, saj je Lotričeva odpela povsem okej. Odletel je Gašper Rifelj. Nimaš kaj, moški vokali so out, ko pride do Slovenije. Sicer pa je Rifelj že nekaj časa dovolj prepoznaven in zanimiv za medije, menedžerje in avtorje, da mu ne bo hudega.

Ekskluzivno: Jan Plestenjak Intervju (drugi del)

13.11.2011 ob 05:59

Rdeč kabel na črnem podu

Evo ga, drugi del pogovora z Janom Plestenjakom, tudi o filmih, slovenski medijski sceni, njegovi glasbeni poti in štosu v oddaji Misija Evrovizija.

Jan je res legenda, možakar na mestu, velika zvezda, a hkrati preprost, skuliran in tak, da ga lahko res močno spoštujem in mu iz srca zaželim še veliko uspehov na nadaljni glasbeni poti. On je pil vino, jaz pa ledeni čaj. Pa telefon mu je piskal. Večkrat. Najprej sem misil, da je kaka oboževalka, potem pa mi je zaupal, da so prijatelji, ki ga vabijo na poker. A ni dvignil, niti pogledal ni sporočila, saj je bil z dušo pri intervjuju, kar je profesionalno in vredno še ene pohvale. Tudi zato, ker sva se dobila v sproščenem vzdušju, kjer bi lahko povsem brez skrbi opravil tudi kak hiter pogovor. Pa ga ni. Ker je profi in kul.

Besede so tekle kot namazane, skozi pogovor pa sva se tako ali drugače dotaknila vsega, kar nama je prišlo na misel. Povsem spontano in brez predpriprav.

Da ne pozabim, v naslednjih dneh vas čaka še tretji del.

Kaj lahko kot stari maček glasbene scene, ki ima za sabo res ogromno takšnih in drugačnih izkušenj, svetuješ novincu, ki hoče narediti glasbeno kariero, še posebej danes, ko je šlo vse skupaj v tri krasne, če malček pretiravam?

Mislim, da je prav, da povem svojo pot. Najprej sem se od petega leta dalje učil kitaro, potem sem se izpopolnjeval v Ameriki, šel za tri leta tudi v Avstrijo in imel dejansko osem let neuspešne kariere v Sloveniji. Če samo to seštejeva skupaj, dobiva več kot dvajset let pušion. Današnja generacija ima v glavi, da se mora vse zgoditi zelo hitro. Tudi zaradi interneta, ki je tako vplival nanje. In če rezultata ni takoj, recimo pri prvem in drugem poskusu, že takoj obupajo in se sprijaznijo z neuspehom. Toda temu ni tako. Vedno je borba. Ali v Sloveniji, ki ima dva milijona ljudi, ali v Ameriki, ki jih ima mnogo več. Nima veze kje si, treba se je boriti in biti vztrajen. Jaz sem si vedno želel kvaliteto in biti vedno boljši, boljši in boljši. Tudi od samega sebe. S tem sem se dokazoval. Pa tudi ni mi bilo izpod časti igrati za 100 mark na kaki osnovni šoli, pa tudi, ko sem končal akademijo, se nisem imel za ne vem kakšnega frajerja. Pač vpisal sem se in to je bilo to. Pa ogromno sem se naučil o nastopanju. Ko nisem imel denarja za bencin, sem recimo nastopal zastonj, da sem lahko plačal svoj bend. Da ne govorim o tem, da nisem imel menedžerja in da sem prosil za proste snemalne ure v studiu ter dobil recimo dve, šele naslednji teden pa spet eno. Tako to gre. To je lajf. Ali kot pravijo Američani: “I don’t take no for an aswer.” Treba je biti zelo vztrajen. Pa imeti moraš ljubezen do glasbe. Pa velike ambicije. Zato sem včasih prav presenečen, da nihče od mladih ne reče, če bi lahko prišel malo v studio pogledat kako zadeve potekajo. Ali pa zlagati kable, skuhati kavo in kaj pomagati. Da pač začuti kaj se dogaja in dobi izkušnje. Da se kaj novega in koristnega nauči recimo. Nikoli se to ne zgodi. Ali pa da bi kak roadie rekel, da gre z nami na turnejo, da bo pomagal nositi opremo in si pridobil izkušnje. Tudi tega nikoli ni. Vsi bi takoj samo denar. Vsi bi radi takoj zaslužili. Če si enkrat dober, denar pride kar tako. Samo moraš biti res dober.

Hočeš reči, da ti ne razmišljaš o denarju, ko pišeš svoje pesmi in se pripravljaš na izdajo albuma oz. ne delaš vse tako, da bi čimveč zaslužil?

Ko pišem pesmi in snemam album, ne razmišljam o denarju. Šele ko je album narejen, začnem razmišljati kako ga bom poslovno speljal. Denar mora biti posledica ustvarjanja in ne obratno. Tisti, ki ga zanima le ustvarjanje denarja, je itak nesrečen.

Kaj pa, ko si enkrat na vrhu, ko ugotoviš, da višje ne bo šlo, te potem čaka samo še padec?

Lahko priznam, da imam strah, da bom enkrat izgubil ta uspeh. Nimam pa pojma, kako bi se soočil s tem, saj dokler ne bom popolnoma na tleh, tega ne bom vedel. Ampak merilo nikakor ni le komercialni uspeh. Tukaj pač že pet let delam vse, kar se da in višje itak ne gre. Če bi me to začelo frustrirati in bi pomislil, da se vrtim v krogu, bi šel k vragu. Zato se ukvarjam tudi z drugimi segmenti svoje kariere. Recimo s tem, da sem lahko še vedno boljši na odru, da lahko imam bend in da lahko še vedno bolje pojem.

Ko sva že pri tvojem vokalu, si bil glede tega zadovoljen z nedavnim dobrodelnim koncertom?

To je moj prvi tv koncert, kjer sem res zadovoljen s svojim nastopom. Le pomisli, po dvajsetih letih nastopanja in ne vem kolikih tv koncertih lahko prvič rečem, da sem res zadovoljen in da je bilo res dobro.

Ampak Massimo pa te je malo pustil zadaj, mar ne (smeh)?

Massima izjemno cenim, lahko bi me povozil, pa me ni.

Kaj pa tujina, zakaj ne poskusiš? Vem, da si bil v Ameriki in nekaj razmišljal o tem, pa si se odločil še malo počakati, zdaj pa te je očitno že minilo. Zakaj?

Zdaj sem ratal razvajen stari prdec in se mi ne da več (smeh). Ma veš kako je, jezik je velika ovira. Nikoli ne bom znal tako dobro angleško, da bi jih lahko prepričal, da sem od tam. Isto velja za italijanščino in nemščino. To je že v štartu velik minus. Edina možnost je, da recimo delaš kariero v Srbiji, morda Bosni, na Hrvaškem se skorajda ne da, saj so zelo hermetično zaprti in nacionalno ne pustijo nikogar blizu.

No ja, Srbski trg si že skušal napasti s tistim duetom.

Ja, z Natašo Bekvalec, res je. Pa tudi za album sem se dogovarjal. So mi ga hoteli izdati v Srbiji, pa potem nismo prišli skupaj v poslovnem smislu. Ni se mi šlo le za to, da bom postal znan, meni se gre tudi za profesionalnost.

Torej si sanje o tujini opustil za zmeraj?

Razmišljam, če se mi da spet vse od začetka.Ne ravno z nule, a vseeno iz nekega začetka.

Delati bi moral še stokrat bolj kot zdajle, to si lahko prepričan (smeh).

Ne vem če se mi da (smeh). Ne vem no, mog0če kdaj.

Ko te takole gledam in poslušam, lahko rečem, da si len človek (smeh). Tako, a veš, počasen, na izi, dalmatinska fora, če veš kaj mislim (smeh). Zgleda, da si prej preveč delal, pa zdaj pač lenariš.

Ne vem, mogoče pa res (smeh). Ampak ko zagrabim, pa to naredim na polno. Takrat postanem čisti control freak.

Kot s tistim rdečim kablom v Cankarjevem domu?

To je en tak dober primer tega, ja (smeh). Čisto sem znorel, ko sem videl, da je na črnem podu rdeč kabel. Zakaj rdeč kabel, mi lahko nekdo razloži zakaj rdeč kabel na črnem podu. Na to ni pomislil niti stage maneger, niti tehnični menedžer Cankarjevega doma, niti nihče iz televizije, pač nihče razen mene, saj se vsem ostalim za take malenkosti jebe po domače povedano. Meni pa ni vseeno, že iz spoštovanja do publike ne. Plačali so karto, prižgali televizijo in si vzeli čas za ogled, zato mi ne more biti vseeno za take malenkosti. Tukaj grem res do konca, pa še vseeno se zgodi kaka napaka.

Zadihaj (smeh), greva na bolj sproščene teme, na filme, jih gledaš, kaj ti je najbolj všeč?

Jaz sem največji fan Clinta Eastwooda kot režiserja. On je tipični primer tega kar zagovarjam. Povsem enostavno stvar mojstrsko pove brez efektov, s pravimi tajmingi in na način, da te zadene. In za to ne potrebuje nobenih Tarantino efektov. Zgodba je dobra in vse je narajeno tako na izi.

Vidim, da imaš sedaj na sebi tudi jakno, ki bi odlično pasala v njegov man with no name stajling kakega špageti vesterna (smeh).

(glasen smeh)

Kaj pa ostali?

Od evropskih definitivno Fellini. Pa rad imam take karizmatične like. Recimo Robert De Niro, Robert Redford in Jack Nicholson. Pa tudi kaka dobra akcija me fascinira. Recimo Bourneova identiteta je en tak primer.

Kaj pa Bond?

Uf, Bond je pa izgubil šarm. Bond je postal Bourne, kar mi gre malo na živce. To ni dobra ideja. Bond je Bond, mora biti malo kičast. Saj ne rečem, da Daniel Craig ni frajer, ampak preveč je resen za Bonda. Izgubili so Bondov moment. Postali so Bourneova identiteta.

Pustiva igralce, povej mi raje katera igralka ti zavrti glavo?

Monica Bellucci. Zanjo rečem, ona je pa res ej (smeh).

Si jo spoznal, ko je prišla na obisk v Slovenijo?

So me povabili na ta sprejem, pa nisem šel, saj vem kaj nekomu, ki je znan, pomeni, da se mora smejati ljudem in dobrikati fotografom in kameram, v resnici pa mu gre vse na živce (smeh).

Kaj pa če je Belluccijeva k nam prišla za to, da spozna Jana Plestenjaka?

Ne, ne, brez skrbi, da ne (smeh).

Dovolj Monice, da te ne useka overdose, kaj pa katera druga igralka?

Eno tako posebno lepoto izžareva Robin Wright Penn. Ima neko zanimivo ženskost in milino, kljub temu, da ni ravno po pravilih hollywoodskega stereotipa.

Ko sva že pri slavnih, kaj pa ti, se lahko mirno sprehajaš po Sloveniji ali čutiš kaj tiste prave hollywoodske slave? Pa pozabi tale dekleta, ki sedijo na sosednjih stolih, saj prihajajo iz Nemčije in očitno nimajo pojma kdo si (smeh).

Vedno je nek odziv. Včasih tudi to, da za mizo pač vidiš dva človeka, ki začneta nekaj šepetati, ko me zagledata.

No ja, to ni nič posebnega, to se dogaja tudi meni (smeh).

Pa slikati se hočejo, pa kakšne takšne finte. Pa saj meni je to lepo. To je priznanje. Veliko bolj trpim na kakšnih VIP sprejemih, kjer vsak misli, da nekaj je. Ko mi začnejo najedati ti ljudje, ko začnejo razlagati o počitnicah in smučariji, pa o svojih karierah, se počutim, ko da bi mi vampir izsesal vso energijo. Ob tem se kar posušim, zlezem skupaj in trpim.

Ko si že omenil to našo kvazi VIP sceno in wannabe zvezdnike, ej, včasih si res moral nekaj doseči, da si lahko gostoval recimo pri Mariu ali da so te pripopali na naslovko kake znane revije. Danes to uspe vsakemu, dovoj pa je že to, da pove, da si je včeraj obril jajca. Kaj za vraga se je na tem področju zgodilo s slovenskimi mediji, da nimajo več pojma kdo si zasluži pozornost kdo pa je nikakor ni vreden, saj ni naredil nič zanimivega?

Zgodil se je čas, ki ni slovenski. Ki se mu reče instantno porabljanje. Zato je tudi glasba globalno gledano slabša kot je bila. Medijev je res ogromno, interneta je še več. Novinarji delajo samo še za naslove in razmišljajo koliko klikov bo dobil članek. Gre za željo po šokantnosti, kjer pa bralec hitro ugotovi, da je v bistvu brez veze. Skratka, vse je začelo funkcionirati na instantnih šokih, ker smo postali džankiji potrošništva in informacji in potrebujemo nenehni šus v glavo. Tako zelo, da smo že apatični, da se nam v končni fazi popolnoma jebe za vse. To je seveda narobe. Toda mediji morajo napolniti svoje strani. Normalno, da jih morajo.

Okej, ampak glej, v Ameriki recimo šanso za naslovke in oddaje prav tako dobijo wannabeji, toda dobijo jo tudi tisti, ki nekaj znajo, ki so res dobri. Pri nas pa so ti kvazi zvezdniki vzeli prostor pravim legendam. Nimam prav?

Finta je drugje. Tudi dobri pridejo. Ampak ironija je v tem, da so na isti strani in v isti rubriki kot ti bizarni. To je napaka pri nas. Enostavno ne moreš biti na isti strani z nekom, ki ni naredil nič. Ki je, kot si rekel, iz hlač potegnil svojega tiča. Uredniki se kot kaže res ne zavedajo, da to pač ne sodi na isto stran. Ali pa na to enostavno ne polagajo pozornosti. Ne vem. Prav zato ne dajem veliko intervjujev, saj se sprašujem, če resen intervju sploh še koga zanima.

Tale najin je resen, a ne (smeh)?

Midva imava resen intervju. Popolnoma resen, če mene vprašaš. Na sproščen, zabaven in izviren način, ampak resen, kar mi je zelo všeč. Tudi o ženskah sva se pogovarjala zelo analitično (smeh).

No ja, ženske so vedno resna tema (smeh).

Ma ja, ampak hočem reči, da ni bilo nekaj brezveze in tračarsko, ampak je imelo pomen in globino. To mi je všeč. Take pogovore imam zelo rad. Nič nimam od tega, če se menim o nepotrebnih rečeh. To me ne zanima.

Ampak rumene medije včasih zanima res le trač novica, ki so jo za večjo prodajo pripravljeni tudi zblefirati in inscenirati po dogovoru z zvezdo, o kateri pišejo.

Tudi meni so že ponujali neke naslovke in mi rekli, da dajmo narediti kak štos. Ma kakšen štos, hudiča. Od tega nimam nič. Ne rabim naslovke, s katero bom prevaral ljudi. Oni potem kupijo revijo, glede na naslovko pričakujejo dobro novico, potem pa ugotovijo, da je vse brez razloga.

Ampak štos z Misijo Evrovizijo je bil pa dober. Si se ga spomnil sam? Meni se je zdel vrhunski, tako zelo, da ga publika v dvorani sploh ni pravočasno štekala.

To me je prosil Klemen Slakonja. Občinstvo morda ni pravočasno poštekalo štosa zato, ker se je zgodil res hitro in nenadno. Lahko pa da je tako izpadlo za gledalce, saj ne vem kako so vse skupaj posneli in zmontirali.

Kaj takega se pri nas ne spomnim, res kapo dol za idejo. Tudi v kontekstu, da se na oddaji pojavi nekdo, iz katerega se je voditelj prej delal norca, on pa mu potem to kao vrne. Dober štos, res.

Nimam težav, če je zajebancija na moj račun dobra in inteligentna. Klemen me je najprej vprašal, če sem mu kaj zameril, pa sem mu pojasnil, da ne, saj se res inteligentno zajebava iz mene. Potem je predlagal, da narediva štos, v katerem jaz zajebavam njega. Takoj sem bil za, saj se mi je zdel štos dober. Podobno je bilo tudi z Ladom in Jurijem, tudi tam ni bilo nobene frke in smo se fino zafrkavali.

Zdi se mi, da si prav v tem skeču iz Misije pokazal nek svoj nov obraz, nekaj po čemer te ljudje ne poznamo ravno najbolje, se pravi, da si pokazal, da si v resnici štoser ne pa resen možakar, ki se vsaj javno ne heca preveč.

Ma jaz sem večkrat za štose. Problem je v tem, da so bile moje zajebancije vedno interpretirane napačno. Zato sem očitno ustvaril nekakšno autoavtorizacijo. Sem pa velik zajebant in se znam tudi na svoj račun pošteno nasmejati, pa tudi na račun drugih, ko je treba. Nočem pa tega početi javno. Le zakaj bi nekoga žalil, ni potrebe. Tudi Klemen je imel najprej v tekstu dve znani osebi, pa sem mu povedal, da ju raje ne bom omenjal, saj ju poznam in cenim ter sem z njima v dobrih odnosih, zato ju ne bom zajebaval.

YouTube slika preogleda

ekskluzivno-jan-plestenjak-intervju-prvi-del/

ekskluzivno-jan-plestenjak-intervju-tretji-del/

Recenzija: Immortals

12.11.2011 ob 23:16

IMMORTALS

Ne bom rekel, da je Immortals tako dober kot 300, toda ko zalaufa, se ga ne da ustaviti in rata zares spektakularen, bombastičen, vizualno veličasten in močno učinkovit bajeslovno akcijski spektakel. Resda malce preveč poetičen in celo nekoliko razvlečen v prvi polovici, toda vseskozi opremljen s čudovito fotografijo, pravljično scenografijo in presenetljivo prepričljivimi igralskimi kreacijami celotne ekipe, ki pa tu in tam vendarle izusti preveč predvidljive in preproste dialoge. Dejansko sem zadovoljen, saj gre za dobro narejen in dovolj kvaliteten izdelek, ki je vsaj nekaj svetlobnih let pred kakim Spopadom Titanov. Še posebej, ko pride od odločilnih spopadov, ki so res čista poezija in baletni razčefuk, če povem po domače. Henry Cavill ni slab Tezej, toda manjka mu karizma, manjka mu vse tisto, kar je serviral Gerard Butler v 300. Je pa zato Stephen Dorff kot njegov soborec Stavros toliko boljši, bolj frajerski in bolj skuliran. In potem pride Mickey Rourke, Mickey faking Rourke, ki zlobnega kralja Hyperiona skine v nulo. Ki film dvigne v višave in negativno vlogo poosebi dosti bolje kot v drugem Iron Manu, kjer se mi je zdel blesav. Prav zaradi njega film v prvi polovici ni pretirano dolgočasen in razvlečen, saj ga vseskozi ohranja v tempu in guštu. Pa naj čvekanje o igralski ekipi končam še z Johnom Hurtom, ki s s svojo kultno prezenco doda piko na i, s Freido Pinto, ki ni slaba, je pa daleč od dobre igralke iz Revnega milijonarja, in z Lukeom Evansom, ki je vsekakor premlad za Zeusa. Jp, Immortals je povsem zadovoljiva epska zabava za nedeljsko popoldne in film, ki mu žanrsko dejansko ne manjka čisto nič usodnega.

Ocena: 7/10

Elton John, Stožice, Ljubljana

12.11.2011 ob 11:06

Samo totalni idiot je zamudil včerajšnji koncert Eltona Johna in jaz sem ta totalni idiot.

YouTube slika preogleda

Predvolilna soočenja

12.11.2011 ob 02:30

Včeraj je bil glede prihajajočih volitev gotovo najbolj zanimiv in pričakovan dan. Zavestno sem se odločil, da bom skušal kandidate oceniti neobremenjeno s preteklostjo in brez tega ali so mi všeč ali ne, se pravi, da jih bom ocenil samo na podlagi tega, kar mi bodo povedali v soočenjih na Tv Sloveniji in POP Tvju.

Naj začnem s Pahorjem, ki je bil po dolgem času odličen. Samozavesten, skuliran, odločen in brez tistega agresivnega razbijanja po mizi, ki je postalo njegova povsem nepotrebna in blesava navada. Po moji oceni je bil daleč najboljši, najbolj prepričljiv in najbolj tak, da bi mu verjel. Pa najtežje delo je seveda imel, saj je med ljudmi strašno nepriljubljen in mu skoraj nihče ne verjame, da je njegova vlada vendarle naredila nekaj dobrih stvari. Je pa vseeno malce trapasto, da se zdaj daje z Jankovičem, ki mu je pobral glasove in postal novo upanje levice. Finta je v tem, da Pahor še ni končal in da se še vedno bori, torej, da se ni umaknil z levice in da še vedno upa na dober volilni rezultat. Pahor bo torej dejansko zajebal Jankovičeve glasove in Janši ter Virantu še zvišal možnost za zmago.

Nadaljujmo z Janšo, ki mi je bil tokrat prav tako všeč. Ni pretiraval, ni bil maščevalen, ni napadal, ni se šel pretirane demagogije. Bil je natanko tak kot mora biti, če hoče zmagati na volitvah.

Na tretje mesto bi postavil Žerjava, ki je en tak odločen in okej možakar, katerega matra le to, da vodi napačno stranko, ki jo je pač povozil čas. Žerjav ni veliko govoril, a ko so mu pustili do besede, je povedal dobro, preudarno in na pravi način.

Jankovič mi je sicer faca, toda moti me, da govori nerazločno. Da se moram prav potruditi, da povsem razumem kaj govori. Všeč mi je to, da je vzvišenost in samozadostnost končno spet menjal s simpatičnostjo, toda zdi se mi, da med volivci ne bo zares vžgal s temi obljubami, da bomo v Sloveniji že drugo leto živeli bolje. Pa Janša ga je na nacionalki popolnoma sesul z Mercatorjem, saj mu Jankovič na koncu ni mogel kontrirati in je raje utihnil. To je bilo slabo, to je bil dokaz, da je Janša retorično dosti spretnejši.

Na peto mesto bi postavil Golobiča, ki mu nacionalka ni dala možnosti za gostovanje, saj njegovemu Zaresu kaže preslabo. Ni bil napačen, pa res se mu pozna, da je Drnovškova šola, če veste kaj mislim.

Šesto mesto dajem Erjavcu, ki je bil na POPu sicer slabši, je bil pa toliko boljši na TV Sloveniji, kjer je znal bolj spretbo kruzati med šalami in resnostjo. Na POPu je izpadel kot klovn, kar ni dobro, saj so me mu režali tudi takrat, ko je hotel povedati kaj resnega.

Za ostale mi je nekako vseeno. Virant me ne prepriča niti malo. Ne bom rekel, da ni jezikovno podmazan, toda ni moj tip človeka, zato mojega glasu ne bi dobil. Kresalova je bila praktično nevidna, kar je jasno, saj LDSu ne kaže dobro. To pomeni, da ni več zanimiva za rejtinge, zato ji voditelji pač ne dajo kaj dosti minutaže. Ko je minutažo dobila, pa prav tako ni povedala nič posebnega. In še Jelinčič, ki je prav tako dobil le POPovo soočenje, saj mu ankete ne kažejo najbolje. Standard, a tokrat brez dobrih argumentov. Le zajebantsko pizdakanje, ki pa očitno ne potegne več dovolj, da bi se nabrali glasovi.

Drugače pa lahko rečem še to, da je bila Katja Šeruga preveč nonšalantna do gostov, medtem ko je bil Slak boljši, a ga je posral s preveč osebnim vpletanjem v Virantove finančne zadeve.

MTV European Music Awards 2011

11.11.2011 ob 13:51

Ne bom bluzil, ker že itak vse veste, saj pošteno zamujam. Rekel bi le, da je bilo vse skupaj bolj kot ne zanič, tudi glasbeno, tudi ko je Adam Lambert zamenjal Freddiea Mercuryja. Omenil bom le Lady Gaga, ki je postala dolgočasna. Ki se je začela ponavljati. Ki jo zanima le še glup stajling. In tokrat je bil res glup, ne provokativen ampak glup do konca. To niti ni več fame monster, to je obupan poskus lovljenja spotlighta, ko vidiš, da ti Adele, ki na oder pride povsem navadna, jemlje biznis.

Recenzija: The Three Musketeers

11.11.2011 ob 04:06

THE THREE MUSKETEERS

Problem tele najnovejše ekranizacije legendarnih Treh mušketirjev tiči v dejstvu, da nima ciljne publike. Za odrasle je preveč otročja in nafilana s posebnimi efekti in akcijo, za mladino pa je preveč zastarela in premalo atraktivna. Prav zato v kinih ni vžgala. Prav zato so ji hrbet obrnile vse generacije. Ne bom rekel, da igralska ekipa po večini ni dovolj zanimiva in karizmatična, toda vseeno ne more v korak z verzijo iz sedemdesetih in v korak z verzijo iz začetka devetdesetih. Jebat ga, Dumasovi Mušketirji niso akcijski 3D, marveč kostumska pustolovščina. Tudi zato je glupo, da so jih apdejtali in gledalcem dejansko ponudili zmešnjavo. Na eni strani nostalgično  in kostumsko avanturo, na drugi pa pretepaško in glasno akcijo, kjer se Aramis (Luke Evans), Porthos (Ray Stevenson), Athos (Matthew Macfadyen) in D’Artagnan (Logan Lerman) z de Winterjevo (Milla Jovovich) in Rochefortom (Mads Mikkelsen) borijo na cepelinih. In ko že naštevam igralce, vsi razen Evansa, ki je zaspan, prozoren in prazen, so solidni, le Milla, ki je sicer v kontekstu, še vedno misli, da igra v Resident Evil, no ja, pa tudi Christoph Waltz kot Richelieu ni ravno presežek, pa tudi Orlando Bloom kot Duke of Buckingham bolj kot ne le pozira. Pa da ne bom samo kritiziral, novi Mušketirji imajo povsem soliden tempo, pa dobro nizajo prizore, prav zato je škoda, da jim je nabolj pomemben razčefuk, saj večkrat pokažejo okej filing stare dobre pustolovščine, tistega pravega swashbucklinga, ki ga danes seveda svinjsko manjka.

Ocena: 5/10

Ekskluzivno: Jan Plestenjak Intervju (prvi del)

10.11.2011 ob 03:05

Pali me, če ženska lovi svoje sanje

Pa sva se končno dobila na štiri oči. Priznam, imel sem precej treme, pa četudi se poznava že nekaj časa in sva nekoč celo nastopila skupaj na nekem koncertu. Do leta 1973 rojenega in skoraj dva metra visokega Jana imam namreč rišpekt, pa močno ga spoštujem, pa tudi njegov fan sem, jebemti. Čeprav sem tudi sam v medijskem poslu, ga štejem za nekaj več. Za največjega carja naše glasbene in zvezdniške scene. Za frajerja, ki ima edini v Sloveniji rezime, da si lahko privošči zvezdniški lajfstajl. Toda pozor, Jan je kljub temu huda faca, en tak preprost in še vedno zasanjan model, ki človeka navduši že s prvim stiskom roke. Naš človek, če poenostavim. Lahko bi bil nadut, lahko bi se preseraval, lahko bi me odjebal, lahko bi se izgovoril, da pač nima časa. Toda Jan je vse drugo. Jan je v prvi vrsti človek. Malo še vedno Peter Pan, sicer pa odločen, samozavesten, skuliran in prebrisan muskonter in biznismen, ki točno ve kaj hoče in kako se do tega pride.

Takoj sva se poštekala in nasmejala, intervju pa je minil kot bi trenil. Cela ura posnetega materiala, iz katere sem primoran narediti večdelno objavo, saj je vsega zanimivega enostavno preveč za en zapis. Pa naj vas malo matra kaj vse je še povedal. Bom kmalu pripravil tudi nadaljevanje, brez skrbi.

Da se vrnem k Janu, temu avtorju številnih odličnih pesmi in besedil, ki mu ne zmanjka pa ne zmanjka idej. Globok človek je, ne zatežen, ampak tak moder, a vseeno zabaven in preprost, ko je treba. Pa štoser, čeprav ga javnost po tem ne pozna ravno najbolje. Res se je bilo kul pogovarjati z njim, tudi izven intervjuja, še posebej na začetku, ko sva takoj prebila led z debato o avtomobilih, vinu in ledenem čaju.

Tega srečanja ne bom pozabil dolgo časa. Res si štejem v veliko čast, da si je Jan vzel čas zame in pristal na intervju za nek jeben blog. Pa dobro je ratalo vse skupaj, res en tak spontan, zanimiv, zabaven in sproščen pogovor, na katerega sem res ponosen, pa četudi nisem ravno nek zelenec v tem poslu.

Izvolite prvo poglavje najinega intervjuja. Sledila bosta še dva. Saj veste, naj stvari so vedno tri (smeh).


Začniva na prvo žogo, daj mi povej kako je mogoče, da se kljub temu, da si že zdavnaj dokazal, da si odličen glasbenik, da znaš narediti super komade, da si tudi kot vokalist izjemno napredoval, da vedno znova napolniš koncertne dvorane in da si tudi prodajno izjemno uspešen pevec, še vedno najdejo modeli, ki pravijo, da ne znaš peti, da si za en drek muzičar, da nimaš dobrih pesmi, skratka, da nisi čisto nič posebnega in da nisi naredil ničesar omembe vrednega? Kaj za vraga bi moral narediti, da bi ti tudi taki ljudje priznali kvaliteto in dosežke?

To se ne bo zgodilo nikoli. Povsod na svetu imaš izvajalce, ki imajo deljeno publiko. Enim so zelo všeč, drugim pa grejo na živce. To je v bistvu normalno in naravno. Zgodi se tudi, da za nekega izvajalca recimo vsi rečejo: “O, kako je fajn,” potem pa za njegov koncert ne kupijo karte. Tak izvajalec sicer nikogar ne moti, ampak nikogar pa tudi ne zanima dovolj, da bi dvignil svojo rit in odšel na njegov koncert. Tako je z vsemi stvarmi. Tudi z avtomobili recimo. Nekdo bo rekel, da je Ferari za en drek, drugi pa, da je Porše za en drek. Vsaka stvar, ki ima močan karakter, deli mnenja. Seveda pa si ti kot izvajalec zmeraj želiš, da te ne bi po krivici sodili, da nečesa ne znaš, saj dobro veš, da temu ni tako. Po drugi strani pa bi bilo seveda primitivno zahtevati od ljudi, da boš všeč vsem,  mar ne.

Ampak a te res ne moti, da recimo ljudje kritizirajo nekaj, za kar veš, da delaš dobro oz. kdaj te je to nehalo motiti? Na začetku kariere te gotovo je, mar ne?

No ja, na začetku sem bil res tudi slabši, a ne (smeh).

To je res (smeh), ampak vseeno, te je motilo?

Na začetku je kar dosti od teh ljudi, ki so me kritizirali, morda celo imelo prav. Kar se tiče okusa, okusi so okusi, tu nimaš kaj. Ampak kar se tiče kvalitete, mi pa danes dejansko nihče ne more očitati, da je ni. Toliko pa sem zrel in samokritičen, da lahko to trdim. Lahko sem sicer še vedno boljši, ampak nihče ne more reči, da to, kar delam, ni narejeno kvalitetno. Odpeto in napisano. Tega argumenta pač ne more biti. Lahko pa seveda rečejo, da jim ni všeč tak stil, da je osladno in da tega pač ne čutijo.

Ko sva že pri hejterjih, še vedno velja ta fama, da te moški ne marajo zato, ker so ti nevoščljivi, da si tako lep?

Daj no, saj vidiš, da škilim, ma kje pa (smeh).

Res je, tudi meni ta hip nisi ne vem kako lep, če sem lahko iskren (smeh).

Eh, ta fama je neumnost. Mediji pač zmeraj nekaj napumpajo. Da sem to in ono. Da sem latino lover pa najbolj zaželeni samec. To so pač neke oznake, ki prodajo časopise, nič drugega. Ampak bilo pa bi trapasto, da bi se s tem boril in govoril, da to pa že ni res. Z mlini na veter se je brezvezno boriti.

No, pa greva s predpostavke, da bi bil recimo res grd. Okej vem, da je lepota relativna, ampak ono, a veš, res nič od nič. Misliš, da bi ti vseeno uspelo tako kot ti je?

Sigurno. Ker vsaka stvar ima pluse in minuse.

Samo potem bi moral delati drugačne komade, a ne?

Verjetno bi jih tudi čutil drugače. Imam pa enega zelo dobrega prijatelja, ki je zelo neatraktiven, tudi po višini, pač ni po merilih, če tako rečem, niti ni bogat, ampak ima zmeraj okoli sebe lepe punce, zmeraj je poln energije, pa vedno ko je stopil v prostor, je žarelo okoli njega. In ko to vidiš, padejo vsi ti stereotipi. Ali pa nasprotno. Videl sem ogromno lepih punc, ki pa so bile čista megla. Pa ne samo intelektualno, tudi energetsko. Čista megla, nič.

Ko sva že pri puncah, daj mi povej, ali je mogoče, da ko se moški enkrat zaljubi in to ljubezen izgubi, da lahko še kdaj ljubi?

Nisem dovolj pameten, ampak mislim, da ima vsak človek le nekaj metkov. Enega, dva, morda tri tiste taprave ljubezni.

Kaj pa če imaš samo enega?

To je zajebano, to je res zajebano (smeh). Nisem dovolj pameten.

Pa se vrniva nazaj k tvojem vokalu. Zanimivo mi je to, da za mnoge velja, da so vokalno veliko boljši od tebe, ampak ko pa kdaj koga izmed njih slišim, da skuša zapeti kak tvoj komad, pa ne zveni ravno najbolje. In potem si rečem, kaj pa je zdaj to, kaj pa tukaj manjka, dajte mi nazaj Jana Plestenjaka. V čem je torej fora, da tvoji komadi samo iz tvojih ust zvenijo tako dobro?

Ha, ha, ha, dobra. Ma zato, ker stojim za svojimi komadi, ker sem jih sam tudi napisal in ker slovenščino pojem s ponosom. Ne razumem pevcev, ki pravijo, da se počutijo slabo, ko pojejo v slovenščini. To je beg pred realnostjo. Tak pevec čez sebe postavi neko masko. Če živiš v našem okolju in se pogovarjaš po slovensko, le v čem je razlog, da ne bi tudi pel po slovensko. Včasih v štosu rečem, da ko greš ven v bar in ogovoriš kako punco, ki ti je všeč in je Slovenka…

Ti torej punce loviš v baru?

Ma ne, pač izraz za lokal, kamor greš ponoči ven. Tudi temu rečem bar, kjer sva zdaj midva. No, da pojasnim, torej, a ne bi bilo smešno, da bi to punco ogovoril v angleščini, ko bi pristopil do nje. Gotovo bi izpadel totalni bebec. Punco boš zagotovo nagovoril v slovenščini, mar ne. Zakaj ti je torej nerodno tudi publiko nagovoriti enako. To je podobna stvar.

Včasih se mi zdi, da ljudje tvoje pesmi vzamejo preveč enostavno in da jih v resnici vendarle ni bilo napisati tako z lahkoto kot se morda zdi na prvo poslušanje. Imam prav?

Da enostavno stvar izvedeš prepričljivo in tako, da ne izpade bedasto, je zelo zahtevna reč. To je lahko film, lahko je dizajn, to je lahko knjiga, ki ima zelo preprost jezik pa te vseeno pelje. Recimo če poslušaš balado You Are Not Alone Michaela Jacksona, ki jo je napisal R. Kelly (Jan del refrena tudi zapoje v živo), ti je jasno, da gre za zelo preprosto in celo otročjo pesmico, ampak ko jo pa Jackson zapoje, se pa vprašaš, kaj pa je zdaj to. In to je finta. A veš, enostavne stvari, to me vedno drajva, narediti enostavno prepričljivo. In tudi kot kitaristu mi rečejo, da zakaj ne zaigram kdaj kakšnih pasaž hitreje, pa jim rečem, da je tisto enostavnejše zaigrati prepričljivo dosti težje. In vsak glasbenik, ki da to šolo skozi, ki mu ni več do mladostniškega kazanja in izpostavljanja, ki pač nima več, jaz temu rečem prenapetih jajc, uvidi, da ni bistvo v virtuoznosti, ampak v tem, da enostavno stvar narediš s težo. In to mene pali. Tudi v tekstu. Če si opazil, jaz uporabljam vsakdonevne besede. Stavke, ki jih uporabljam tudi zdajle, ko se pogovarjam s tabo.

Poezija torej ni najbolj zate?

Zame je poezija v pop rock besedilu beg. Ker je veliko težje enostavni tekst napisati tako, da ni bebast. In mene pali ta hoja po robu.

Kaj točno misliš s to hojo po robu?

V vseh stvareh me pali ta hoja po robu. Ali v korakih v karieri, ali v pisanju pesmi. Enostavno moram naredi koncert v Tivoliju, nikoli ne grem na neko ziheraško zadevo. To me pali, da sem nenehno na robu. Da se sprašujem, ali bomo speljali nek projekt, da tvegam. Na nek način sem adrenalinski džanki, če prav pomislim.

Hodiš po robu tudi glede ljubezni?

Tudi pri intimnem odnosu z žensko rabiš ta isti šus, o katerem sem govoril prej. Ker si odvisnik od tega šusa. In če ga v tem odnosu ne dobiš, to verjetno res ni to. In zato je še toliko težje nekomu, ki ima takšno življenje glasbenika kot jaz. Veliko težje kot nekomu, ki ima urejeno življenje in lahko mirno določi kdaj ima službo kdaj pa prosti čas. Tak človek ima v ljubezni le majhne streske, ki jim sam pravim klofute. Pri meni in meni podobnih pa so te klofute knockouti. In ta knockout pričakuješ tudi od ljubezni.

Torej se nek zvezdnik, ki veliko potuje in je v žaru svoje kariere, dejansko nima časa zares zaljubiti in ženski ponuditi tistega, kar bi rada?

Če te odnos knockoutira, to ni problem, ampak bolj izgovor. Jaz sem moški, ki nima želje po ženski, ki samo pripada, je tam, te ima rada, ali kot pravijo nekateri moji prijatelji, da ti pač ne teži (smeh).

Ti si kontra, a ne, tebi mora težiti (smeh)?

Jaz imam rad, da ima ženska svojo špuro. Da ima svoje interese. Da ima svoje sanje in da jih lovi. In to mene pali. Ni mi zanimivo, da ima moški žensko pod kontrolo, to mi ni nek cilj, se mi zdi, da je potem vseeno tudi če si sam.

Kako veš zakaj je ženska res s tabo?

Včasih res rečejo, da nikoli ne veš zakaj je s tabo. Ali zato, ker si slaven, znan ali zato, ker si to res ti. To je spet neka neumnost. Ker jaz sem to kar sem tudi na odru. Če je njej to všeč, sem ji pravzaprav tudi jaz všeč, mar ne. To ni nekaj, kar se loči. To je tako močan del mene, da ji mora biti všeč.

Kaj pa prilagajanje, do kje je pametno, kaj pa je potem že zanikanje samega sebe? Kje je meja?

Če si noro zaljubljen, se nehote prilagajaš, ker ti je to fino. Ko prilagajanje postane nekaj, kar ti ni fino, se je pa neumno prilagajti, saj se moraš v odnosu vedno vprašati, pa naj se sliši še tako sebično, a je meni fino ali ne. Ker če ti ni fino, je vse zaman.

Dovolj ljubezni in žensk, greva nazaj na muziko. Daj mi povej, če se ti vsa besedila, ki jih napišeš zgodijo tudi v resnici, saj jih vedno poješ tako zelo doživeto. Je v tvoji glasbi dejansko sploh kaj izmišljenega?

Večina stvari se zgodi meni in mojim prijateljem. Mi je pa v zadnjem času inspiracija tudi če kje slišim kako pesem ali stavek, morda kak besedni sklop. Dve besedi, ki jih vzamem in adaptiram v povsem drugo zgodbo. To je inspiracija od zunaj. So pa seveda tudi kakšni songi iz moje notranjosti in mojega življenja. Sem pa v teh dvajsetih letih rock ‘n’ rolla res toliko doživel, da mi sploh ni problema črpati kake teme. Saj veš kaj pravijo ljudje: “You name it,” ma vse je bilo, res.

Še celo rapa si se lotil (smeh).

Tudi te neumnosti, ja. Hecno.

Potem pa je prišla balada Ker te ljubim, ki je zarisala tvojo pravo smer.

Drži, od te pesmi dalje, ki je nastala nekje leta 1993 ali 1994, ne spomnim se točno, sem začel delati to, kar sem res čutil. To je bila prelomna pesem. Pred tem smo se ravnali po nekih trendih. Ko je bil popularen tehno, smo rekli, dajmo en tehno, kar je bilo povsem izgubljeno in napačno. Ker te ljubim je bila zelo lepo sprejeta pesem, zato sem si rekel, da, pismo, saj jaz pa lahko vendar delam to, kar mi je res všeč in kar res čutim, da bi rad delal. Od takrat dalje se je nekaj res spremenilo. Tako da pri meni načeloma v tekstih res ni kakšne laži. Okej, saj kak tekst je lahko recimo bolj površinski in lahkoten pa ga pač interpretiraš v smislu žura, recimo Lolita je bil en tak komad. Pač žur komad, kjer se odfuraš v nek filing džuskanja, pač brez globine in želje, da moraš nekaj posebnega povedati.

Ko sva že pri Loliti, tudi v živo prakticiraš opijanje žensk z mojitom?

Mojito imam rad.

Ne zanimaš me ti (smeh), zanima me, če si v živo probal to finto iz komada, saj veš, jezik daj v mojito, hočem te od noči opito?

Nikoli mi ni palilo, da bi bila ženska opita, da bi jo zavajal opito.

Ja ne vem, tako si pel (smeh).

Ma saj pravim, to je pač lahkoten komad za žurko, brez posebnega pomena, kjer pravim tudi, da naj Lolita z mano pleše, pa nisem v življenju nikoli plesal (smeh).

Kako nisi plesal, a ne znaš plesati?

Ne znam. Res ne znam.

No ja, na odru vseeno nekaj migaš.

Ples res ni neka moja močna stran, s katero bi se hvalil (smeh).

Lolita je bil kul komad, en tak r&b in hip hop vajb sem začutil. Zakaj ne narediš več takih komadov?

Ko sem se vrnil iz Amerike leta 1991 sem si nabavil 400 cdjev r&b glasbe. To so bila zlata leta r&bja, zdaj je to le še industrija. Močno sem bil v tej muski in sem rabil kar nekaj let, da sem poštekal, da smo se mi rodili v Sloveniji in kaj imamo v krvi in v genih. Na jugu je vpliv Balkana, na severu vpliv oberkrajn, vzhod je malo ciganski in malo madžarski, zahod pa mediteranski in italijanski. In ko sem v sebi iskal kaj je tisto, kar najbolj čutim in s čimer se lahko indentificiram, sem odkril mediteran in Italijo in zato moje stvari zvenijo malo italijansko. Ne vidim pa kje bi črpal za soul in r&b glasbo, ker je to popolnoma stvar velemest, stvar afriško angleške, morda tudi Irske kombinacije, v eni državi, ki je pač skupek vseh teh nacij, Amerika torej. In kako naj bom jaz zdaj v tem prepričljiv. Kot da bi nekemu temnopoltemu možakarju v LAju, ki je vrhunski glasbenik dejal, da naj zaigra polko. Nikoli je ne bi znal tako dobro kot recimo naši muzikantje. V tem enostavno ne morem biti dovolj prepričljiv. Lahko sicer vzamem kak elementek nekega gruva, ki mi je všeč, pa kako končnico recimo zapeljem malo v to smer, to pa je tudi vse.

Kateri pa so ti v tem žanru top izvajalci?

V paketu je to R. Kelly. Če v to štejem še Michaela Jacksona, pa je on itak nedosegljiv.

Ej, Jan, ne me jebat, tale pa je zgodovinska, kot da bi poslušal sebe, tule pa sva popolnoma enaka. Ne morem verjeti, da si omenil prav ta dva. Kapo dol. Še posebej za R. Kellyja, ki je tudi meni edini pravi naslednik Jacksona.

Kelly je odličen, ravno to, da je enostaven, ampak ima power.

Kaj pa drugi glasbeniki, kaj najraje poslušaš?

Rad imam karakterne in zrele osebe. Recimo Eric Clapton, George Michael, Rod Stewart in Tina Turner. Od teh ljudi se jaz nabolj učim. Veliko bolj kot od teh, ki so zdaj popularni in shajpani. Pa seveda Michael Jackson. Le poglej recimo kako zelo so zadnje čase hvalili producenta Timbalanda, da on pa res obvlada, da ima neke hude bite in finte, pa sem jim rekel, da če so pozabili, da je Jackson to počel že deset let nazaj pri albumu Invincible. Res frajer. Tako zelo je bil napreden.

Kaj pa ti, imaš kdaj ustvarjalno krizo? Se ti kdaj zgodi, da kakega komada ne moreš pa ne moreš končati pa če se z glavo zabijaš v zid?

Seveda. Tak primer je pesem Si okej?, ki je bila po moje moja zadnja res velika uspešnica, tudi na vseh radijskih postajah, kjer je zdaj neka čudna politika. To je bil zadnji komad, ki so ga res vsi radiji po Sloveniji res na polno žgali. No in sem šel v studio, ko komad še ni bil povsem končan. Tega ne naredim nikoli. Vedno grem snemat, ko je komad končan. Tokrat pa nisem imel rime na: “Zdaj ko trkaš na moja vrata,” (Jan spet zapoje) enostavno nisem vedel kaj naj sledi. In to povem koproducentu Martinu Štiberniku, pa potarnam, da se zajebavam štiri mesece, on pa v smehu reče: “Bogata.” Pa mi klikne, revna in bogata in tako smo končno rešili tekst. Močna linija. Vem, da se sliši smešno, ampak včasih res ne moreš najti rime in besedila. Zato so tudi komadi, ki jih med nastajanjem celo vržeš v smeti, saj ne gredo skupaj.

Kaj pa druga skrajnost?

Tudi to je. Taboljše komade pljuneš ponavadi na hitro. Recimo Ona sanja o Ljubljani. Okej, dodaš minimalne popravke, a nastane hitro v enem zamahu. V eni uri muzika in tekst. Soba 102 je recimo nastala v pol ure. Kar zgodi se. Odpre se neka čakra.

Kaj pa uspešnica, lahko že v naprej veš ali bo neka pesem hit ali ne? In ali ti je žal, da neka, ki je bila tebi všeč, ni dosegla tega, kar si planiral. Je ni škoda, da ne pride do mase ljudi in se nekako izgubi?

Najprej se je treba odločiti kaj bo prvi singel. To je najtežje. Tukaj se lahko močno ušteješ. Mnogi mi rečejo: “Jan, ti si hitmejker, vse kar izdaš, je itak hit.” A to sloh ni res. En tak primer je recimo pesem Ljubezen in smrt, ki sem jo izdal leto in pol nazaj. Bil sem prepričan, da bo hit, pa ni bila. Potem pa komad Ona sanja o Ljubljani, ki je meni sicer zelo lep in pri srcu, ampak nisem niti pomislil, da bi lahko bil hit. Zdaj pa bodi pameten (smeh). Pa spomnim se, da je bil Menart prepričan, da Iz pekla do raja ne bo uspel. Rekel je, da ga izdajmo tako malo na hitro, za nekaj tednov, potem pa bomo itak izdali novega. Pa se je zmotil, saj je bil velik hit.

Pa prvi sklop vprašanj končajva s pesmijo Moja dežela, ki si jo pred leti  zapel na EMI. Zakaj za vraga nisi iz nje naredil pravega hita, jo uvrstil na album Klasika in jo odpel še enkrat?

Kake starejše pesmi se res kar izgubijo, saj je preveč novih pa zmanjka prostora. Nekaj sem jih uvrstil na Klasiko, saj mi je šlo na živce, da pred leti niso bile odpete tako kot bi bilo treba.

YouTube slika preogleda

ekskluzivno-jan-plestenjak-intervju-tretji-del/

ekskluzivno-jan-plestenjak-intervju-drugi-del/

Gartner Goes Gangsta

9.11.2011 ob 15:13

In še obvezna glasbena spremljava:

YouTube slika preogleda