Ekskluzivno: Jan Plestenjak Intervju (tretji del)

16.11.2011 ob 03:56

Na tvojem blogu sem prebral zapis o sebi

Evo ga, tretji in zadnji del intervjuja z Janom Plestenjakom, ki me trenutno spet navdušuje z albumom Soba 102, ki je poleg Klasike njegova najboljša stvaritev, če že moram podati mnenje. Pesmi kot so recimo Nisi moja, Svet je premajhen in Če še enkrat greš so tisto, kar ga dela za mojega top slovenskega glasbenika. Kar ga loči od vseh ostalih, kar ujame njegov stil in njegov paket, ki mi je res pisan na kožo.

Jebat ga, Janovo musko čutim tako kot je treba. Res mi je dober, res mi da tisto, kar hočem od balad in od popa, ko si zaželim slovenske muske. In Jan je mojster za balade, tu mu do kolen ne seže niti Vlado Kreslin, tu povoha celo Gibonnija, Oliverja in Petra Graša, če potegnem nekaj podobnosti v kvaliteti. Jan ne rabi vrhunskega vokala, Jan ima vokal, s katerim pove točno tisto, kar od njega potrebujem. Če bi pel bolje, bi zajebal vse svoje komad in bi ratal tečen in patetičen. Njegov vokal in barva glasu vrhunsko ujameta njegova besedila in njegov imidž.

Jan ni le pevec, Jan je cel paket. To ga dvigne nad vse naše muskonterje, ki o tem nimajo pojma. Ki imajo v glavi, da je za dober komad dovolj le prepucavanje z vokalom. Jan ne rabi tega sranja, Jan je našel svoj stil, Jan je pač Jan, če povem preprosto.

In tule je že tretjič samo za vas, v zadnjem poglavju najinega pogovora, kjer sva se dotaknila tudi njegovega odnosa z materjo, koncerta, kjer sem mu bil predskupina in tega, da kdaj pa kdaj prebira tudi moj blog.

Jan, še enkrat hvala, da si si vzel čas in mi izpolnil veliko željo, da s tabo končno udarim pošten intervju in se vsaj malo pobaham pred svojo družbo, da zdaj pa kao končno poznam Jana faking Plestenjaka.


Prejšnje poglavje najine trilogije (smeh) sva končala s Klemnom Slakonjo in norčevanjem, ali če hočeš, stand upom, zato me zanima kaj si misliš o tej pri nas zadnje čase zelo popularni zadevi?

Stand up je pri nas res v polnem razmahu in vsi v zajebanciji uporabljajo znana imena, da je ljudem pač smešno. Okej, ampak Jerry Seinfeld, ki je zame res top svetovni stand up, je nekoč dejal, da humoriste deli na dve skupini. Ena je ta, ki uporablja znana imena in so zanj druga liga. Druga pa ta, ki skozi komedijo opiše vsakdanje življenje, povsem navadne situacije, ob katerih gledalci crknejo od smeha. Ni ne vem kako težko recimo nekomu znanemu reči, glej ga, ta je pa plešast in mu muhe na glavi pristajajo, pa se ljudje pač smejijo. To ni noben problem. Mojster pa zna nasmejati s situacijami iz lajfa. Recimo kako zjutraj vstane in gre na kavo ter se pogovarja z natakaricami.

Ko si že omenil lase, spomnim se Petra Graša, ki je bil velika zvezda tudi zaradi svojega super imidža dolgih las. Ko se je ostrigel, sem dobil občutek, da je njegova kariera nekam potonila. Morda se sliši blesavo, a točno to se je zgodilo, če prav pomislim. Misliš, da bi se tebi zgodilo isto, če bi se ostrigel na kratko in bil spet tak kot na začetku kariere? No ja, saj malo si skrajšal (smeh), ampak čisto na kratko pa bi ti vendarle odsvetoval (smeh), saj je to tvoj imidž, tvoj zaščitni znak.

Imidž je vsekakor pomemben in je odsev trenutnega počutja. Ti si cel paket. In če se na odru počutiš mladostnega, imaš pač temu primerno frizuro. Zdaj sem se res malo postrigel, ampak zaradi motorja, saj predolgi lasje pri vožnji niso praktični. Pa tudi oblačiti sem se začel temu primerno. Tako bolj free. Tudi na odru. Pač bil sem v tem filmu. Ko bom v nekem drugem filmu, bom pa pač imel obleko. Najhujša napaka je, če furaš imidž, ki ga ne čutiš. Če si torej nekaj kar nisi. Jaz recimo nisem hard roker in bi izgledalo smešno, če bi se oblekel v nete.

Zakaj za vraga si potem rapal?

Ma tudi raper nisem bil, zato pa je vse skupaj izpadlo bolj smešno. To nisem jaz. Nikoli nisem bil v pizdi, nikoli na ulici in brez hrane. Nikoli me ni zeblo, nikoli nisem bil v bandah in to je ta finta, o kateri ti razlagam. Ampak človek rabi čas, da pošteka te reči. Da pošteka kaj je, da je to, kar je in da ne igra neke igre. Zato se mi zdijo recimo malce smešne nekatere hrvaške pevke, ki so sicer odlične, a ko se grejo r&b se slišijo patetično (Jan zapoje in se poheca z glasom). Te pevke nimajo veze z r&bjem, one jedo ribice, gledajo morje in pijejo vinček. Poj to kar si.

Saj res, se spomniš enega nastopa v diskoteki Tarantela v Slovenskih Konjicah, kjer sem ti bil predskupina in si mi rekel, da ti moram ogreti publiko (smeh)?

Spomnim, se spomnim (smeh).

A veš, da se še vedno hvalim, da je bil to vrhunec moje glasbene kariere (smeh)?

Ah, daj no (smeh).

Si imel tremo na oder stopiti za mano (smeh)?

Ne spomnim se točno kako je bilo (smeh), vem pa da smo obdelali vse mogoče klube.

Dovolj šale, iztočnica je to, da me zanima, če si kdaj sploh rabil predskupino ali si znal publiko na noge spraviti sam?

Če sva že pri Taranteli, to je bil čas, ko sem bil že dosti znan in uspešen in mi je kariera dobro tekla, kar pomeni, da nisem rabil nekoga, da mi ogreva občinstvo, saj se nisem bal žvižgov in metanja steklenic na oder (smeh).

Itak, da ne, to sem namesto tebe pokasiral jaz (smeh).

Nisi, nisi, dobro ti je šlo (smeh).

Imam pa vendarle občutek, da pogrešaš kako predskupino na svojih turnejah.

Dejansko imaš prav, res nimam nobene predskupine in ni mi jasno zakaj tega menedžerji ne uredijo. Nazadje so bili moja predskupina Leeloojamais, ki sem jim pomagal na začetku kariere, saj so na Gospodarskem razstavišču pred mano nastopili pred 4 tisoč ljudmi. Mislim, da je bilo to leta 2005. Organizator je hotel začeti z Vesno Pisarovič, jaz pa sem navijal za slovenski bend in tako so Leeloojamais prišli v igro, pa še tisti prvi hit Ne zameri mi (Jan odpoje refren) so imeli takrat v igri. Ta pesem mi je bila zelo všeč in sem rekel, da si jih želim za svojo predskupino.

Ampak potem pa so te za zahvalo namočili, če se spomnim prav.

Takrat so mi bili zelo hvaležni, zadnjič pa sem poslušal njihove izjave v času izbora za Emo, ko so dejali, da če hočeš delati velike koncerte in biti všeč vsem ljudem, moraš delati kot Jan Plestenjak, oni pa pač delajo to kar čutijo. Ljudje, ki sem jim pomagal, so mi potem za zahvalo podarili take izjave.

Upam, da bodo brali tale intervju (smeh).

Ah, saj vseeno.

Daj mi povej, a obstaja možnost, da se kdaj vsega skupaj naveličas in se umakneš nekam v samoto. Ne le v Strunjan, nekam dlje, nekam stran od glasbe, slave in vsega, kar sodi zraven?

To se velikokrat zgodi.

Ma ja, ampak, a veš, da bi prav odšel in se ne bi več vrnil nazaj. Da bi nas zajebal in jo popihal nekam daleč (smeh).

To ni mogoče, ker sem odvisen od tega momenta, ko stopim na oder. Ko ljudje dvignejo roke. To je res nekaj norega. Vse ostalo, razen tega na odru in pisanja pesmi, se pravi vse ostalo, kar je povezano s šovbiznisom, mi je pa odveč, mi je muka in trpljenje. Tako je postalo vse to.

Saj res, si kdaj bral moj blog, ko sem ti pisal slavospeve (smeh).

Enkrat sem prebral nek zapis o sebi na tvojem blogu in se mi je zdel prav fajn.

Drugega kot da te hvalim, itak ne počnem, kar zame ni ravno značilnost (smeh).

Zapis se mi je zdel dober in tudi pošten in realen. Da ne bo pomote, saj znam prenašati kritike, še posebej, če so konstruktivne. Kdaj pa kdaj mi je kdo tudi kaj kritičnega rekel, pa sem mu dal popolnoma prav. Ne razumem pa kritik kot je bila recimo enkrat v reviji Mladina. Avtorica je pohvalila album Klasika, da je res dober. Da sta zvok in produkcija profesionalna in top. Skratka, vse dobro, niti ene slabe stvari, na koncu pa je dala tri zvezdice od petih (smeh). Vidiš, tukaj pa mi ni povsem jasno kaj je finta. Nimam pojma kaj je narobe. Morda to, da sem Slovenec (smeh). Morda to, da pojem pop glasbo. Kdo bi vedel.

Morda pa to, da se pač ne sme reči, da je Plestenjak dober (smeh)

To je ustaljena praksa, ne sekiram se več, to pač tako je.

Tudi na Viktorjih si dejal, da si že ogromno let na sceni pa je ta kipec šele tvoja prva nagrada. Misliš, da te ljudje še ne spoštujejo dovolj, predvsem tisti, ki bi te že zdavnaj morali?

Saj veš, bolečina je, če je nekdo uspešen. In komaj čakajo, da bom imel kako dvorano prazno, da si ga bodo lahko zaradi tega vrgli na roke.

In ti baraba jih vedno znova zajebeš s polno dvorano (smeh).

Ampak je pa pritisk name zaradi tega toliko večji. Stalno mislim, da moram uspeti. Morda pa sem tudi zato tako uspešen, saj jim nočem dati tega zadovoljstva.

Pa se dotakniva še tvojega odnosa z materjo, ki ti res veliko pomeni, kar pokažeš tudi s posvetili na svojih albumih. To se meni zdi zelo lepo, zato res ne razumem, da se ta neka glupa fama, da si mamim sinček, še vedno vleče. Kako razložiti ljudem, da če mamo spoštuješ in jo imaš res rad, da to ne pomeni, da si mamin sinček? Kaj je problem ljudi, ki na tak odnos matere in sina gledajo tako zgrešeno?

Tega res ne razumem. Jaz svojo mamo, pa tudi očeta, ko je bil še živ, jemljem za svoje prijatelje. Seveda z določeno avtoriteto, ki jo starš ima in jo mora imeti. Na tak način sem odraščal. Med nami ni tabu tem, ko sem pogovarjamo, ko smo skupaj. Zelo sem hvaležen, da imam lahko tak kvaliteten in intelektualen odnos s svojo mamo.

Daj mi zaupaj še “skrivnost”, ki ti jo je o odnosih s starši zaupala neka gospa in prijateljica iz tujine.

Šlo je za gospo iz Santa Barbare, ki prihaja iz družine, ki je solastnik tv hiše CNN. Povedala mi je eno zelo zanimivo stvar, ki jo povem tudi vsem puncam, ki jim gre na živce, če ima moški rad svojo mamo. Žensko, s katero nameravaš začeti kaj resnega, moraš vedno potipati kako govori o svojem očetu. Če ga spoštuje, če ga ima rada, če ima z njim nek zdrav odnos, bo lahko imela rada tudi tebe. In isto velja za moške. Če ima moški spoštljiv odnos do mame in jo ima rad, ne bo ženske verjetno nikoli udaril in do nje ne bo nesramen in aroganten. To je vzorec, ki se vleče čez celo življenje.

Ampak a ni to potem tudi neke vrste breme zate in za partnerja, v katerem dejansko podzavestno iščeš sliko mame in očeta?

Morda je kanček tudi breme, saj imamo vsi v podzavesti neko sliko mame in očeta, ki jo potem morda refleksiramo na partnerja. To je čista resnica. Ampak je pa dobro, da imaš spoštovanje do soljudi.

Skozi okno vidim, da začenja malce deževati. Daj mi povej kaj za hudiča imaš ti s tem vražjim dežjem, da nenehno poješ o njem?

Hec je v tem, da ga v bistvu sploh ne maram (smeh). Je pa po moje to neka melanholija. Morda je finta tudi v tem, da ko pada dež, je vsakemu brezveze, je sivo in hladno. In je mogoče to neka protiutež, a veš, da če je meni fino, me tudi dež ne moti, jaz sem zadovoljen in se mi jebe za vse (smeh).

Kot Gene Kelly v Singin’ in the Rain?

Si mi ga vzel z jezika. Točno to, ja. A veš, ko je cel premočen in je happy in se mu jebe, da dežuje. Dež je verjetno ta neka sivina, nekaj zoprnega, zato ga daš v tekst, da pokažeš protiutež, da je popolnoma vseeno, če dežuje.

Boš tudi o meni naredil kako pesem, ko ti zmanjka dežja (smeh)?

O tebi (smeh)?

Ddddd, itak, o čem bi pel, kak bi bil naslov?

Premalo te poznam za kaj takega (smeh). Moral bi poznati tvoje življenje in tvojo zgodbo.

To bi bil hit, veš (smeh).

Mogoče pa res (glasen smeh).

Počasi greva h koncu, daj mi zaupaj ali te je kdaj kak trač res prizadel? Si znal vedno zamahniti z roko? Pa pustiva začetek kariere, ko še nisi imel trde kože, zdaj me zanima, zdaj za zadnja leta, ko si ipak navajen vsega mogočega.

Vsaka stvar, ki je krivična ali laž, se me dotakne. Nisem tisti, ko koža čez leta podplat postane. Nisem tak človek.

In kaj narediš, ko prebereš tako sranje o sebi, tožiš, pustiš, pokupiš vse izvode?

Slabe volje sem. Priznam.

Zakaj ti nenhno piska telefon, te nadlegujejo oboževalke?

Ne, ne, prijatelji me kličejo za poker. Za poker (smeh).

Za poker (smeh)? Boš ja izgubil ves denar, ki si ga prigaral.

Nima veze (smeh).

Pa rukni še finalni stavek, prelomni stavek, po katerem se te bodo bralci mojega bloga in naključni guglaši zapomnili za nadaljnih sto let. Vem, da je kliše, a vseeno, da slišim.

Če sem iskren, lahko rečem, da mislim, da se me sploh ne bodo zapomnili sto let.

Ja saj zato pa moraš zdajle reči nek tak stavek, da se te bodo (smeh).

Eh, ne, žal si zapomnejo za sto let samo tiste, ki so kaj ekstremno slabega in kriminalnega naredili ali pa šli na Luno. Rad bi, da ljudjem, dokler sem še živ, pričaram kaj lepega, da jim kak dan naredim bolj sproščen, da so kakšno urico z mano in mojo muziko. S tem sem svoje naredil. Drugače pa mislim, da je za eno državo kot je Slovenija ali pa tudi drugje po svetu, ena medicinska sestra dosti bolj družbeno koristna kot Jan Plestenjak.

Zdaj pa res finale. Saj menda nisi mislil, da bova končala brez tega, mar ne. Daj mi povej ime edinega moškega, ki je večji frajer in bolj kul od tebe.

Ti, kdo pa drug (smeh).

To itak, ampak mislil sem malce širše, enega, ki zasenči celo tebe kadarkoli se mu zljubi (smeh).

Veliko jih je. Je pevec?

Ni jih veliko, le eden je, ni pevec, ampak igralec.

Ma to jih je pa na tone. A v Sloveniji?

Ne seri ga, ni jih veliko, le eden je, pa Španec je (smeh).

Iz Španije pa poznam samo Bandersa (smeh).

Ja, končno, bravo (smeh).

Banderas, itak, pa še sto drugih, kar napiši to (smeh).

YouTube slika preogleda

ekskluzivno-jan-plestenjak-intervju-drugi-del/

ekskluzivno-jan-plestenjak-intervju-prvi-del/

 

Komentarji so onemogočeni.