Ekskluzivno: Jan Plestenjak Intervju (drugi del)

13.11.2011 ob 05:59

Rdeč kabel na črnem podu

Evo ga, drugi del pogovora z Janom Plestenjakom, tudi o filmih, slovenski medijski sceni, njegovi glasbeni poti in štosu v oddaji Misija Evrovizija.

Jan je res legenda, možakar na mestu, velika zvezda, a hkrati preprost, skuliran in tak, da ga lahko res močno spoštujem in mu iz srca zaželim še veliko uspehov na nadaljni glasbeni poti. On je pil vino, jaz pa ledeni čaj. Pa telefon mu je piskal. Večkrat. Najprej sem misil, da je kaka oboževalka, potem pa mi je zaupal, da so prijatelji, ki ga vabijo na poker. A ni dvignil, niti pogledal ni sporočila, saj je bil z dušo pri intervjuju, kar je profesionalno in vredno še ene pohvale. Tudi zato, ker sva se dobila v sproščenem vzdušju, kjer bi lahko povsem brez skrbi opravil tudi kak hiter pogovor. Pa ga ni. Ker je profi in kul.

Besede so tekle kot namazane, skozi pogovor pa sva se tako ali drugače dotaknila vsega, kar nama je prišlo na misel. Povsem spontano in brez predpriprav.

Da ne pozabim, v naslednjih dneh vas čaka še tretji del.

Kaj lahko kot stari maček glasbene scene, ki ima za sabo res ogromno takšnih in drugačnih izkušenj, svetuješ novincu, ki hoče narediti glasbeno kariero, še posebej danes, ko je šlo vse skupaj v tri krasne, če malček pretiravam?

Mislim, da je prav, da povem svojo pot. Najprej sem se od petega leta dalje učil kitaro, potem sem se izpopolnjeval v Ameriki, šel za tri leta tudi v Avstrijo in imel dejansko osem let neuspešne kariere v Sloveniji. Če samo to seštejeva skupaj, dobiva več kot dvajset let pušion. Današnja generacija ima v glavi, da se mora vse zgoditi zelo hitro. Tudi zaradi interneta, ki je tako vplival nanje. In če rezultata ni takoj, recimo pri prvem in drugem poskusu, že takoj obupajo in se sprijaznijo z neuspehom. Toda temu ni tako. Vedno je borba. Ali v Sloveniji, ki ima dva milijona ljudi, ali v Ameriki, ki jih ima mnogo več. Nima veze kje si, treba se je boriti in biti vztrajen. Jaz sem si vedno želel kvaliteto in biti vedno boljši, boljši in boljši. Tudi od samega sebe. S tem sem se dokazoval. Pa tudi ni mi bilo izpod časti igrati za 100 mark na kaki osnovni šoli, pa tudi, ko sem končal akademijo, se nisem imel za ne vem kakšnega frajerja. Pač vpisal sem se in to je bilo to. Pa ogromno sem se naučil o nastopanju. Ko nisem imel denarja za bencin, sem recimo nastopal zastonj, da sem lahko plačal svoj bend. Da ne govorim o tem, da nisem imel menedžerja in da sem prosil za proste snemalne ure v studiu ter dobil recimo dve, šele naslednji teden pa spet eno. Tako to gre. To je lajf. Ali kot pravijo Američani: “I don’t take no for an aswer.” Treba je biti zelo vztrajen. Pa imeti moraš ljubezen do glasbe. Pa velike ambicije. Zato sem včasih prav presenečen, da nihče od mladih ne reče, če bi lahko prišel malo v studio pogledat kako zadeve potekajo. Ali pa zlagati kable, skuhati kavo in kaj pomagati. Da pač začuti kaj se dogaja in dobi izkušnje. Da se kaj novega in koristnega nauči recimo. Nikoli se to ne zgodi. Ali pa da bi kak roadie rekel, da gre z nami na turnejo, da bo pomagal nositi opremo in si pridobil izkušnje. Tudi tega nikoli ni. Vsi bi takoj samo denar. Vsi bi radi takoj zaslužili. Če si enkrat dober, denar pride kar tako. Samo moraš biti res dober.

Hočeš reči, da ti ne razmišljaš o denarju, ko pišeš svoje pesmi in se pripravljaš na izdajo albuma oz. ne delaš vse tako, da bi čimveč zaslužil?

Ko pišem pesmi in snemam album, ne razmišljam o denarju. Šele ko je album narejen, začnem razmišljati kako ga bom poslovno speljal. Denar mora biti posledica ustvarjanja in ne obratno. Tisti, ki ga zanima le ustvarjanje denarja, je itak nesrečen.

Kaj pa, ko si enkrat na vrhu, ko ugotoviš, da višje ne bo šlo, te potem čaka samo še padec?

Lahko priznam, da imam strah, da bom enkrat izgubil ta uspeh. Nimam pa pojma, kako bi se soočil s tem, saj dokler ne bom popolnoma na tleh, tega ne bom vedel. Ampak merilo nikakor ni le komercialni uspeh. Tukaj pač že pet let delam vse, kar se da in višje itak ne gre. Če bi me to začelo frustrirati in bi pomislil, da se vrtim v krogu, bi šel k vragu. Zato se ukvarjam tudi z drugimi segmenti svoje kariere. Recimo s tem, da sem lahko še vedno boljši na odru, da lahko imam bend in da lahko še vedno bolje pojem.

Ko sva že pri tvojem vokalu, si bil glede tega zadovoljen z nedavnim dobrodelnim koncertom?

To je moj prvi tv koncert, kjer sem res zadovoljen s svojim nastopom. Le pomisli, po dvajsetih letih nastopanja in ne vem kolikih tv koncertih lahko prvič rečem, da sem res zadovoljen in da je bilo res dobro.

Ampak Massimo pa te je malo pustil zadaj, mar ne (smeh)?

Massima izjemno cenim, lahko bi me povozil, pa me ni.

Kaj pa tujina, zakaj ne poskusiš? Vem, da si bil v Ameriki in nekaj razmišljal o tem, pa si se odločil še malo počakati, zdaj pa te je očitno že minilo. Zakaj?

Zdaj sem ratal razvajen stari prdec in se mi ne da več (smeh). Ma veš kako je, jezik je velika ovira. Nikoli ne bom znal tako dobro angleško, da bi jih lahko prepričal, da sem od tam. Isto velja za italijanščino in nemščino. To je že v štartu velik minus. Edina možnost je, da recimo delaš kariero v Srbiji, morda Bosni, na Hrvaškem se skorajda ne da, saj so zelo hermetično zaprti in nacionalno ne pustijo nikogar blizu.

No ja, Srbski trg si že skušal napasti s tistim duetom.

Ja, z Natašo Bekvalec, res je. Pa tudi za album sem se dogovarjal. So mi ga hoteli izdati v Srbiji, pa potem nismo prišli skupaj v poslovnem smislu. Ni se mi šlo le za to, da bom postal znan, meni se gre tudi za profesionalnost.

Torej si sanje o tujini opustil za zmeraj?

Razmišljam, če se mi da spet vse od začetka.Ne ravno z nule, a vseeno iz nekega začetka.

Delati bi moral še stokrat bolj kot zdajle, to si lahko prepričan (smeh).

Ne vem če se mi da (smeh). Ne vem no, mog0če kdaj.

Ko te takole gledam in poslušam, lahko rečem, da si len človek (smeh). Tako, a veš, počasen, na izi, dalmatinska fora, če veš kaj mislim (smeh). Zgleda, da si prej preveč delal, pa zdaj pač lenariš.

Ne vem, mogoče pa res (smeh). Ampak ko zagrabim, pa to naredim na polno. Takrat postanem čisti control freak.

Kot s tistim rdečim kablom v Cankarjevem domu?

To je en tak dober primer tega, ja (smeh). Čisto sem znorel, ko sem videl, da je na črnem podu rdeč kabel. Zakaj rdeč kabel, mi lahko nekdo razloži zakaj rdeč kabel na črnem podu. Na to ni pomislil niti stage maneger, niti tehnični menedžer Cankarjevega doma, niti nihče iz televizije, pač nihče razen mene, saj se vsem ostalim za take malenkosti jebe po domače povedano. Meni pa ni vseeno, že iz spoštovanja do publike ne. Plačali so karto, prižgali televizijo in si vzeli čas za ogled, zato mi ne more biti vseeno za take malenkosti. Tukaj grem res do konca, pa še vseeno se zgodi kaka napaka.

Zadihaj (smeh), greva na bolj sproščene teme, na filme, jih gledaš, kaj ti je najbolj všeč?

Jaz sem največji fan Clinta Eastwooda kot režiserja. On je tipični primer tega kar zagovarjam. Povsem enostavno stvar mojstrsko pove brez efektov, s pravimi tajmingi in na način, da te zadene. In za to ne potrebuje nobenih Tarantino efektov. Zgodba je dobra in vse je narajeno tako na izi.

Vidim, da imaš sedaj na sebi tudi jakno, ki bi odlično pasala v njegov man with no name stajling kakega špageti vesterna (smeh).

(glasen smeh)

Kaj pa ostali?

Od evropskih definitivno Fellini. Pa rad imam take karizmatične like. Recimo Robert De Niro, Robert Redford in Jack Nicholson. Pa tudi kaka dobra akcija me fascinira. Recimo Bourneova identiteta je en tak primer.

Kaj pa Bond?

Uf, Bond je pa izgubil šarm. Bond je postal Bourne, kar mi gre malo na živce. To ni dobra ideja. Bond je Bond, mora biti malo kičast. Saj ne rečem, da Daniel Craig ni frajer, ampak preveč je resen za Bonda. Izgubili so Bondov moment. Postali so Bourneova identiteta.

Pustiva igralce, povej mi raje katera igralka ti zavrti glavo?

Monica Bellucci. Zanjo rečem, ona je pa res ej (smeh).

Si jo spoznal, ko je prišla na obisk v Slovenijo?

So me povabili na ta sprejem, pa nisem šel, saj vem kaj nekomu, ki je znan, pomeni, da se mora smejati ljudem in dobrikati fotografom in kameram, v resnici pa mu gre vse na živce (smeh).

Kaj pa če je Belluccijeva k nam prišla za to, da spozna Jana Plestenjaka?

Ne, ne, brez skrbi, da ne (smeh).

Dovolj Monice, da te ne useka overdose, kaj pa katera druga igralka?

Eno tako posebno lepoto izžareva Robin Wright Penn. Ima neko zanimivo ženskost in milino, kljub temu, da ni ravno po pravilih hollywoodskega stereotipa.

Ko sva že pri slavnih, kaj pa ti, se lahko mirno sprehajaš po Sloveniji ali čutiš kaj tiste prave hollywoodske slave? Pa pozabi tale dekleta, ki sedijo na sosednjih stolih, saj prihajajo iz Nemčije in očitno nimajo pojma kdo si (smeh).

Vedno je nek odziv. Včasih tudi to, da za mizo pač vidiš dva človeka, ki začneta nekaj šepetati, ko me zagledata.

No ja, to ni nič posebnega, to se dogaja tudi meni (smeh).

Pa slikati se hočejo, pa kakšne takšne finte. Pa saj meni je to lepo. To je priznanje. Veliko bolj trpim na kakšnih VIP sprejemih, kjer vsak misli, da nekaj je. Ko mi začnejo najedati ti ljudje, ko začnejo razlagati o počitnicah in smučariji, pa o svojih karierah, se počutim, ko da bi mi vampir izsesal vso energijo. Ob tem se kar posušim, zlezem skupaj in trpim.

Ko si že omenil to našo kvazi VIP sceno in wannabe zvezdnike, ej, včasih si res moral nekaj doseči, da si lahko gostoval recimo pri Mariu ali da so te pripopali na naslovko kake znane revije. Danes to uspe vsakemu, dovoj pa je že to, da pove, da si je včeraj obril jajca. Kaj za vraga se je na tem področju zgodilo s slovenskimi mediji, da nimajo več pojma kdo si zasluži pozornost kdo pa je nikakor ni vreden, saj ni naredil nič zanimivega?

Zgodil se je čas, ki ni slovenski. Ki se mu reče instantno porabljanje. Zato je tudi glasba globalno gledano slabša kot je bila. Medijev je res ogromno, interneta je še več. Novinarji delajo samo še za naslove in razmišljajo koliko klikov bo dobil članek. Gre za željo po šokantnosti, kjer pa bralec hitro ugotovi, da je v bistvu brez veze. Skratka, vse je začelo funkcionirati na instantnih šokih, ker smo postali džankiji potrošništva in informacji in potrebujemo nenehni šus v glavo. Tako zelo, da smo že apatični, da se nam v končni fazi popolnoma jebe za vse. To je seveda narobe. Toda mediji morajo napolniti svoje strani. Normalno, da jih morajo.

Okej, ampak glej, v Ameriki recimo šanso za naslovke in oddaje prav tako dobijo wannabeji, toda dobijo jo tudi tisti, ki nekaj znajo, ki so res dobri. Pri nas pa so ti kvazi zvezdniki vzeli prostor pravim legendam. Nimam prav?

Finta je drugje. Tudi dobri pridejo. Ampak ironija je v tem, da so na isti strani in v isti rubriki kot ti bizarni. To je napaka pri nas. Enostavno ne moreš biti na isti strani z nekom, ki ni naredil nič. Ki je, kot si rekel, iz hlač potegnil svojega tiča. Uredniki se kot kaže res ne zavedajo, da to pač ne sodi na isto stran. Ali pa na to enostavno ne polagajo pozornosti. Ne vem. Prav zato ne dajem veliko intervjujev, saj se sprašujem, če resen intervju sploh še koga zanima.

Tale najin je resen, a ne (smeh)?

Midva imava resen intervju. Popolnoma resen, če mene vprašaš. Na sproščen, zabaven in izviren način, ampak resen, kar mi je zelo všeč. Tudi o ženskah sva se pogovarjala zelo analitično (smeh).

No ja, ženske so vedno resna tema (smeh).

Ma ja, ampak hočem reči, da ni bilo nekaj brezveze in tračarsko, ampak je imelo pomen in globino. To mi je všeč. Take pogovore imam zelo rad. Nič nimam od tega, če se menim o nepotrebnih rečeh. To me ne zanima.

Ampak rumene medije včasih zanima res le trač novica, ki so jo za večjo prodajo pripravljeni tudi zblefirati in inscenirati po dogovoru z zvezdo, o kateri pišejo.

Tudi meni so že ponujali neke naslovke in mi rekli, da dajmo narediti kak štos. Ma kakšen štos, hudiča. Od tega nimam nič. Ne rabim naslovke, s katero bom prevaral ljudi. Oni potem kupijo revijo, glede na naslovko pričakujejo dobro novico, potem pa ugotovijo, da je vse brez razloga.

Ampak štos z Misijo Evrovizijo je bil pa dober. Si se ga spomnil sam? Meni se je zdel vrhunski, tako zelo, da ga publika v dvorani sploh ni pravočasno štekala.

To me je prosil Klemen Slakonja. Občinstvo morda ni pravočasno poštekalo štosa zato, ker se je zgodil res hitro in nenadno. Lahko pa da je tako izpadlo za gledalce, saj ne vem kako so vse skupaj posneli in zmontirali.

Kaj takega se pri nas ne spomnim, res kapo dol za idejo. Tudi v kontekstu, da se na oddaji pojavi nekdo, iz katerega se je voditelj prej delal norca, on pa mu potem to kao vrne. Dober štos, res.

Nimam težav, če je zajebancija na moj račun dobra in inteligentna. Klemen me je najprej vprašal, če sem mu kaj zameril, pa sem mu pojasnil, da ne, saj se res inteligentno zajebava iz mene. Potem je predlagal, da narediva štos, v katerem jaz zajebavam njega. Takoj sem bil za, saj se mi je zdel štos dober. Podobno je bilo tudi z Ladom in Jurijem, tudi tam ni bilo nobene frke in smo se fino zafrkavali.

Zdi se mi, da si prav v tem skeču iz Misije pokazal nek svoj nov obraz, nekaj po čemer te ljudje ne poznamo ravno najbolje, se pravi, da si pokazal, da si v resnici štoser ne pa resen možakar, ki se vsaj javno ne heca preveč.

Ma jaz sem večkrat za štose. Problem je v tem, da so bile moje zajebancije vedno interpretirane napačno. Zato sem očitno ustvaril nekakšno autoavtorizacijo. Sem pa velik zajebant in se znam tudi na svoj račun pošteno nasmejati, pa tudi na račun drugih, ko je treba. Nočem pa tega početi javno. Le zakaj bi nekoga žalil, ni potrebe. Tudi Klemen je imel najprej v tekstu dve znani osebi, pa sem mu povedal, da ju raje ne bom omenjal, saj ju poznam in cenim ter sem z njima v dobrih odnosih, zato ju ne bom zajebaval.

YouTube slika preogleda

ekskluzivno-jan-plestenjak-intervju-prvi-del/

ekskluzivno-jan-plestenjak-intervju-tretji-del/

 

Komentarji so onemogočeni.