Ekskluzivno: Jan Plestenjak Intervju (prvi del)

10.11.2011 ob 03:05

Pali me, če ženska lovi svoje sanje

Pa sva se končno dobila na štiri oči. Priznam, imel sem precej treme, pa četudi se poznava že nekaj časa in sva nekoč celo nastopila skupaj na nekem koncertu. Do leta 1973 rojenega in skoraj dva metra visokega Jana imam namreč rišpekt, pa močno ga spoštujem, pa tudi njegov fan sem, jebemti. Čeprav sem tudi sam v medijskem poslu, ga štejem za nekaj več. Za največjega carja naše glasbene in zvezdniške scene. Za frajerja, ki ima edini v Sloveniji rezime, da si lahko privošči zvezdniški lajfstajl. Toda pozor, Jan je kljub temu huda faca, en tak preprost in še vedno zasanjan model, ki človeka navduši že s prvim stiskom roke. Naš človek, če poenostavim. Lahko bi bil nadut, lahko bi se preseraval, lahko bi me odjebal, lahko bi se izgovoril, da pač nima časa. Toda Jan je vse drugo. Jan je v prvi vrsti človek. Malo še vedno Peter Pan, sicer pa odločen, samozavesten, skuliran in prebrisan muskonter in biznismen, ki točno ve kaj hoče in kako se do tega pride.

Takoj sva se poštekala in nasmejala, intervju pa je minil kot bi trenil. Cela ura posnetega materiala, iz katere sem primoran narediti večdelno objavo, saj je vsega zanimivega enostavno preveč za en zapis. Pa naj vas malo matra kaj vse je še povedal. Bom kmalu pripravil tudi nadaljevanje, brez skrbi.

Da se vrnem k Janu, temu avtorju številnih odličnih pesmi in besedil, ki mu ne zmanjka pa ne zmanjka idej. Globok človek je, ne zatežen, ampak tak moder, a vseeno zabaven in preprost, ko je treba. Pa štoser, čeprav ga javnost po tem ne pozna ravno najbolje. Res se je bilo kul pogovarjati z njim, tudi izven intervjuja, še posebej na začetku, ko sva takoj prebila led z debato o avtomobilih, vinu in ledenem čaju.

Tega srečanja ne bom pozabil dolgo časa. Res si štejem v veliko čast, da si je Jan vzel čas zame in pristal na intervju za nek jeben blog. Pa dobro je ratalo vse skupaj, res en tak spontan, zanimiv, zabaven in sproščen pogovor, na katerega sem res ponosen, pa četudi nisem ravno nek zelenec v tem poslu.

Izvolite prvo poglavje najinega intervjuja. Sledila bosta še dva. Saj veste, naj stvari so vedno tri (smeh).


Začniva na prvo žogo, daj mi povej kako je mogoče, da se kljub temu, da si že zdavnaj dokazal, da si odličen glasbenik, da znaš narediti super komade, da si tudi kot vokalist izjemno napredoval, da vedno znova napolniš koncertne dvorane in da si tudi prodajno izjemno uspešen pevec, še vedno najdejo modeli, ki pravijo, da ne znaš peti, da si za en drek muzičar, da nimaš dobrih pesmi, skratka, da nisi čisto nič posebnega in da nisi naredil ničesar omembe vrednega? Kaj za vraga bi moral narediti, da bi ti tudi taki ljudje priznali kvaliteto in dosežke?

To se ne bo zgodilo nikoli. Povsod na svetu imaš izvajalce, ki imajo deljeno publiko. Enim so zelo všeč, drugim pa grejo na živce. To je v bistvu normalno in naravno. Zgodi se tudi, da za nekega izvajalca recimo vsi rečejo: “O, kako je fajn,” potem pa za njegov koncert ne kupijo karte. Tak izvajalec sicer nikogar ne moti, ampak nikogar pa tudi ne zanima dovolj, da bi dvignil svojo rit in odšel na njegov koncert. Tako je z vsemi stvarmi. Tudi z avtomobili recimo. Nekdo bo rekel, da je Ferari za en drek, drugi pa, da je Porše za en drek. Vsaka stvar, ki ima močan karakter, deli mnenja. Seveda pa si ti kot izvajalec zmeraj želiš, da te ne bi po krivici sodili, da nečesa ne znaš, saj dobro veš, da temu ni tako. Po drugi strani pa bi bilo seveda primitivno zahtevati od ljudi, da boš všeč vsem,  mar ne.

Ampak a te res ne moti, da recimo ljudje kritizirajo nekaj, za kar veš, da delaš dobro oz. kdaj te je to nehalo motiti? Na začetku kariere te gotovo je, mar ne?

No ja, na začetku sem bil res tudi slabši, a ne (smeh).

To je res (smeh), ampak vseeno, te je motilo?

Na začetku je kar dosti od teh ljudi, ki so me kritizirali, morda celo imelo prav. Kar se tiče okusa, okusi so okusi, tu nimaš kaj. Ampak kar se tiče kvalitete, mi pa danes dejansko nihče ne more očitati, da je ni. Toliko pa sem zrel in samokritičen, da lahko to trdim. Lahko sem sicer še vedno boljši, ampak nihče ne more reči, da to, kar delam, ni narejeno kvalitetno. Odpeto in napisano. Tega argumenta pač ne more biti. Lahko pa seveda rečejo, da jim ni všeč tak stil, da je osladno in da tega pač ne čutijo.

Ko sva že pri hejterjih, še vedno velja ta fama, da te moški ne marajo zato, ker so ti nevoščljivi, da si tako lep?

Daj no, saj vidiš, da škilim, ma kje pa (smeh).

Res je, tudi meni ta hip nisi ne vem kako lep, če sem lahko iskren (smeh).

Eh, ta fama je neumnost. Mediji pač zmeraj nekaj napumpajo. Da sem to in ono. Da sem latino lover pa najbolj zaželeni samec. To so pač neke oznake, ki prodajo časopise, nič drugega. Ampak bilo pa bi trapasto, da bi se s tem boril in govoril, da to pa že ni res. Z mlini na veter se je brezvezno boriti.

No, pa greva s predpostavke, da bi bil recimo res grd. Okej vem, da je lepota relativna, ampak ono, a veš, res nič od nič. Misliš, da bi ti vseeno uspelo tako kot ti je?

Sigurno. Ker vsaka stvar ima pluse in minuse.

Samo potem bi moral delati drugačne komade, a ne?

Verjetno bi jih tudi čutil drugače. Imam pa enega zelo dobrega prijatelja, ki je zelo neatraktiven, tudi po višini, pač ni po merilih, če tako rečem, niti ni bogat, ampak ima zmeraj okoli sebe lepe punce, zmeraj je poln energije, pa vedno ko je stopil v prostor, je žarelo okoli njega. In ko to vidiš, padejo vsi ti stereotipi. Ali pa nasprotno. Videl sem ogromno lepih punc, ki pa so bile čista megla. Pa ne samo intelektualno, tudi energetsko. Čista megla, nič.

Ko sva že pri puncah, daj mi povej, ali je mogoče, da ko se moški enkrat zaljubi in to ljubezen izgubi, da lahko še kdaj ljubi?

Nisem dovolj pameten, ampak mislim, da ima vsak človek le nekaj metkov. Enega, dva, morda tri tiste taprave ljubezni.

Kaj pa če imaš samo enega?

To je zajebano, to je res zajebano (smeh). Nisem dovolj pameten.

Pa se vrniva nazaj k tvojem vokalu. Zanimivo mi je to, da za mnoge velja, da so vokalno veliko boljši od tebe, ampak ko pa kdaj koga izmed njih slišim, da skuša zapeti kak tvoj komad, pa ne zveni ravno najbolje. In potem si rečem, kaj pa je zdaj to, kaj pa tukaj manjka, dajte mi nazaj Jana Plestenjaka. V čem je torej fora, da tvoji komadi samo iz tvojih ust zvenijo tako dobro?

Ha, ha, ha, dobra. Ma zato, ker stojim za svojimi komadi, ker sem jih sam tudi napisal in ker slovenščino pojem s ponosom. Ne razumem pevcev, ki pravijo, da se počutijo slabo, ko pojejo v slovenščini. To je beg pred realnostjo. Tak pevec čez sebe postavi neko masko. Če živiš v našem okolju in se pogovarjaš po slovensko, le v čem je razlog, da ne bi tudi pel po slovensko. Včasih v štosu rečem, da ko greš ven v bar in ogovoriš kako punco, ki ti je všeč in je Slovenka…

Ti torej punce loviš v baru?

Ma ne, pač izraz za lokal, kamor greš ponoči ven. Tudi temu rečem bar, kjer sva zdaj midva. No, da pojasnim, torej, a ne bi bilo smešno, da bi to punco ogovoril v angleščini, ko bi pristopil do nje. Gotovo bi izpadel totalni bebec. Punco boš zagotovo nagovoril v slovenščini, mar ne. Zakaj ti je torej nerodno tudi publiko nagovoriti enako. To je podobna stvar.

Včasih se mi zdi, da ljudje tvoje pesmi vzamejo preveč enostavno in da jih v resnici vendarle ni bilo napisati tako z lahkoto kot se morda zdi na prvo poslušanje. Imam prav?

Da enostavno stvar izvedeš prepričljivo in tako, da ne izpade bedasto, je zelo zahtevna reč. To je lahko film, lahko je dizajn, to je lahko knjiga, ki ima zelo preprost jezik pa te vseeno pelje. Recimo če poslušaš balado You Are Not Alone Michaela Jacksona, ki jo je napisal R. Kelly (Jan del refrena tudi zapoje v živo), ti je jasno, da gre za zelo preprosto in celo otročjo pesmico, ampak ko jo pa Jackson zapoje, se pa vprašaš, kaj pa je zdaj to. In to je finta. A veš, enostavne stvari, to me vedno drajva, narediti enostavno prepričljivo. In tudi kot kitaristu mi rečejo, da zakaj ne zaigram kdaj kakšnih pasaž hitreje, pa jim rečem, da je tisto enostavnejše zaigrati prepričljivo dosti težje. In vsak glasbenik, ki da to šolo skozi, ki mu ni več do mladostniškega kazanja in izpostavljanja, ki pač nima več, jaz temu rečem prenapetih jajc, uvidi, da ni bistvo v virtuoznosti, ampak v tem, da enostavno stvar narediš s težo. In to mene pali. Tudi v tekstu. Če si opazil, jaz uporabljam vsakdonevne besede. Stavke, ki jih uporabljam tudi zdajle, ko se pogovarjam s tabo.

Poezija torej ni najbolj zate?

Zame je poezija v pop rock besedilu beg. Ker je veliko težje enostavni tekst napisati tako, da ni bebast. In mene pali ta hoja po robu.

Kaj točno misliš s to hojo po robu?

V vseh stvareh me pali ta hoja po robu. Ali v korakih v karieri, ali v pisanju pesmi. Enostavno moram naredi koncert v Tivoliju, nikoli ne grem na neko ziheraško zadevo. To me pali, da sem nenehno na robu. Da se sprašujem, ali bomo speljali nek projekt, da tvegam. Na nek način sem adrenalinski džanki, če prav pomislim.

Hodiš po robu tudi glede ljubezni?

Tudi pri intimnem odnosu z žensko rabiš ta isti šus, o katerem sem govoril prej. Ker si odvisnik od tega šusa. In če ga v tem odnosu ne dobiš, to verjetno res ni to. In zato je še toliko težje nekomu, ki ima takšno življenje glasbenika kot jaz. Veliko težje kot nekomu, ki ima urejeno življenje in lahko mirno določi kdaj ima službo kdaj pa prosti čas. Tak človek ima v ljubezni le majhne streske, ki jim sam pravim klofute. Pri meni in meni podobnih pa so te klofute knockouti. In ta knockout pričakuješ tudi od ljubezni.

Torej se nek zvezdnik, ki veliko potuje in je v žaru svoje kariere, dejansko nima časa zares zaljubiti in ženski ponuditi tistega, kar bi rada?

Če te odnos knockoutira, to ni problem, ampak bolj izgovor. Jaz sem moški, ki nima želje po ženski, ki samo pripada, je tam, te ima rada, ali kot pravijo nekateri moji prijatelji, da ti pač ne teži (smeh).

Ti si kontra, a ne, tebi mora težiti (smeh)?

Jaz imam rad, da ima ženska svojo špuro. Da ima svoje interese. Da ima svoje sanje in da jih lovi. In to mene pali. Ni mi zanimivo, da ima moški žensko pod kontrolo, to mi ni nek cilj, se mi zdi, da je potem vseeno tudi če si sam.

Kako veš zakaj je ženska res s tabo?

Včasih res rečejo, da nikoli ne veš zakaj je s tabo. Ali zato, ker si slaven, znan ali zato, ker si to res ti. To je spet neka neumnost. Ker jaz sem to kar sem tudi na odru. Če je njej to všeč, sem ji pravzaprav tudi jaz všeč, mar ne. To ni nekaj, kar se loči. To je tako močan del mene, da ji mora biti všeč.

Kaj pa prilagajanje, do kje je pametno, kaj pa je potem že zanikanje samega sebe? Kje je meja?

Če si noro zaljubljen, se nehote prilagajaš, ker ti je to fino. Ko prilagajanje postane nekaj, kar ti ni fino, se je pa neumno prilagajti, saj se moraš v odnosu vedno vprašati, pa naj se sliši še tako sebično, a je meni fino ali ne. Ker če ti ni fino, je vse zaman.

Dovolj ljubezni in žensk, greva nazaj na muziko. Daj mi povej, če se ti vsa besedila, ki jih napišeš zgodijo tudi v resnici, saj jih vedno poješ tako zelo doživeto. Je v tvoji glasbi dejansko sploh kaj izmišljenega?

Večina stvari se zgodi meni in mojim prijateljem. Mi je pa v zadnjem času inspiracija tudi če kje slišim kako pesem ali stavek, morda kak besedni sklop. Dve besedi, ki jih vzamem in adaptiram v povsem drugo zgodbo. To je inspiracija od zunaj. So pa seveda tudi kakšni songi iz moje notranjosti in mojega življenja. Sem pa v teh dvajsetih letih rock ‘n’ rolla res toliko doživel, da mi sploh ni problema črpati kake teme. Saj veš kaj pravijo ljudje: “You name it,” ma vse je bilo, res.

Še celo rapa si se lotil (smeh).

Tudi te neumnosti, ja. Hecno.

Potem pa je prišla balada Ker te ljubim, ki je zarisala tvojo pravo smer.

Drži, od te pesmi dalje, ki je nastala nekje leta 1993 ali 1994, ne spomnim se točno, sem začel delati to, kar sem res čutil. To je bila prelomna pesem. Pred tem smo se ravnali po nekih trendih. Ko je bil popularen tehno, smo rekli, dajmo en tehno, kar je bilo povsem izgubljeno in napačno. Ker te ljubim je bila zelo lepo sprejeta pesem, zato sem si rekel, da, pismo, saj jaz pa lahko vendar delam to, kar mi je res všeč in kar res čutim, da bi rad delal. Od takrat dalje se je nekaj res spremenilo. Tako da pri meni načeloma v tekstih res ni kakšne laži. Okej, saj kak tekst je lahko recimo bolj površinski in lahkoten pa ga pač interpretiraš v smislu žura, recimo Lolita je bil en tak komad. Pač žur komad, kjer se odfuraš v nek filing džuskanja, pač brez globine in želje, da moraš nekaj posebnega povedati.

Ko sva že pri Loliti, tudi v živo prakticiraš opijanje žensk z mojitom?

Mojito imam rad.

Ne zanimaš me ti (smeh), zanima me, če si v živo probal to finto iz komada, saj veš, jezik daj v mojito, hočem te od noči opito?

Nikoli mi ni palilo, da bi bila ženska opita, da bi jo zavajal opito.

Ja ne vem, tako si pel (smeh).

Ma saj pravim, to je pač lahkoten komad za žurko, brez posebnega pomena, kjer pravim tudi, da naj Lolita z mano pleše, pa nisem v življenju nikoli plesal (smeh).

Kako nisi plesal, a ne znaš plesati?

Ne znam. Res ne znam.

No ja, na odru vseeno nekaj migaš.

Ples res ni neka moja močna stran, s katero bi se hvalil (smeh).

Lolita je bil kul komad, en tak r&b in hip hop vajb sem začutil. Zakaj ne narediš več takih komadov?

Ko sem se vrnil iz Amerike leta 1991 sem si nabavil 400 cdjev r&b glasbe. To so bila zlata leta r&bja, zdaj je to le še industrija. Močno sem bil v tej muski in sem rabil kar nekaj let, da sem poštekal, da smo se mi rodili v Sloveniji in kaj imamo v krvi in v genih. Na jugu je vpliv Balkana, na severu vpliv oberkrajn, vzhod je malo ciganski in malo madžarski, zahod pa mediteranski in italijanski. In ko sem v sebi iskal kaj je tisto, kar najbolj čutim in s čimer se lahko indentificiram, sem odkril mediteran in Italijo in zato moje stvari zvenijo malo italijansko. Ne vidim pa kje bi črpal za soul in r&b glasbo, ker je to popolnoma stvar velemest, stvar afriško angleške, morda tudi Irske kombinacije, v eni državi, ki je pač skupek vseh teh nacij, Amerika torej. In kako naj bom jaz zdaj v tem prepričljiv. Kot da bi nekemu temnopoltemu možakarju v LAju, ki je vrhunski glasbenik dejal, da naj zaigra polko. Nikoli je ne bi znal tako dobro kot recimo naši muzikantje. V tem enostavno ne morem biti dovolj prepričljiv. Lahko sicer vzamem kak elementek nekega gruva, ki mi je všeč, pa kako končnico recimo zapeljem malo v to smer, to pa je tudi vse.

Kateri pa so ti v tem žanru top izvajalci?

V paketu je to R. Kelly. Če v to štejem še Michaela Jacksona, pa je on itak nedosegljiv.

Ej, Jan, ne me jebat, tale pa je zgodovinska, kot da bi poslušal sebe, tule pa sva popolnoma enaka. Ne morem verjeti, da si omenil prav ta dva. Kapo dol. Še posebej za R. Kellyja, ki je tudi meni edini pravi naslednik Jacksona.

Kelly je odličen, ravno to, da je enostaven, ampak ima power.

Kaj pa drugi glasbeniki, kaj najraje poslušaš?

Rad imam karakterne in zrele osebe. Recimo Eric Clapton, George Michael, Rod Stewart in Tina Turner. Od teh ljudi se jaz nabolj učim. Veliko bolj kot od teh, ki so zdaj popularni in shajpani. Pa seveda Michael Jackson. Le poglej recimo kako zelo so zadnje čase hvalili producenta Timbalanda, da on pa res obvlada, da ima neke hude bite in finte, pa sem jim rekel, da če so pozabili, da je Jackson to počel že deset let nazaj pri albumu Invincible. Res frajer. Tako zelo je bil napreden.

Kaj pa ti, imaš kdaj ustvarjalno krizo? Se ti kdaj zgodi, da kakega komada ne moreš pa ne moreš končati pa če se z glavo zabijaš v zid?

Seveda. Tak primer je pesem Si okej?, ki je bila po moje moja zadnja res velika uspešnica, tudi na vseh radijskih postajah, kjer je zdaj neka čudna politika. To je bil zadnji komad, ki so ga res vsi radiji po Sloveniji res na polno žgali. No in sem šel v studio, ko komad še ni bil povsem končan. Tega ne naredim nikoli. Vedno grem snemat, ko je komad končan. Tokrat pa nisem imel rime na: “Zdaj ko trkaš na moja vrata,” (Jan spet zapoje) enostavno nisem vedel kaj naj sledi. In to povem koproducentu Martinu Štiberniku, pa potarnam, da se zajebavam štiri mesece, on pa v smehu reče: “Bogata.” Pa mi klikne, revna in bogata in tako smo končno rešili tekst. Močna linija. Vem, da se sliši smešno, ampak včasih res ne moreš najti rime in besedila. Zato so tudi komadi, ki jih med nastajanjem celo vržeš v smeti, saj ne gredo skupaj.

Kaj pa druga skrajnost?

Tudi to je. Taboljše komade pljuneš ponavadi na hitro. Recimo Ona sanja o Ljubljani. Okej, dodaš minimalne popravke, a nastane hitro v enem zamahu. V eni uri muzika in tekst. Soba 102 je recimo nastala v pol ure. Kar zgodi se. Odpre se neka čakra.

Kaj pa uspešnica, lahko že v naprej veš ali bo neka pesem hit ali ne? In ali ti je žal, da neka, ki je bila tebi všeč, ni dosegla tega, kar si planiral. Je ni škoda, da ne pride do mase ljudi in se nekako izgubi?

Najprej se je treba odločiti kaj bo prvi singel. To je najtežje. Tukaj se lahko močno ušteješ. Mnogi mi rečejo: “Jan, ti si hitmejker, vse kar izdaš, je itak hit.” A to sloh ni res. En tak primer je recimo pesem Ljubezen in smrt, ki sem jo izdal leto in pol nazaj. Bil sem prepričan, da bo hit, pa ni bila. Potem pa komad Ona sanja o Ljubljani, ki je meni sicer zelo lep in pri srcu, ampak nisem niti pomislil, da bi lahko bil hit. Zdaj pa bodi pameten (smeh). Pa spomnim se, da je bil Menart prepričan, da Iz pekla do raja ne bo uspel. Rekel je, da ga izdajmo tako malo na hitro, za nekaj tednov, potem pa bomo itak izdali novega. Pa se je zmotil, saj je bil velik hit.

Pa prvi sklop vprašanj končajva s pesmijo Moja dežela, ki si jo pred leti  zapel na EMI. Zakaj za vraga nisi iz nje naredil pravega hita, jo uvrstil na album Klasika in jo odpel še enkrat?

Kake starejše pesmi se res kar izgubijo, saj je preveč novih pa zmanjka prostora. Nekaj sem jih uvrstil na Klasiko, saj mi je šlo na živce, da pred leti niso bile odpete tako kot bi bilo treba.

YouTube slika preogleda

ekskluzivno-jan-plestenjak-intervju-tretji-del/

ekskluzivno-jan-plestenjak-intervju-drugi-del/

 

Komentarji so onemogočeni.