Tone Pavček (1928-2011)

21.10.2011 ob 14:18
YouTube slika preogleda
 

9 komentarjev na “Tone Pavček (1928-2011)”

  1. zelda pravi:

    Umrl je velik človek, ki je izdal čudovito zbirko otroških pesmi, izdal je pesniško zbiko za odrasle, bil je esejist, prevajalec ruske poezije 20. stoletja.

    Na tem mestu izrekam njegovi hčerki Saši moje iskreno sožalje.

  2. Andrej pravi:

    No, tole smrt mi pa je segla v dno duše, saj sem ob njegovh pesmih odraščal. Počivaj v miru.

  3. cobiss pravi:

    Mah, z vsem dolžnim spoštovanjem (huh, kakšna puhlica) se mi zdijo ti današnji odzvivi (pa ne govorim zdaj (nujno) o tem blogu, ker ima zadeva precej širše (virtualne) razsežnosti) zelo čredni, površni, celo žaljivi, čeprav so vsi polni osladnega poveličevanja. Kakšne čudeže dela smrt, neverjetno. Ljudje poznajo 3 njegove pesmi in so polni vzklikov o tem, kako neizmerno jih je zaznamoval, kako neznansko pretreseni so bili ob tem. In ob tem so strokrat prilepljene njegove najbolj zlajnane in cenene pesmi. Govora je o tem, kako so vsi veliki v odhajanju, da ne bo več “pravih” pesmi … Kjer se zelo jasno odraža zelo omejeno dojemanje Slovencev glede umetnosti.

    Če smo povsem iskreni, tudi znotraj svoje generacije ni bil ravno presežek. Morda presežek v tem, da je bil za pesnika znan zelo širokemu krogu ljudi, precej bolj v smislu neke nostaligje kot pa pravega poznavanja in kritične distance. Smrt ne more in ne sme biti razlog, da se povsem izmaliči dejansko delo človeka, čeprav je to kar simptomatično. Mislim, da je že znotraj Pesmi štirih, ki sem jih že pred leti dala kar nekajkrat skozi, mogoče najti precej več lucidnosti in “pesništva”, kaj šele če pomislimo na kakšnega Zajca, recimo, pa mislim, da ni doživel niti pol toliko vzklikov o “velikem Slovencu” (sicer se ne spomnim dobro tistega obdobja, naj me nekdo popravi, če se motim). Pavček je pač pogosto igral na neka narodnozabavna čustva, ki se ob smrti seveda še posebej manifestirajo. Jebeš “hojo do konca”, to je takšno neverjetno pranje možganov, ki služi predvsem opravičevanju vztrajanja v nesmiselnosti situacije. In je to daleč od kakšnega genialnega, progresivnega misleca. Pesnik si mora upati povedati, to je point, pa čeprav nekaj tako ogabno resničnega, kot je to, da na koncu ni ničesar, da nima smisla vztrajati na neki poti samo zato, ker si v njo že vložil toliko truda, čeprav se vmes izkaže, da je povsem neperspektivna. Lahko si pa pač ne upajo in proizvajajo neke cenene puhlice, za katere so poveličevani s strani raje, ker se jih je pač to menda nekoč, ko so bili še mlajši, dotaknili. In jim ponudilo “uteho” (v resnici pa samo poglobilo njihovo vsakodnevno ječo). Namesto da bi se tega kvečjemu sramovali.

    Sicer sem pa tudi sama ob novici doživela neko nelagodje, ampak sem že čez nekaj trenutkov spoznala, na čem je v resnici bazirano. In da ne more biti neka tesnoba ob človeški minljivosti, ko umre človek, ki ti je bil nekako vendarle blizu, če že ne drugega, vsaj po imenu, človek, ki je morda metafora za nek čas lastnega življenja, razlog za čredno vzklikanje nereflektiranih puhlic in oklepanje preteklosti za vsako ceno, ker se zdi, da bomo tako dosegli nesmrtnost. V preteklosti še nismo mrtvi, v prihodnosti pa zagotovo bomo. Pavček je potem samo eno izmed mnogih sredstev za bežanje pred realnostjo, ki pa nam jih zlepa ne zmanjka. Na ta način se mi zdijo ti odzivi še najbolj žaljivi do njega. Večina od tistih, ki pišejo te komentarje, v resnici ne pišejo o njem, ampak samo o sebi. Nek del njih je umrl, umre vsak dan, idealiziranje tistega, kar je minilo, je pa itak eden izmed najbolj priljubljenih športov. Če bi nekoliko bolj realno pogledali na preteklost (v najširšem možnem smislu), videli tudi pomanjkljivosti, bi bilo precej lažje živeti v sedanjosti in (predvsem?)umreti v prihodnosti.

    Pa mimogrede, čeprav bo to verjetno pa že res kaplja čez rob v mojem “nespoštovanju”, čeprav ga imam verjetno več od marsikoga, ki se danes naslaja pod krinko šokiranosti — samomor njegovega sina (Marka, tudi pesnika) je še danes precejšnja skrivnost (morda spet ne poznam najbolje zadeve). Znotraj tega še težje nasedem raznim praznim puhlicam o popolnem človeku. Ja, sin je bil človek zase, ampak težko je zanemariti vpliv staršev, še posebej pri tako mladem človeku (mislim, da je bil star samo 21 let). Zgodba je očitno precej globlja in kompleksnejša (posledično pa najbrž tudi bolj zanimiva in primerna za kakšen dejanski razmislek), kot se skriva za raznimi “Počivaj v miru, bil si velik človek in še večji pesnik!”. Ampak o mrtvih vse dobro, a ne …

  4. IZTOK GARTNER IZTOK GARTNER pravi:

    Le eno anekdoto bi dodal:
    “Pride novopečena pesnica v knjigarno in se dogovarja, če bi lahko njeno pesniško zbirko uvrstili v svoj prodajni katalog. Pa ji prodajalka, ki zbirke niti ne pogleda, razloži, da žal ne, ker ni Tone Pavček.”

  5. cobiss pravi:

    Iztok, čeprav je bila ta anekdota po vsej verjetnosti (?) mišljena kot napad name oziroma način, kako me hitro odpraviti z nekim poskusom tipanja na osebno področje (“lej jo, k je užaljena, k je sam mala riba”), pa vseeno odpira izvrsten teren za debato, saj je pravzaprav ravno to tisto, kar kritiziram. Mar je pomembno ime ali dejanska kvaliteta? Neko čredno posvečevanje vnaprej danih svetinj je problematično, ja, in to zelo. Mislim, da bi se moral vsak človek, ki premore nekaj inteligence, strinjati s tem. Drugače se znajdemo v skorajda kastnem sistemu — več sreče v prihodnjem življenju, a ne.

    Moram povedati, da sem se kar malo “bala”, da ne boš objavil komentarja (ampak je neka določena mera objektivnosti pri tebi vendarle prisotna, kar je dandanes verjetno pohvale vredno (uh, še ena puhlica, danes sem jih toliko prebrala, da sem se očitno kar malo nalezla), saj opažam, da je v teh nekaj urah Pavček (p)ostal neka nedotakljiva instanca. Ta kult v največji meri podpirajo prav ljudje, ki v resnici zelo slabo poznajo njegovo delo, so si pa po naključju zapomnili par njegovih absolutnih resnic. Logično. V tem kontekstu bi še jaz dodala eno anekdoto, ki pa je za razliko od tvoje (žal) resnična …

    Po svojem zapisu na ta blog sem bila očitno v elementu, ko zagledam novo objavo na temo Pavčka na znanem socialnem omrežju. Sicer se načeloma v komentiranje tam niti ne spravljam, ker se zavedam, da je večinoma vse, kar ni zgolj “lajkanje” — zopet dobesedno in metaforično — brca v prazno. No, danes sem se odločila, da imam morda par minut za nekaj sizifovega dela, čeprav me je čakalo sicer prav tako sizifovo delo, za katerega pa bi bila (oz. bom) vsaj plačana. No, pri znanki naletim na naslednjo objavo: “Ko hodis pojdi zmeraj do konca. A ce ne prides ne prvic ne drugic do krova in pravega kova poskusi: vnovic in zopet in znova.” (namerno puščam nelektorirano, ker je še en velik paradoks v tem, da so ravno ti ljudje največji zaščitniki slovenskega jezika (ki ga seveda pišejo z veliko začetnico), ki ga ves čas nekdo ali nekaj ogroža in se morajo boriti proti temu sovražniku). Spodaj seveda ogromno že prej omenjenih lajkov. Okej, na vljuden, morda celo pretirano vljuden (huh, to je verjetno moja “lastnost”, ki jo najbolj sovražim), še celo malo šaljiv način problematiziram to misel. V smislu, da nam redkokdo pove, da bi bilo včasih bolje odnehati, ker se to pač ne sliši tako zelo. Dobim odgovor, da se lepo sliši zato, ker v resnici to vedno tako je. In da je Pavček zadel bistvo. Okej, odgovorim, spet v pretirano vljudnem, morda celo v pretirano šaljivem tonu, da se ravno zato oklepamo nekih poti, za katere morda (vmes) spoznamo, da niso prave — iz principa, ker se lepo sliši. Dobim že precej jezen odgovor, da o tem ne misli debatirati, naj neham packati po njenem zidu, saj je na koncu te objave pika, kar pomeni, da je stvar zaključena. In da stvar takšna pač je! Da če se za nekaj trudiš, si potem vesel, ko ti uspe. Kljub temu da se še vedno nisem mogla znebiti pretirane vljudnosti in šaljivosti, vseeno nekoliko omilim to svojo nadležno “lastnost” in mirno postavim (retorično?) vprašanje, ali misli, da je smiselno vztrajati za vsako ceno tudi v primeru, da spoznaš, da si tega ne želiš (več), samo zato, da “nekaj dosežeš”? Dodatno pojasnim, še vedno mirno in vljudno, da je to pravzaprav smisel mojega pisanja. In se odpovem nadalnjemu packanju, ki je očitno sopomenka za drugačen pogled.

    No, vsi komentarji so bili čez nekaj sekund seveda izbrisani, lajki se pridno nabirajo dalje, Pavčkova absolutna modrost je ostala nedotaknjena, morda ji bo celo pomagala kdaj v prihodnosti, ko/če bo moževa roka pretežka ali stopnice preveč spolzke. Do konca! Saj je ja Pavček rekel, a ne.

    Upam, da je razumnemu človeku jasna bolnost takšnega enoumja, znotraj katerega se kakšna diktatura mimogrede razpase in uveljavi, da ga vsaj malo spreleti srh ob tem, da posamezniki (ki so v tem primeru sicer končali gimnazijo, na primer, čeprav to ni (več) noben dokaz zmožnosti kritičnega razmišljanja) čutijo takšno ogroženost, ko gre za neko argumentirano spodkopavanje njihovih svetih resnic, da se zatekajo k tovrstnemu cenzuriranju in upajo, da bo svet na ta način ostal neomadeževan. Saj tudi v resničnem življenju obstaja radirka, a ne? Samo dovolj veliko množico, ki lajkajo, pardon, tulijo enako, moraš imeti za sabo.

    Jah, malo me spominja vse skupaj na kakšnega verskega skrajneža, če pomislim. Samo da je tu namesto “boga” ugrabljena literatura. Kanoniziranje določenih besedil, kar je itak zgodovinsko precej sporen proces, česar se sicer (danes) zaveda tudi večina ljudi, ki delujejo na področju literarne vede, je očitno opravilo svoje, še predobro. Ni nam potrebno razmišljati, kaj bomo brali, ker nam je že nekdo drug povedal, kaj je dobro. Očitno tudi tisti prodajalki iz tvoje anekdote, heh. Mimogrede, dvomim, da kakšen nadebuden mlad pesnik kaže svojo potencialno zbirko prodajalkam v knjigarni, hehe, tu se ti je malo zapisalo.

    No, kakorkoli, naivno upam, da bo nekoč prišla v ospredje kvaliteta (kar zahteva dejansko branje, razumevanje, premislek, česar pa večina slepih sledilcev ni zmožna) in ne samo moč ljudi, ki, kot sam praviš, zbirke niti ne pogledajo. Ker je ime na platnici dovolj. Verjetno precej utopično razmišljanje, ampak vseeno čutim neko notranjo dolžnost, da izrazim svoje mnenje. Toliko od mene.

  6. IZTOK GARTNER IZTOK GARTNER pravi:

    Motiš se, anekdota je bila kontekst, da res šteje le ime in da si za mnoge druge, ki so prav tako odlični literati, nismo/niso vzeli dovolj časa, ker pač niso bili Tone Pavček. To pa seveda ne pomeni, da ni bil res dober in da ni tako ali drugače zaznamoval neke generacije.

    Ko nekoga po smrti tako zelo hvalijo, se lahko hitro zgodi kontra paradoks, da ga začnejo nekateri sovražiti in iskati argumente, da pa vendarle ni bil tako zelo dober kot se mu pripisuje. In to le zato, ker jim gre na živce poveličevanje.

  7. cobiss pravi:

    Da, saj to je bila druga možnost, ampak vedno je varneje predvidevati napad, heh, se človek manj pogosto zmoti na ta način, preverjeno … Problem je v tem, da se “zaznamoval neko generacijo” pogosto oziroma prevečkrat kar samoumevno enači s tem, da je bil nekdo “res dober”. Ne pravim, da ni mogoče, da en človek doseže oboje, ampak ni pa v osnovi nujno, da je to dvoje povezano. Prvo je, kot sem že v prejšnjem zapisu omenjala, močno odvisno od procesa kanonizacije. Ja, težko je dojemati literaturo zunaj tega, se sam opredeliti, kar pa še ne pomeni, da je nemogoče. In kar še zdaleč ne pomeni, da ima kdorkoli, ki samo zaupa avtoritetam, pravico napadati nekoga, ki se tega vendarle poskuša lotiti, argumentirano, poskuša v središče postaviti tisto, kar je dejansko zapisano. V tem je problem. Da se nekaterim zdi skorajda zločin obravnavati delo kot takšno, zunaj imena, ki je na platnici.

  8. IZTOK GARTNER IZTOK GARTNER pravi:

    Sicer pa, veš kaj, kvaliteta poezije je zelo relativna in subjektivna. Nekaj je nekomu presežek, nekaj drugega pa nekomu drugemu. Tu je nemogoče biti pameten kaj je res dobro kaj pa ne.

    Neko delo se nekoga pač dotakne, ga zaznamuje in se mu zdi vrhunsko, nimaš kaj.

  9. cobiss pravi:

    No, tu se pa ne morem strinjati. Pa ne samo glede literature, ampak tudi glede glasbe, filma … Pravzaprav, če dobro pomislim — glede ničesar v življenju. Problem je v tem, da se kvalitete sicer ne da znanstveno izmeriti in dokazati do decimalke natančno, vendar se to puhlico, da je vse subjektivno tako zelo izrablja, da začnejo možgani brbotati. Verjetno se je nanjo kdaj šlepal vsakdo, vendar se mi zdi, da z malo razmisleka prerasteš takšen pogled, slej ali prej. Bistveno pri tem je, da štejejo neki smiselni argumenti, ki so sploh osnova za kakršnokoli razpravljanje o kvaliteti. In problem pri tej Pavček zadevi je v prvi vrsti predvsem o tem, da ni nobenega argumenta, da je večinoma prisotno celo močno odklanjanje kakršnekoli debate, ker “to tako je”, kar priča o tem, da ljudje niti ne poznajo dobro samega literarnega dela, ampak se sklicujejo zgolj na ime. In ne, to, da ti je nekdo znan od otroštva, ni argument, žal. Je pa na neki višji stopnji seveda mogoča debata, civilizirana, ki ti lahko odpre še kakšen drug pogled na zadeve, če nisi preveč omejen v svojem svetu. Tudi meni je morda kdaj kakšna pesem pritisnila na določeno čustvo, ampak zaradi tega še ne bom naokoli oznanjala, kako vrhunska je, če nimam nekih utemeljenih razlogov. Samo to, da se te nekaj dotakne, ni nobeno merilo. Če se ne moremo približati neki povsem znanstveno dokazljivi resnici, to še ni razlog oz. izgovor, da tega vsaj ne poskušamo, delamo na tem, da bi se ji vsaj nekoliko bolj približali. Prej obratno, ravno v tem je čar takšnih navzven popolnoma subjektivnih stvari. Spoznanje, da v resnici niso takšne, da je to samo slepilo, zaradi katerega nam ni potrebno razmišljati. Tovrstno razmišljanje mi je v precej večji izziv kot naravoslovje, recimo, čeprav z njim nikoli nisem imela kakšnih večjih težav, ampak prej obratno. Celo matematiko sem imela med svojimi možnostmi za študij, heh. Aja, pa po tvoji logiki ima tudi nekdo, ki nekoga ubije, vso pravico do tega, ker je po njegovem subjektivnem mnenju to verjetno prav, ne občuti kakšne višje moralnosti. Pa se verjetno strinjaš, da je v tem primeru nekaj nad posameznikom, nad njegovo subjektivnostjo. Malo v razmislek, čeprav je to precej skrajen primer, vendar bi se dalo takšno stališče aplicirati na marsikatero področje. Sklicevanje na absolutno subjektivnost je zelo spolzek in nevaren teren.

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !