Arhiv za September, 2011

The Comedy Central Roast of Charlie Sheen

21.09.2011 ob 04:00

Evo ga, pa je prišel na vrsto tudi Charlie faking Sheen, madrfakin rock star from space, ki je zadnje mesece naslovke časopisov polnil zaradi norije okoli serije Two and a Half Men, kjer so ga zamenjali z Ashtonom Kutcherjem (ujel sem prvi del in moram reči, da je Kutcher izjemno slab igralec kot vedno), ker je ozmerjal svojega šefa in povzročal probleme zaradi svojih težav z alkoholom in mamili. Jp, Sheen, ki mi je še vedno eden večjih frajerjev v Hollywoodu (tip je ipak zaigral v Platoonu, Wall Streetu, Major Leagueu in Hot Shotsih), je vrhunski material za roast, za nesramne, pikre, drzne, odbite in noro zabavne komedijante, ki so si dali duška in ga sesuli v prah kot to vedno znova naredijo z vsakim zvezdnikom, ki si drzne sprejeti njihovo ponudbo. Med njimi so bili kot posebni gostje tudi William Shatner, Steveo in Mike Tyson, najbolj drzna pa je bil brez dvoma šala, da je Sheen uspel priti na televizijo le zato, ker bog ne mara Michaela J. Foxa. Kul mi je tak humor, ker je zelo nesramen in hkrati še vedno noro zabaven, pa tak, da tudi najbolj ostrih šal nikoli ne zameri glavni gost, ki se zaveda, da je vse skupaj šov.

In Sheen, ki je na koncu seveda dobil svojih pet minut, kjer je dobro vrnil vsem roasterjem, se je ves čas močno zabaval in verjetno res pozabil, da je istočasno štartala nova sezona serije Two and a Half Men. Tole resda ni bil ravno najboljši roast ever, toda vseeno gre za uro odličnega in izvirnega humorja, kjer se roasterji zmerjajo tudi med sabo in vse skupaj res dvignejo na nivo, o katerem lahko naši stand up komiki le sanjajo.

Sheen je preživel, Sheen je zmagal kot vedno, Sheen je še vedno totalni frajer in faca, ki si lahko dovoli vse in bo še vedno velika zvezda.

YouTube slika preogleda YouTube slika preogleda

Bo danes padel Borut Pahor?

20.09.2011 ob 17:46

Itak, da gledam debato o nezaupnici, ki jo v živo prenaša tretji program nacionalke. Ne ravno zagreto, pač toliko, da ujamem kak butast stavek in vnovičen dokaz, da v tej državi ne gre več zaupati nikomur. Opozicija napada, vlada se brani, nekdanji koalicijski partnerji pa so nekje vmes. Resda ta vlada nima nobenega vpliva več, saj gredo ljudje vedno znova na ulice in dosežejo referendum, kar pomeni, da se ne bo dalo sprejeti nobenega zakona več, pa tudi sindikati norijo kot še nikoli in ustavijo vse ideje, ki bi bile morda na koncu povsem okej. Toda vseeno menim, da so predčasne volitve slaba odločitev, še posebej leto dni pred rednimi. Če bi jih izpeljali nekoliko prej, bi se mi zdele morda smiselne, zdaj seveda niso, zdaj bodo le dodatno mešanje dreka in zapravljanje časa za novo ekipo, ki bo čez nekaj mesecev, ko pridejo nove volitve, itak spet padla. Po moje je bolje, da se Pahorja pusti do konca in da se vsi skupaj pripravijo na novo bitko ter na volitve pridejo z novimi obrazi. Ker kaj nam koristi nova vlada, če bodo v njej sami stari prdci, ki so državo zajebali že zdavnaj pred Pahorjevo ekipo.

In ko sem že pri Pahorju, gospodič se mi zdi še najmanj kriv, še najmanj sporen, tak, da bi mu morda dal še enkrat svoj glas, če mi ne bi nihče drug ponudil kaj boljšega. Problem Pahorjeve vlade zame ni bil nikoli Pahor, marveč egotripi koalicijskih partnerjev, se pravi kontekst, ki sem se ga zbal že na začetku mandata. Zajebal je Golobič, zajebala je Kresalova, zajebal je Lahovnik, zajebal je Erjavec, Pahor pa je pokasiral sranje vseh treh in ga osebno polomil le pri imenovanju Rupla, kar je bila res nespametna poteza, ki je razjezila mnoge. Vem, da gre mnogim Pahor močno na živce in da ga krivijo za vse svoje težave, toda to je blef, to je pač splošno nezadovoljstvo in tisti strošen kliše, da je kao samo lep in da nima pojma o politiki. Pahor ni slab, slaba je bila njegova vlada.

In ko vidim, da se nekateri poslani celo med tako odločilno sejo zabavajo v kotu parlamenta in pokajo solo debate, mi je jasno, da je vse skupaj en velik drek in da je za našo državo najbolj vseeno tistim, ki smo jim zaupali, da jim ne bo vseeno. Sram jih bodi, resno. To je tema za referendum in za sindikate, to, da lahko ljudje odločimo, koga bomo vrgli iz parlamenta, če se tam obnaša kot mali froc in se potem, ko ga France Cukjati opozori, da naj preneha, smeji kot totalni debil (jp, Eva Irgl, nate mislim).

Tako je to, dragi Slovenci, država gre v franže, tisti, ki sedijo v parlamentu, pa se nam režijo v kamero.

null

Slovenska popevka 2011

19.09.2011 ob 23:41

Po moje prva taka prireditev, kjer ni kamera niti enkrat pokazala občinstva v dvorani, kar je gledalcu pred tvjem dalo občutek, da folka v dvorani sploh ni in da Sašo Hribar pač bluzi v prazno. Tudi zato, ker se je aplavz zaslišal le na vsakih sto let, smeha pa praktično sploh ni bilo. No ja, glede na Hribarjeve fore, ki so večkrat sekale v temo, kaj drugega niti ni bilo za pričakovati. Duhamorna prireditev, kot prenos kakega pogreba, ne pa žurka ob novih slovenskih popevkah. Ne bom rekel, da Hribar nekajkrat ni prijavil dobre finte, toda prevečkrat je zabluzil in dogajanje še bolj zdolgočasil. Hribar je faca, toda ne za tako oddajo. Taka oddaja rabi voditelja kot je Klemen Slakonja ne pa voditelja kot je Sašo Hribar. Ker te reči šefom nacionalke še vedno niso jasne, smo tam kjer smo, žal.

Pa gremo k pesmim, kjer dejansko ni bilo niti ene zares dobre. Če bi že glasoval, bi izbral Slavka Ivančiča, morda še Regino, Boštjana Dermola in Coleja Morettija, pa še to, če bi bilo res nujno. Vse ostalo je bilo resnično zanič, kot stajling Bilbi, ki res nima pojma s čim se pride na oder Slovenske popevke. Močno je razočarala tudi Anika Horvat, ki je imela ponavadi okej pesmi, niti pod razno pa mi ni jasno, zakaj so gledalci  izbrali Marka Vozlja, ki je imel totalno patetičen in zelo slab komad, daleč najslabšega odkar je šel solo. Očitno zato, ker je bil nekoč pač Čuk. Isto velja za Rudija Bučarja, ki ga je nagradila strokovna žirija. Slab komad, tečen, neizviren in nezanimiv, a očitno dovolj dober za Elzo Budau in ostale. Še slabši, še bolj dolgočasen in še bolj prazen in hitro pozabljiv komad je imel Matjaž Jelen, nekdanji Šankrokovec, ki se počasi izgublja v poceni poskusih ohranitve na sceni, da o kot vedno vokalni zoprni Nuški Drašček niti ne začenjam govoriti. Ej, resno, še vedno nimam pojma, da vas je ta pevka nasrala, da zna peti. Ne zna, ne poje, ampak kriči in tečnari kot Alenka Gotar. A vseeno ne tako zelo kot Bilbi, ki mi je skakala po živcih že s komadom Vijolice. Ne toliko zaradi vokala kot zaradi stajlinga in obnašanja. Daj obleči se v pevko ne pa v branjevko iz leta 1930, jebemti no (še Nuška Drašček, ki je itak vedno znova oblečena kot devetdesetletna babica, je zgledala bolje od nje, če je to sploh mogoče). In še Lea Likar ter Samo Budna, ki je snel nagrado za novinca. Lea je bila okej, Samo pa nič posebnega, pač še en pevec, ki skuša na sceno prodreti s pretencioznimi besedilo in kao kvaliteto.

Dolgočasna prireditev, niti pikice kakega San Rema, tudi zavoljo porazne režije in kamere, ki sta delovala kot v kakem slabem slovenskem filmu. Jp, družba, Slovenska popevka, kjer je Elza Budau očitno res pobrala vse mikrofone, saj so vsi ostali čvekali v popolni tišini, je izgledala kot tipičen slovenski film. Kvazi kvalitetno, kvazi art in prekleto dolgočasno. Sicer pa, jebeš prireditev, kjer šov z levo jajco ukrade spremljevalni program, v katerem razturajo Plestenjak, Alya, Severa, Neisha in Murat & Jose. To se lahko zgodi le v Sloveniji, le na nacionalni televiziji, le na prireditvi kot je Slovenska popevka.

YouTube slika preogleda

slovenska-popevka-2010/
slovenska-popevka-2009/

Emmy Awards 2011

19.09.2011 ob 05:01

Čeprav še vedno nisem tisti pravi fan tv serij in še vedno vztrajam pri filmih, kar pomeni, da preštevilne tv mojstrovine švignejo mimo mene, lahko mirne duše zapišem, da je prav televizijska produkcija zadnje čase skorajda zasenčila filmsko. To, kar bi moral gledalec dobiti v kinu, dobiva zadnja leta na tvju, ali še bolje, tv filmi in serije so postali tako zelo kul, da jim kino filmi le redko pridejo blizu. Še malo nazaj sem pisal, da je za pravega igralca sramota, da nastopa na tvju, zdaj pa lahko zapišem, da mora vsak pravi igralec nujno na tv, če hoče dobiti zares dobro vlogo v dobrem filmu ali miniseriji. In pozor, vse največje hollywoodske zvezde se selijo na tv, vsaj za kako sezono, morda za posebno gostovanje, morda za reden aganžma. Isto velja za režiserje in scenariste. Vsi so na tvju, vsi prav na tvju ustvarijo presežek, ki jim ga v kinu ponavadi ne pustijo.

Četudi Emmyji še vedno niso moja scena, saj večino serij žal ne gledam, lahko rečem, da je bil letošnji šov zares odličen. Vseskozi zabaven, gledljiv in iznajdljiv. Recimo v delu, ko so na oder vse nominiranke prišle že med omembo nominacije, pa v delu, ko se je Michael Bolton pridružil ekipi zabavljaške skupine The Loney Island. Kar nekaj je bilo takih skuliranih presežkov, pa tudi prezenterji, med katerimi je bil celo Charlie Sheen, so svoje delo opravili zelo solidno. Všeč mi je bila tudi atmosfera celotne prireditve, taka pozitiva in dobra volja sta se čutili v dvorani, tudi med tistimi, ki so izgubili. Tv povezuje, tv se mi zdi v Ameriki en tak iskren medij, kjer se igralci in ustvarjalci resnično spoštujejo. Pa kul je, da zmagajo tudi pravi hollywoodski zvezdniki kot je bila letos recimo Kate Winslet (hudiča, še celo Martin Scorsese je zmagal), ki je bila emmyja še bolj vesela kot oskarja in globusa.

S konkurenco je pometla serija Modern Family, voditeljica Jane Lynch je bila izvrstna izbira za tak šov, našemu HBOju, ki je zadevo prenašal v živo, pa močno zamerim, da je s pavzo prekinil prekrasen in memoriam del, kar je resnično neoprostljiva napaka vredna hude graje.

Pri teh prenosih gre pri nas vedno nekaj narobe. Ali zmanjka zvoka, ali se zjebe slika, ali pa pavzo ruknejo takrat, ko je najmanj treba.

null

Moderni vampirji

15.09.2011 ob 21:57

Ne spletu sem naletel na zanimiv zapis, kjer avtorica jemanje energije dobesedno spremeni v jemanje kapljic krvi in modernim vampirjem, se pravi ljudem, ki drugim ljudem srkajo energijo, daje še bolj zlovešč pomen, ali še bolje, nas skrajno resno opozarja, da se jim moramo upreti in se pred njimi čimprej zavarovati.

http://vedezevanje.radostbivanja.org/lahko-kapljico-krvi-ne/

Teh kurčevih vampirjev je res veliko, še posebej zadnje čase, ko je naša družba na psu in ko je vse več ljudi nezadovoljnih.In ravno v teh kriznih časih so ti vampirji najbolj lačni naše krvi, ki jo srkajo tako dolgo, da na koncu za preživetje rabimo infuzijo, jebemti. Jp, vampir, se pravi negativen, nedojeban, zloben in posesiven človek, nujno rabi energijo človeka, ki je njegovo popolno nasprotje. In ko enkrat začne srkati, ne odneha. Niti ne zna odnehati, saj se je tako navadil in brez tega ne zna več živeti, ker svoje energije oz. krvi, če ostanem v kontekstu, očitno nima in pač rabi napajlnik. Finta pa je v tem, da človek, ki se mu tak vampir prisesa na vrat, tega sploh ne opazi in se mu pusti sesati tako dolgo, da mu pregorijo baterije. Drži, vampir ga potem zavrže kot zadnji drek in si najde novo žrtev.

Morda se vam zdi, da filozofiram, ampak zadnje res opažam veliko takih kurčevih vampirjev, ki jemljejo energijo dobrih ljudi, da zdravijo svoje komplekse, nesamozavest in nedojebanost. Namesto, da bi šli k psihiatru, raje drkajo sočloveka, recimo prijatelja, znanca, sodelavca, celo partnerja in sorodnike, pač tistega, ki je pri roki in tistega, ki ima nekaj kapljic krvi odveč.

Je pa kakega vampirja včasih zelo težko pogruntati, saj kri pije počasi, prebrisano in prefinjeno. Ene pogruntaš takoj, druge pa nikoli, jebemti. A ljudje smo včasih tako neumni, da se ne znebimo niti tistih, kjer je res očitno, da nam kradejo pozitivno energijo in se ob tem dobesedno naslajajo ter nas drkajo v živ mozak, kot radi rečemo.

Tudi na blogih in raznih forumih je ogromno vampirjev, ki preko svojih zlobnih, napadlnih, škodoželjnih in nesramnih komentarjev zdravijo svoje komplekse, sproščajo svoje frustracije in pijejo kri avtorju zapisa. Dokaz je dejstvo, da se vedno znova vračajo na iste bloge in forume ter pišejo vedno iste komentarje ter pucajo svojo zjebano dušo. Kljub temu, da avtorja kao ne marajo, ga nujno potrebujejo za pitje krvi in svoj napajalnik, ki bi brez tega že zdavnaj crknil.

Se mi pa na koncu vseeno poraja vprašanje, če nismo morda čisto vsi po malem vampirji, ki tu in tam rabimo kri koga drugega, s to razliko, da eni tudi dajemo, drugi pa samo jemljejo.

Ali kot je siknila Kirsten Dunst v Intervjuju za vampirjem: “I want some more.”

Keri Hilson feat. Kanye West & Ne-Yo: Knock You Down

15.09.2011 ob 21:50

Tale komad mi je še vedno tako prekleto dober, da ne morem verjeti. Leta 09 sem ga nabijal kot podivjan, zdaj pa spet ugotavljam, da je nekaj najboljšega in najbolj skuliranega, kar sem slišal v zadnjih nekaj letih. Točno taka muska mi je kul, točno taka, jebemtiš. Čisto vse štima, besedilo, podlaga, produkcija, melodija, vokali, rap, refren, filing in videospot. Z enim stavkom, vrhunska fuzija hip hopa in r&bja ter eno najboljših glasbenih sodelovanj vseh časov.

YouTube slika preogleda

Hugh Laurie: Police Dog Blues

15.09.2011 ob 16:04

Jp, doktor House tudi poje. In to povsem dobro, če sem iskren.

Tole je prvi singl njegovega albuma Let Them Talk, ki se je pravkar uvrstil na petnajsto mesto Billboardove lestvice najbolj prodajanih dvesto albumov, medtem ko je komad pristal med prvih šestdeset na lestvici najboljših sto, kar je prav tako odlična uvrstitev za take vrste projekt.

YouTube slika preogleda

Pa poglejmo kako kul je Hugh Laurie v živo na odru, kjer obvlada tudi kitaro in klavir.

YouTube slika preogleda YouTube slika preogleda

recenzija-house-m-d-season-1/
recenzija-house-m-d-season-2/

Vse najboljše, Amy

14.09.2011 ob 06:39

Danes bi praznovala 28. rojstni dan, novice o tem, zakaj je umrla, pa postajajo iz dneva v dan bolj zanimive.

Tokrat se ji klanjam s komadom You Know I’m No Good, z remiks verzijo, kjer odlično pomaga Ghostface Killah.

YouTube slika preogleda

amy-winehouse-je-pred-nasimi-ocmi-umirala-na-obroke/
amy-winehouse-frank/
umrla-amy-winehouse/

RIP: Patrick Swayze (1952-2009), Tupac Shakur (1971-1996)

14.09.2011 ob 06:28

Včeraj je minilo 15 let od smrti legendarnega raperja Tupaca Shakurja, ki so ga pokosili streli neznanca, danes pa minevata dve leti odkar nas je zapustil nepozabni Patrick Swayze, ki je izgubil bitko z rakom.

Prvega se bom spomnil s temle komadom:

YouTube slika preogleda

Drugega pa z recenzijami filmov, ki sem jih že objavil na blogu:

Dirty Dancing, Keeping Mum, Ghost, Waking Up in Reno, Tall Tale
Point Break, Young Blood, The Outsiders, Road House, Red Dawn, Steel Dawn
King Solomon’s Mines, North & South , One Last Dance, Three Wishes 11:14

Recenzija: Scream 4

14.09.2011 ob 04:49

SCREAM 4

“You forgot the first rule of remakes: don’t fuck with the original.”

Evo ga, četrti Scream, dolgo pričakovano nadaljevanje izjemno popularne franšize, s katero je Wes Craven na novo izumil grozljivke in z zelo prebrisano, zabavno in nepozabno trivio overdoziral celo največje filmofile in ljubitelje žanra. Prav zato me čudi, da je štirka mimo gledalcev švignila skorajda neopazno in tako zelo nezainteresirano, da je v naša kina sploh ne bo in da je bil tudi zaslužek na domačem trgu sila skromen. Kot da bi hoteli fani prvih treh Screamov Cravenu sporočiti, da trzajo samo še na rimejke, ne pa na dostojna nadaljevanja. Jp, četrti Scream sploh ni slab film, je nekje na ravni trojke in dosti boljši od večine grozljivk, ki nam jih vsak mesec servira Hollywood. Spet imamo cel kup dobre trivie, zelo dobro uvodno sekvenco filma v filmu v filmu, kjer se prepleteta Stab in pravi Scream, povsem okej in presenetljiv zaključni twist, skulirano mešanico komedije in grozljivke ter zvrhan koš nostalgije, kjer je spet zelo dobro videti Sidney, Gale in Deweyja, ki jih znova igrajo Neve Campbell, David Arquette in Courtney Cox. Jasno, da štirka ne dosega svežine in idej enke ter da jo večkrat glodajo klišeji, ki so glodali tudi trojko, toda še vedno ima dovolj suverenosti, atmosfere in filinga, da predstavlja povsem zadovoljivo poglavje franšize in da ljubiteljev žanra ne pusti na cedilu. Najbolj moteče so dejansko igralske predstave novih junakov, predvsem deklet, ki ju precej zoprno in premalo prepričljivo igrata Emma Roberts in Hayden Panettiere, pa tudi dejstvo, da mularija kljub umorom še vedno gleda Stab, je dosti trapasto, če prav pomislim. Sta pa zato recimo Anna Paquin in Kristen Bell v sedmem delu Staba toliko bolj skulirani in zabavno šokantni, pa tudi Rory Culkin, zagreti filmski geek, izpade povsem solidno, ko pride do preobrata. Četudi lahko rečem, da sem vendarle pričakoval kanček boljši, bolj odfukan in še bolj trivialen film, nisem razočaran in štirko povsem brez skrbi dodajam k prvim trem poglavjem super popularne in uspešne franšize, ki je, kot sem že dejal, na novo izumila grozljivke in vsem ostalim filmarjem pokazala, kako se kljub neštetim slasherjem naredi nekaj izvirnega, učinkovitega in kultnega. Že samo z uvodno sekvenco, ki je itak zaščitni znak cele serije. In hej, glede na to, da morilec tokrat umore snema in da je internet itak glavna zabava mladine, lahko zaključimo, da je finančno razočaranje povsem razumljivo, saj so si fani Screama film raje ogledali doma in bojkotirali kino. In da ne pozabim, brutalna smrt policista Anthonyja Andersona, ki mora biti smrtno resen tudi takrat, ko reče: “Fuck Bruce Willis,” je atentat na franšizo Scary Movie, kjer je prav v trojki in štirki Anderson igral Mahalika. Drži, Wes Craven je s Screamom poleg klišejev najbolj znanih grozljivk ubil tudi filme, ki so se delali norca iz Screama. Se pa nikakor ne strinjam, da je vse začel Peeping Tom, to je bil, kot pravilno ugane Hyden Panettiere, ipak Psiho.

Ocena: 6/10

recenzija-scream/
recenzije-scream-2-scream-3/

Jason Voorhees pri Arsenio Hallu

13.09.2011 ob 15:31

Tisti, ki ste migali konec osemdesetih in na začetku devetdesetih, gotovo niste prezrli Arsenia Halla, mega popularnega tv voditelja, ki je v svojem šovu gostil praktično vse največje zvezde tistega časa in za nekaj konkretnih minut zasenčil vse ostale talkshow hoste.

Tale oddaja, kjer gosti Jasona Voorheesa in dela reklamo za osmi del filma Petek trinajsti, je brez dvoma nekaj najbolj zabavnega in izvirnega, kar sem videl zadnje čase, zares pravi ameriški šovbiznis, ki ga znajo samo čez lužo in preseže tudi tiste MTV Movie Awards, kjer je Jason dobil nagrado za življenjsko delo in se je vanj našemil Jon Lovitz.

YouTube slika preogleda

Slovenski filmi: Maškarada, Desperado Tonic, Porno film

13.09.2011 ob 04:48

MAŠKARADA (slovenija 1971, režija: Boštjan Hladnik, igrajo: Igor Galo, Vida Jerman, Miha Baloh, Blanka Jenko)

Še vedno eden najboljših slovenskih filmov vseh časov, kjer se Hladnik na nek način pokloni leto prej posnetemu Beyond the Valley of the Dolls Russa Meyerja.

Maškarada, verjetno najbolj kontroverzen, drzen  in provokativen slovenski film vseh časov, zaradi katerega so hoteli Boštjana Hladnika pribiti na križ in mu končno verzijo tako zelo porezali, da se je razočaran umaknil v Italijo, še danes izgleda močno pred časom. Zelo pogumno, ravno prav arty in tako zelo spontano, da gledalec ne more verjeti. To ni le film, to je ultimativni flower power, čistokrvni stampedo čustev in strasti, ki si ga na tak divji način v sedemdesetih niso upali posneti niti v Ameriki. To je eksplotacija, ki izgleda tako, kot da bi jo režiral Ingmar Bergman, ali še bolje, to je Poletje z Moniko kot bi ga režiral Boštjan Hladnik, ki je za prizor, kjer Miha Baloh posili Vido Jerman, za close up posnetke seveda uporabil dvojnike. Toda pozor, Maškarada ni le poceni provokacija, Maškarada je zelo močna in dramaturško dodelana ljubezenska zgodba, no ja, ljubezenski trikotnik, kjer si poročena Vida Jerman omisli mlajšega ljubimca Igorja Gala in s tem seveda razpizdi svojega premožnega moža Miho Baloha, ki v želji po tem, da jo poniža, pristane na hipijevsko zabavo, na kateri čudaški transvestit zapelje celo njegovega mladoletnega sina. Dialogi na trenutke resda delujejo malce sterilno, igralci pa jih govorijo nekoliko preveč hladno in nezainteresirano, toda Hladnik kljub temu ujame tako pristno dogajanje in tako zelo spontane prizore, da gledalec pozabi, da gleda film. Posebej dobra je tudi atmosfera, značilna za vse prejšnje Hladnikove filme, posebej pa velja izpostaviti tudi perfektno fotografijo, ki film vizualno dvigne nad oblake. Če k temu dodamo še nepozaben song, ki ga vedno znova prepevata Janez Bončina Benč in Ditka Haberl, dobimo zares nepozabno in kultno filmsko izkušnjo, kjer komaj verjamemo, da gledamo slovenski film. Tudi zavoljo igralskih kreacij celotne ekipe, kjer Jermanova, Galo in Baloh, pa navsezadnje tudi Blanka Jenko v vlogi Galove punce, izgledajo kot internacionalni zvezdniki, recimo kot Sophia Loren, Franco Nero, James Dean in Liza Minnelli. Jp, Hladnik je znal, tako zelo kot noben drug slovenski režiser.

Ocena: 8/10

DESPERADO TONIC (slovenija 2004, režija: Boris Petković, Varja Močnik, Hanna W. Slak, Zoran Živulović, igrajo: Ivan Volarič Feo, Davor Janjić, Peter Musevski, Matjaž Javšnik, Jan Cvitkovič, Sonja Savić, Pavle Ravnohrib, Vesna Milek, Olga Kacjan, Manca Dorrer, Silvo Božič, Vojko Zidar)

Zaradi takih filmov je slovenski film v totalnem kurcu.

Desperado Tonic, ki se mu več kot pozna pregovor o kilavemu detetu večih babic, se začne izvrstno. Kot zelo živahen, zabaven, gledljiv in dober filmček o ostarelem kinooperaterju (ravno prav markantni Ivan Volarič Feo, ki spominja na Maxa Von Sydowa), ki se vrne na kraj zločina, v mesto, kjer je nekoč vrtel filme. Pred vrata kina, ki ga že zdavnaj ni več in kjer mu filmske spomine recitira le še papagaj. Toda pozor, možakar ne pride na obujanje spominov, ampak na snemanje dokumentarnega filma o sebi. Le kdo si bolj zasluži film, če ne ravno moški, ki je celo življenje vrtel filme. Dobra ideja, ki jo nadgradijo še s številnimi lokalnimi zadetki, ki jih režiser filma v filmu želi ujeti v objektiv, saj se mu zdijo zanimivi. Kot sem že dejal, to je uvod, ki vžge. Ki obljublja presenetljivo okej slovenski film. Prav zato je grozno, da se potem začne mučenje gledalca, da se začne pretenciozni art brez jajc, brezvezni in dolgočasni eksperiment, kjer glavnega junaka potegne v film. Očitno v vse filme, ki jih je vrtel in videl v življenju. Predvsem ljubezenske drame, kriminalke in grozljivke, kjer ga napadejo tudi vampirji, pa fatalke, ki mu na letališču izročijo kopijo filma vseh filmov. Morda se sliši zanimivo, celo cinefilsko, toda v resnici je tako zelo idiotsko, egotripično, kolerično, zmedeno in psihadelično, da gledalec komaj čaka, da bo filma konec. Desperado Tonic je film, ki se začne kot film, nadaljuje pa kot eksperiment, ki film ubije. Je pa neverjetno, da Volarič kljub temu ves čas uspe delovati suvereno in prepričljivo, kar pa ne morem reči za ostalo zelo pestro igralsko ekipo, kjer najbolj znana imena v glavnem le pozirajo in se v drugem delu filma z izjemo ravno prav odbitega Davorja Janjića zaman borijo z idiotskim scenarijem, ki nima ne repa ne glave (najbolj trapasto vlogo ima Pavle Ravnohrib). Pač film, ki bo kul le tistim, ki se ga bodo pred ogledom počili z lsdjem. Okej, ne bom rekel, da zblojene sekvence niso dobro in zanimivo posnete, kar je slovenski film redkost, toda kaj, ko so tako zelo butaste, nezanimive in kvazi arty, da gledalca res zaboli glava.

Ocena: 2/10


PORNO FILM (slovenija 2000, režija: Damjan Kozole, igrajo: Matjaž Latin, Natalia Danilova, Primož Petkovšek, Zoran More, Emil Cerar, Roberto Magnifico, Boštjan Hladnik)

Ne, tole ni še ena slovenska pornografska sramota, tole je dovolj zabavna komedija o filmarjih, ki hočejo posneti najboljši pornič na svetu.

Glede na to, da je Damjan Kozole pred Porno filmom posnel izjemno slabi Remington in še slabši Stereotip, kjer je Tina Gorenjak izgledala kot najslabša igralka vseh časov, sem bil zelo presenečen, da je Porno film nekaj povsem drugačnega. Dejansko sproščena, gledljiva in zabavna komedija o snemanju filma, ki bi lahko bil tudi novi slovenski film. Igralska ekipa se resda ni ravno razpočila od presežkov, ideja seveda ni najbolj nova in sveža, zgodbo pa zavira kar nekaj nepotrebnih mašil, toda celota štima, toliko, da mine čas in da je gledalec na koncu zadovoljen. «Spat sem šel kot aranžer, zbudil pa sem se kot režiser,« pravi simpatični Matjaž Latin, poba, ki je v življenju videl preko tisoč porno filmov in seksanje zamenjal za onaniranje. Jp, tip je devičnik, ali še bolje, gledalec, njegov korenjak pa pozna le desno roko in sanja, da bi bil na platnu namesto Jamesa Hornerja. Odreši ga ruska cipa Kalinka (igra jo prava Rusinja Natalia Danilova), glavna zvezda njegovega filma, v katero se noro zaljubi. Najprej s srcem, potem pa še s telesom. Porno film je film o snemanju porno filma, film o tem, da moramo verjeti tistim zoprnim pismom o sreči, ki nam jih neznanci od časa do časa vržejo v nabiralnik, film o impotenci, ki jo pozdravi ogledalo, in film o treh prijateljih, ki hočejo ujeti sanje in se zapisati med legende. Magnifico in Saša Vrtnar igrata srbske mafijce, ki želijo zjebati sanje, starejši gospod, ki po srečanju s Kalinko pravi, da je bil dan res dober, pa ni nihče drug kot legendarni Boštjan Hladnik, eden naših najboljših režiserjev, ki je v slovenski film prvi pripeljal erotiko. Vaje za snemanje so res super, če poznate Usodni telefon, debi Damjana Kozoleta, kjer je igral tudi Vinci Vogue Anžlovar, pa veste, da gre za zgodbo o treh prijatelji, ki želijo posneti amaterski filmček, kar pomeni, da je Porno film dejansko nadaljevanje Usodnega telefona.

Ocena: 7/10

The X Factor 2008: Alexandra Burke & Beyonce

13.09.2011 ob 02:11

Tole je brez dvoma eden izmed najboljših momentov šova The X Factor, kjer je leta 2008 slavila Alexandra Burke, ki se ji je med petjem pesmi Listen na odru pridružila Beyonce. Burkova je super vokalistka, toda ko na oder stopi Beyonce se Burkove ne vidi več. So pa njene solze tako zelo iskrene, da bolj spontano čustvenega tv momenta ne pomnim. Tu ne gre za obsedenega in histeričnega fana, tu gre za globoko spoštovanje velike zvezde, kjer je mladi pevki res v ogromno čast, da lahko z njo stoji na odru. Lep moment, resnično lep moment.

YouTube slika preogleda

Andy Whitfield (1974-2011)

12.09.2011 ob 12:15

Tale novica me je danes kar pošteno stresla. Tip je bil moj letnik, jebemti. Umrl je zaradi raka limfnega sistema, ki ga je kljub pravočasnem zdravljenju in terapiji nesel po dobrem letu. Po rodu Britanec, dejansko pa Avstralec in zvezda serije Spartacus: Blood and Sand, ki jo imam že nekaj časa v načrtu za ogled. Druga sezona serije je odpadla ravno zaradi njegove bolezni, vsi pa so upali, da se bo pozdravil in vrnil pred kamere. Žal ni ratalo, žal je Andy, ki je zapustil ženo in dva otroka, včeraj izgubil bitko z rakom.

Dame in gospodje, Michael Jackson

12.09.2011 ob 03:16

Če mi najdete plesno in koreografsko bolj dovršen in skuliran nastop od tega, ki ga je Michael Jackson leta 1995 izvedel na MTV Video Music Awards, vam bom čestital (Michael Jackson ne velja). To je čista perfekcija, presežek, ki jemlje dih. Dovršen v vseh pogledih. Tako zelo dober, da se ga enostavno ne da preseči in da čisto vsi ostali pevci in plesalci nimajo osnovnih šans. In pozor, Michael jih je štel že blizu štirideset, plesal pa je tako lahkotno, tako zelo energično in karizmatično, tako zelo v top formi, da mu ni mogel slediti nihče.

Jp, tole je performance, ki se mu lahko klanja tudi Fred Astaire.

YouTube slika preogleda