Recenzija: The Tree of Life

27.09.2011 ob 17:56

THE TREE OF LIFE

The Tree of Life, najnovejši in morda celo najboljši film Terrencea Malicka, izgleda tako, kot da bi ga skupaj režirala Stanley Kubrick in Andrej Tarkovski. To ni le film, to je ultimativna simbolika, metafizika in ezoterika. Vizualno tako zelo močan in tenkočuten film, da dobi gledalec občutek, da lebdi. Tu je Malick res mojster, to Malick res obvlada. Prav zato sem vesel, da gre tokrat kljub pretencioznem eksperimentu in narcisodidnem preseravanju, ki je uničilo skrajno dolgočasni in razvlečeni The New World, v prvi vrsti še vedno za povsem normalen film, za povsem preprosto in čudovito posneto zgodbo družine, kjer oče Brad Pitt svoje tri sinove vzgaja pretirano strogo in doseže kontra učinek. Za razliko od tihe in vase potlačene mame Jessice Chastain, ki v tem špartanskem okolju itak nima prava glasanja, če poenostavim. In ko smo že pri Pittu in Chastaineovi, odlična sta, tako zelo, gledalec komaj lovi sapo. Ona je ves čas tiho in nesrečo kaže le z mimiko, on pa posesivnega in preveč nepopustljivega očeta odigra tako zelo doživeto in prepričljivo, da sem ga človek celo ustreši. Upam si trditi, da je tole najboljša vloga Brada Pitta, ki spretno krmari tudi s čustvi in si nikoli ne dovoli, da bi ga zmatrala patetika.

Film je v prizorih sinov, ki kljub trdi roki najdejo čas za igro, veselje in tipične finte, ki jih počne mularija, zares neverjeten. Tako zelo iskren, avtohton, življenjski in čaroben, da gledalcu zaigra srce in da dobi občutek, da gleda pravljico bratov Grimm, kjer pač ne nastopajo čudežna bitja. Isto se zgodi na koncu, kjer gledalca čaka razodetje, čista nirvana, tudi v fotografiji in scenografiji, kjer bi se dobro počutil tudi Jezus. Jp, The Tree of Life je film z izjemno močno versko noto, film, ki se pogovarja z bogom, ali še bolje, film, ki boga nosi v sebi in skuša odrešiti tudi gledalca. Je pa škoda, da ima Sean Penn, odrasli Pittov sin, tako majhno minutažo in tako malo možnosti, da bi svoj lik razvil do konca. Ni treba z besedami, le z nekaj več bližnjimi posnetki, če hočete.

Drži, Malick je filmar, ki ne rabi odvečnih besed, saj zna zgodbo povedati z atmosfero, fotografijo, scenografijo, simboliko in podobami. Če je treba tudi s skokom v pradavnimo, ko so po Zemlji hodili dinozavri, ki so prav tako znali odpuščati. Mi je pa smešno, da si gledalci razbijajo glavo s temi in onimi pomeni vse te simbolike in sekvenc iz začetka sveta. Ni potrebno, Malick pač provocira in zajebava. Kot Kubrick v svoji Odiseji. Namerno in z namenom, da zmede gledalca, ki itak ne bo nikoli povsem razumel, kaj je hotel povedati, saj dopušča tisoč različnih interpretacij. Takega filma ni potrebno povsem razumeti, dovolj je, da uživaš v tem kar ti ponudi in se zavedaš, da gre za nekaj posebnega, za nekaj drugačnega, za povsem edinstveno in vizionarsko filmsko izkušnjo, ki se sprehaja med melanholijo, odraščanjem, depresijo, prebolevanjem izgube, bogom, ponižnostjo, iskanjem vere, iskanjem smisla življenja, ljubezni in prave poti. To je dokumentarec Discovery Channela kot ga pač vidi Terrence Malick, poezija v gibanju in film, ki gledalca ponese nad oblake.

Ocena: 8/10

 

8 komentarjev na “Recenzija: The Tree of Life”

  1. smoger pravi:

    Preberi si…Arthur C. Clarke: Konec otroštva (ang.naslov: Childhood’s end).

    Vse kar je treba vedeti o filmu se skriva v naslovu. ;)

  2. Maco pravi:

    Drevo življenja je prav poseben film z veliko metafor in slikovitih prispodob, z nekakšnim konceptom naravoslovnega dokumentarnega filma. Vsak gledalec ga doživlja različno in veliko je odvisno od osebne percepcije gledalca. Meni zelo zanimiv film.

  3. simon pravi:

    Ne vem nisem se “nasel” v tem filmu.
    Nisem ga mogel pogledat do konca…

  4. IZTOK faking GARTNER » Recenzija: Prometheus pravi:

    [...] tako zelo dovršena, neuničljiva in predatorska. Drži, Prometej, ta Iztrebljevalec skozi oči Drevesa življenja, ni film o nastanku človeštva, marveč film o izvoru jebenega aliena, ki izgleda tako, kot da bi [...]

  5. IZTOK faking GARTNER » Kulti in klasike: Days of Heaven (1978) pravi:

    [...] je vsak film Terrencea Malicka, ki me je lani močno navdušil z Drevesom življenja, posebno doživetje, je znano. Malick svoje film dela kot slikar. Kot vizionar, ki se ne pusti [...]

  6. IZTOK faking GARTNER » Recenzija: Cloud Atlas pravi:

    [...] To je scena Stanleyja Kurbicka in Odiseje 2001, pa scena prej omenjenega Terrencea Malicka in filma The Tree of Life, pa filma Being Human, ki ga je leta 1994 z Robinom Williamsom v glavni vlogi posnel John Forsyth. [...]

  7. IZTOK faking GARTNER » Recenzija: The Master pravi:

    [...] in da bi me motilo to, da gre za preveč drugačen film (navsezadnje sem hvalil Melancholio in The Tree of Life), pač nisem se  znal povsem prepustiti sami ideji, likom in zgodbi. Okej, The Master je poseben, [...]

  8. IZTOK faking GARTNER » Recenzija: To the Wonder pravi:

    [...] in jih sestavil v film. V nepozaben filmski eksperiment, ki ga gledalec gleda tudi s srcem. Aham, The Tree of Life je bil vaja, To the Wonder pa je predstava. Malick filmov ne snema, ampak jih sanja, jebemti ej. [...]

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !