Moderni vampirji

15.09.2011 ob 21:57

Ne spletu sem naletel na zanimiv zapis, kjer avtorica jemanje energije dobesedno spremeni v jemanje kapljic krvi in modernim vampirjem, se pravi ljudem, ki drugim ljudem srkajo energijo, daje še bolj zlovešč pomen, ali še bolje, nas skrajno resno opozarja, da se jim moramo upreti in se pred njimi čimprej zavarovati.

http://vedezevanje.radostbivanja.org/lahko-kapljico-krvi-ne/

Teh kurčevih vampirjev je res veliko, še posebej zadnje čase, ko je naša družba na psu in ko je vse več ljudi nezadovoljnih.In ravno v teh kriznih časih so ti vampirji najbolj lačni naše krvi, ki jo srkajo tako dolgo, da na koncu za preživetje rabimo infuzijo, jebemti. Jp, vampir, se pravi negativen, nedojeban, zloben in posesiven človek, nujno rabi energijo človeka, ki je njegovo popolno nasprotje. In ko enkrat začne srkati, ne odneha. Niti ne zna odnehati, saj se je tako navadil in brez tega ne zna več živeti, ker svoje energije oz. krvi, če ostanem v kontekstu, očitno nima in pač rabi napajlnik. Finta pa je v tem, da človek, ki se mu tak vampir prisesa na vrat, tega sploh ne opazi in se mu pusti sesati tako dolgo, da mu pregorijo baterije. Drži, vampir ga potem zavrže kot zadnji drek in si najde novo žrtev.

Morda se vam zdi, da filozofiram, ampak zadnje res opažam veliko takih kurčevih vampirjev, ki jemljejo energijo dobrih ljudi, da zdravijo svoje komplekse, nesamozavest in nedojebanost. Namesto, da bi šli k psihiatru, raje drkajo sočloveka, recimo prijatelja, znanca, sodelavca, celo partnerja in sorodnike, pač tistega, ki je pri roki in tistega, ki ima nekaj kapljic krvi odveč.

Je pa kakega vampirja včasih zelo težko pogruntati, saj kri pije počasi, prebrisano in prefinjeno. Ene pogruntaš takoj, druge pa nikoli, jebemti. A ljudje smo včasih tako neumni, da se ne znebimo niti tistih, kjer je res očitno, da nam kradejo pozitivno energijo in se ob tem dobesedno naslajajo ter nas drkajo v živ mozak, kot radi rečemo.

Tudi na blogih in raznih forumih je ogromno vampirjev, ki preko svojih zlobnih, napadlnih, škodoželjnih in nesramnih komentarjev zdravijo svoje komplekse, sproščajo svoje frustracije in pijejo kri avtorju zapisa. Dokaz je dejstvo, da se vedno znova vračajo na iste bloge in forume ter pišejo vedno iste komentarje ter pucajo svojo zjebano dušo. Kljub temu, da avtorja kao ne marajo, ga nujno potrebujejo za pitje krvi in svoj napajalnik, ki bi brez tega že zdavnaj crknil.

Se mi pa na koncu vseeno poraja vprašanje, če nismo morda čisto vsi po malem vampirji, ki tu in tam rabimo kri koga drugega, s to razliko, da eni tudi dajemo, drugi pa samo jemljejo.

Ali kot je siknila Kirsten Dunst v Intervjuju za vampirjem: “I want some more.”

 

15 komentarjev na “Moderni vampirji”

  1. Thomas pravi:

    In s tem, ko se človek tega zave, da je morda tudi sam kdaj vampir, lahko malce bolj zavestno skuša usmerjati svoje navade na drugo pot.

    Če pa človek tega nikoli ne uspe doumeti, bo pač še naprej srkal okoli sebe, misleč, da je to normalno in da takšno vedenje nikogar ne moti.

    Zanimiva paralela na nekatere obiskovalce tega bloga, ja. ;-)

  2. Sakir pravi:

    Za tole ti pa morem čestitat.
    Dobr pogruntano in ja, poznamo jih, včasih smo oni, vsi pa hočmo še mal več. :D

  3. Pepi Pepi pravi:

    Haha! Ta koncept me spominja na tale skeč iz Teatra Paradižnika: http://www.youtube.com/watch?v=N7vMZpBDMeQ

  4. Morpheus pravi:

    Super razmišljanje :)
    Sam sem bil dolga leta tiste prve sorte, sebični vampir. Sploh se nisem zavedal tega… Potem sem žrtev izpil… in ker nisem našel druge sem spremenil način razmišljanja. Sedaj krvi drugih ne rabim več… Je bilo pa jebeno težko… peklenske muke! Spreobrnjen vampir torej, hmm, kot vampir Luis (če smo že pri filmu :)

  5. terezija pravi:

    Odličen zapis. Jaz imam dva taka vampirja v službi, ki me j. vsak s svoje strani. V petek sem izmozgana do konca. Eden izmed njih je šef. Za pop…..t.
    Strinjam se z vsako zg. besedo, petka za ta zapis.
    Ravno danes sem drugi sodelavki rekla ali bom pustila službo ali nekoga ubila.

  6. Thomas pravi:

    Terezija:
    Tale tvoja službena situacija mi je pa dala en flash back iz mojega življenja. No, jaz nisem nikogar ubil, sem pa pred dobrimi tremi leti pustil službo zaradi tega. In ne obžalujem!

    Še poslovil se nisem od vraga!

  7. terezija pravi:

    Thomas, očitno si bil zelo pogumen, jaz nisem. Imam otroka, ki ga moram še spraviti do… službe pa niso na razpolago. Ampak tale Iztokov članek je zadel v bistvo. Tudi jaz se želim posloviti od vampirjev, v petek sem kot cunja, v soboto pridem k sebi a kaj, ko v ponedeljek vampirji spet delajo. Res si želim drugam, a manjka mi poguma, da jih pošljem nekam. Thomas, ali si našel novo službo ali se znajdel drugače, oglasi se?!

  8. Thomas pravi:

    Terezija:
    Pri meni je bilo tako, da sem zadnji dve leti imel ne ravno profesionalne odnose z enim od obeh neposrednih podrejenih od direktorice – ravno toliko, da sva se tolerirala in rekla dober dan, pa še to ne ravno z dobro voljo. V zadnjem letu se je še zagustilo ko sem se še z drugim večkrat znašel v situaciji, da me je patroniziral. No, živec pa je počil nekega petkovega popoldneva leta 2008, pozno aprila je bilo. Šlo je za neko konfliktno situacijo, ko mi je očital, da sem sam kriv za nekaj, zaradi česar sem se … ma niti ne pritožil, temveč le … pojamral morda. Komunikacija se je v tistem trenutku spustila na tako nizek nivo, ki ga jaz nisem vajen. Skušaj si predstavljati, da te delodajalec nadere kot enega mulca! Da se dejansko niti ubranit ne zmoreš, ker se v bistvu še vedno sprašuješ, kako je mogoče, da se profenionalec spusti na tako nizek nivo. Da zatem odhitiš v svoj avto in se potem pol ure boriš s solzami, ker veš, da moraš nujno iti nazaj čez pol ure.
    No, od tistega petka se je vse spremenilo. Na delo sem prihajal brez veselja, ki sem ga vedno dotedaj imel. Sem rekel, da bom pa ja zdržal, ker je bilo tik pred koncem sezone. No, sledilo je poletje, ogromno časa za temeljit razmislek, in avgusta, tik pred začetkom nove sezone v bistvu, sem po mailu poslal odpoved. Sem precej trzal, ker sem se zavedal rizika za naprej (to je bilo celo tik pred krizo!, oziroma, ali je že celo bila kriza?). Mail sem napisal že en dan prej, pa ga nisem takoj odposlal, sem ga shranil in še prespal. No, naslednji dan, dan ali dva preden sem v bistvu odšel na krajši dopust, pa sem mail odposlal. Enomesečni odpovedni rok, v tem času sem se jim na vso moč izogibal, odšel sem brez slovesa, četudi sem pri njih delal 7 let!

    Službe nisem iskal, ker sem v bistvu bil s.p. Na začetku je bilo malce težko, ampak danes lahko rečem, da sem ravnal pravilno in da bi bil pravi tepec, če bi še naprej ostal tam. Jaz osebno preveč energije in časa vlagam v svoje delo in sem ga vedno vlagal, da bi se ob tem slabo počutil oz. da ne bi od tega imel nekega zadovoljstva. No, sedaj se počutim zelo v redu, zadovoljstvo je tukaj, hvaležnost strank verjetno tudi, sicer jih ne bi bilo več.
    Nimam velikega podjetja, temveč majhen s.p., delam sam, brez zaposlenih (zaenkrat!), ampak mi je top of the tops ;-)

    Z veseljem bi ti dal kakšen nasvet, če bi lahko!

  9. IZTOK GARTNER IZTOK GARTNER pravi:

    Terezija, imaš tri možnosti.
    1. Da se vsedete za skupno mizo in iskreno pogovorite.
    2. Da se prepričaš, da ti vse supaj ne pride več do živega in si flegma.
    3. Da odideš iz tega dreka dokler še imaš kaj ponosa.

    Vem, da je danes zajebano, saj ni novih služb in zna biti izguba službe velik problem, toda taka situacija te bo ubila in boš na koncu le še strošena cunja, s katero si bodo vsi brisali čevlje.

    Je pa še ena možnost in sicer, da to službo obdržiš dokler ne najdeš nove, se pravi, da pospešeno iščeš novo in ko jo najdeš, to preprosto skenslaš.

    Tudi sam sem podobno kot Thomas večkrat potegnil kako drzno odločitev in se do zdaj nikoli nisem zajebal, saj sem vedno znova dobil kaj boljšega in sem bil vesel, da sem se znebil zafukanih vampirjev v prejšnjem kolektivu. Tudi za ceno manjše plače.

    Jebat ga, noben denar ni vreden srkanja energije in prenašanja zarukanih debilov, ki se imajo za carje, v resnici pa so drek do človeka.

  10. IZTOK GARTNER IZTOK GARTNER pravi:

    Sakir, zanimivo, da se je s pozitivnim komentarjem oglasil ravno največji blogerski vampir. Jebat ga, tudi čudeži se dogajajo.

    Morpheus, pohvalno, ampak kaj pa žrtev, si ji vrnil kri ali si jo pustil crkniti?

    Thomas, čestitke za odločnost, pogum in neodvisnot. Takih je danes malo, še posebej, če so ohranili dobro srce.

  11. http://vedezevanje.radostbivanja.org/ pravi:

    Ja ko enkrat razmišljaš da greš.. je točka do tja ko dejansko greš… neizbežna.. in prav je tako. :)
    Lahko odlašaš.. lahko prespiš, lahko še malo trpiš.. a enkrat misel: dovolj je.. je že ustvarjena situacija ko se bo realizirala… in to se potem ponavadi dogaja zelo zelo hitro :)

  12. vampir123 pravi:

    you all will gona die

  13. vampir123 pravi:

    drgč pa ia mudel čist zadeu

  14. http://vedezevanje.radostbivanja.org/ pravi:

    @vampir123 .. you allredy did :)

  15. » Cenite kul ljudi pravi:

    [...] bleferjev, šupkov, hinavcev, budal, kretenov, negativcev, nedojebancev, privoščljivcev in vampirjev, ki komaj čakajo, da nas spravijo v slabo voljo, nas zajebejo, nam poberejo energijo, skratka, se [...]

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !