IZTOK faking GARTNER

« | | »

Slovenski filmi: Maškarada, Desperado Tonic, Porno film

13.09.2011

MAŠKARADA (slovenija 1971, režija: Boštjan Hladnik, igrajo: Igor Galo, Vida Jerman, Miha Baloh, Blanka Jenko)

Še vedno eden najboljših slovenskih filmov vseh časov, kjer se Hladnik na nek način pokloni leto prej posnetemu Beyond the Valley of the Dolls Russa Meyerja.

Maškarada, verjetno najbolj kontroverzen, drzen  in provokativen slovenski film vseh časov, zaradi katerega so hoteli Boštjana Hladnika pribiti na križ in mu končno verzijo tako zelo porezali, da se je razočaran umaknil v Italijo, še danes izgleda močno pred časom. Zelo pogumno, ravno prav arty in tako zelo spontano, da gledalec ne more verjeti. To ni le film, to je ultimativni flower power, čistokrvni stampedo čustev in strasti, ki si ga na tak divji način v sedemdesetih niso upali posneti niti v Ameriki. To je eksplotacija, ki izgleda tako, kot da bi jo režiral Ingmar Bergman, ali še bolje, to je Poletje z Moniko kot bi ga režiral Boštjan Hladnik, ki je za prizor, kjer Miha Baloh posili Vido Jerman, za close up posnetke seveda uporabil dvojnike. Toda pozor, Maškarada ni le poceni provokacija, Maškarada je zelo močna in dramaturško dodelana ljubezenska zgodba, no ja, ljubezenski trikotnik, kjer si poročena Vida Jerman omisli mlajšega ljubimca Igorja Gala in s tem seveda razpizdi svojega premožnega moža Miho Baloha, ki v želji po tem, da jo poniža, pristane na hipijevsko zabavo, na kateri čudaški transvestit zapelje celo njegovega mladoletnega sina. Dialogi na trenutke resda delujejo malce sterilno, igralci pa jih govorijo nekoliko preveč hladno in nezainteresirano, toda Hladnik kljub temu ujame tako pristno dogajanje in tako zelo spontane prizore, da gledalec pozabi, da gleda film. Posebej dobra je tudi atmosfera, značilna za vse prejšnje Hladnikove filme, posebej pa velja izpostaviti tudi perfektno fotografijo, ki film vizualno dvigne nad oblake. Če k temu dodamo še nepozaben song, ki ga vedno znova prepevata Janez Bončina Benč in Ditka Haberl, dobimo zares nepozabno in kultno filmsko izkušnjo, kjer komaj verjamemo, da gledamo slovenski film. Tudi zavoljo igralskih kreacij celotne ekipe, kjer Jermanova, Galo in Baloh, pa navsezadnje tudi Blanka Jenko v vlogi Galove punce, izgledajo kot internacionalni zvezdniki, recimo kot Sophia Loren, Franco Nero, James Dean in Liza Minnelli. Jp, Hladnik je znal, tako zelo kot noben drug slovenski režiser.

Ocena: 8/10

DESPERADO TONIC (slovenija 2004, režija: Boris Petković, Varja Močnik, Hanna W. Slak, Zoran Živulović, igrajo: Ivan Volarič Feo, Davor Janjić, Peter Musevski, Matjaž Javšnik, Jan Cvitkovič, Sonja Savić, Pavle Ravnohrib, Vesna Milek, Olga Kacjan, Manca Dorrer, Silvo Božič, Vojko Zidar)

Zaradi takih filmov je slovenski film v totalnem kurcu.

Desperado Tonic, ki se mu več kot pozna pregovor o kilavemu detetu večih babic, se začne izvrstno. Kot zelo živahen, zabaven, gledljiv in dober filmček o ostarelem kinooperaterju (ravno prav markantni Ivan Volarič Feo, ki spominja na Maxa Von Sydowa), ki se vrne na kraj zločina, v mesto, kjer je nekoč vrtel filme. Pred vrata kina, ki ga že zdavnaj ni več in kjer mu filmske spomine recitira le še papagaj. Toda pozor, možakar ne pride na obujanje spominov, ampak na snemanje dokumentarnega filma o sebi. Le kdo si bolj zasluži film, če ne ravno moški, ki je celo življenje vrtel filme. Dobra ideja, ki jo nadgradijo še s številnimi lokalnimi zadetki, ki jih režiser filma v filmu želi ujeti v objektiv, saj se mu zdijo zanimivi. Kot sem že dejal, to je uvod, ki vžge. Ki obljublja presenetljivo okej slovenski film. Prav zato je grozno, da se potem začne mučenje gledalca, da se začne pretenciozni art brez jajc, brezvezni in dolgočasni eksperiment, kjer glavnega junaka potegne v film. Očitno v vse filme, ki jih je vrtel in videl v življenju. Predvsem ljubezenske drame, kriminalke in grozljivke, kjer ga napadejo tudi vampirji, pa fatalke, ki mu na letališču izročijo kopijo filma vseh filmov. Morda se sliši zanimivo, celo cinefilsko, toda v resnici je tako zelo idiotsko, egotripično, kolerično, zmedeno in psihadelično, da gledalec komaj čaka, da bo filma konec. Desperado Tonic je film, ki se začne kot film, nadaljuje pa kot eksperiment, ki film ubije. Je pa neverjetno, da Volarič kljub temu ves čas uspe delovati suvereno in prepričljivo, kar pa ne morem reči za ostalo zelo pestro igralsko ekipo, kjer najbolj znana imena v glavnem le pozirajo in se v drugem delu filma z izjemo ravno prav odbitega Davorja Janjića zaman borijo z idiotskim scenarijem, ki nima ne repa ne glave (najbolj trapasto vlogo ima Pavle Ravnohrib). Pač film, ki bo kul le tistim, ki se ga bodo pred ogledom počili z lsdjem. Okej, ne bom rekel, da zblojene sekvence niso dobro in zanimivo posnete, kar je slovenski film redkost, toda kaj, ko so tako zelo butaste, nezanimive in kvazi arty, da gledalca res zaboli glava.

Ocena: 2/10


PORNO FILM (slovenija 2000, režija: Damjan Kozole, igrajo: Matjaž Latin, Natalia Danilova, Primož Petkovšek, Zoran More, Emil Cerar, Roberto Magnifico, Boštjan Hladnik)

Ne, tole ni še ena slovenska pornografska sramota, tole je dovolj zabavna komedija o filmarjih, ki hočejo posneti najboljši pornič na svetu.

Glede na to, da je Damjan Kozole pred Porno filmom posnel izjemno slabi Remington in še slabši Stereotip, kjer je Tina Gorenjak izgledala kot najslabša igralka vseh časov, sem bil zelo presenečen, da je Porno film nekaj povsem drugačnega. Dejansko sproščena, gledljiva in zabavna komedija o snemanju filma, ki bi lahko bil tudi novi slovenski film. Igralska ekipa se resda ni ravno razpočila od presežkov, ideja seveda ni najbolj nova in sveža, zgodbo pa zavira kar nekaj nepotrebnih mašil, toda celota štima, toliko, da mine čas in da je gledalec na koncu zadovoljen. «Spat sem šel kot aranžer, zbudil pa sem se kot režiser,« pravi simpatični Matjaž Latin, poba, ki je v življenju videl preko tisoč porno filmov in seksanje zamenjal za onaniranje. Jp, tip je devičnik, ali še bolje, gledalec, njegov korenjak pa pozna le desno roko in sanja, da bi bil na platnu namesto Jamesa Hornerja. Odreši ga ruska cipa Kalinka (igra jo prava Rusinja Natalia Danilova), glavna zvezda njegovega filma, v katero se noro zaljubi. Najprej s srcem, potem pa še s telesom. Porno film je film o snemanju porno filma, film o tem, da moramo verjeti tistim zoprnim pismom o sreči, ki nam jih neznanci od časa do časa vržejo v nabiralnik, film o impotenci, ki jo pozdravi ogledalo, in film o treh prijateljih, ki hočejo ujeti sanje in se zapisati med legende. Magnifico in Saša Vrtnar igrata srbske mafijce, ki želijo zjebati sanje, starejši gospod, ki po srečanju s Kalinko pravi, da je bil dan res dober, pa ni nihče drug kot legendarni Boštjan Hladnik, eden naših najboljših režiserjev, ki je v slovenski film prvi pripeljal erotiko. Vaje za snemanje so res super, če poznate Usodni telefon, debi Damjana Kozoleta, kjer je igral tudi Vinci Vogue Anžlovar, pa veste, da gre za zgodbo o treh prijatelji, ki želijo posneti amaterski filmček, kar pomeni, da je Porno film dejansko nadaljevanje Usodnega telefona.

Ocena: 7/10

 

Avtor IZTOK GARTNER, zapisano 13.09.2011 ob 04:48 pod kulti, klasike & filmski svet, recenzije. Lahko napišete komentar ali naredite trackback s svoje strani.

2 odgovorov na “Slovenski filmi: Maškarada, Desperado Tonic, Porno film”
  1. IZTOK faking GARTNER » Kulti in klasike: Akcija stadion (1977), Paja i Jare (1973) - 23.07.2012 ob 12:24

    [...] bratu nenadoma postal največji sovražnik. V prvi vrsti stoji Igor Galo, zame nepozaben zaradi Hladnikove Maškarade, ki se priključi odporniškemu gibanju in pomaga načrtovati sabotažo med mitingom na štadionu, [...]

  2. IZTOK faking GARTNER » Recenzije: Pokrajina št. 2 - 28.08.2012 ob 19:42

    [...] Marko Mandič in Maja Martina Merljak, v slovenskem filmu ne pomnim. To se je nazadnje zgodilo v Maškaradi Boštjana Hladnika, ali če hočete, v Remingtonu Damjana Kozoleta. V času, ko seksa še ni [...]

Na vrh

Komentiraj




Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !