Recenzije: Chico & Rita, Phoebe in Wonderland, Skeletons

30.08.2011 ob 07:17

CHICO & RITA

Tale risanka si resnično zasluži pozornost gledalca. Tako zelo očarljiva, edinstvena, dinamična, energična, karizmatična, prepričljiva in čustvena je, da boste komaj verjeli. To je risanka, ki ne rabi prestižne računalniške animacije in bombastičnih for hollywoodskih risank, da bi se dotaknila in navdušila gledalca, ki sapo lovi tudi zavoljo enkratne kubanske glasbene spremljave. Pa zgodba, joj, kako dobro je zastavljena in izpeljana. Okej, na filmu bi morda res delovala nekoliko klišejsko, toda v risanki je čisti presežek, je tako zelo dobra, da jo lahko zavidajo tudi filmi. Isto velja za karakterne študije glavnih junakov, tako zelo dodelane, avtohtone in prepričljive so, da imamo občutek, da gre za resnične like, za žive junake, ki jih bomo jutri srečali na cesti. Presežek so tudi prizori med Chicom in Rito, pianistom in pevko, fatalnima zaljubljencema, ki ju ločuje splet nesrečnih dogodkov. Še posebej tisti prizori, ko se prvič ljubita in zganjata romantiko za klavirjem. Tako dobra sta, da ne morem verjeti, da sta le narisana. Tako spontana, zaljubljena, romantična in polna medsebojne kemije, da jima lahko zavidajo najbolj znani filmski pari.

Odlična je tudi atmosfera, ki nas skupaj s scenografijo popelje na Kubo prejšnjega stoletja, v čas pred Castrovo revolucijo, nato pa še v New York, kjer Rita postane prva hollywoodska filmska zvezda, očitno še ena Carmen Miranda, če prav pomilsim. Dodatno prepričljivost in avtohtonost dajejo tudi resnični glasbeni zvezdniki kot so Tito Puente, Dizzy Gillespie in Louis Armostrong, pika na i pa je fantazijska sekvenca iz Casablance, kjer Chica, ki ga Rita vmes zamenja tudi z Marlonom Brandom, ustreli Humphrey Bogart. Insajderska risanka pravzaprav, pa tako zelo očarljiva, tenkočutna in enkratna, da jo bom v srcu nosil za vedno. Tudi zavoljo ljubezenske zgodbe Chica in Rite, ki je res prekrasno otožna, melanholično nostalgična in razburljivo zanimiva. Vse do konca, ki je tako zelo čustven in izpovedno močan, da boste potrebovali robčke. Drži, Chico & Rita, tudi delo Fernanda Truebe, režiserja filma Belle Epoque, je ena izmed najboljših in najbolj izvirnih risank zadnjega desetletja in prava filmska poslastica, ki vas ne bo pustila ravnodušnih.

Ocena: 9/10

PHOEBE IN WONDERLAND

Najprej pohvala za mlado Elle Fanning, sicer sestro Dakote Fanning, ki igra tako zelo dobro, da ne morem verjeti. Vloga Phoebe Lichten, malce posebne, zmedene in čudaške deklice, ki se pred realnim svetom skriva v pravljico Alica v čudežni deželi in v šolski produkciji profesorice Dodgerjeve, ki jo fenomenalno odigra Patricia Clarkson, dobi glavno vlogo, ji je pisana na kožo. Je kot ustvarjena zanjo, kar pomeni, da jo odigra tako zelo perfektno in dodelano, da bi ji morali leta 2008 dati oskarja, kot Clarksonovi, ki v njej vidi potencial za gledališče in jo začne spodbujati na prav poseben način, ki seveda ni najbolj všeč tipično dolgočasnemu ravnatelju Davisu, ki ga solidno odigra Campbell Scott. Ko smo že pri igralskih presežkih, naj omenim še Felicity Huffman v vlogi Phoebine mame Hillary, ki jo matra neka čudna depresija, neka čudna kriza srednjih let, katere njen mož Peter, ki ga igra Bill Pullman, ne razume najbolje. Jp, to je še ena disfunkcionalna familija, še ena drama o malce posebni družini, ki jo lahko srečate tudi pri sosedih. Pa tudi zgodba o odraščanju deklice, ki pred realnostjo beži v svoj fantazijski svet, med namišljene prijatelje, tja, kjer ima mir in čas sama zase. Prav zato je ustvarjena za vlogo Alice v šolski predstavi, saj pravljico dejansko črka iz svojega resničnega lajfa, če povem malo odštekano. Pravi method acting torej, kot ustvarjen za igralsko bravuro mlade Elle Fanning. Zanimiv in drugačen film, morda malce zmeden in slabo tematsko premešan, a vseeno očarljiv, gledljiv, tenkočuten in ravno prav magičen, da za nekaj sekundic prežene realnost.

Ocena: 7/10

SKELETONS

Skeletons se začne odlično in tako zelo originalno ter zabavno, da gledalec pade na rit. Glavna junaka (Andrew Buckley, Ed Gaughan), sicer eksorcista, namreč iz omar v bajtah ljudi, ki ju pokličejo, izganjata “okostnjake”, metaforično in dobesedno, da se razumemo, ali še bolje, dobesedno v metafori. Saj veste kaj pomeni imeti “okostnjake v omari” mar ne? To je pač angleška fraza za skrivnosti in pizdarije iz preteklosti, ki jih pač zamolčimo in kao “skrijemo v omaro”. Bluzim, vem, a le toliko, da pojasnim finto, ki je res dobra in izvirna. Ko naša junaka namreč odpreta omaro, se pred njima naslika paralelni svet, se pravi umazani spomini parov, ki rabijo očiščenje. In pozor, ti spomini, no ja, skrivnosti, so vedno tako zelo slabi, da možakarja potrebujeta zaščito in da se jih lotita kot dva ghostbusterja, ki iz zaklete bajte res izženeta zle duhove. Drži, Skeletons je film o tem, kako bi izgledala teorija, če bi jo spremenili v prakso, ali še bolje, kako bi se obnašali psihiatri, če bi namesto besed uporabljali dejanja. Kot sem že dejal, uvod je čista humorno izvirna bomba, kjer se gledalec sprašuje, kaj za vraga se sploh dogaja in kaj za hudiča v omarah najdeta glavna junaka. Prav zato je škoda, da tempo vmes malce pade oz. da se film preveč zresni in postane celo nekoliko dolgočasen. Je pa zadnja četrtina spet zelo dobra, dinamična, zabavna in zanimiva, kar pomeni, da je celoten učinek vendarle zadovoljiv in da gledalcu ne glede na minuse ostane prebrisana ideja, ki je ni na tak način videl še nikoli. Pa naj za konec omenim še sekvenco, ob kateri sem padel s kavča. Jp, govorim o sekvenci za mizo, kjer se glavna junaka spravljata k skupni večerji s familijo, ki rabi njune usluge, saj nima pojma kam je izginil njihov oče. Za salve smeha je kriva najstniška hčerka (odlična Tuppence Middleton), ki enega izmed gostov ne presene in ga pač zajebava na polno. In zajebava s hrano, ki jo jemlje z njegovega krožnika, kljub temu, da jo on vedno znova daje nazaj na krožnik. Vse do trenutka, ko “ukradeno” hrano položi na krožnik mlajše sestre, seveda neopazno, rekoč, no, zdaj pa jo vzami z njenega krožnika, če upaš. Ne vem, če se opisan prizor sliši dovolj smešno in če sem ga sploh znal opisati dovolj zanimivo, toda ko ga boste videli v živo, je smeh zagotovljen, pa tudi odigrano in zastavljeno je vse skupaj odlično. Kot prizori, kjer eden izmed glavnih junakov po neprijetnem srečanju z “okostnjakom” pozabi angleščino in začne tolči tudi ruščino in italijanščino.

Ocena: 7/10

 

1 komentar na “Recenzije: Chico & Rita, Phoebe in Wonderland, Skeletons”

  1. Niko pravi:

    še kr čakam na recenzijo Mary and Max

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !