Kulti in klasike: Hair

30.08.2011 ob 20:35
YouTube slika preogleda

zda 1979, režija: Miloš Forman, igrajo: Treat Williams, John Savage, Beverly D’Angelo, Annie Golden, Dorsey Wright, Don Dacus, Cheryl Barnes

Let the sun shine in.

Miloš Forman, vroč po Letu nad kukavičjim gnezdom, je bil konec sedemdesetih res nekoliko prepozen s filmom o hipijih, svobodni ljubezni in Vietnamu, toda Hair kljub temu ni slab film. Je zelo pisan, z odlično glasbo nafilan, gledljiv, dinamičen, karizmatičen in v poanti izjemno močan mjuzikl, ki danes deluje dosti bolje kot nekoč. Tudi zato, ker je minilo trideset let in ker zdaj dejansko izgleda kot nostalgija za časi, ki jih ni več. Torej dovolj dober poklon šestdesetim in prepričljiva zgodba o razkoraku med sproščenimi, odklopljenimi, svobodnimi in razposajenimi hipiji in med strogo, resno, napeto in konzervativno militaristično družbo, ki se pripravlja za invazijo na Vietnam. Če prav pomislim, gre za nekakšno parafrazo Kukavičjega gnezda, kjer je Jack Nicholson poosebljal hipije, medicinska sestra Louise Fletcher pa vojsko, pa tudi za nadgradnjo filma Taking Off, ki ga je Forman kot svoj prvi ameriški film posnel leta 1971. Je pa Hair v prvi vrsti seveda zelo dober mjuzikl, kar so premnogi kritiki, ki jim ob izidu ni bil všeč, seveda pozabili. Raje so iskali napake v tem, da je Forman pač zamudil vlak, namesto da uživali v res dobri glasbi, pisanih plesnih točkah in prizorih, kjer ekipa hipija Treata Williamsa dela štalo med snobi (prizor na gali zabavi je kasneje povzel tudi film Breakin’) in odklopi zapetega in preresnega mladeniča Johna Savagea, ki pride v New York in ima le še dva dni časa pred vpoklicom v vojsko. Jp, Hair je film o tem, da si vsi na nek način želijo odmik od ustaljenega lajfa, kar ponazarja tudi lik Beverly D’Angelo, razvajene bogate hčerke, ki ji bolj kot družba njenih dolgočasnih kolegov seveda ugaja družba razposajenih in norčavih hipijev, ki bi ubijali za dolge lase. Je pa po drugi strani zanimiva sekvenca, kjer temnopoltega hipija Dorseyja Wrighta v parku pričaka zaročenka z njegovim otrokom, kar pomeni, da tudi hipiji ne morejo zbežati odgovornostim in normam klasične družbe, pa če še tako zelo furajo povsem drugačen lajfstajl. No ja, zaročenka se potem hipijem pridruži in sprejme celo dejstvo, da je njen moški morda oče nerojenega otroka noseče hipijevke Annie Golden, kar je ultimativni odklop age of aquariusa in zadeva, ki se v resnici seveda ne bi mogla zgoditi na tak način, saj je nerealna in preterana, tudi v kontekstu jeze in prizadetosti, ki jo še pred tem pokaže zaročenka Cheryl Barnes. Jebat ga, to je pač let the sun shine in state of mind, poziv k sproščeni, neobremenjeni in svobodni komuni, kjer ni prostora za jezo, slabo voljo in zamere. In kjer hipiji sanjajo o tem, da bi v Vietnamu iz pušk namesto nabojev letele rože. Prav zato je zaključni reality check tako zelo močan in tak, da sem si ga ob prvem gledanju Haira zapomnil še bolj od vseh plesnih točk in super muske.

Ocena: 8/10

 

11 komentarjev na “Kulti in klasike: Hair”

  1. AndrejM pravi:

    Čeprav nisem ljubitelj musicalov, pa je tale film izjemen. Kakšna osemka, Iztok. 10/10. Odlična glasba, fantastični igralci, dobra zgodba, režiser, ki je vse skupaj spravil v fantastičen paket…

  2. AndrejM pravi:

    Pa še o Formanu. Sicer sem gledal tudi kakšen njegov češki film, ampak kar se ameriške produkcije tiče, ima samo dobre in odlične, zame prevsem Man on the Moon, Let nad kukavičjim gnezdom, Amadeus in Hair.

  3. IZTOK GARTNER IZTOK GARTNER pravi:

    No ja, pretiravati pa vseeno ne gre :)
    Je bil istega leta posneti All that Jazz še boljši.

    Hair je dober, tudi sam ga hvalim v oceni zelo močno, toda do desetke je pa vseeno daleč, tu pa sem ne gre sprenevedati kljub nostalgičnim spominom na čas, ko smo ga videli prvič. Dejansko se mu dal zelo visoko oceno glede ne mnoge ostale kritike, ki so ga takrat raztrgali.

    Igralci so okej, toda njihovi karakterji niso dovolj dobro dodelani, če mene vprašaš, pa spremljevalna ekipa je precej bleda, tudi Beverly D’Angelo recimo ne pusti kakega trajnejšega vtisa. Ne pokaže dovolj dobro svoje transformacije, pa John Savage mi je malce sterilen. Pa tudi vojaški prizori so površni in na hitro narejeni. Pa tudi nekateri prizori vmes so malo dolgočasni, preveč preprosti, premalo udarni in s premalo prepričljivo dramaturgijo.

    Toda tisto, kar je dobro, je res zelo dobro. Tu pa ni dileme.

  4. IZTOK GARTNER IZTOK GARTNER pravi:

    Je pa Forman drugače eden mojih top režiserjev vseh časov, ki mi je dal mojstrovine Amadeus, Let nad kukavičjim gnezdom, People vs. Larry Flynt in Man on the Moon, ki so vsi po vrsti moji naj filmi. Prva dva štejem celo v svoj top 3 ever.

    Ga je pa na celi črti polomil z Valmontom, za katerega še vedno ne verjamem, da je sploh njegov :)
    Pa hladnega me je pustil z Goya’s Ghosts, medtem ko sem ne spomnim prav dobro Ragtimea.
    Od čeških filmov pa mi je bil kul recimo Lásky jedné plavovlásky.

  5. Jst pravi:

    Oh, to je pa res kult/klasika. Williams v tem mjuziklu vzame vso pozornost nase, njegov Berger je eden izmed najbolj karizmatičnih filmskih likov, tako glasovno kot tudi vizualno.
    Všeč mi je scena, ko gre Bukowski na vpis/vpoklic, pa hodi po ulici polni ljudi. Podobna scena je še v enem ”hipi” mjuziklu novejšega datuma, Across the Universe (sicer prav simpatičen poklon Beatlom).
    Komadov raje ne omenjam, od Aquariusa dalje gredo kocine pokonci, vrhunec je pa, kot si omenil, Let the Sunshine in. Lep primer nekičastega mjuzikla, ki si v svojem žanru zasluži desetko. In zame boljši kot All that Jazz. :)

  6. IZTOK GARTNER IZTOK GARTNER pravi:

    Williams je dober, a vseeno mi ni presežek, celo upam si reči, da Bergerja igra premalo karizmatično. Je pa res, da kot za šalo zasenči vse ostale.

    O Across the Universe, ki me ni navdušil, sem pisal tule:
    http://iztokgartner.blog.siol.net/2008/06/08/recenzije-a-good-man-is-hard-to-find-across-the-universe-alien-agent/

    All That Jazz pa je druga scena, to pa je Bob faking Fosse, nadmjuzikl po moje, pa s tako vrhunsko igralsko kreacijo Royja Scheiderja, da komaj sapo loviš.

  7. AndrejM pravi:

    Roy Scheider :) Kul, čeprav mi je bolje deloval kot kapitan superpodmornice, morilec (no, knjiga Maratonec mi je bila še boljša kot film in sem v Londonu samo zaradi knjige šel k Albertovem spomeniku, da vidim, kje se je dogajalo) in lovilec morskega psa.

  8. IZTOK GARTNER IZTOK GARTNER pravi:

    V Žrelu je njega in Dreyfussa zasenčil Robert Shaw, v Maratoncu pa ni imel za burek proti Dustinu Hoffmanu in Laurenceu Olivierju.

    All That Jazz je vsaj zame njegova top bravura.

  9. Vidmar pravi:

    Muzikali me večinoma silijo na bruhanje. V tem primeru ne, ker mi je film super.

  10. AndrejM pravi:

    Ne imeti za burek je priljubljena fraza enega licemernega samoljubnega lažnivega ljubitelja Biblije, ki je pokazal, da je vsako podpovprečno tele veliko boljše človeško bitje kot večina ljudi. Za katerega mi je žal, da sem ga spoznal. Zato me oblije kurja polt ko to frazo slišim.

    Kar pa se Maratonca tiče: bom dodal moj link na moj bivši blog, kjer sem o tem pisal:

    http://www.ednevnik.si/entry.php?w=andrejm&e_id=69185

  11. IZTOK GARTNER IZTOK GARTNER pravi:

    Andrej, zanimiv tekst, dobro si sestavil dve tematiki.

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !