Politiki kot predavatelji

28.08.2011 ob 19:50

Da so naši politiki večkrat tudi predavatelji na raznih fakultetah, ni nič novega. Je pa zaskrbljujoče, če predavajo tudi tisti, ki so kot politiki ali ministri popolnoma pogoreli in dokazali svojo popolno nesposobnost. Zakaj jih fakultete še vedno tako zelo cenijo, da jim plačujejo lepe denarce, nimam pojma. Vem pa, da je to precej čudno in da se sploh ne bi smelo dogajati, saj svoje znanje, ali še bolje, neznanje, prenašajo na mladi rod nadebudnih študentov.

Jp, za tale zapisek me je navdahnil včerajšnji Žurnal.

 

8 komentarjev na “Politiki kot predavatelji”

  1. STELA pravi:

    če je dober teoretik ni rečeno, da je tud dober praktik…in naši očitno niso praktiki.
    Sicer pa, saj je predaval tud Kordež… kot strokovnjak za prevzeme. Še zdaj me zmrazi, če pomislim na to.

  2. AndrejM pravi:

    Stari oče je žalostno pogledal svojega sina. Uvidel je, da sin ne zna na tem svetu popolnoma nič pametnega, ne ljubi se mu delati… Pa mu reče: Sine, vseeno se ne sekiraj, če nič ne znaš, boš na kakšni od naših fakultet druge učil.

    In potem je postal sin predavatelj in politik ter dobro se mu je godilo na sončni strani Alp.

  3. IZTOK GARTNER IZTOK GARTNER pravi:

    No ja, za politika res ne rabiš nobene šole, za profesorja na faksu pa moraš ipak biti vsaj magister in kasneje doktor, če se hočeš iti kako konkretno kariero.

  4. klemenix klemenix pravi:

    Jp, če pogledam na Milana Pogačnika kot politika, potem imam izkušnje s tem :) Ne vem pa, kaj točno je pisalo v Žurnalu, verjetno nekaj o tem, da so politiki na kaki fakulteti delali kot gostujoči predavatelji? No ja, sam zase bom rekel, da bi šel na predavanje od redkokaterega od naših politikov.

    Mogoče bi poslušal Lahovnika, Pavliho, (oba sta tako ali tako profesorja na fakultetah), Potočnika, Mira Cerarja in za popestritev Zmaga Jelinčiča, velika večina ostalih je pa ipak totalnih neizobražencev in nerazgledanežev.

    Kar se tiče poti do profesorja na fakulteti je pa vsaj pri nas zelo dolga. Najprej je treba diplomirat, potem si mlad raziskovalec (ali pa te kak profesor direktno povabi za asistenta oz. lahko tudi le tehničnega sodelavca). Zatem sledi magisterij, doktorat. Za tem si lahko asistent z doktoratom, sčasoma si docent. Z veliko sreče in nekaj časa, miljon objavljenih znanstvenih člankov, po potrditvi sveta fakultete (tudi študentov) pa dobiš naziv profesor. Pa še to si lahko najprej izredni in šele nato redni. redni profesor pa je tudi tista najbolj častna funkcija, se mi zdi :)

  5. IZTOK GARTNER IZTOK GARTNER pravi:

    Žurnal je, če se ne motim, naštel imena politikov, ministrov in funkcionarjev, ki so tudi predavatelji na univerzah v Ljubljani. Ko sem videl nekatera imena, sem se vprašal, kako lahko študentje zdržijo predavanje ne da bi jim šlo nasmeh, ali pa da ne bi v predavatelja vrgli kakega čevlja.

  6. Mriko pravi:

    klemenix: za mesto profesorja ne rabiš doktorata, tudi magisterij ni obvezen.

  7. Simona Rebolj Simona Rebolj pravi:

    @klemenix:

    Poslušal bi Lahovnika, ja, ki prav tako nekoč predaval o prevzemih, kot Kordež, ki ga je omenila STELA. Lahovnika pravzaprav nekateri imenujejo kar za očeta “teorije” prevzemov, s čimer si je olajšal pot med politično eliti, zlizano s politikantskimi menedžerji, seveda. Marsikateri delujejo blazno pametni in moralni, ko politiko zapustijo (za določen čas, dokler se spet nekam ne prislinijo). Še Janša je v opozociji neprimerljivo bolj zadržan in “miren”. Lahkovnik je pa itak mister strankarskega prekopicevanja.

    In absolutno romantiziraš slovenske pogoje za profesorja. Predvsem pri omnenjanju kopice znanstvenih člankov, ko je vendar znan pri nas problem, da so zahteve po omembe vrednih pridonosih na tem področju pri nas naravnost bizarno smešno, minorne in kaj dosti kakšnih zavidljivih člankov v zavidanja vrednih revijah, po možnosti svetovnega kova, našel pač ne boš. Boš pa našel precej več kopipejst kolažev po lokalnih izdajah, tistih ta prjateljskih (več obetavnega se kaže na poročju naravoslovja, žal, smo nekaj obetavnih primerkov znanstvenikov, ki so spoštovani s svojega področja v tujini, tudi izgubili, ker so šli raje v tujino … na področju družboslovja, humanistike, pa tudi ekonomije, kjer predavajo ti politični kerlci, je pa sranje totalno in popolno). O ostalem … kvaliteti predavanj in dejanskem angažmaju profesorjev, pri čemer se prenekateri še kar fjakajo s faksa na faks, da si žepe bašejo (na uglednih faksih v tujini seveda profesorji za kaj takega sploh časa nimajo, saj morajo pripravljat praktične vaje, konzultacije in sodelovat s študenti, ne pa samo zdudlat pred tablo, kar so prebrali v določenem programskem gradivu).

  8. klemenix klemenix pravi:

    @Siomona Rebolj:

    A daj no, sedaj si mi pa pokvarila vtis o enem rekih politikov, za katerega sem mislil, da je še pošten. Očitno sem kar naiven, kar se politikov tiče.

    Kar pa se pogojev za profesorje tiče ne verjamem, da romantiziram. Mogoče je tako, kot si opisala na raznih družboslovnih fakultetah. Sam sem bolje seznanjen z medicino in veterino in tu temu ni tako. Kot sem rekel, vsaj pri nas moraš najrpej diplomirat, po opravljenem strokovnem izpitu pa lahko pričakuješ prvo ponudbo za delo na fakulteti. Kolega je lani diplomiral in dobil ponudbo za asistenta na Kliniki za reprodukcijo in konje. Ponudbo je sprejel, a le z diplomo ga navajajo za tehničnega sodelavca. Za kaj več sta magisterij in doktorat že nujna. Je pa seveda tudi tu ogrooomno kuhinje in nekvalitete kot si jo prej sama omenila.

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !