Recenzije

25.08.2011 ob 20:25

RV (zda 2006, komedija, Režija: Barry Sonnenfeld, Igrajo: Robin Williams, Cheryl Hines, Jeff Daniels, JoJo, Josh Hutcherson, Kristin Chenoweth) Kriza. Robin Williams je v krizi. V krizi identitete. V krizi žanrov. V situaciji, ko je pozabil biti smešen. Situaciji, ko namesto komedij snema resne filme. Celo trilerje in težke drame. Nič čudnega, da sedaj v komediji, kjer je bil nekoč doma, izgleda nesproščeno, nespontano in prisiljeno. Tako, kot da bi mu rekli, da mora posneti klišejski družinski film, če hoče še naprej delati v Hollywoodu. In RV, po naše Očka, ne ga srat, je film, kjer ga Williams res serje. Od začetka do konca. V negativnem smislu. V smislu že videnega, dolgočasnega, otročjega in skoraj nič zabavnega dreka, ki mu bodo nasedli le tisti, ki še vedno upajo, da bo Chevy Chase posnel novih sto delov družine Griswald. Pač zgodba o družini, ki jo z avtodomom mahne na izlet in doživi vse tisto, kar doživljajo družine, ki jo z avtodomom mahnejo na izlet. Izguba časa, denarja in Robina Williamsa.

Ocena: 2/10

null

THE OMEN (zda 2006, grozljivka, Režija: John Moore, Igrajo: Liev Schreiber, Julia Stiles, Mia Farrow, David Thewlis, Pete Postlethwaite, Michael Gambon) Hudičev sin je nazaj. Da bodo čez lužo posneli še rimejk Znamenja, briljantne in hudo srhljive mojstrovine iz leta 1976, je bilo seveda jasno. Še posebej, ker je bil leta 2006 edinstven datum. Datum hudiča, 6. junij, 2006. Datum treh šestic, datum znamenja, znak za prihod novega antikrista, novega mefista, ki bo obrnil svet. Ki bo sestrelil boga in Jezusa ter nam pokazal, kako bi morali živeti. Smešno, glede na to, da je svet itak v krizi. Da tako ali tako izgleda kot da bi ga vodil hudič. Da je peklenskih izbrancev cel kup. In da bog nima več prave moči. Ravno zato novo Znamenje, sicer premalo grozljiv, slabo odigran, preveč statičen, slabo dramaturgiran in premalo okulten rimejk, ne pade na plodna tla, marveč nekam stran. Tja, kjer ga ne moremo vzeti zares. Še posebej na koncu, ko malega Damiena posvoji ameriški predsednik in ko je mali Damien prepričan, da je zadel v polno ter da bo na ta način zavladal svetu. Glupo, glede na to, da je svetu vladal George Bush. No ja, ima pa tale rimejk nekaj svetlih točk. Recimo to, da v vlogo pošastne gospe Baylock vtakne Mio Farrow, originalno Rosemary, tisto nesrečno mamico, ki je leta 1968 ravno tako rodila malega hudička. Škoda, da zakonca Thorn igrata Liev Schreiber in Juila Stiles, saj sta premlada, preveč otročja in premalo karizmatična, da bi ju vzeli zares. Da bi jima verjeli. Težava je v tem, da si ne verjameta niti sama. Še posebej, če vemo, da sta ju leta 1976, v originalu, ki poleg Carrie še vedno velja za enega mojih najbolj srhljivih filmov vseh časov, igrala Gregory Peck in Lee Remick. In Liev seveda ne more biti Gregory, Julia pa ne more biti Lee. Jasno, tudi mali Damien, ki ga sedaj igra Seamus Davey Fitzpatrick, ni takšen kot bi moral biti. Kot je bil nepozabni Harvey Stephens, ki se sedaj pri šestintridesetih letih na hitro pojavi kot novinar tabloida. Pametno, glede na to, da je rumeni tisk v novem tisočletju močnejši celo od politike.

Ocena: 4/10

null

TAKE THE LEAD (zda 2006, glasbeno komična drama, Režija: Liz Friedlander, Igrajo: Antonio Banderas, Alfre Woodard, Rob Brown, Yaya DaCosta) Dangerous Minds. To, kar je leta 1995 v filmu Dangerous Minds počela Michelle Pfeiffer, počne sedaj Antonio Banderas, plesni učitelj Pierre Dulaine, ki hoče z valčkom, tangom, rumbo in sambo odrešiti delikventne dijake. In pozor, gospod Dulaine živi tudi v resnici, zato filmu ne moremo očitati vlečenja za lase in idealiziranja resničnih problemov temnopolte in hispano mladine. Pa vendar, pred nami je film, ki ne zna ujeti pravega tempa in pravega šarma, potemtakem film, ki ostane daleč za podobnimi glasbeno plesnimi celovečerci.

Ocena: 4/10
null

THE SENTINEL (zda 2006,  triler, Režija: Clark Johnson, Igrajo: Michael Douglas, Kiefer Sutherland, Kim Basinger, Eva Longoria, David Rasche, Martin Donovan) Begunec. The Sentinel se prične hudo dobro. Hudo intrigantno, napeto, izvirno in tako, da pademo noter. Da čakamo, kaj se bo zgodilo in kako se bo zgodilo. Med agenti, ki varujejo predsednika, je namreč izdajalec. Informer, ki igra dvojno igro, se poveže s teroristi in pomaga planirati atentat. Prvi sum pade na Michaela Douglasa, ki pogrne na detektorju laži, kar je še posebej všeč agentu Kieferju Sutherlandu, ki ima z njim neporavnane račune in preteklosti. Toda pozor, stari dobri Mike ne pogrne zaradi povezave s teroristi, marveč zato, ker šmira s predsednikovo ženo Kim Basinger. Ja, prav ste slišali, The Sentinel je film o tajnem agentu, ki seksa s  predsednikovo ženo, kar je jasno, saj ga igra Michael Douglas. Še posebej zato, ker predsednika igra David Rasche, nepozabni Sledge Hammer, kar je nekaj takšnega, kot da bi ga igral George Bush. Vse lepo in prav, toda kaj, ko se film nekje na polovici spremeni v bledo in preveč predvidljivo kopijo Begunca, ki vse zaplete izpelje preveč rutinirano in s celo kopico klišejev.

Ocena: 4/10

null

STONED (anglija 2005, drama, Režija: Stephen Wooley, Igrajo: Leo Gregory, Paddy Considine, David Morrissey, Tuva Novotny, Amelia Warner, Ben Whishaw, Monet Mazur) »Bilo mi je dolgčas,«svojemu menedžerju Tomu (David Morrissey) razloži Brian Jones (Leo Gregory), ustanovni in leta 1969 preminuli član skupine Rolling Stones, ki ga je nesla mešanica alkohola in mamil. No ja, tako vsaj trdijo zgodovinski viri, na katere pa se naš zelo soliden, divji, odkrit in predan filmček veselo požvižga ter razvije drzno teorijo zarote. Teorijo, kjer naj bi kultnega Jonesa v njegovem bazenu umoril ljubosumni gradbeni delavec Frank Thorgood (Paddy Considine). In film gre pod kožo. Pod vse orgije, zadetke, depresijo, hlape in pod glasbo. Tja, kjer je bil tudi Jones. Možakar, brez katerega ne bi bilo niti Keitha Richardsa, kaj šele Micka Jaggerja. Ker mu je bilo dolgčas, je fukal in se drogiral. Tako kot Mick in Keith, le da ni znal nehati. Ko je umrl, je bil star komaj 27 let. Ko smo mu priredili koncert, pa je prišlo pol milijona ljudi. Škoda, da mu je bilo tako prekleto dolgčas.

Ocena: 6/10

null

ULTRAVIOLET (zda 2006, akcija, Režija: Kurt Wimmer, Igrajo: Milla Jovovich, William Fichtner, Cameron Bright, Nick Chinlund) Ultravijolično sranje. Milla Jovovich se spet tepe. Tako kot v zadnjih stotih filmih. Tako kot se tepejo vse akcijske junakinje zadnjih let. Vse dekline, ki jim ni jasno, da je akcija domena moških. Še posebej, če snemajo tako bedne in dolgočasne filme kot je Ultraviolet. Svet, kjer se za kri udarijo ljudje, vampirji in kopije. Svet, kjer mora vampirka Violeta reševati dečka, ki v sebi nosi zdravilo. Odrešitev za vse ljudi, vampirje in kopije. Ali kot pravi Violeta: »Pozdravljeni, moje ime je Violet, rodila sem se v svetu, ki ga morda ne boste razumeli.« Žalostno je seveda to, da ga ne razume niti ona in da ga več kot dobro razumemo gledalci, ki smo imeli futurizma, stripov in računalniških efektov polno rit že leta 2006.

Ocena: 1/10

null

AMERICAN DREAMZ (zda 2006, komedija, Režija: Paul Weitz, Igrajo: Hugh Grant, Dennies Quaid, Mandy Moore, Willem Dafoe, Jennifer Coolidge, Chris Klein, Marcia Gay Harden, Judy Greer, Sam Golzari, Shohreh Aghdashloo) Briljantna satira ameriške obsesije s slavo. Gotovo poznate razne šove, kjer se takšni in drugačni friki udarijo v pevskih in plesnih sposobnostih. Šove, ki so jih pridno in nič manj perverzno pojedli tudi naši Pop Starsi, Idoli in Bitka talentov. Šov, kjer zmaga tisti, ki zna bolje lesti v rit. In tisti, ki ima boljšega predstavnika za stike z javnostjo. In seveda, šov, kjer bi Fredi Miler zmagal že v prvem krogu. Kot Omar, ki se tokrat pač ne piše Naber, marveč Abeidi. In ta Omar (Sam Golzari) ni le Omar, marveč infiltrirani član Al-Kajde, ki mora na finalnem večeru ubiti ameriškega predsednika Statona (Dennis Quaid). Predsednika, ki bi ga znal izvrstno odigrati George Bush. In predsednika, ki ga po ponovni izvolitvi matra hud padec popularnosti, kar pomeni, da mu gostovanje v najbolj gledanem šovu v državi pride kot naročeno. Toda pozor, Omar mora za uresničitev naloge priti v finale, kjer ga čaka preračunljiva Sally Kendoo (Mandy Moore), punca, ki špila na imidž prijazne, prijetne in user friendly dekline iz srednjega razreda. Dekline, ki za slavo zaigra tudi ljubezen do svojega fanta Williama (Chris Klein), vojnega veterana iz Iraka, ki jo kani zaročiti v živo pred gledalci. In seveda dekline, ki očara tudi Martina Tweeda (Hugh Grant), producenta, voditelja in izumitelja šova American Dreamz. Možakarja, ki film prične z vrhunskim monologom, kjer še bolj vrhunsko sprejme dejstvo, da ga zapušča punca. Prav imate, American Dreamz, film režiserja, ki nam je dal Ameriško pito, je film, ki se mu beseda vrhunsko poda kot namazana. Film, ki ga ta beseda povzame. Film, ki mu več kot pašejo tudi druge podobne besede. Tudi vsi drugi superlativi, ki jih premore slovenski jezik. Zelo pronicljiva, inteligentna, hudo zabavna, še bolj gledljiva in brez napak odigrana mojstrovina, ki kot za šalo povonja Levinsonovo klasiko Wag the Dog in deluje tako zelo pametno, da se ne čudim, da je v ameriških kinih popolnoma pogorela.

Ocena: 9/10

null

AN UNFINISHED LIFE (zda 2005, drama, Režija: Lasse Hallstrom, Igrajo: Robert Redford, Jennifer Lopez, Morgan Freeman, Josh Lucas, Damian Lewis, Camryn Manheim) Jesenska pripoved 2. Prav imate, Robert Redford izgleda kot ostareli Brad Pitt. In ker živi na deželi, ker se krega z medvedom, ker je zatežen, ker nima žene, ker mu je umrl sin in ker ima snaho (Jennifer Lopez), s katero se ne razume, gre za Brada Pitta iz Jesenske pripovedi. Se pravi za teorijo, da bi Brad Pitt iz Jesenske pripovedi izgledal in počel natanko to, kar počne sedaj Robert Redford v filmu Lasseja Hallstroma, režiserja odličnega Hišnega reda iz leta 1999. In An Unfinished Life potemtakem ni nič drugega kot nadaljevanje Jesenske pripovedi, kjer medveda, ki je poškodoval Redfordovega najboljšega in edinega prijatelja Morgana Freemana, igra Bart the Bear. No ja, to seveda ni Bart the Bear iz Jesenske pripovedi, ki je umrl leta 2000, marveč medved, ki mu je zelo podoben, zato ni čudno, da so mu trenerji nadeli isto ime in da ga na filmskih straneh najdete pod imenom Bart the Bear 2. Dovolj o medvedu, dovolj o Jesenski pripovedi, dovolj o drugih filmih. An Unfinished Life je dober. Zelo dober, poseben, očarljiv in kvaliteten film, ki točno ve kaj hoče. Ki točno ve, da se bo spremenil v biserček, ki ga bodo za svojega vzeli samo redki. Tisti, ki vedo kaj mora pretrpeti moški, ki je izgubil sina. In moški, ki se je v Jesenski pripovedi spremenil v legendo.

Ocena: 8/10

null

THE THREE BURIALS OF MELQUIADES ESTRADA (zda 2005, vestern, Režija: Tommy Lee Jones, Igrajo: Tommy Lee Jones, Barry Pepper, Dwight Yoakam, Julio Cedillo, January Jones, Melissa Leo) Za dušo. Tommy Lee Jones, ki je že leta 1995 za televizijo posnel vestern The Good Old Boys, je po številnih sila podobnih, dolgočasnih in klišejskih filmih, ki so mu vzeli energijo in ugled, vendarle naredil nekaj zase, za dušo, za očiščenje, za gledalce, za tiste, ki so ga navajeni v zelo dobrih filmih. V filmih, kjer pokaže kdo je, v filmih, kjer lahko tako zelo prepričljivo zaigra samo on. Jasno, tak film je moral tudi režirati, ga voditi, odločati kaj se bo dogajalo in iti zelo globoko. V najgloblje kotičke svoje prodane hollywoodske duše, kjer je končno našel mir in spokoj. Prav imate, The Three Burials of Melquiades Estrada izgleda kot zadnji film Tommyja Leeja Jonesa, ali če hočete, kot najboljši film Tommyja Leeja Jonesa. Kot film iz nekega drugega časa. Iz časa Sama Peckinpaha in Glave Alfreda Garcie. Ravno zato je zgodba o kavboju Peteu Perkinsu, ki hoče svojega po nesreči ustreljenega prijatelja Melquiadesa Estrado (Julio Cedillo) pokopati v njegovem rojstnem kraju, tako zelo intimna, tako zelo vztrajna, močna, precizna, počasna in iskrena. Tako zelo posebna, edinstvena in neponovljiva. Takšna, da glavni junak potrebuje kar tri različne pogrebe. Takšna, da obmejni policist Mike Norton (Barry Pepper), poba, ki Melquiadesa ustreli in mora potem kot talec spremljati vsak Perkinsov korak, na koncu Perkinsa pogreša. In seveda takšna, da lokalni šerif Belmont (Dwight Yoakam) raje odide na počitnice in vse skupaj prepusti svojim sodelavcem. Pač film, ki se ga naredi le enkrat v življenju.

Ocena: 9/10

null

INSIDE MAN (zda 2006, triler, Režija: Spike Lee, Igrajo: Denzel Washington, Clive Owen, Jodie Foster, Willem Dafoe, Christopher Plummer) Nič posebnega. Okej, filmu Inside Man se pozna, da ga je režiral Spike Lee, kar pa je na žalost premalo, da bi prekrilo vse mogoče klišeje o roparjih, ki pač izvedejo rop stoletja in okoli prinesejo ves svet. Tudi varnostnike, specialce, pogajalce in direktorje. Tudi Jodie Foster, ki se obnaša tako, kot da še vedno igra Clarice Starling iz Jagenjčkov. Jodie je v bistvu Inside Woman, ženska, ki pozna skrivnost. Skrivnost, večjo od svetega grala. In skrivnost, ki jo pozna tudi Clive Owen, genialni mastermind, ki izpelje rop, ugrabitve in dvojne igre. In pri vsem tem gre celo tako daleč, da obrača tudi albanskega predsednika. Nič čudnega, da mu nasede tudi izkušeni pogajalec Denzel Washington, ki ga med vsem rompom in pompom doma čaka potrebna prijateljica. Prav imate, Inside Man, sicer prvi film, ki ga je Spike Lee režiral brez jointa, je le film, kjer imajo vsi preveč časa.

Ocena: 4/10

null

JUST MY LUCK (zda 2006, komedija, Režija: Donald Petrie, Igrajo: Lindsay Lohan, Chris Pine, Faizon Love, Missi Pyle) Če hočete srečo, potem zamudite tale film. Lindsay Lohan leta 2006 očitno ni vedela, da ne moreš istih filmov ter istih vlogic ponavljati v nedogled. Ker jih je, je začela iti na živce. Tako zelo, da je niso gledali niti njeni najbolj goreči oboževalci in da ga je začela potem srati tudi v zasebnem lajfu. Jp, hrbet so ji obrnili celo tisti, ki so z veseljem ves dan gledali njene videospote, poslušali njeno musko in brali njene trače. Punca se je znašla v krizi srednjih let, pa čeprav jih je štela komaj dvajset. In v krizi je tudi tale tretjerazredna komedija, ki se igra s srečo. Ki srečo podaja med mlado, uspešno, always happy in samozavestno mladenko Ashley Albright, ter nesrečnega, nesigurnega in štorastega mladeniča Jakea Hardina (Chris Pine). Ko je ona srečna, je on nesrečen in obratno. Vse do konca, ko so hudo nesrečni le gledalci.

Ocena: 2/10

null

THE BREAK-UP (zda 2006, komična drama, Režija: Peyton Reed, Igrajo: Vince Vaughn, Jennifer Aniston, Joey Lauren Adams, Cole Hauser, Jon Favreau, Judy Davis, Justin Long, Ann-Margret, Vincent D’Onofrio, Justin Bateman) Telly Savalas. »Voskanje Telly Savalas vedno vžge. Probaj, pa boš videla,« pravkar skregani Jennifer Aniston razlaga njena šefica Judy Davis, sicer lastnica hudo elegantnega in uglednega likovnega salona, ki ne mara negativne energije in slabe volje. In res, Jenny sproba nasvet  ter se sprehodi po dnevni sobi, kjer njen jezni in tečni fant Vince Vaughn pravkar igra svojo najljubšo računalniško igrico. Jp, Telly  vžge, tako kot klišeji, ki jih je tokrat ravno prav. Ravno toliko, da film ne strelja v temo in teče v slogu solidne, gledljive in simpatične komične dramice za nedeljsko popoldne, kjer Jenny in Vince igrata par, ki se ves čas ljubi in sovraži.

Ocena: 6/10

null

16 BLOCKS (zda 2006, akcijski triler, Režija: Richard Donner, Igrajo: Bruce Willis, Mos Def, David Morse, Jenna Stern) 48 ur. Bruce Willis je Jack Mosley, utrujeni, upehani, zdelani, predelani in obdelani policist, ki bi lahko igral Dannyja Gloverja v Smrtonosnem orožju. Ja, tip je »prestar za to sranje«, pa četudi se mu še ne da v penzijo. Ker ga pokonci drži pijača, se mu seveda ne ljubi ničesar. Še najmanj pa varovanje zoprnega in čvekavega kaznjenca (Mos Deff), ki ga mora do desetih zjutraj pripeljati v sodno dvorano in prevoziti 16 ulic. Šestnajst dolgočasnih ulic, ki se spremenijo v pravi pekel. V jebeno Hitrost, v še bolj jebeno Smrtonosno orožje, kjer je časa manj kot 48 ur. Zoprni in čvekavi kaznjenec je namreč prelomna priča v procesu proti skorumpiranim policistom, ker našega policaja useka Serpico, pa stopi na njegovo stran in ga začne varovati pred svojimi kolegi. Tudi pred dolgoletnim partnerjem (David Morse), ki ne more razumeti ugovora vesti. Solidna, realistična, prepričljiva in morda preveč resna predelava znane formule, ki po vseh podobnih filmih seveda odtehta bolj malo.

Ocena: 5/10

null

LORD OF WAR (zda 2005, drama, Režija: Andrew Niccol, Igrajo: Nicolas Cage, Jared Leto, Bridget Moynahan, Ian Holm) Zgodba o človeku, ki vam lahko nabavi celo Rambovo puško. Lord of War si upa veliko. Zelo veliko. Tako veliko, da ga ni hotel financirati noben ameriški studio in je moral denar nabirati s pomočjo tujih financerjev. Nič čudnega, saj govori o prodajalcih orožja. O ljudeh, ki jih ne briga komu prodajo, zakaj prodajo in kje prodajo. To so ljudje, ki pravijo: »The first and most important rule of gun-running is: never get shot with your own merchandise.« To so ljudje, ki nimajo slabe vesti. Ki nimajo ugovora vesti. In ki jih novica o premirju razkači kot hudič. Njihov kruh je vojna. Vojna je njihov vsakdan. Cel svet je njihov trg in cel svet je njihova vojna. Brez vojne jih ni. Brez vojne jim propade biznis. Ali kot pravi naš junak Yuri Orlov (Nicolas Cage), ukrajinski emigrant, ki se je z bratom (Jared Leto) in starši preselil čez lužo: »There are over 550 million firearms in worldwide circulation. That’s one firearm for every twelve people on the planet. The only question is: How do we arm the other 11?« Ja, tak je naš Yuri, izjemno sposobni, prodorni, elegantni, poštirkani in z vsemi žavbami namazani prodajalec orožja, ki se spremeni v kralja. V Gospodarja vojne. V človeka, ki orožje prodaja tudi v Jugoslavijo. Seveda tudi v Afriko in v Afganistan. No ja, izogne se le Osami Bin Ladnu. Pa ne zaradi moralnih zadržkov, marveč zato, ker mu noče plačati z gotovino. Ni kaj, tip obvlada svoj posel. Tako zelo, da postane multi milijonar. Bogataš prve lige in insajder, brez katerega se ne more začeti prav nobena vojna na našem planetu. Izjemno natančen, drzen in globok vpogled v zakulisje nezakonite prodaje orožja, ki nas strelja z vseh strani. Ki nam ne dovoli dihati. Ki s svojimi iskrenimi, sočnimi in srhljivo realnimi monologi mečka našo dušo in nam da vedeti, da živimo v svetu, kjer ljudje umirajo samo zato, da lahko prodajalec orožja v posteljo dobi najlepšo dekle v mestu. Groza? Ne, marveč realnost.

Ocena: 9/10

null

SNAKES ON A PLANE (Zda 2006, grozljivka, Režija: David R. Ellis, Igrajo: Samuel L. Jackson, Julianna Margulies, Nathan Phillips, Rachel Blanchard, Flex Alexander, Lin Shaye, David Koechner) Don’t believe the hype. Snakes on a plane. Kače na letalu. Kače in letalo. Čisto preprosto in brez sprenevedanja. Nič čudnega, da so oboževalci ponoreli že pol leta pred premiero. Že med snemanjem. Že takrat, ko filma sploh še ni bilo. Ko se je o njem samo govorilo. In nič čudnega, da je film postal kult, da so oboževalci vplivali na scenarij in da je moral Samuel L. Jackson na njihovo željo, ali bolje rečeno, na njihov ukaz, izreči stavek: »I’ve had it with these motherfucking snakes on this motherfucking plane.« Prav imate, Snakes on a Plane je postal nova Čarovnica iz Blaira, nov internetni fenomen in film, od katerega so pričakovali vse kar je mogoče pričakovati. Če ste ga videli na piratskih kopijah z neta, potem veste, da so ljudje v kinu poznali vsak gib, vsak korak, vsako besedo in vsako kačo. Da so čakali na stavek: »I’ve had it with these motherfucking snakes on this motherfucking plane.« In da so se obnašali kot pravi fani, kot se obnašajo fani filmov Star Trek in The Rocky Horror Picture Show. Okej, toda kaj, ko je bilo teh fanov premalo v kinu. Tako malo, da je film vrgel le drobiž in se spremenil v veliko razočaranje. No ja, v razočaranje zaradi hudega pompa pred začetkom predvajanja. Pred začetkom, ki je obljubljal največji hit letošnjega poletja. Ki je zagotavljal, da bodo kače popularnejše od piratov in da se nihče več ne bo upal voziti z letalom. Neumno, če pomislimo, da se letal zdaj vsi bojijo zaradi terorizma. Povedano drugače, Snakes on a Plane bi moral v kina prisikati pred 11. septembrom, ko so bila letala najvarnejše prevozno sredstvo, in ne sedaj, ko se jih vsi bojijo bolj kot kač. Tako je, filmu bi moralo biti naslov Plane on a plane, Sam the Man pa bi moral reči: »I’ve had it with these motherfucking planes on this motherfucking plane.« Jebat ga, to je doba interneta, kjer film potem v kinu ne zanima nikogar več.

Ocena: 4/10

null

LITTLE MAN (zda 2006, komedija, Režija: Keenen Ivory Wayans, Igrajo: Shawn Wayans, Marlon Wayans, Kerry Washington, John Witherspoon, Lochlyn Munro, Chazz Palminteri) Le bratje Wayans lahko s tako trapasto komedijo v blagajne butnejo 60 milijonov dolarjev dobička. Little Man je daleč od dobre komedije. Daleč od dobrega filma. In daleč od tega, da bi mu rekli, da se ga splača videti. Pa vendar, zgodba o pritlikavem kriminalcu, ki se izdaja za dojenčka, kljub temu vozi simpatično, na trenutke zabavno in tako, da poseka večino takratnih ameriških komedij. To seveda ni težko, saj je žanr v hudi krizi, kar pomeni, da je vsaka komedija, kjer se vsaj dvakrat nasmejemo, več kot dobrodošla.

Ocena: 4/10

null

UNITED 93 (zda 2006, drama, Režija: Paul Greengrass, Igrajo: Christian Clemenson, Trish Gates, Polly Adams, Cheyenne Jackson) Dogodek, ki ni rabil filma. 11. september je bil kot film, film pa ne rabi še enega filma. Še posebej ne filma, ki se gre dokumentarec. Ki nima znanih igralcev in ki prekopira čisto vse malenkosti iz usodnega letala United 93. Letala, ki je zgrešilo cilj in se po zaslugi pogumnih potnikov zrušilo v Pensilvaniji. Pač film, ki pozablja, da je bila realnost veliko bolj zanimiva in da je film o tako zelo zanimivi realnosti povsem odveč.

Ocena: 3/10

null

THE DEVIL WEARS PRADA (zda 2006, komedija, Režija: David Frankel, Igrajo: Meryl Streep, Anne Hathaway, Stanley Tucci, Emily Blunt, Simon Baker) Kaj se zgodi, ko se Hudič obleče v Prado in ga zaigra Meryl Streep. Nič hudega sluteča Anne Hathaway igra Andreo Sachs, mlado, nadebudno in pridno punco, ki se zaposli pri znani modni reviji. Ki postane druga asistentka urednice Mirande Priestly, ki jo igra Meryl Streep. Vse lepo in prav, toda kaj, ko je Miranda doma iz pekla. Toda kaj, ko jo zajebava, ponižuje, krega, se dela norca in ji daje nemogoče naloge. Tudi tisto, da ji mora prinesti komaj napisan sedmi roman o Harryju Potterju. Drži, Miranda je taka psica, da je ne bi hoteli niti v peklu. In taka prasica, da se dopade le sama sebi. Njena prva asistentka Emily (Emily Blunt) jo prenaša in zvesto uboga, nesrečna Andrea pa se počasi lomi in razmišlja kako naj jo navduši in prepriča, da je prava za svoje delo. In ko se iz grde račke spremeni v labodko, ko tako kot v filmu Princeskin dnevnik postane kraljična in ko ji končno dokaže, da obvlada svoj posel, gledalec ugotovi, da sploh ne gleda tako zelo dobrega filma. Marveč le premalo ostro in pogumno komedijo, kjer Meryl Streep oponaša Glenn Close iz Dalmatincev in kjer Anne Hathaway pač igra vseh sto in še nekaj psičkov.

Ocena: 5/10

null

 

16 komentarjev na “Recenzije”

  1. Hcmi pravi:

    Popravi :D

    I’ve had it with these motherfucking planes on this motherfucking plane.

    Mislm da more bit nekje v stavku snakes XD

  2. IZTOK GARTNER IZTOK GARTNER pravi:

    Zelo slabo si prebral recenzijo, kolega.

  3. Vidmar pravi:

    Ultraviolet si dal previsoko oceno.

  4. IZTOK GARTNER IZTOK GARTNER pravi:

    Nižje ne gre :)

  5. MATEj pravi:

    Če nadaljujem tvoj review Sentinela: Nato pa pride Jack Bauer in reši situacijo! :) Drgač pa težko razumem, da dobita Sentinel in Snakes on a plane enako oceno, ker tele kače so res mal preveč za lase privlečene. Tudi 16 blocks je meni mnogo bolj všeč. Je pa res, da sem velik fen Sutherlanda in Willisa.

  6. Andrej pravi:

    Meni gre v rimejkih najbolj na kurac dejstvo, da novi igralci skušajo oponašati tiste s prejšnega filme, tako obrazno mimiko, premikanje in govor. To izpade smešno, brezvezno in debilno. To je očitno v novem Znamenju, Halloweenu in novem Psihu.

  7. AndrejM pravi:

    Sicer Ultraviolet nisem gledal, ampak že zaradi Mille, na kateri si spočijemo očke :) , bi lahko dal kakšen bonus. Drugače pa, super da si odpravil tiste dolarje. Je veliko bolje.

  8. IZTOK GARTNER IZTOK GARTNER pravi:

    Matej, problem kač je drugje, privlečene so lahko, saj so že v osnovi tak film.
    Prav zato, ker je Willis tudi meni kul, mu še toliko bolj zamerim take rutinske filme.
    Banderasu še toliko bolj :)

    Andrej, oponašanje starih igralcev je še najmanjši problem teh slabih rimejkov. No ja, pri Psihu je pa logično, da je Vince Vaughn oponašal Anthonyja Perkinsa, saj je šlo za zelo poseben rimejk, eksperiment dejansko, res pa še vedno zelo, zelo slab.

    AndrejM, predlagam, da si oči raje spočiješ na dobrem filmu.

  9. IZTOK GARTNER RAZMIŠLJA NAGLAS » Recenzija: Shark Night 3D pravi:

    [...] tem filmu mi ni najbolj jasno, zakaj ni David R. Ellis, tudi režiser filmov Final Destination in Snakes on a Plane, veliko bolje izkoristil 3Dja, še posebej zato, ker je vedel, da dejansko snema zelo posran film, [...]

  10. Recenzija: Iron Sky « IZTOK GARTNER pravi:

    [...] prvi trailer pokazal že nekaj let nazaj. Drži, Iron Sky je bil kult še preden so ga posneli, kot Snakes on the Plane in The Blair Witch Project, če se na hitro spomnim dveh podobnih primerov. Ali rečeno drugače, [...]

  11. IZTOK faking GARTNER » Recenzije: Salmon Fishing in the Yemen, Alex Cross pravi:

    [...] ki me je močno navdušil tudi s filmi What’s Eating Gilbert Grape, The Cider House Rules, An Unfinished Life, Casanova, The Hoax in Hachi: A Dog’s Tale, kar pomeni, da bi lahko zapisal, da gre za enega [...]

  12. IZTOK faking GARTNER » Recenzija: Sharknado pravi:

    [...] Bieber je padel na drugo mesto, jebemti. Prava invazija in super reklama. Kot pred leti pri filmu Snakes on the Plane, ki pa je potem razočaral celo najbolj goreče fane, tudi tiste, ki so pomagali pisati scenarij. [...]

  13. IZTOK faking GARTNER » Recenzija: Captain Phillips pravi:

    [...] Paula Greengrassa mi niso nikoli potegnili. Niti United 93, kaj šele Bourne in kak Green Zone. Ni mi všeč, da vse skupaj vedno deluje kot dokumentarec, ali [...]

  14. Didl pravi:

    Zakaj ima The Break-Up tako slabo oceno, če nisi napisal niti ene slabe stvari? Sam prašam. :)

  15. IZTOK GARTNER IZTOK GARTNER pravi:

    Huh, deluje kot napaka.
    Popravljam na 6.

  16. Didl pravi:

    Vsaj nekaj. :)

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !