Recenzije: Red Sonja, Kull the Conqueror

23.08.2011 ob 06:01

RED SONJA

Red Sonja je zelo slab film, tako zelo slab, da celo Conan the Destroyer izgleda kot mojstrovina. No ja, v bistvu gre še za enega Conana, kjer je Schwarzeneggeerju pač ime Kalidor, glavna pa je njegova Valeria, ki ji je zdaj pač ime Sonja in jo namesto Sandahl Bergman, ki je raje vzela vlogo zlobne kraljice Gedren, igra Brigitte Nielsen. Jp, Red Sonja je za Conana to, kar je bila Supergirl za Supermana, se pravi zelo slab, dolgočasen, poceni in klišejski spin-off, razočaranje na celi črti in film, kjer igralska ekipa prav tekmuje za naslov najslabšega igralca vseh časov. Brigitte Nielsen, ki jih je takrat štela vsega 21 in se je leto kasneje poročila s Sylvestrom Stalloneom, ki jo je vtaknil v Rockyja 4 in Cobro, je kot debitantka tako zelo slaba, tako zelo neprepričljiva in tako zelo površna, da gledalec ne more verjeti. Ko odpre usta in mora igrati, je še slabša od Schwarzeneggerja, če je to sploh mogoče. Ne bom rekel, da vizualno ne pooseblja Sonje in da ne zna solidno vihteti meča, toda ko govori je res zanič. Je ena najslabših igralk kar sem jih videl. Nič kaj boljši ni tudi film, ta jebeno otročja in cenena pustolovščina o boju za talisman, kjer je skrajno zoprna tudi spremljevalna ekipa, recimo tisti tečni mulo in njegov debeli bodyguard. Schwarzenegger, ki je istega leta posnel tudi Komandosa, dejansko le pozira in se smeši v stupidnem dvoboju z vodno pošastjo, edini, ki vsaj približno rešuje čast, pa je vedno markantni Ronald Lacey v vlogi Ikola, ki je imel za sabo tudi zelo opazne vloge v filmih Raiders of the Lost Ark in Flesh + Blood. Red Sonja je sramota za folk, ki je delal Conana, in film, ki je tako zelo neslavno pogorel, da Schwarzeneggerju ni preostalo drugega kot da se je začel šaliti, da z njim straši svoje otroke, ko niso pridni. Ali kot je nekoč dejala njegova zdaj že bivša žena Maria Shriver: “If this doesn’t kill your career, nothing will.” In da ne bom samo šinfal, moram vendarle omeniti okej prizor, v katerem se sabljata Schwarzenegger in Nielsenova, nekoč tudi ljubimca. To namreč ni sabljanje, ampaka peting za poljub, ki pride na koncu filma. Vsaj nekaj, jebemti. In hej, še vedno sem šokiran, da mi je bil tale film kot mulcu dejansko kul. Sram me bodi, resno. Še bolj sram pa je seveda lahko Dina De Laurentiisa in njegove hčerke Raffaelle, ki sta v letu, ko je Paul faking Verhoeven posnel mojstrovino Flesh + Blood, v kina poslala tako sranje kot je bila Red Sonja.

Ocena: 2/10

KULL THE CONQUEROR

Jp, tole je še en nesojeni Conan, še en junak, ki si ga je izmislil Robert E. Howard (pri vsega tridesetih je storil samomor) in kjer je bila zgodba planirana za Arnolda Schwarzeneggerja, ki pa je potem raje izbral Predatorja. Kot sem že pisal, je bil Conan mišljen kot trilogija, kjer bi tretji del nosil naslov Conan the Conqueror. No, zdaj pač nosi naslov Kull the Conqueror, posneli pa so ga šele deset let kasneje. Brez ovinkov in slabe vesti bom priznal, da mi je bil film presenetljivo všeč. Da je zelo dobra, dinamična, zanimiva, okej narejena in za tak žanr odlično odigrana pravljica, kjer navduši prav vsa igralska ekipa. Jp, Kull je kul in je bil kot ustvarjen za Kevina Sorba, takrat že Herculesa, ki bi si zaslužil tudi filmsko kariero, pa očitno ni imel sreče ali pa niti volje, da bi stopil iz tvja, kjer se je pač počutil dobro. Sorbo je dober Kull, dober barbar in dober junak s sabljo, ki zna za razliko od Schwarzeneggerja tudi igrati, ko nima na razpolago akcijskih prizorov. Super sta tudi Tia Carrere, ki je, če ostanemo v kontekstu, s Schwarzeneggerjem plesala tango v mojstrovini True Lies, in Karina Lombard iz Jesenske pripovedi, ki igrata zlobno in od mrtvih prebujeno čarovnico Akivasho in prijazno ter zvesto vedeževalko in služabnico Zareto, ki bi za Krulla dala tudi življenje. Dovolj prepričljiv je tudi Thomas Ian Griffith, zvezda meni zelo všečnega akcionerja Exscessive Force, ki igra hinavskega Taligara, ki bi se rad polastil Krullovega prestola in zato sklene pakt s čarovnico Akivasho, povsem zadovoljivi pa s tudi vsi ostali člani ekipe (recimo kot zmeraj zelo opazni Harvey Fierstein), ki spretno sestavijo presenetljivo dobro dramaturgijo in gledalca popeljejo tudi na različne lokacije, kar sem recimo pogrešal pri Sonji in drugemu Conanu, ki sta se zadovoljila le z ves čas enako scenografijo. Drži, Krull obvlada domišljijo in okej ideje za dvoboje ter zaplete, saj zgodbo ponese tudi na ladjo in med snežni metež. Prav zato mi ni jasno, da je tako neslavno pogrnil, saj je recimo dosti boljši od drugega Conana in povsem zadovoljiv predstavnik tako imenovanega sword & sorcery subžanra. Očitno je bil problem v tem, da je prišel vsaj deset let prepozno in da je za drugo polovico devetdesetih zgledal premalo atraktivno in preveč nostalgično, zastarelo in tako, kot da bi ga posneli v osemdesetih. Je pa finta, da je meni verjetno všeč prav zaradi tega.

Ocena: 7/10


 

3 komentarjev na “Recenzije: Red Sonja, Kull the Conqueror”

  1. zelda pravi:

    Malo z zamudo se oglašam , vendar sem čisto pozabila, kako rada sem gledala Kevina Sorba v nadaljevankah o Herkulesu. Nikoli pa ga nisem videla v nobenem drugem filmu.

  2. IZTOK GARTNER RAZMIŠLJA NAGLAS » Recenzija: Conan the Barbarian (2011) pravi:

    [...] Najprej z originalom iz leta 1982, nato z nadaljevanjem iz leta 1984, potem pa še s filmi Red Sonja, Kull, The Beastmaster in The Sword and the Sorcerer. Padel sem noter v tem starodavne bajke in [...]

  3. Recenzije « IZTOK GARTNER pravi:

    [...] Matthew Davis, Michelle Rodriguez), sama pa meče vrti tako dobro, da bi se je ustrašila celo Rdeča Sonja. Jasno, Uwe Boll je že med snemanjem pripravljal [...]

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !