Kulti in klasike: Conan the Barbarian (1982)

21.08.2011 ob 20:30
YouTube slika preogleda

CONAN THE BARBARIAN

Arnold Schwarzeneggger, ki je na začetku kariere razmišljal tudi o imenu Arnold Strong, je bil pred Conanom filmska nula. Prav Conan, ta še vedno mojstrsko zrežirana, enkratno napravljena, odlično posneta, brutalno pravljična in izjemno prepričljiva pustolovsko akcijska saga, ga je butnila v prvo ligo in iz njega naredila vročo robo. Conan, ta ultimativni in šundovski mačo film, je bil odlična reklama za Schwarzeneggerjevo dih vzemajoče mišičasto telo, ki ga je John faking Milius, vroč po filmih Dillinger, Big Wednesday in The Wind and the Lion, v kamero vedno znova ujel tako, da je iz njega delal novo zvezdo. Novega akcijskega junaka, ki je za vedno spremenil osemdeseta. Conan, ki je kot serija zgodbic štartal že v tridesetih letih prejšnjega stoletja, je bil Schwarzeneggeerju pisan na kožo, ali še bolje, na bicepse. Nihče drug ga ne bi mogel igrati tako zelo dobro in doživeto. Tudi zato, ker ga Schwarzenegger sploh ni igral, ker ga niti ni znal igrati. Jp, ko je bil tiho, je bil vrhunski, ko je odprl usta, pa je bil grozno slab in neumen. Hudiča no, še drl se je z avstrijskim naglasom. In ko smo že pri dretju in stokanju, tako zelo debilno je, da gledalca zaboli glava. Toda prav to je čar te Schwarzeneggerjeve vloge, te biceps bravure, ki ni smela biti pikico drugačna in boljša v sami karakterizaciji. Conan je barbar, primitivna kreatura (kaj me briga, če ga naučijo brati), ki ga zanima le jeklo, le meč, ki mu ga v srce zabije pokojni oče (William Smith), ko pravi, da v življenju ne smeš zaupati niti moškim, niti ženskam, niti pošastim, ampak le jeklu oz. meču. Prav zato mora biti Conan tak primitiven in prvinski možakar, prav zato ga mora Schwarzenegger, ko odpre usta, igrati tako zelo debilno in slabo. Če bi ga igral bolje, bi zajebal film. To je bilo več kot jasno tudi Johnu Miliusu, ki je režijo in atmosfero odpeljal tako zelo spretno in samozavestno, da mu gledalec komaj sledi in da se res zaveda, zakaj so mu rekli general Milius in George Patton med režiserji. Za tak film rabiš ogromna jajca in še bolj ogromnega glavnega igralca, ki mora početi vse, kar mu naročiš, pa četudi si med snemanjem nevarnih prizorov poškoduje hrbtenico, ker mu kao ne moreš najti primernega kaskaderja. Schwarzeneggeer je bil rojeni Conan, kot ustvarjen za takega mitskega junaka, ki lahko tudi Herculesa pelje scat ob treh zjutraj. Grem stavit, da pripovedke Roberta E. Howarda dejansko niso nastale v tridesetih, ampak šele v šestdesetih, ko je Schwarzenegger razturaval bodybuilding sceno in je bil odličen model za bajeslovnega akcijskega junaka. Conan je Schwarzenegger, drugače ne more biti, jebemti, pa še podobni življenjski zgodbi imata, če se vam ljubi malce razmišljati.

Še vedno sem velik fan tega filma, te kultne klasike mojega otroštva, ki se prične z Nietzschejevim citatom (“Was mich nicht umbringt, macht mich stärker”), ki ni še nikoli bolj pasal v kontekst, nadaljuje pa z uvodom, ki ga lahko zavidajo skoraj vsi filmi tega sveta. Prav ta uvod, ki ne potrebuje niti ene same besede, je mojstrovina žanra. Je dovršeno zastavljen in sestavljen skupek prizorov, kjer gledalec z velikim občudovanjem spremlja genialnost Johna Miliusa in briljantno glasbeno podlago Basila Poledourisa (jp, Conan je v bistvu film, kjer namesto besed govori glasba), pa tudi scenarij Oliverja Stonea, ki je točno vedel kaj dela. Po pogovoru očeta in sina, lokalnega kovača in malega Conana, ki posluša pravljice o bogu Cromu, v vas namreč prijezdi barbarsko pleme pod vodstvom srh spreletajočega in s strani Jamesa Earla Jonesa vrhunsko odigranega zlobneža Thulse Dooma, ki zverinsko pobije vse vaščane in Conanovi mami pred sinovimi očmi brezsrčno odseka glavo. Res odličen in nepozaben uvod v tole žanrsko klasiko in enega najbolj znanih filmov osemdesetih, ki se nadaljuje enako dobro in še vedno ne potrebuje dialogov, saj slika le dogajanje, le orjaško napravo, ki jo poganjajo sužnji, med katerimi je tudi mali Conan, ki pred našimi očmi zraste v Arnolda Schwarzeneggerja, postane gladiator, prvič okusi ženske čare, se izuri v mečevanju in končno ujame nekaj svobode, ko ga lastnik nekega večera vendarle reši okov. Jp, ko Schwarzeneggeer prvič pogleda v kamero in ko gledalec prvič ugotovi, kdo je orjak, ki bo igral Conana, je rojena legenda, je rojen tale nepozaben film, ki mu čas ne more do živega in ki z vsakim desetletjem celo pridobiva na kvaliteti, saj je tisti dobri stari hard core brez CGIja, brez 3Dja, brez posebnih efektov, le surova akcija na avtentičnih lokacijah, kjer glavni igralec ne rabi umetnih mišic in blefiranja, saj mu gledalec verjame vsak gib, vsak pogled, vsako nijanso njegovega obnašanja. In tu Schwarzenegger zmaga, v tem je Schwarzenegger odličen, tu Schwarzenegger nima konkurence in postane najboljši filmski barbar vseh časov. In tu so vsi tisti zares nepozabni prizori, ki bodo vsaj v mojem spominu živeli za vedno. Recimo prizor, ko Conan pregrizne vrat jastrebu, ko je privezan na drevo (jastreb je bil pravi, Schwarzenegger pa je takoj po prizoru obiskal zdravniika, da se ne bi okužil). Pa prizor, kjer se Thulsa Doom spremeni v kačo. Pa ko njegova strupena puščica zadane pogumno Valerio, Conanovo desno roko in ljubimko, ki jo odlično igra Sandahl Bergman, katero je John Milius pobral zavoljo navdušenja nad njeno plesno vlogo v mojstrskem mjuziklu All That Jazz. Pa prizor, ko Mako ozdravi bolnega Conana, ki ga hočejo ugrabiti zlobni duhovi. Pa kjer Conan prvič sreča čarovnika, ki ga igra vedno interesantni Mako. Pa prizor, kjer se pojavi kralj Osric v podobi zabavnega Maxa Von Sydowa (vlogo je vzel zaradi svojega starejšega sina, ki je bil velik oboževalev stripov o Conanu). In seveda prizor s pohotno čarovnico Cassandro Novo, ki jo Conan vrže v ogenj in zaradi katere imam še vedno nočne more, saj kljub majhni minutaži pusti tako močan in strašljiv vtis, da še vedno ne morem verjeti. Pa seveda vse tiste romantično prvinske ljubezenske scene Conana in Valerie, ki ga res ljubi in bi bila zanj pripravljena tudi umreti, pa masovni prizori vernikov, ki jih zavaja in začara Thulsa Doom. Vse to so super zadeve tega veličastnega filma, ki res paše v času prepotentnih posebnih efektov, kjer se režiserji zanašanjo le še na računalniške pizdarije, s katerimi ustvarjajo tudi vse mogoče lažne svetove in jim riti sploh ni več treba premakniti iz studia. Conan seveda seka na lokaciji, tudi zato je tako zelo dober, tudi zato vsi dvoboji z možmi Thulse Dooma (v prvi vrsti stoji tudi orjaški Ben Davidson, nekdanji zvezdnik ameriškega nogometa) in delujejo tako zelo realistično in prepričljivo.

Je pa zanimivo, da je bilo leto 1982 očitno leto takih bojevniških filmov, saj sta poleg Conana v kina udarila še The Sword and the Sorcerer in The Beastmaster, ki pa sta seveda ostala daleč zadaj in se ju danes ne spomni praktično nihče več. Conan je preživel, Conan je filmska klasika, čistokrvni žanrski film, ki je leta 1982, v letu filmov ET, Rocky 3, Tootsie, Poltergeist, An Officer and a Gentleman, 48 Hours, First Blood in Gandhi, pristal na sedemnajstem mestu zaslužkarjev v ZDA ter kot sem že povedal, Arnolda Schwarzeneggerja, ki ga je izvršni producent Edward R. Pressman (jp, maestro Dino De Laurentis je deloval iz ozadja) opazil v The Pumping Ironu, za vedno ustoličil na sam vrh akcijskih junakov. In pozor, film je bil v zraku celih pet let, Oliver Stone pa si je zamislil franšizo v stilu Jamesa Bonda, kjer naj bi na vsaki dve leti posneli nov film. Ridley Scott je zavrnil režijo, nato pa je v igro vskočil John Milius, ki je angažiral tudi Gerryja Lopeza, surferskega šampijona, ki je povsem solidno odigral Conanovega kompanjona Subotaia. Conan izvrstno updejta stare dobre filme Stevea Reevesa, povoha ščepec vesternov Sergia Leoneja in fantazijskim zgodbam Roberta E. Howarda doda pravo dozo realnosti in pravljico spremeni v brutalno, direktno in zelo avtentično mitsko pripoved, ki bi se lahko morda zgodila celo v resnici. In hej, če ste slučajno ujeli posebno DVD edicijo, ste videli tudi precej izbrisanih prizorov, kjer je tudi brutalni umor Maxa Von Sydowa in scena, v kateri nastopa sam John Milius. Jp, John Milius je na montažnem pultu pustil samega sebe, kar je nekaj tako norega, da niti ne dojemam. In kronski dokaz, da je bil prav Milius odlična izbira za režijo Conana, ki so ga začeli snemati v Jugoslaviji, nato pa se preselili v Španijo, ki je bila po besedah producentke Raffaelle De Laurentiis (jp, papa Dino ji je zaradi pomanjkanja časa zaupal dovolj, da ga ni bilo zraven) manj politično nevarna. Schwarzenegger, ki je na Conana še vedno zelo ponosen (le kdo ne bi bil), je za ogrevanje najbolj zahtevnih prizorov (volkovi so ga napadli tudi v resnici in mu spraskali hrbet) redno pil šnops in imel v glavi, da je “bolečina le začasna, film pa bo večen”. Joj, kako zelo prav je imel. Ali kot so ob premieri zapisali v Time Magazinu: “Star Wars by a psychopath.”

Ocena: 9/10

 

12 komentarjev na “Kulti in klasike: Conan the Barbarian (1982)”

  1. IZTOK GARTNER RAZMIŠLJA NAGLAS » Recenzija: Conan the Destroyer (1984) pravi:

    [...] Kulti in klasike: Conan the Barbarian (1982) [...]

  2. IZTOK GARTNER RAZMIŠLJA NAGLAS » Recenzije: Red Sonja, Kull the Conqueror pravi:

    [...] Bergman, ki je raje vzela vlogo zlobne kraljice Gedren, igra Brigitte Nielsen. Jp, Red Sonja je za Conana to, kar je bila Supergirl za Supermana, se pravi zelo slab, dolgočasen, poceni in klišejski [...]

  3. IZTOK GARTNER RAZMIŠLJA NAGLAS » Recenzije: Dirty Rotten Scoundrels, Flesh + Blood, First Knight, Sleepwalkers pravi:

    [...] ki se zaplete v razmerje z mladim dekletom. Premalo cenjena klasika, ki za sabo pusti tudi Conana in se nam v spomin vtisne po vrsti enkratnih prizorov.  Popolna kombinacija mesa in krvi, ki je ni [...]

  4. IZTOK GARTNER RAZMIŠLJA NAGLAS » Recenzije: The Beastmaster, The Sword and the Sorcerer pravi:

    [...] Coscarelli, režiser kultne grozljivke Phantasm, je v letu prvega Conana posnel svojega Conana. Na pol kultnega Dara, gospodarja zveri, dejansko mešanico Tarzana in [...]

  5. RHYME-G pravi:

    http://www.youtube.com/watch?v=weQDA0HNJiE
    tole poglej hahahah:)

  6. IZTOK GARTNER IZTOK GARTNER pravi:

    Dobra :)

  7. IZTOK GARTNER RAZMIŠLJA NAGLAS » Recenzija: Conan the Barbarian (2011) pravi:

    [...] novega Conana sem se dobro pripravil. Najprej z originalom iz leta 1982, nato z nadaljevanjem iz leta 1984, potem pa še s filmi Red Sonja, Kull, The Beastmaster in The [...]

  8. Recenzije: Seeking Justice, Bloody Parrot (Xie ying wu), Gothic & Lolita Psycho (Gosurori shokeinin) « IZTOK GARTNER pravi:

    [...] ki v prizoru, ko napade glavnega junaka, močno spominja na skorajda identično sekvenco v Conanu, ki si v drugem delu sposodi tudi multipla ogledala, ki pa so, če ostanem v žanru kung fuja, itak [...]

  9. Kulti in klasike: Commando (1985) « IZTOK GARTNER pravi:

    [...] delajo več in ki so jih znali na tak način delati le v osemdesetih. In Schwarzenegger, vroč po Conanu in Terminatorju, je John Matrix, bivši komandos, ki mu nekdanji kolega Bennett (Vernon Wells) po [...]

  10. IZTOK faking GARTNER » Kulti in klasike: Hercules (1983) pravi:

    [...] tole je Golanov in Globusov odgovor na Conana, ki ga je John Millius posnel le leto dni pred tem. Neverjetno poceni, blesava, zmedena, butasta in [...]

  11. Iztok Gartner » Umrl Sergio Oliva pravi:

    [...] ki sem si ga nalepil celo na steno, zraven Schwarzeneggerja, ki je bil takrat že zvezda prvega Conana. Oliva je bil superjunak moje mladosti in legenda mojega otroštva. Pa od nekdaj sem se spraševal, [...]

  12. IZTOK faking GARTNER » Recenzije: Grace of Monaco, Only Lovers Left Alive, Valhalla Rising pravi:

    [...] Drive in Only God Forgives ter zelo dobrega Bronsona, izgleda tako, kot da bi Lars Von Trier posnel Conana. Kot srednjeveški dogma slasher, če povem še bolj nazorno. Brutalno, direktno, surovo in [...]

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !