IZTOK faking GARTNER

« | | »

Recenzije: Friends With Benefits, Midnight in Paris, The Beaver

16.08.2011

FRIENDS WITH BENEFITS

Justin Timberlake, ki mi je totalni car kot pevec in plesalec, se je kot igralec kljub slavi in tržni vrednosti prebijal zelo težko in sorazmerno dolgo. Četudi je dobil nekaj okej vlogic (recimo Alpha Dog, Southland Tales, Edison in Black Snake Moan), so imeli filmi, kjer je igral, hudo nesrečo z distribucijo, kar pomeni, da praktično noben njegov film ni igral v kinu tako kot se spodobi. Vse do lanskega Socialnega omrežja, ki je bil njegova terna, in seveda do letos, ko je zadel v polno z Bad Teacher, nato pa še s Friends With Benefits, ki je dejansko njegova prva prava glavna vloga in dokaz, da tudi kot igralec povleče publiko in postaja bankabilna zvezda. Je pa škoda, da počasi pada v kliše, v prozorne vloge Ashtona Kutcherja, četudi je dosti boljši igralec in komičar od njega. Jp, Friends With Benefits je isto sranje kot No Strings Attached, pač še ena romantična komedija o fantu in punci, ki se odločita, da bosta le seks frenda, čeprav je že takoj jasno, da bosta na koncu postala zaljubljeni parček. Predvidljiv in premalo zabaven film, ki ga še dodatno pokvari tokrat zelo zoprna, otročje patetična in neprepričljiva Mila Kunis, medtem ko je Timberlake dejansko povsem okej in dobro kruza med posranim scenarijem in slabo režijo Willa Glucka, ki nam je dal tudi enako slabi in klišejski Easy E. Prizora, kjer Justin pleše na Jump Kriss Krossev in kjer ga helikopter odnese iz napisa Hollywood, sta dobra, vse ostalo je nezanimivo, dolgočasno in na stopnji vrtca, kamor sodi tudi obnašanje med posteljnimi vragolijami Justina in Mile. No ja, tudi Woody Harrelson v vlogi geja je pogojno soliden, sta pa zato Richard Jenkins in Patricia Clarkson, ki igrata Justinovega očeta in Milino mamo, blesava, da sta sploh vzela vlogi v tako navadnem filmu. Morda sem kanček prestrog in tole vendarle ni tako slab film kot No Strings Attached, toda klišejev in obračanja prevečkrat videne teme je preprosto preveč, da bi lahko pogledal skozi prste in užival le ob okej rečeh.

Ocena: 4/10

MIDNIGHT IN PARIS

Najnovejši film Woodyja Allena je v prvi vrsti prečudovit poklon Parizu. Takšen kot je bil Manhattan iz leta 1979 New Yorku, le da gre za bolj romantičen, bolj sproščen, a žal tudi bolj preprost in manj dovršen filmček od Manhattna. Ob ogledu zgodbe o pisatelju Owenu Wilsonu, ki pred realnostjo dolgočasnega zakona z ženo Rachel McAdams, ki ga ne šteka, pobegne v izmišljeni svet, kjer sreča Ernesta Hemingwaya, Colea Porterja, F. Scotta Fitzgeralda, Josephine Baker, Alice B. Toklas, Gertrude Stein (izvrstna Kathy Bates), Salvadorja Dalija (Adrien Brody), Luisa Bunuela, Henrija Matissea, T.S. Elliotta, Pabla Picassa in še koga, se pravi same hude face, ki so se v dvajsetih letih prejšnjega stoletja sprehajale po Parizu, mi povleče tudi na Allenovo prečudovito romantično fantazijo The Purple Rose of Cairo, kjer se je razočarana Mia Farrow zaljubila v filmski lik, ki je stopil iz velikega platna v resnično življenje. Jp, Midnigt in Paris je dejansko še en The Purple Rose of Cairo, kjer Wilson prevzame vlogo Mie Farrow in se namesto v Jeffa Danielsa v svojem izmišljenem svetu zaljubi v Marion Cotillard, za katero norita tudi Picasso in Hemingway. Drži, Owen Wilson, ki bi ubijal za deževni Pariz v dvajsetih, dejansko vkoraka v tisti čas, nazaj v preteklost, o kateri sanja in v kateri živijo njegovi idoli, s katerimi se seveda sreča v živo in se obnaša kot fan, kot Bill in Ted, ki sta v komediji Bill and Ted’s Excellent Adventure prav tako srečevala razne znane face. Ne bom rekel, da je Midnight in Paris slab film, ker ni. Ima svoje lepe momente, svoje dobre štose, svoj krasen poklon Parizu, pa tudi očarljivo atmosfero in dobre igralske kreacije, kjer raztura tudi prepotentni Michael Sheen, s katerim Owenu Wilsonu, ki seveda igra Woodyja Allena, Rachel McAdams natakne rogove. Toda kot celota me vseeno ne navduši tako zelo, da bi spustil dušo in zapisal, da gre za zares dober film. Preveč preprosto se mi zdi vse skupaj, kljub tej fantazijski finti, kjer je dobro slišati vsa ta legendarna imena iz sveta umetnosti. Nekako se mi zdi, da bi lahko bil Allen še bolj norčav in ne samo romantičen ter nostalgičen, kar pomeni, da bi lahko vse te kultne modele uporabil še na bolj zabaven način. Dejansko jih z redkimi izjemami le našteva, pač zato, da so zraven in da lahko reče, da jih ni pozabil. Je pa tale njegov film pravi čudež kar se zaslužka tiče, saj je v blagajne vrgel več kot vsi ostali filmi od osemdesetih dalje skupaj. To je za Allena čudež, to se Allenu, ki je celo Carli Bruni zaupal vlogico turistične vodičke, ne dogaja. To dejansko ni dobro, to Allena spreminja v Hollywood in mu jemlje Allena, če do konca zakompliciram. Če dobi še oskarja, pa si po moje ne bo upal na isti večer spet igrati s svojim bendom in zavrniti povabilo na zvezdniški spektakel. Ne bo šlo več v kontekst, zdaj je ratal filmar, ki snema hite.

Ocena: 6/10

THE BEAVER

Ko začnejo gledalci zaradi tvojega osebnega lajfa bojkotirati tvoje filme, si v pizdi. Ko začne to skrbeti še hollywoodsko mašinerijo, ki tvoj film umakne iz redne distribucije, saj se boji slabe publicitete zaradi tvojih zasebnih zakonskih težav, pa je tvoja kariera v resni krizi. Jp, publika moja, Mel Gibson, ta nekoč največji filmski zvezdnik, frajer in mojstrski režiser, je v pizdi. Je v resni krizi svoje kariere, ki jo skuša zaman oživiti že nekaj časa. Njegove zasebne težave so postale večje od njegovih filmov, kar je za igralca vedno usodno. Sam mu osebnih pičkarij ne zamerim, saj mi je vseeno zanje. Naj počne kar želi, ipak je Mel faking Gibson, jebemti. Eden največjih frajerjev vseh časov in model, ki ima za sabo toliko dobrih filmov, da mu lahko ostali igralci ližejo jajca. Mu pa zamerim slabe nove filme. Malo nazaj Edge of Darkness, zdaj pa The Beaver, v režiji Jodie Foster, njegove znanke iz Mavericka, ki zadnje cajte prav tako dela pretežno le drek. Okej, zgodba o depresivnem in samomorilskem možu (fak no, a zna Gibson igrati še kaj drugega), ki se skuša ozdraviti s pomočjo plišastega bobra, ki ga nosi na roki in ves čas pooseblja njegov lik, torej, pada v shizofrenijo dvojne osebnosti, je resda zanimiva, drugačna, na trenutke zabavna in okej, toda zelo hitro zoprna, tečna in dolgočasna, taka kot se zdi Gibson s tem bobrom svojemu starejšemu sinu Antonu Yelchinu. Tudi Gibson je sprva kul, nato pa finta traja predolgo in rata moteča ter patetična, skupaj s koncem, ki bi ga bil vesel kak Army of Darkness Sama Raimija. Je pa tole dejansko reciklaža filma Magic, kjer se je leta 1978 z lutko igral Anthony Hopkins, le da ne gre za grozljivko, ampak za dramo o duševnih težavah glavnega junaka, ki mu bober čez čas prinese še slavo in kultno popularnost, kar je vsaj zame bedast zasuk, ki film spravi še nižje.

Ocena: 3/10

 

Avtor IZTOK GARTNER, zapisano 16.08.2011 ob 05:15 pod recenzije. Lahko napišete komentar ali naredite trackback s svoje strani.

7 odgovorov na “Recenzije: Friends With Benefits, Midnight in Paris, The Beaver”
  1. agnestoro - 12.11.2011 ob 05:39

    Ne bom rekel, da je Midnight in Paris slab film, ker ni. Ima svoje lepe momente, svoje dobre štose, svoj krasen poklon Parizu, pa tudi očarljivo atmosfero in dobre igralske kreacije, kjer raztura tudi prepotentni Michael Sheen, s katerim Owenu Wilsonu, ki seveda igra Woodyja Allena, Rachel McAdams natakne rogove. Toda kot celota me vseeno ne navduši tako zelo, da bi spustil .

    Vse si povedal!!!! Delim!

  2. filmar - 13.03.2012 ob 13:16

    hehe si se malo uštel glede Woodya. Njega oskarji in ostale podobne nagrade nikoli niso brigale in ga nikoli ne bodo…Na stara leta se pa res ne bo spreminjal. Verjetno je šele nasledni dan v časopisu zvedel, da je spet dobil oskarja za scenarij :D

  3. IZTOK GARTNER - 13.03.2012 ob 23:40
    IZTOK GARTNER

    “Verjetno je šele nasledni dan v časopisu zvedel, da je spet dobil oskarja za scenarij”

    Dobra :)

  4. Recenzije: Get the Gringo, The Perfect Family « IZTOK GARTNER - 18.05.2012 ob 17:01

    [...] Edge of Darkness, ki ga je posnel leta 2010, je bil preveč rutiniran in hitro pozabljiv, The Beaver, ki ga je posnel lani, pa je bil tako zelo butast, da ni dobil niti prave kino distribucije. Je pa [...]

  5. Niko - 12.07.2012 ob 21:19

    Poglej si You will meet a tall dark stranger pa ne obremenjuj se z starimi klasikami od Woodya in rajši uživaj ker je tale film res hudičevo smešen scenarij je dober liki so odlično karakterizirani pa sami presežki od odlične igralske zasedbe res odlične igralkse kreacije :D

  6. IZTOK GARTNER - 13.07.2012 ob 07:27
    IZTOK GARTNER

    Že zdavnaj pogledal in me ni navdušil
    http://iztokgartner.blog.siol.net/2010/12/30/recenzije-you-will-meet-a-tall-dark-stranger-the-mysteries-of-pittsburg-cyrus-the-heavy/

    Žal ne morem mimo starih klasik, saj so mi dosti boljše od teh ta novih filmov, ki me v glavnem ne prepričajo.

  7. IZTOK faking GARTNER » Recenzija: To Rome With Love - 28.09.2012 ob 23:03

    [...] da ste spuščali dušo ob filmih Vicky Cristina Barcelona in Midnight in Paris, toda meni osebno je To Rome With Love dosti boljši, bolj izviren in zabavnejši film. Tisti pravi [...]

Na vrh

Komentiraj




Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !