Recenzije: Ekusute, Noriko no shokutaku

14.08.2011 ob 04:00

EKUSUTE

Tole je še ena totalno odfukana horor ekstravaganca Shiona Sona, tudi avtorja zajebano dobre mojstrovine Cold Fish, ki bo za vedno spremenila pogled na lasne podaljške. Jp, tole je film, po katerem nobena ženska ne bo več upala nositi podaljškov za lase. Prav ti so tokrat srhljivo morilsko orodje, ki vsako žensko, ki jih nosi, umorijo na zelo krute in za gledalce sila neprijetne načine. Drži, lasje silijo skozi oči in ranice na telesu, lasje rastejo iz jezika, lasje te pripopajo na strop in te med spanjem zadavijo. Kaj takšnega še nisem videl v nobenem drugem filmu, to si je lahko izmislil le japonski režiser Shion Sono, ki so mu tale filmčič čez lužo prodajali kot Exte: Hair Extensions. Prizori, kjer lasje divjajo, so enkratni, čeprav preterani, vseeno strašljivi, nelagodni, ogabni in divje zabavni. Kot zgodba bizarnega lasnega fetišista (fak, kako nor lik, fak, kako odštekano ga igra Ren Osugi), ki domov prinese truplo umorjenega dekleta in začne to morbidno lasno grozljivko, ko v lokalnem frizeraju prodaja njene lase, ki podivjano rastejo kljub temu, da je mrtva. Tip ima doma lasno simfonijo, pravo invazijo ponorelih črnih las, ki mu prepredejo celo stanovanje in napadejo vse tiste ženske, ki jih uporabijo za podaljške. Nor film, prava reariteta, ki ji boste v odklopu s težavo našli konkurenco.

Ocena: 8/10

NORIKO NO SHOKUTAKU

Noriko No Shokutaku, za angleško govoreči trg, Noriko’s Dinner Table, je film, kjer kontroverzni filmar Shion Sono močno pretirava z minutažo, ki znaša fatalno predolgih 159 minut, kar pomeni, da se gledalec med ogledom sicer zelo kompleksne, globoke, pretresljive in zanimive zgodbe večkrat pošteno dolgočasi. Toda celota vseeno učinkuje, celota je zelo premišljen, natančen in zanimivo sestavljen film, dejansko prednadaljevanje in nadaljevanje Sonovega filma Suicide Club iz leta 2001. Jp, Sono je posnel film, da bi pojasnil skrivnosti svojega prejšnjega filma, kar je nekaj tako norega in edinstvenega, da mu lahko samo čestitam. Je pa Noriko No Shokutaku tudi dobra moralka o negativnih vplivih interneta, ki večkrat zabriše meje z realnim svetom. Pa zgodba o slabih odnosih v moderni družini, o urbanosti modernega okolja, ki družinske člane popolnoma odtuji, in seveda zgodba o skrivnostnem klubu samomorilcev in firmi, ki ljudem pričara lažno realnost. Večplasten film, po eni strani popolnoma razumljivo tako zelo dolg, po drugi pa mu ravno ta prevelika minutaža vzame precej dinamike in učinka. Pa tudi nekaj težav boste imeli, da ga boste povsem dobro razumeli, saj je zelo zvit in zajebano misteriozen do samega konca, ko realnost ne prepozna več fikcije, ali še bolje, ko fikcija nima pojma, kdaj se znajde v realnosti. In tu je mladenka Noriko (Kazue Fukiishi), ki se zaradi dolgčasa v familiji priklopi v nek chatroom in se močno navduši nad eno izmed moderatork strani. Da se kmalu dobita tudi v živo in da Noriko zaradi tega od doma pobegne v Tokijo, kamor ji čez čas sledi še mlajpa sestra Yuka (Yuriko Yoshitaka), je seveda razumljivo in v kontekstu zgodbe o tem, da internet uspešno zamenja realnost oz. da pomeni skok iz nezanimive v atraktivnejšo realnost. Noriko se namreč nastani pri svoji novi spletni prijateljici Kumiko (Tsugumi), ki živi v povsem drugačnem okolju kot Noriko, kar je jasno, saj je vse skupaj zaigrano. Da ne bo pomote, ne v smislu virtualizacije kot v mnogih hollywoodskih scifijih, marveč v povsem realnem okolju, kjer so pač zaigrane le vloge oz. kjer članice spletne firme za svoje stranke igrajo žene in hčerke. Hm, le tega ne vem, ali je bila lažna tudi Kumikina familija, ali pa je šlo res za prave starše, ki so se pač imeli res radi in so že kar preveč doživeto kazali svojo dobro voljo. Kakorkoli že, Noriko No Shokutaku je brez dvoma zelo posebna, mestoma naporna in zanimiva dramska saga, ki gledalca kot celota ne pusti na cedilu, saj mu da misliti in odpira vprašanja še za en tak nor film, za tretje poglavje filma, ki bo pojasnil finte Suicide Cluba in Noriko No Shokutakuja. Glede na to, da je oba režiral Shion Sono, ni vrag, da se kaj takega kdaj v prihodnosti ne bo zgodilo tudi v resnici. Samo tako mi bo namreč jasno, kako lahko internet potegneš v realnost in še vedno misliš, da si v chatroomu, ali še bolje, v karakterju iz zaigrane situacije, kjer te ne zdrami niti prihod resničnega očeta, ki iz realnosti vdre v fikcijo. Sicer pa, jebeš realnost, kjer si moraš izmisliti tudi spomine iz otroštva. Prav to pa me nagiba k temu, da je bila zaigrana tudi Kumikina familija.

Ocena: 7/10

 

3 komentarjev na “Recenzije: Ekusute, Noriko no shokutaku”

  1. IZTOK GARTNER RAZMIŠLJA NAGLAS » Recenzija: Strange Circus pravi:

    [...] ki resda ni tako močna, veličastna in mojstrska kot pri Cold Fish, niti tako odfukana kot pri Ekusute, pa tudi ne tako globoka in kompleksna kot pri Noriko No Shokutaku, toda vseeno zanimiva, še vedno [...]

  2. Tina M Tina M pravi:

    Mogoče bi si prvega morala ogledati vsaka ženska, ki razmišlja o podaljških.. :)

  3. IZTOK GARTNER IZTOK GARTNER pravi:

    Če si ga ogleda, ne bo nikoli hotela podaljškov, ampak popolnoma obrito glavo :)

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !