Recenzije: Daydream Nation, Cold Fish (Tsumetai nettaigyo)

11.08.2011 ob 15:22

DAYDREAM NATION

Zanimivo posnet filmček, resda s klišejsko zgodbo uporniške najstnice (Kat Dennings), ki obnori svojega profesorja (Josh Lucas) in za hobi šmira še s sošolcem (Reece Thompson), toda narejen v dobri atmosferi in dovolj izvirno, da se gledalec ne dolgočasi. Pa tudi nekaj Davida Lyncha boste našli noter, neko tako Twin Peaks ozračje, še posebej pri skrivnostnih umorih, ki se dogajajo v bližnjem gozdu, kjer neznanec pobija mlada dekleta. Pohvaliti moram tudi spretno prepletanje večih sekvenc, ki jih kamera izmenjajoče postavlja pred gledalca in doseže kolaž zelo učinkovit prizorov. Pa tudi dobro mešanje komedije, drame in temačnega ozračja, kjer svojih pet minut ujame tudi Andie MacDowell, ki igra Thompsonovo mamo. Okej film, še posebej za režijski debi Michaela Goldbacha, ki se lahko razvije v sposobnega filmarja, če mu bodo le dali šanso.

Ocena: 6/10

COLD FISH

Cold Fish, v japonskem originalu, Tsumetai nettaigyo, je zelo zajeban film. Še bolj od korejskih mojstrovin, ki sem jih videl v zadnjem času. Ali drugače, Cold Fish je tako zelo zajeban, tako zelo morbiden, tako zelo moreč, tako zelo brutalen, tako zelo krvav, tako zelo bizaren, tako zelo črnohumoren in tako zelo ekspliciten, da The Chaser in Bedevilled v primerjavi z njim zgledata kot Disneyjevi risanki. Cold Fish je, če le kanček preteram, japonski Srpski film, zares divja, globoka, prepričljiva in odfukana zgodba o mladeniču Syamotu (Mitsuru Fukikoshi), ki pade v kremplje na videz prijaznega gospoda Murate (Denden), lastnika prestižne prodajalne akvarijskih ribic, ki je v resnici totalno zmešan psihopat, kriminalec in serijski morilec, ki svoje žrtve s pomočjo žene Aiko (Asuka Kurosawa) redno razkosava na vikendu, kot familija iz Teksaškega pokola z motorko, jebemtiš. Fak, kako bizarni, neprijetni, realistični in krvavi so ti prizori, kjer Murata in Aiko perverzno uživata med kosanjem trupel. Pa kako srhljivo gledalec občuti stisko in nelagodje ubogega Syamota, ki mora sodelovati pod prisilo, saj mu Murata grozi z umorom žene Taeko (Megumi Kagurazaka) in hčerke Mitsuko (Hikari Kajiwara). Jp, gledalec med vsem tem gravžem, ki večkrat meji že na splatter, dobi tudi presenetljivo kvalitetno filmsko izkušnjo, zelo dober žanrski film, ki prepriča z doživetimi in zahtevnimi igralskimi kreacijami, divjim tempom, s še bolj divjo atmosfero in z zavidanja vredno dramaturgijo. Pa tudi s šokantnimi prizori, ki nikakor niso primerni za nežnejše duše. Drži, Cold Fish je odlična predigra za Srpski film. Je eden najbolj udarnih azijskih filmov zadnjih let, ki je navdušil tudi številne kritike. Recimo Todda Browna, ki je zapisal: “One of the most powerful punishing works to come out of Japan.” Še kako prav ima, saj gre res za ultimativno štorijo o maščevanju, za šokantno karakterno preobrazbo glavnega junaka, ki s klimaksom, kateremu sledi še en klimaks, v prah sesuje tudi gledalca, ki komaj lovi sapo. Ali kot so zapisali pri Beyond Hollywoodu: “Dark, gory, easily one of the best film of the year. “ Tudi s tem se v celoti strinjam. Cold Fish, delo Shiona Sona, ki je posnel tudi Ekusute, grozljivko o podaljških za lase, je res temačno perfektna mojstrovina, ki vas ne bo pustila ravnodušne. Je vsaj tako divji kot Visitor Q Takashija Miikea, le da je boljši v izpovedni moči in rečeh, ki niso bizarna mineštra krvi, seksa, klanja in drobovja. In pozor, vsi ti umori so se zgodili tudi v resnici, kar pomeni, da scenarij ni izmišljen in da sta na Japonskem nekoč res živela zakonca Gen Sekine in Hiroko Kazama, ki sta zverinsko kosala ljudi in zabrisala mejo med smrtjo in užitkom. Ali kot je dobro zaključil Mark Olsen iz Village Voicea: “With his impulse to sensationalize, Japanese filmmaker Sion Sono broadcasts the internal minutiae of his characters as something bolder, transforming Cold Fish from an exploration of jealousy, desire, pride, ego, and personal disappointment into a perversely comic Grand Guignol. Sono’s sense of time and pacing is purely his own, drawn perhaps from his background with the idiosyncratic ebb and flow of poetry. Cold Fish is wild, head-turning, stomach-churning stuff, and it makes a bracing addition to the overstuffed canon of serial-killer cinema.” Točno tako, Sion Bono, še en Takashi Miike v bistvu, resda pada na senzacionalističen slog filmanja, toda pri tem vseeno ne pozabi na kvaliteto in na vse tisto, kar dober film loči od poceni pretiravanja.

Ocena: 9/10

 

3 komentarjev na “Recenzije: Daydream Nation, Cold Fish (Tsumetai nettaigyo)”

  1. IZTOK GARTNER RAZMIŠLJA NAGLAS » Recenzije: Ekusute, Noriko no shokutaku pravi:

    [...] še ena totalno odfukana horor ekstravaganca Shiona Sona, tudi avtorja zajebano dobre mojstrovine Cold Fish, ki bo za vedno spremenila pogled na lasne podaljške. Jp, tole je film, po katerem nobena ženska [...]

  2. IZTOK GARTNER RAZMIŠLJA NAGLAS » Recenzija: Strange Circus pravi:

    [...] depresivno in zajebano filmsko izkušnjo, ki resda ni tako močna, veličastna in mojstrska kot pri Cold Fish, niti tako odfukana kot pri Ekusute, pa tudi ne tako globoka in kompleksna kot pri Noriko No [...]

  3. Recenzije: I Saw the Devil (Akmareul boatda), Vampire Circus « IZTOK GARTNER pravi:

    [...] Schwarzeneggerja, je s filmom I Saw the Devil ujel špuro vrhunskih korejskih celovečercev kot so Cold Fish, Bedevilled, The Chaser in recimo The Host ter nas vrgel v dve uri in pol dolgo igro mačke in [...]

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !