Portret Stanleyja Kubricka

10.08.2011 ob 19:11

Stanley Kubrick (1928-1999) je bil genij, ki je filmsko umetnost dvignil na višji nivo. Inovator, vizionar, perfekcionist in control freak, ki je nekoč na skrivaj čekiral projekcije svojih filmov, da bi preveril, če jih kina vrtijo na pravilen način. Stanley Kubrick, ki je bil poročen trikrat, ni snemal le filmov, marveč umentnine, nepozabne klasike, ki še danes delujejo moderno, aktualno, kontroverzno in močno pred časom. Če rečemo, da je bil prav Kubrick najboljši režiser vseh časov, nas ne bo nihče gledal postrani. Po eni strani je škoda, da je bil tak perfekcionist, saj nam je dal premalo filmov, ker si je za vsakega vzel preveč časa. Še posebej na starejša leta, ko se je režije lotil le še po pomoti. Pa prepričan sem tudi, da prav noben njegov film v kina ni prišel tak kot si ga je izvirno zamislil. No ja, razen Odiseja 2001 mogoče, ki jo je itak v celoti razumel le on sam. Jp, Kubrick je večkrat snemal zelo zajebane in zahtevne filme, toda vedno jih je znal posneti tako, da so bili zanimivi tudi navadni raji. To je bil njegov čar, iz navadnih filmov je naredil mojstrovine, če prav pomislim.

"A film is - or should be - more like music than like fiction. It should be a progression of moods and feelings. The theme, what's behind the emotion, the meaning, all that comes later."

Prav imate, Kubrick je filme snemal kot bi igral partijo šaha, se pravi premišljeno, natančno, prebrisano in skrbno načrtovano. Nič čudnega, saj je bil njegov oče zagrizen šahist, ki ga je navdušil tudi za fotografijo, še eno Kubrickovo značilnost pri snemanju filmov. In hej, svoj prvi film Fear and Desire je leta 1953 finaciral prav z denarjem, ki ga je zaslužil s šahovskimi zmagami, drugega, ki mu je dal naslov Killer’s Kiss (film noir o boksarju, ki se zaljubi v barsko plesalko), pa je napolnil s podobami, ki so krasile tudi njegove foto eksperimente iz mladosti. In potem so prišle tri klasike, ki mu jih lahko zavida prav vsak režiser. Najprej The Killing, nato pa še Paths of Glory in Spartacus. Vrhunski filmi, še vedno. Dejansko bolj kot tisti, ki jih je posnel kasneje in po kateri je seveda bolj znan. The Killing je odlična in kompleksno sestavljena pripoved o bančnem ropu, brez katere ne bi Tarantino nikoli posnel filma Reservoir Dogs. Res dober film, zame tudi nekakšna reciklaža Rashomona, kjer vsi kriminalci povedo svojo zgodbo o ropu. Pa Paths of Glory, o kako odličen vojni film s Kirkom Douglasom je to. Nepozabna klasika, resno. Ne dogajanje na fronti, ampak drama o usodi treh vojakov, ki se za vedno vtisnejo v gledalčev spomin. In Spartacus, spet z Douglasom, zame eden najboljših zgodovinskih spektaklov vseh časov. Upal bi reči, da tudi najboljši Kubrickov film, pa četudi je v njem najmanj Kubricka, če povem čisto preprosto.

"The screen is a magic medium. It has such power that it can retain interest as it conveys emotions and moods that no other art form can hope to tackle."

In potem so se začela šestdeseta, ko je Kubrick že prakticiral te svoje dolge pavze med posameznimi projekti in nam dal le tri filme. Lolito, Dr. Strangelovea in Odisejo 2001. Strangelove, kjer blesti Peter Sellers, je poglavje zase, je vrhunska politična satira, ki pa premore precej preprostega slapsticka, da je zabavna tudi navadnim smrtnikom. Odličen film, tudi zato, ker Kubrick komedijo jemlje kot paranoični konspirativni triler. Nekoliko zadržan sem do Lolite, ki sicer ni slaba, a nikakor ni njegov najboljši film. Ima svoje momente, ki ji dobro pričara James Mason, toda kot celota danes deluje nekoliko zastarelo in premalo pogumno. Pa tudi Peter Sellers nekako ne gre najbolj v kontekst s svojim glupiranjem. Potem pa Odiseja, oh, ta odiseja, ta večen filmski misterij, ki ga še vedno ne štekam v celoti. Ki mi še vedno meša možgane. Kjer še vedno tuhtam kaj za vraga se je sploh dogajalo. Je pa zanimvo, da je film popolnoma flopnil, saj ga je zasenčil istega leta posneti Planet opic, toda kasneje je ratal legendaren. Je prelomnica v žanru znanstveno fantastičnega filma, ki se deli na čas pred in po Odiseji. Jp, Kubrick si je z Odisejo na novo izmislil film in posebne efekte ter pokazal, kaj vse dejansko lahko ponudi filmska umetnost.

"I've never achieved spectacular success with a film. My reputation has grown slowly. I suppose you could say that I'm a successful filmmaker - in that a number of people speak well of me. But none of my films have received unanimously positive reviews, and none have done blockbuster business."

Nato so prišla sedemdeseta, ko nam je Kubrick dal le dva filma. Peklensko pomarančo in Barryja Lyndona. S prvim je sesul tudi moje možgane in vsem ostalim režiserjem pokazal, kako se na veliko platno prenese ultimativni egotrip, sicer pa vrhunsko študijo nasilja v moderni družbi, kjer je Kubrick za vedno razčefukal tudi Kellyjev Ples v dežju. Divji film, s katerim se bi moral spoprijeti še enkrat, da bi znova začutil njegovo vrhunsko satiro in psihadelično atmosfero. Jasno, film so v Britaniji prepovedali, saj so ga razumeli kot glorifikacijo nasilja, Kubrick pa je padel v nemilost javnosti, ki mu je grozila celo s smrtjo. Nič čudnega, da je posnel tako malo filmov, če pa je imel take težave in če se ga je prijel tako zlovešč sloves. Pa tudi denarja niso prinašali njegovi filmi, kar je bil za studijske šefe seveda velik problem. Isto se je zgodilo z Lyndonom, ki prav tako ni navdušil gledalcev, ki pač niso tripali na atmosfersko in s posebnimi lečami posneto kostumsko dramo iz osemnajstega stoletja. Je bil pa film za Kubricka dokaj normalen, če prav pomislim.

"I don't think that writers or painters or filmmakers function because they have something they particularly want to say. They have something that they feel. And they like the art form; they like words, or the smell of paint, or celluloid and photographic images and working with actors. I don't think that any genuine artist has ever been oriented by some didactic point of view, even if he thought he was."

In ostanejo nam le še trije filmi, ki jih je Kubrick dokončal pred smrtjo. Leta 1980 je posnel enkratno grozljivko The Shining z Jackom Nicholsonom, ki jo brez slabe vesti uvrščam v sam vrh žanra. In pozor, Kubrick je bil prvi, ki je uporabil tako imenovano stadicam, kar je vrhunsko učinkovalo v prizoru, ko se mali Danny Lloyd fura z biciklom, kamera pa ga lovi od zadaj. Stephen King resda ni bil najbolj navdušen, saj je Kubrick zelo spremenil njegovo zgodbo, nekateri kritiki pa so očitali, da film ne zadovolji kot celota, toda moje mnenje ostaja, da je The Shining po Spartaku Kubrickov top film in ena izmed najbolj srhljivih grozljivk vseh časov. Zakaj potem vse do leta 1987, ko nam je dal Full Metal Jacket, ni posnel nobenega filma, pa četudi mu je dal Warneer Bros. popolno svobodo in lepo plačo, nimam pojma. Je pa škoda, da Jacket ni bil tako zelo dober, kot bi moral biti. Prvo polovico ja, drugo pa žal ne. Še posebej, če ga primerjamo s filmi Lovec na jelene, Apokalipsa zdaj in Platoon, nima osnovnih šans za zmago. Pa še malo tečen je bil Kubrick s temi svoji zahtevami, da film posname v Britaniji, kjer so bile ulice Londona slab nadomestek za Vietnam. Če bi hotel res dober film, bi moral na lokacijo, o tem ni dvoma. A bil je trmast, bil je samosvoj, bil je Kubrick. Pač legenda, mit, privid, če hočete. Ostanek časa, ki ga ni bilo več. Dejansko sploh ni več režiral, pa je bil še vedno top režiser. Verjetno tudi zato, ker se je vedno znova šušljalo, da pripravlja nov film. No in leta 1999 ga je res posnel. Svoj zadnji film, svoje slovo z naslovom Eyes Wide Shut, erotično dramsko ekstravaganco s Tomom Cruiseom in Nicole Kidman. Legenda o tem, kako je snemal, je večja od tega filma, ki pa sploh ni bil slab. Ni bil ravno velika vrnitev, toda bil je Kubrick, bil je film, ki ga ne bi znal na tak način posneti nihče drug. Da se mu je med snemanjem mešalo, ni nič novega. Posamezne prizore je ponavljal tudi po petdesetkrat, vse skupaj pa je trajalo leto in pol. Harvey Keitel, ki ga je nadomestil Sydney Pollack, je imel vsega dovolj in je odkorakal, Tom in Nicole pa sta zdržala turturo, kjer se je Kubrick izživljal še bolj kot se je Hitchcock izživljal nad svojimi filmskimi blondinkami. Genij pač, nimaš kaj.

"To make a film entirely by yourself, which initially I did, you may not have to know very much about anything else, but you must know about photography."

2001-a-space-odyssey/
the-shining/
spartacus/
a-clockwork-orange/

 

11 komentarjev na “Portret Stanleyja Kubricka”

  1. Andrej pravi:

    Ne bi si mogel želeti boljšega zapisa. Enkratno.

  2. IZTOK GARTNER IZTOK GARTNER pravi:

    Lepo, da si zadovoljen :)
    Je pa zajebano pisati o takem geniju, saj mu enstavno nisem kos :)

  3. AndrejM pravi:

    Meni pa je Full Metal Jacket bil zelo v redu, čeprav se z npr. Lovcem na jelene vseeno ne more primerjati. Je pa Kubrick po mnenju snovalcev in zagovornikov teorij zarot režiral prvi človekov pristanek na Luni, ki naj bi se nikoli ne zgodil v resnici.

  4. IZTOK GARTNER IZTOK GARTNER pravi:

    Samo on bi bil dovolj nor za kaj takega :)

  5. IZTOK GARTNER RAZMIŠLJA NAGLAS » Recenzija: The Tree of Life pravi:

    [...] in morda celo najboljši film Terrencea Malicka, izgleda tako, kot da bi ga skupaj režirala Stanley Kubrick in Andrej Tarkovski. To ni le film, to je ultimativna simbolika, metafizika in ezoterika. Vizualno [...]

  6. Andrej pravi:

    Danes sem ponovno prebral tale zapis, ki sem ga “naročil” in naletel na izredno zanimiv komentar o tem, da naj bi Kubeick režiral postanek na Luni. In sem malo pobrskal po internetu in našel tole:

    Premer Lune je 237.000 milj. V Kubrickovem filmu The Shining je število tiste scary sobe 237, ampak v Kingovem romanu 217.

    Danny v eni sceni nosi pulover s sliko Apoola 13.

    All work and no play, kot tipka Jack naj bi se pravzaprav prebralo A11 (all).

    Plišasti medvedki v filmu (ki jih je ogromno) naj bi predstavljali Sovjete.

    In vse to naj bi bilo skrito v grozljivki The Shining. Naklučje?

  7. IZTOK GARTNER IZTOK GARTNER pravi:

    Verjetno teorija zarote in provokacija, ki je Kubricku zviševala rejting, ko je lenaril in ni počel nič, je pa res, da bi bil lahko prav on takrat dovolj nor za kaj takega.

  8. IZTOK faking GARTNER » Arhiv Bloga » Ko se zmeša oboževalcem pravi:

    [...] Capper drli: “I’m Chucky. Chucky wants to play.” Nič manj nori niso bili fani Kurbickove Peklenske pomaranče, ki so najprej ubili brezdomca, nato pa še majhnega dečka. Po vzoru [...]

  9. IZTOK faking GARTNER » Recenzija: Cloud Atlas pravi:

    [...] in vse tiste najbolj banalne povezave med posameznimi zgodbami in časovnimi obdobji. To je scena Stanleyja Kurbicka in Odiseje 2001, pa scena prej omenjenega Terrencea Malicka in filma The Tree of Life, pa filma [...]

  10. Guy Pearce pravi:

    Če je Hitchcock god of cinema, je Kubrick njegov god. Genij, pri katerem je vsak njegov film, ki si ga pogledaš, boljši od prejšnjega. Vsak njegov film lahko postaviš v leto 2014, pa bo ta še vedno prekleto daleč pred časom.

  11. IZTOK GARTNER IZTOK GARTNER pravi:

    No ja, za Hitcha lahko rečeš isto :)
    Je pa res, da je bil Kubrick vizionar, to pa.
    Odiseja 2001 pa itak nerazumljiva in pred časom pa če jo gledaš stokrat :)

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !