Kulti in klasike iz arhiva

8.08.2011 ob 03:27

DAVID COPPERFIELD (zda 1935, drama, r: George Cukor, i: Freddie Bartholomew, Frank Lawton, W.C. Fields, Lionel Barrymore, Basil Rathbone, Madge Evans, Maureen O’Sullivan, Elizabeth Allan, Lewis Stone, Edna May, Elsa Lanchester) Dolgočasna, razvlečena, fatalno predolga in zastarela Dickensova klasika, ki je svojčas veljala za najboljši film studia MGM. Zgodbica o fantku Davidu Copperfieldu (igra ga veliki otroški superzvezdnik Freddie Bartholomew), ki mora po smrti očeta trpeti ponižanja zlobnega očima (Basil Rathbone), po smrti mamice (Elizabeth Allan) pa odpotovati v London, kjer ga prijazno sprejme njegova teta (Edna May), se začne kot Oliver Twist, ali če hočete, kot Tom Sawyer, nadaljuje kot ena izmed komedij W.C. Fieldsa in konča kot tipična hollywoodska romanca, kjer mladenič šele na koncu ugotovi, da je vseskozi ljubil svojo dolgoletno prijateljico.

Ocena: 2/10

null

HEROES SHED NO TEARS (hong kong 1986, akcija, r: John Woo, i: Eddy Ko, Ching-Ying Lam, Chau Sang Lau, Yuet Sang Chin, Doo Hee Jang) Sto odstotna adrenalinska mojstrovina. John Woo, maestro iz Hong konga, nam je že leta 1983 (film je štartal šele tri leta kasneje, saj je moral do uspeha klasike A Better Tomorrow čakati na distributerja) serviral tole zares divjo, močno, ostro, dinamično, natančno, razgibano in direktno akcijsko pustolovščino, ki nima časa za pavzo. Ki nima časa za ničesar drugega kot za metke, pesti, zaplete, razplete in za baletni razčefuk. Za zgodbo o skupini Kitajcev, ki ujamejo mamilaškega kralja in se potem spopadejo z njegovimi plačanci. Za tekočo, skulirano, kvalitetno in spolirano avanturo, ki ji čas ne more do živega. In ko gledalec med metki, krvjo in nasiljem zagleda sinčka glavnega junaka, ki dobro ve, da heroji ne jočejo, zašteka, da gleda mojstrovino. Čisto klasiko žanra, ki ga ni več. No ja, ki ga ni v Hollywoodu nikoli bilo. Pa četudi John Woo tam že nekaj let snema nove filme.

Ocena: 9/10

null

THE JERK (zda 1979, komedija, r: Carl Reiner, i: Steve Martin, Bernadette Peters, Catlin Adams, Mabel King, Richard Ward, Dick Anthony Williams, Bill Macy, M. Emmet Walsh, Carl Reiner) Forrest Gump. The Jerk, sicer prva glavna vloga komika Stevea Martina, še vedno ujame korak s časom in nas zabava s svojim neobičajnim, parodičnim in absurdnim humorjem. Z zgodbo o bedačku, o malce manj bistremu Navinu R. Johnsonu, temnopoltem belcu, ki izumi stojala za očala, se spremeni v milijonarja, izgubi nedolžnost s cirkuško artistko, se zaljubi v Bernadette Peters in počne vse tisto, kar je mnogo let kasneje počel Forrest Gump. Njegov veliko bolj znani sodobnik, ki ga je kot veste igral Tom Hanks. Cela vrsta nepozabnih gagov, nekaj klasičnih dilaogov in dokaz, da med genijem in idiotom ni prav nobene razlike. Oba se namreč postavita v vrsto in čakata na svoj trenutek.

Ocena: 7/10

null

LA MORTADELLA (italija in francija 1971, komedija, r: Mario Monicelli, i: Sophia Loren, William Devane, Gigi Proietti, Beeson Carroll, David Doyle, Danny DeVito, Susan Sarandon) O ženski, ki je švercala mortadelo. La Mortadella, sicer razvlečena in premalokrat zabavna farsa o Italijanki (Sophia Loren), ki ji ameriški cariniki ne dovolijo, da bi čez mejo nesla svojo veliko mortadelo, svoje edino poročno darilo, si velja zapomniti le po dejstvu, da stranski vlogici odigrata rosno mladi, komaj 27 letni Danny DeVito, in še mlajša, komaj 25 letna Susan Sarandon. Pač zgodba o času, ko so bile salame bolj nevarne od bomb.

Ocena: 2/10

null

NASHVILLE (zda 1975, glasbena drama, r: Robert Altman, i: Keith Carradine, Henry Gibson, Ronee Blakley, Lily Tomlin, Gwen Welles, Geraldine Chaplin, Shelley Duvall, Barbara Baxley, Barbara Harris, Michael Murphy, Karen Black, Ned Beatty, Scott Glenn, Jeff Goldblum, Keenan Wynn, Elliott Gould, Julie Christie) Pogled v drobovje country industrije. Nashville, glavno mesto country glasbe, kamor jo mahne 24 različnih likov, 24 s slavo in močjo obsedenih posameznikov, ki jih režiser Robert Altman obrača pet dni zapored. Country ikona Haven Hamilton (Henry Gibson), ki ima politične ambicije. Njegova varovanka Barbara Jean (za oskarja nominirana Ronee Blakley), ki jo matrajo živčni zlomi. Zvezdniški Tom (Keith Carradine, ki je za svojo I’m Easy je snel oskarja), ki v posteljo spravi osamljeno gospel pevko Linneo Reese (za oskarja nominirana Lily Tomlin). Pogumna Sueleen Gay (Gwen Welles), ki se mora ne nekem nastopu zaradi poraznih pevskih sposobnosti sleči do golega. Zmedena Albuquerque (Barbara Harris), ki pobegne svojemu možu in hoče postati zvezda. Pohotna L.A. Joan (Shelley Duvall), ki hoče v posteljo z vsakim znanim glasbenikom in se požvižga na svojo hudo bolno ter v postelji ležečo teto. Zagnana BCC novinarka Opal (Geraldine Chaplin). Vzhajajoča zvezda Connie White (Karen Black), ki nadomešča bolno Barbaro Jean. Politični guru John Triplette (Michael Murphy), ki hoče s pomočjo koncerta pridobiti volivce za svojega kandidata. In Elliott Gould ter Julie Christie, ki igrata sama sebe in z užitkom pozirata kameri. Zares pestra paleta posameznikov, ki jih Altman resda spretno vodi skoraj tri ure in pokaže izjemen smisel za sestavljanje različnih koščkov celote, ki pa jo vendarle zmatra predolga minutaža in nekaj prizorov, ki pošteno dolgočasijo gledalca. Je bil pa samo Altman dovolj pogumen, ali še bolje, nor, da je po aferi Watergate in porazu v Vietnamu posnel takšen film, takšno pikro ogledalo ameriški družbi, kjer med politiko in šovbiznisom ni nobene razlike.

Ocena: 5/10

null

THE TWELVE CHAIRS (zda 1970, komedija, r: Mel Brooks, i: Frank Langella, Ron Moody, Dom DeLouise, Mel Brooks) To, kar je Woody Allen leta 1975 počel v filmu Love and Death, je Mel Brooks pet let pred tem počel v filmu The Twelve Chairs. Vzemite Zaklad Sierre Madre, ga ruknite v Rusijo, dodajte dvanajst stolov in slapstick komedijo, pa boste dobili izjemno svežo, dinamično, zabavno ter domiselno komedijo, ki jo je Mel Brooks posnel med filmoma The Producers in Blazing Saddles. In to v bivši Jugi, kjer je imel hude težave s statisti, ki niso znali angleškega jezika. Zgodba o diamantih, ki so skriti v enem izmed dvanajstih stolov, zgodba o koncu ruskega cesarstva, ki ga je zdelala revolucija, in zgodba o bivšem aristokratu (Ron Moody), elegantnem popotniku (Frank Langella) ter hinavskemu duhovniku (Dom DeLouise), ki iščejo diamante in živčno razbijajo stole.

Ocena: 7/10

null

CLAUDINE (zda 1974, komična drama, r: John Berry, i: Diahann Carroll, James Earl Jones, Lawrence Hilton-Jacobs, Tamu Blackwell) Smetar James Earl Jones za zaljubi v žensko s šestimi otroki. Diahann Carroll, ki se je Slovenci najbolj spomnimo po maratonski seriji Dinastija, je Claudine, pogumna, odločna in pridna ženska iz geta, ki so ji moški zapustili šest otrok. Šest napornih pamžev, ki jih ne bi obvladal niti Steve Martin iz filma Količinski popust. Nič čudnega, da njena najstarejša hčerka zanosi že pri štirinajstih in da si njen najstarejši sin pri osemnajstih plača vazektomijo. In potem pride James Earl Jones, očarljivi smetar, pravi temnopolti možakar, ki jo odklopi. Ki jo povabi na toplo kopel, šampanjec, romantiko in seks. Ki v njej prebudi pozabljeno čustvo ljubezni in ki navduši tudi njene otroke. Vse dokler ga ne zdela preživnina. Plačilo za stare grehe, za njegove tri otroke, ki živijo pri njegovih dveh bivših ženah. Nadvse očarljiva, gledljiva in tekoča komična drama, ki ji čas ne more do živega. In pozor, Diahann Carroll je bila tudi v resnici poročena najmanj petkrat.

Ocena: 8/10

null

IL DESERTO ROSSO (italija in francija 1964, drama, r: Michelangelo Antonioni, i: Monica Vitti, Richard Harris, Carlo Chionetti, Xenia Valderi, Rita Renoir) O depresivki, ki je ne odreši niti seks. Il Deserto Roso, sicer beneški zlati lev, se spozna na depresijo. Na počasne kadre in na še bolj počasne dialoge, ki padajo iz ust Monice Vitti, ženske v krizi, ki vse od prometne nesreče ne najde več nasmeha, zadovoljstva in dober volje. Kljub temu, da jo zapeljuje mladi inženir Richard Harris in da se za nekaj uric znajde celo sredi svingerske zabave. Ženska je ugasnila. Miselno in telesno. Tako kot tale film, čez katerega se bodo brez težav spravili samo najbolj goreči oboževalci Michelangela Antonionija. Je pa vseeno zanimivo, da je Antonioni prvič uporabil barve, predvsem za svoje artistične fantazje, ki pestijo tudi glavno junakinjo. Nekakšen realističen scifi, če prav pomislim. Čisti art, prenaporen za navadnega smrtnika.

Ocena: 2/10

null

SORODNI ZAPISI:

kulti-in-klasike-iz-arhiva

kulti-in-klasike iz arhiva/

 

4 komentarjev na “Kulti in klasike iz arhiva”

  1. Andrej pravi:

    The twelve chairs je po mojem mneju boljša od Love and death, moram pa priznati, da sem velik oboževalec Mel Brooksa, Woody Allen pa mi gre v skoraj vseh filmih na živce.

  2. IZTOK GARTNER IZTOK GARTNER pravi:

    Hm, meni pa je Allen vrhunsko zabaven bil v teh svojih zgodnjih parodijah, pa ta njegova faca, očala in kravžl lasje, da dol padeš, pa genialne štose je imel. Škoda, da se je potem zresnil.
    Brooks pa itak super, meni pa najboljši v Space Balls in History of the World. Pa tudi v High Anxiety in Blazing Saddles. Škoda, da ne snema več, očitno so ga zmatrala leta, saj je bil že v Draculi precej izven forme za res dobre štose.

  3. Andrej pravi:

    Od Brooksovih štosov si bom vedno najbolj zapomnil parodije na Osmega potnik, ko mu iz trebuha prileze tisti zajebani alien.

    “Oh, not you, again!”

    Za crknit zabavno, a še zabavnejši mi je bil trio ZAZ.

  4. IZTOK GARTNER IZTOK GARTNER pravi:

    In zapoje Hello my baby kot tista žaba iz risanke :)
    Legendaren štos.

    ZAZ pa itak nad vsemi, ja, Top Secret, Airplane, Gola Pištola, Hot Shots. Brooks je bil njihov učitelj, potem pa so ga brez dvoma presegli.

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !