Kulti in klasike iz arhiva

6.08.2011 ob 04:20

PAD ITALIJE (hrvaška 1981, drama, r: Lordan Zafranović, i: Daniel Olbrychski, Ena Begović, Gorica Popović, Bata Živojinović, Frano Lasić, Mirjana Karanović) Elegantna grofica Veronika (Ena Begović) se sredi vojne vihre zaljubi v partizana. Padec Italije je zgodba o partizanih, fašistih, ustaših, ljubezni, maščevanju, nasilju in izdajstvu, ki jo režiser Lordan Zafranović, tudi avtor zelo brutalnega filma Okupacija v 26 slikah, vodi spretno, gledljivo, učinkovito in prodorno, se pravi tako, da si gledalec za vedno zapomni nekatere sekvence. Zgodba govori o partizanu, ki mora pa ukazu partije ustreliti svojega brata, ki se je zaljubil v neko sumljivo deklino, ki po mnenju nadrejenih škoduje njegovemu delu. Prav zato je srhljivo, da se potem tudi on zaljubi v nič manj sumljivo grofico Eno Begović, ki pride na obisk v mesto, kar pomeni, da ga dajejo hudi občutki krivde. In tu je dobro vkomponirano ozadje, kjer mesto nadzorujejo Italijani, ki kmalu kapitulirajo, po hitrem veselju meščanov pa na sceno pridejo Nemci in ustaši, ki vrnejo milo za drago. Pad Italije je krvava, direktna, divja, avtentična in romantična štorija, ki pa jo je čas do danes že malce nagrizel.

Ocena: 6/10


CALIGULA (zda 1979, erotična drama, r: Tinto Brass, i: Malcolm McDowell, Peter O’Toole, Helen Mirren, John Gielgud, Teresa Ann Savoy, Guido Mannari) Prvi, zadnji in verjetno edini zares pravi film o razuzdanem življenju Rimljanov. To je on, rimski cesar Caligula (igra ga Malcolm McDowell), ljubitelj orgij, incesta, gejevskih perverzij, zoofilije in jemanja nedolžnosti, ki je šel na živce vsem članom senata in njihove žene spreminjal v prostitutke. No ja, tako vsaj pravi tale film, prvi, zadnji in edini zares pravi visokoproračunski, za 15 milijonov dolarjev posneti »art pornič«, ki se je že leta 1979 spremenil v enega najbolj zloglasnih in kontroverznih filmov vseh časov. Tudi zato, ker je Tinto Brass, ta guru erotičnih filmov, v stranske vloge dobil celo Petra O’Toolea in John Gielguda, ki sta povedala, da nista imela pojma, da bodo v filmu tudi pornografski prizori, ki naj bi jih Brass dodal naknadno. Toda film je flopnil, tako hudo, da je moral producent Bob Guccione plačevati kinodvoranam, da so ga sploh vrtele. Da ga je kdo sploh šel gledat na velika platna. Jp, to je film, ki so se ga odpovedali vsi, tudi cenjeni scenarist Gore Vidal, ki ga je seveda bolela glava, ko je videl kaj je nastalo iz osnovne ideje, kjer je stari Rim izgledal kot kaka dežela orienta. Pa vendar, Caligula ima kljub temu nekaj dobrih momentov, recimo Helen Mirren v vlogi princese Caesonie, pa O’Toolea in Gielguda, ki svoje delo opravita povsem zadovoljivo, pa razkošne kostume, zanimivo scenografijo in neko posebno atmosfero, ki jo krona še dobra glasbena podlaga. Caligula, ali pa Caligola, kakor hočete, je torej kult, ki ni kult, je edinstven filmski eksperiment, ki kljub zmešnjavi, pretirani brutalnosti in eksplicitnim perverzijam kot celota nekako zvozi do konca in gledalca hočeš nočeš potegne v razuzdan in nemoralen svet starih Rimljanov.

Ocena: 6/10

null

IN LIKE FLINT (zda 1967, kriminalna komedija, r: Gordon Douglas, i: James Coburn, Lee J. Cobb, Jean Hale, Andrew Duggan) Zelo bledo in dolgočasno nadaljevanje prvega Flinta, kjer hoče skupina feministk zavladati našemu planetu. Strel v prazno, ki ga rešuje samo kot vedno karizmatični James Coburn. Jp, to je bil konec izjemno popularne franšize, ki ni nikdar postala prava franšiza, saj je Coburn dejal, da ima dovolj, kar je bila huda napaka, ker ga je nato čakala vrsta zelo slabih in hitro pozabljenih filmčkov.

Ocena: 2/10

null

THE SPLIT (zda 1968, kriminalka, r: Gordon Flemyng, i: Jim Brown, Ernest Borgnine, Gene Hackman, Donald Sutherland, Diahann Carroll, Julie Harris, Jack Klugman, Warren Oates, James Whitmore) Zelo solidna kriminalka o skupini nepridipravov, ki med nogometno tekmo oropajo stadion in se potem zaradi nesrečnega spleta okoliščin pobijejo med sabo. Jim Brown vodi skupino kriminalcev, ki kot za šalo oropajo stadion. Pohlepa ni, fairplay deluje, denar pa že čaka na pravično razdelitev. Vse dokler nek zmešan hišnik ne umori Brownove punce in ne ukrade denarja, kar sproži sume pri njegovi ekipi, ki je prepričana, da jih hoče Bornw prinesti okoli. Še vedno zelo gledljiva, prepričljiva, originalna in z izvrstno igralsko ekipo nafilana kriminalka, ki za konec prišpara enega najbolj šokantnih prizorov vseh časov.

Ocena: 8/10

null

THE LAST RUN (zda 1971, kriminalka, r: Richard Fleischer, i: George C. Scott, Tony Mushante, Trish Van Devere, Colleen Dewhurst) Dolgočasna in razvlečena zgodba o ostarelem gangsterju (George C.Scott), ki mlademu pobeglemu kaznjencu (Tony Mushante) pomaga zbežati v Francijo. George C. Scott igra možakarja, ki je bil nekoč zaradi svojega mojstrskega dirkanja po cestah nepogrešljivi del raznih kriminalnih tolp. In možakarja, ki se po devetih letih penzije znajde v osebnostni krizi, kar pomeni, da si zaželi vrnitve, da bi samemu sebi spet dokazal, da še vedno obvlada. Zgodba se resda sliši okej, toda žal je narejena zelo površno, statično in premalo atraktivno. Tako, da lahko oko na tale film vržete le, če res ni drugega.

Ocena: 3/10

null

PASSION (francija 1982, drama, r: Jean-Luc Godard, i: Isabelle Huppert, Hanna Schygulla, Michel Piccoli) Film, ki mu manjka vse tisto, kar je imel Le Mepris, katerega je Godard posnel že leta 1963. Film v filmu, potrata odlične igralske ekipe, ki na Poljskem poskuša posneti film z naslovom Passion, intimno prijateljevanje producentov, igralcev, scenaristov in režiserja, dolgčas, nerazumljivi kadri in avtor, ki je izgubil karizmo svojih prejšnjih celovečercev.

Ocena: 2/10

null

JOE KIDD (zda 1972, vestern, r: John Sturges, i: Clint Eastwood, Robert Duvall, John Saxon, Don Stroud, Stella Garcia) Izjemno dolgočasna štorija o kavboju Clintu Eastwoodu, ki na željo bogatega veleposestnika Roberta Duvalla začne lov na mehiškega bandita. Stvar je jasna, Joe Kidd je eden najslabših filmov starega dobrega Clinta. Je vestern, ki je že na začetku sedemdesetih deloval močno za časom. Kljub temu, da ga je režiral legendarni John Sturges, ki ga je režiral tako, kot da je v penziji.

Ocena: 2/10

null

TOPKAPI (zda 1964, komedija, r: Jules Dassin, i: Melina Mercouri, Peter Ustinov, Maximilian Schell, Robert Morley, Akim Tamiroff) Oslovsko poziranje mednarodnih filmskih zvezdnikov. Skupina roparjev, diamantni istambulski nož, navihana Melina Mercouri, sicer takratna resnična žena režiserja Julesa Dassina, in oskar za Petra Ustinova, ki si ga po mojem mnenju nikakor ni zaslužil. Tale film mi je res strel v prazno, je predolga, dolgočasna, nezanimiva in prav nič zabavna pustolovska kriminalka, ki je iz meni neznanih razlogov pobrala toliko slave.

Ocena: 2/10

null

AI NO BOREI (japonska 1978, drama, r: Nagisa Oshima, i: Tatsuya Fuji, Kazuko Yoshiyuki, Takahiro Tamura, Takuzo Kawatani) Film, ki mu manjka vse tisto, kar je imel Ai No Corrida, znamenito Cesarstvo čutil, ki ga je Nagisa Oshima posnel dve leti prej. Ai No Borei, ki je v Cannesu prejel nagrado za režijo, ki ga bomo proglasili za rezervno verzijo ameriške klasike Poštar zvoni samo dvakrat in za film, ki si ne upa pokazati skoraj ničesar, je večkrat dolgočasna, nezanimiva, razvlečena, a kljub temu globoka in čustvena štorija o dveh ljubimcih, Toyoji (Tatsuya Fuji) in Seki (Kazuko Yoshiyuki), ki stran spravita njenega moža Gisabura (Takahiro Tamura), kateri se potem vrne kot duh in ju začne strašiti. Širši javnosti skoraj nepoznan celovečerec, ki so ga nekateri zamenjali z njegovim veliko bolj provokativnim predhodnikom iz leta 1976.

Ocena: 3/10


INSIDE DAISY CLOVER (usa 1966, dramska komedija, r: Robert Mulligan, i: Natalie Wood, Robert Redford, Christopher Plummer, Ruth Gordon, Roddy McDowall) Dolgočasna biografija izmišljene Daisy Clover, ki naj bi ponazarjala Judy Garland, ali če hočete, tudi Natalie Wood. Zelo zabaven začetek, kjer uporniška najstnica Natalie Wood debatira s svojo zmedeno materjo Ruth Gordon, se kmalu spremeni v razvlečeno in bedasto hollywoodsko zgodbico o vzponu rosno mlade igralke, še ene zvezdniške »girl next door«, ki se zaradi vročega temperamenta ne more nikoli zares vklopiti v zvezdniško mašinerijo. Med snemanjem filmov ji glavo zmeša očarljivi Robert Redford, ki jo na poročno noč pusti zaradi drugega moškega, saj ugotovi, da je gej, med depresijami pa jo tolaži izkušeni producent Christopher Plummer, ki kmalu postane še njen ljubimec. Je bil vrtoglavi vzpon prave Natalie Wood torej ravno tako le blef? Jasno, kaj pa ste mislili.

Ocena: 3/10


DEKALOG 5 (poljska 1988, drama, r: Krzysztof Kieslowski, i: Miroslaw Baka, Krzysztof  Globisz, Jan Tesarz) Peta in najbolj znana zgodbica iz znamenitega Dekaloga, desetih zapovedi Krzysztofa Kieslowskega. Dekalog 5, znan tudi kot Kratki film o ubijanju, več kot mojstrsko pokaže človekovo željo po prepovedanem, potlačeno strast zganjanja nesramnih vragolij, ki se pri najbolj drznih posameznikih končajo z brutalnim umorom. Prav imate, brez  Dekaloga  5 ne bi Oliver Stone nikdar posnel Rojenih morilcev, mi pa ne bi nikoli zares izvedeli, da bi vsak človek postal morilec, če ga za to ne bi kaznovali. Odličen film, za vse večne čase.

Ocena: 8/10

null

A BRIDGE TOO FAR (anglija 1977, vojaški, r: Richard Attenborough, i: Sean Connery, Dirk Bogarde, Michael Caine, Anthony Hopkins, Gene Hackman, James Caan, Laurence Olivier, Edward Fox, Elliott Gould, Ryan O’Neal, Robert Redford, Liv Ullmann, Hardy Kruger, Maximilian Schell, Arthur Hill, Jeremy Kemp, Denholm Elliott) Legendarni desant zavezniških sil na znameniti Arnhem na Nizozemskem, s katerim so hoteli drugo svetovno vojno končati že za božič. Tri ure dolga vojaška ekstravaganca režiserja filma Gandhi, je sicer dovolj prepričljiva, da zvezdniki izgledajo le kot filmski liki. Zgodovinsko dovolj natančna, da ne pozabi niti na eno samo hišo v okolici Arnhema. Dovolj realna, da Angleži, Američani, Nemci, Nizozemci in Poljaki govorijo vsak svoj jezik. In dovolj dinamična, da gledalca ne uspava. Toda kaj, ko jo kljub temu zdelajo predolga minutaža, statičnost in sterilnost dramaturgije. Jp, to je vojaška operacija, naj bi vojno končala že septembra 1944. Ko je njen oče, veliki vojskovodja Montgomery, za svojega ameriškega prijatelja Eisenhowerja, Monty, kmalu ugotovil, da ga je polomil in da so njegove zavezniške sile utrpele hude žrtve, pa je bilo seveda že prepozno. Ko so ga potem vprašali, kaj za vraga se je zgodilo, pa je resda pojasnil, da je operacija v 90 odstotkih povsem uspela, kar je jasno, saj so se na njegovi strani borili tudi Sean Connery, Gene Hackman, Ryan O’Neil, Michael Caine, Robert Redford, James Caan, Elliott Gould in Dirk Bogarde. Pa vendar, kurčevi most je bil zanje vseeno predaleč, Richard Attenborough pa je moral na večno slavo počakati do začetka osemdesetih, ko nam je dal nepozabnega Gandija.

Ocena: 5/10

null

THE MAN WITH THE GOLDEN ARM (zda 1955, drama, r: Otto Preminger, i: Frank Sinatra, Kim Novak, Eleanor Parker, Darren McGavin, Arnold Stang, Doro Merande) Izvrstni Frank Sinatra je bivši mamilaš, ki zaradi nesrečnega spleta okoliščin znova poseže po drogi. Dve leti pred dramo A Hatful of Rain, kjer je bil mamilaš Don Murray, mnogo let zelo dobrim filmom The Boost, kjer je mamila žrl James Woods in še več let pred kultnim Trainspottingom, v katerem so mamila žrli vsi, je imel podoben problem tudi legendarni Frank Sinatra, ki se po šestih mesecih zdravljenja vrne v domači kraj in vsem sveto obljubi, da je svoje heroinske dni pustil daleč za sabo. Njegova žena Eleanor Parker je tečna invalidka na vozičku, njegova soseda pa je platinasta Kim Novak. Nič čudnega, da se znova spoprijatelji z zlato heroinsko iglo, da še vedno dila karte v lokalnem baru in da zavrne možnost, da bi postal uspešen bobnar v obetavni skupini. Izredno prepričljiva, učinkovita in neponovljiva mamilaška drama, ki je staremu dobremu Franku povsem po krivici prinesla samo nominacijo. In gospod Otto Preminger, ki režira tako dobro, da boste komaj lovili sapo.

Ocena: 8/10

null

KING OF KINGS (zda 1961, drama, r: Nicholas Ray, i: Jeffrey Hunter, Robert Ryan, Rip Torn, Siobhan McKenna, Hurd Hatfield, Viveca Lindfors, Rita Gam, Brigid Bazlen, Harry Guardino, Orson Welles) Oče, odpusti jim, saj ne vedo kaj delajo. Jezus kot kanibal, ki je svojim dvanajstim apostolom na zadnji večerji ponudil telo in kri. Jezus kot optimist, ki uči, da bo pastirja čakalo 99 ovac, medtem ko se bo odpravil iskat eno samo. Jezus kot bedak, ki svojim učencem razlaga, da naj bodo zviti kot kače in mirni kot golobi, kar Juda seveda vzame dobesedno in ga izda. In seveda, Jezus kot James Dean, upornik brez razloga in z razlogom. Dolgočasna ekranizacija Biblije, ki blefira, da se kar kadi. Vizualno resda lepa in pravljična, toda tako zelo prazna in puhla, da boste komaj verjeli. Le pridiga o grehu in pokori, ki jo znajo veliko bolje izpeljati celo vaški duhovniki.

Ocena: 2/10

null

THE LONG GOODBYE (zda 1973, kriminalka, r: Robert Altman, i: Elliott Gould, Sterling Hayden, Nina Van Pallandt, Henry Gibson, Mark Rydell, Jim Bouton, David Arkin, Warren Berlinger, Arnold Schwarzenegger, David Carradine) Za tiste, ki med filmi radi zaspite že na začetku. Zagotovo daleč najslabši Philip Marlowe (Elliott Gould) vseh časov, ki zaživi samo takrat, ko majico sleče klorofilni Arnold Schwarzenegger, takrat še Arnold Strong. Legendarni privatni detektiv svojemu prijatelju pomaga čez Mehiško mejo, dan kasneje pa izve, da je ta isti prijatelj umoril svojo ženo in si potem razstrelil možgane. Ker ga policija osumi sodelovanja, mora raziskati ozadje dogodka in se ukvarjati s pijanim pisateljem (Sterling Hyden), njegovo ženo (Nina Van Pellandt), nasilnim gangsterjem (Mark Rydell) in čudaškim zdravnikom (Henry Gibson). Sedemdeseta je kot Marlowe torej ujel samo Robert Mitchum v filmu Farewell My Lovely, kjer je miniaturno vlogico igral tudi Sylvester Stallone. Okej, Altman je resda posnel drugačnega Marlowea, toda eksperiment ni uspel. Eksperiment je le dolgočasen, nezanimiv in brezvezen krimič, ki ga zadaj pusti celo enako slabi Marlowe z Jamesom Garnerjem. Altman je zgodbo iz petdesetih prestavil v sedemdeseta, kar je vsaj zame usodna napak in strel v temo, kakor tudi razčefuk klišejev samega lika, ki ga prikaže kot luzerja, ki želi zajebati celo svojo mačko. Ne vem no, ampak nekatere reči so pač svetinja, ki jih ne gre spreminjati.

Ocena: 2/10

null

HARD COUNTRY (zda 1981, drama, r: David Greene, i: Jan-Michael Vincent, Kim Basinger, Michael Parks, Gailard Sartain, Daryl Hannah, Richard Moll, Lewis Van Bergen, Ted Neeley) Rezervna verzija filma Urban Cowboy, kjer je Travolto zamenjal Jan-Michael Vincent, Debro Winger pa Kim Basinger, ki je hotela iz Teksasa v Los Angeles oditi že v tv filmu Katie:Portrait of a Centerfold iz leta 1978. Kim Basinger, ki mora tokrat za spremembo tudi igrati, je Jodie, zdolgočasena telefonistka, katera sanjari, da bo nekega dne odpotovala v Kalifornio in postala stevardesa. Njen mož Kyle je ne posluša in raje popiva po lokalnih barih, kar je jasno, saj sta doma v Teksasu, državi, kjer se možje požvižgajo na vse. Ko ga da na čevelj, se vendarle strezni, letalo za Kalifornio pa je seveda že v zraku.

Ocena: 5/10

null

THE DEVILS (anglija 1971, drama, r: Ken Russell, i: Oliver Reed, Vanessa Redgrave, Dudley Sutton, Max Adrian, Gemma Jones, Murray Melvin, Michael Gothard) Najboljši film vedno kontroverznega Kena Russella, kjer duhovnika Oliverja Reeda sežigejo na grmadi. Oliver Reed je duhovnik Urbain Grandier, pohotni, jebaški in divji dvoličnež, ki v katarzo spravi tudi zapeto in pohabljeno nuno Jeanne (Vanessa Redgrave). In ker ga nesrečnica ne more dobiti v živo, o njem ves čas sanjari in sesa njegovo kri. Vse dokler njene blodnje ne pridejo v javnost, kar spretno izrabijo možje zloglasnega kardinala Richelieuja, ki nič hudega slutečega duhovnika obtožijo sodelovanja s hudičem. Možak jim gre namreč na živce, ker jim je pokvaril politične plane in potegnil z ljudstvom Louduna. Oliver Reed in Vanessa Redgrave, ki sta se zaradi svojih vlog za vedno zamerila Italijanom, igrata bolje kot kdajkoli, Ken Russell režira kot mešanica boga in hudiča, mi pa smo dobili enega najbolj presunljivih, šokantnih, pretresljivih, ostrih, morbidnih (šarlatanska doktorja neko žensko zdravita s piki sršenov, Vanessa Redgrave si s križem razreže dlan in bruha, kasneje jo klistirajo z orjaško injekcijo, iz lobanje lezejo črvi, Oliverju Reedu razmesarijo noge, režejo jezik in scvrejo obraz, duhovnik posili izmučeno nuno) in nepopustljivih filmov vseh časov, ki si upa vse tisto, kar ni pred njim in po njem upal nihče več. The Crucible, Braveheart in Sommersby so bili za v vrtec, The Devils pa udari kruto realnost in gledalca sesuje v prah. Nič čudnega, da je bil Oliver Reed tako zelo jezen na kardinala Richelieuja tudi v filmu Trije mušketirji.

Ocena: 10/10

null

SORODNI ZAPISI:

kulti-in-klasike iz arhiva/

 

5 komentarjev na “Kulti in klasike iz arhiva”

  1. Knox pravi:

    Zanimivo kako nihče ne mara The Long Goodbye kljub izjemni kinematografiji in briljantni satiri na 50 detektivke. Ajde, ni ravno mojstrovina samo totalno sranje je pa malce prehudo reči

  2. IZTOK GARTNER IZTOK GARTNER pravi:

    Četudi sem ga nazadnje gledal kakih 10 ali še več let nazaj, dvomim, da bi mi bil kaj bolj všeč. Altman me na splošno ni nikoli navdušil, da bi ravno dušo spustil. Razen redkih izjem seveda.

  3. Zmagovalci Oskarjev: Christopher Plummer « IZTOK GARTNER pravi:

    [...] še na The Fall of the Roman Empire in pogojno še na The Night of the Generals, Battle of Britain, Inside Daisy Clover in recimo Aces High, če končam z njegovimi zgodnjimi vlogami. Kot sem že dejal, Plummer v mladih [...]

  4. Andrej pravi:

    Vau, rimejk Caligule pride ven to leto! Glede na to, da je Caligula eden mojih najljubših filmov vseh časov, nadaljevanje, ki ga je posnel Joe D’Amato pa je tudi kul, na nov del komaj čakam. Pa režira ga Tinto Brass. Sicer ne vem kakšen budget imajo, ampak zdi se kul.

  5. IZTOK GARTNER IZTOK GARTNER pravi:

    Če misliš na film Chi ha ucciso Caligola?, za katerega dvomim, da bo ravno neko pravo nadaljevanje, potem je budžet 6 milijonov evrov. Bo pa to po kar dolgi pavzi očitno velika vrnitev Tinta Brassa.

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !