Grossmann 2011: Šišanje, The Devil Rides Out, Dangerous Seductress, Morgane et ses nymphes

1.08.2011 ob 01:29

ŠIŠANJE

Šišanje, ki ga je posnel režiser Stevan Filipović, je lep dokaz, da se da za mali denar posneti odličen film, če so zraven pravi ljudje, ki imajo ideje, filing in talent. Ki obvladajo rokovanje s kamero, montažo in atmosfero in ki znajo dobrim igralcem v usta vtakniti prepričljive dialoge. Četudi gre za srbsko inačico filma American History X, ki ji lahko rečemo kar Serbian History X, film učinkuje sto na uro in mu tega ne gre zameriti, saj premore dovolj svežih zasukov, da gledalec pade v dogajanje in nemo spremlja šokantno zgodbo, ki svojo osnovno idejo mulca, ki se iz vzornega učenca spremeni v nevarnega in blaznega skinheda, nadgradi še  iz večih vidikov in servira kompleksno ter srhljivo realistično študijo današnje srbske mladine. Okej, tu so klišeji nacijev in skinsov, pa klišeji filmov o nogometnih huliganih (recimo Green Street Hooligans), pa finte policajev, ki prebrisano in pokvarjeno hendlajo kriminalce, pa prijemi filmov, kjer pizdarije na ulicah pašejo tudi politični eliti, toda Šišanje vse to združi v super celoto in predstavi zgodbo, ki zares učinkuje. Ki gledalca stresa z vsakim novim prizorom in skorajda dokumentaristično niza vrhunske sekvence. In tu je glavni junak Novica (Nikola Rakočević), nadarjeni matematik in vzorni dijak, ki pade po vpliv sošolca Relje (Viktor Savić), karizmatičnega skinheda, ki mu podari Hitlerjev Mein Kampf in ga vključi v svoje naci društvo, kjer je treba sovražiti cigane, geje in Hrvate. Toda pozor, Relja je le pozer, le lokalni frajer, ki nacije fura za imidž, kar pomeni, da ga preseneti, da Novica vse skupaj vzame preveč zares in hoče začeti revolucijo, da torej iz besed pride na dejanja in do smrti prebuta nekega cigota. To je enkraten zasuk, to je tisto, kar tale film dela za presežek kljub znani temi. Odlični so tudi ostali liki, recimo profesor (Dragan Mićanović) matematike, ki Novici pove, da naj umora ne prijavi policiji, saj si ne sme uničiti življenja. Pa policist Nikola Kojo, ki mu odgovarja, da se na ulici dogajajo pizdarije in da mularija dela zdraho na nogometnih tekmah. Pa ostareli filozof Predrag Ejdus, ki sanja o veliki Srbiji in Novico in Reljo svojim akademikom predstavi kot mlada junaka. Pa mladenka Mina (Bojana Novaković), ki se za Novico zagreje zaradi tega, ker za razliko od Relje misli resno. Pa tudi policistka Lidija (Nataša Tapušković), ki ne more verjeti, da je njen kolega tako flegmatičen in da mu je dejansko vseeno za usodo vseh teh mladih ljudi na srbskih ulicah. Ma vsi so super, vsi so dobro zastavljeni in vrhunsko odigrani, vsi s svojimi dejanji pretresejo gledalca, ker delujejo resnično in tako, da jim res verjamemo. Prav to je odlika tega filma. Verjamemo mu vse, kar nam pokaže. Vse se nas dotakne, vse se nam zdi hudičevo srhljivo. Odličen film, ki daje misliti. Ki straši s kruto realnostjo. Ki nam pove, da je srbska mladina zavozila in da so nogometni navijači le podaljšek državljanske vojne iz devetdesetih. Da vojna torej še ni končana in da so nacionalistične pizdarije bolj aktualne kot kdajkoli prej. Da torej Miloševičev režim še zdaleč ni preteklost, ampak da mnogi Srbi še vedno sanjajo o veliki Srbiji, kjer ne bo prostora za nikogar, ki ne bo prave “barve”. Šokanten film, tako zelo, da ga ni pametno zavrteti kakemu nacionalistu niti v Sloveniji, kaj šele v Srbiji. Pa tako dobro odigran, da sem komaj lovil sapo.

Ocena: 8/10

THE DEVIL RIDES OUT

Tole resda ni Rosemary’s Baby, toda vseeno gre za povsem dostojno grozljivko o okultizmu, demonih in hudiču, kjer, pozor, pozor, Christoper Lee, ki je istega leta posnel še štiri druge filme, igra good guyja, čemur se je na Grossmannu smejal tudi Phillip Bergson, voditelj master classa z Leejem. Dobra atmosfera kot pri vseh filmih studia Hammer, dobra režija kot pri vseh filmih Terencea Fisherja, ki je Leeja seveda režiral tudi v Draculi. Pa presenetljivo učinkovito posnete cestne dirke, kjer se glavni junaki preganjajo med seboj. Pa tudi srha in straha je dovolj, da gledalec ne ostane ravnodušen, kar je jasno, saj gre za sekto, ki se igra s črno magijo in kliče hudiča. Najboljši so seveda prizori, kjer se Lee, tokrat gospod Duc de Richleau, bori proti luciferjevim silam, kjer svoje prijatelje skuša obvarovati pred zloveščim Mocato (Charles Gray), ki vodi hudičev kult, kjer v “krog zaupanja” spravi vse znance in skuša preprečiti napad črne magije in Mocatovo hipnotično nadvlado. Napet in dovolj prepričljivo narejen film, kjer gledalca nestrpno zanima kaj se bo zgodilo v naslednjem prizoru. Še posebej, ko pride do zapletov s hipnozo, se pravi, ko začneta v hudiča verjeti tudi Simon in Tanith (Patrick Mower, Nike Arrighi), najmlajša junaka filma, ki ju Mocata obrača kot za šalo. Lee je na Grossmannu povedal, da mu mnogi znanci iz sveta filma namigujejo, da je tale grozljivka vredna rimejka, da bi bil sposoben še vedno igrati glavno vlogo in da je bil prizor, kjer grozljivi jezdec pokaže svojo glavo, povsem nepotreben, saj bi bil dovolj strašljiv že sam konj. Dober izdelek, ki mu čas ne more do živega. In eden redkih filmov studia Hammer, kjer Lee igra good guyja, kar je vredno še posebne pozornosti.

Ocena: 7/10

DANGEROUS SEDUCTRESS

Če se ne motim, je tole moja prva indonezijsko filipinska grozljivka, čisti treš, ki obeta samo v uvodu, ko iz groba prileze starodavna čarovnica, ki ji skuša nek pes odgrizniti okostnjaško nogo, ona pa mu za kazen odseka glavo. To je dobro, to je poosebitev takele B robe, to je razlog, da imajo taki filmi svojo publiko, svoje zagrete fane, ki ubijajo za take prizore kot sem ga opisal. Žal je vse ostalo preslabo celo za B robo. Če ne slabo, pa dolgočasno, nezanimivo in premalo odfukano. Pač zgodba o starodavni čarovnici, ki obsede neko mladenko (Tonya Lawson), ki potem pobije vse moške, kateri se ji pustijo zapeljati. Pač film, kjer je zares dober le tagline s postra.

Ocena: 3/10

MORGANE ET SES NYMPHES

Izjemno dolgočasna soft core eksplotacija, kjer se dve mladenki (Mireille Saunin, Michele Perello) znajdeta na gradu zloglasne čarovnice Morgane (Dominique Delpierre), ki jima da dve možnosti. Prvič, da postaneta njeni nimfeti, drugič, da ju zapre v ječo z ostarelimi baburami. Slab film, ki niza neskončne in grozljivo razvlečene prizore sterilnega lezbičnega petinga, kjer bodo tudi najbolj zagreti ljubitelji eksplotacije zadremali že na začetku. Kul je le bizarni grbavec Gurth (Alfred Baillou), vse ostalo je nezanimivo, infantilno, brez atmosfere in brez kančka groze, se pravi zelo slaba izbira za Grossmanna, če me že vprašate za mnenje. Od neštetih erotičnih grozljivk, ki so jih posneli v sedemdesetih, je prav Morgana et ses Nymphes ena izmed najbolj dolgočasnih in takih, da bi se je sramoval celo Jesus Franco, jebemti.

Ocena: 2/10

 

2 komentarjev na “Grossmann 2011: Šišanje, The Devil Rides Out, Dangerous Seductress, Morgane et ses nymphes”

  1. Grossmann 2011: Menahem Golan, legenda, ki mi je ukradla mladost « IZTOK GARTNER pravi:

    [...] « Grossmann 2011: Šišanje, The Devil Rides Out, Dangerous Seductress, Morgane et ses nymphes Grossmann 2011: Moj petkov obisk [...]

  2. IZTOK faking GARTNER » Grossmann 2012: Tito i ja pravi:

    [...] od lastnih staršev. In tu je Zoran (Dimitrije Vojnov, zdaj priznani scenarist filmov kot so Šišanje in Doktor Rej i djavoli), mali debelušni deček, ki zmaga na natečaju z naslovom “Da li [...]

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !