Grossmann 2011: Rasputin: The Mad Monk

28.07.2011 ob 20:14

RASPUTIN: THE MAD MONK

Jp, na Grossmanna je prišel tudi gospod Christopher Lee. Ne zajebavam, resno, ta hip, ko tole pišem, se Lee sprehaja po Ljutomeru, kar je nekaj takoj fenomenalnega in dih vzemajočega, da komaj dojemam. Organizatorji so ga, če se ne motim, pecali že leta 2009, letos pa jim je uspelo, kar si zasluži globok poklon in en jebeno konkreten give me five. Lee, ki jih šteje že skoraj devetdeset, je legenda v pravem pomenu besede, je živ spomenik na zlate čase filma, je karizma, ki vse mlade mulce še vedno zasenči kljub visoki starosti, pa četudi k nam pride v smešnem klobuku in kavbojkah. Ne me jebat, no, Christoper madrfaking Lee je v Sloveniji, v Ljutomeru, na Grossmannovem festivalu filma in vina 2011, kjer so mu seveda pripravili tudi kratko retrospektivo. Pri njem je to zelo zajebano, saj ima preveč dobrih in kultnih filmov, pa četudi je še vedno najbolj znan kot Dracula. No ja, mlada generacija ga pozna kot Sarumana in Dookuja iz Gospodarja prstanov in Vojne zvezd, mi stari prdci pa ga poleg Dracule ne bomo pozabili kot Scaramange iz bondiade Mož z zlato pištolo, kot lorda Summerisleja iz The Wicker Mana, kot Henryja Baskervillesa iz The Hound of Baskervilles in recimo še iz filmov The Curse of Frankenstein, The Mummy, The Face of Fu Manchu in The Three Musketeers. Pa ta njegov glas, jebemti, mitsko že zaradi tega. Četudi bi bil samo glas, bi bil enaka legenda, ker je bil še stas, pa je še večji, še bolj prepoznaven, še bolj kuten, še bolj veličasten, še bolj neponovljiv in prepoznaven, zdaj pa tudi na obisku v Sloveniji, na Grossmannu, kjer so se med drugim odločili tudi za rolanje njegovega filma Rasputin: The Mad Monk, ki ga je leta 1966 posnel Don Sharp, ki je leto dni pred tem Leeja režiral tudi v filmu The Face of Fu Manchu. In le kdo bi bil bolj primeren za legendarnega Rasputina (super članek o njem najdete tukaj) kot prav Christoper Lee, ki ga je, če se malo pošalim, verjetno poznal tudi osebno. Rasputin me je od nekdaj zelo zanimal, predvsem zaradi svoje enigmatične osebnosti, kjer še danes ne vem, kaj je bilo res, kaj pa so si izmislili, da bi iz njega napravili večjo legendo. Je bil res tak plejer kot pravijo Boney M (“Ra ra Rasputin lover of the Russian queen, there was a cat that really was gone, ra ra Rasputin Russia’s greatest love machine, it was a shame how he carried on”), je imel res tako močan vpliv na ruskem dvoru, je imel res nadnaravne sposobnosti, ga res ni bilo mogoče ubiti, so ga sploh ubili, je bil v resnici hudič in tako dalje in tako dalje. Velika uganka, resno. Pa izjemno karizmatičen in vizualno zlovešč možakar, ki je znal očitno res začarati že s pogledom. Kot Christopher Lee, ki ga v temle filmu, sicer prosto po Prešernu narejeni biografiji, seveda igra izjemno doživeto in z guštom.

Kaj točno naj bi bil Rasputin, film izvrstno pokaže že v zelo dobrem in udarnem uvodnem prizoru, kjer neki hudo bolni ženski ne more pomagati niti zdravnik. V bajto seveda stopi Rasputin, ki jo ozdravi z dotikom svojih rok, od njenega moža, sicer šefa krčme, kjer se uvod dogaja, pa za plačilo zahteva le litre vina in divjo zabavo, kjer v njegovem objemu na seniku konča tudi krčmarjeva hčerka, kar seveda ni všeč njenemu fantu, ki se z Rasputinom zaplete v nevaren pretep, kateremu sledi še želja po splošnem linču ostalih gostov krčme, kar pomeni, da Rasputin pobegne skoti streho in odjezdi v neznano. Točno tak je bil ta skrivnostni ruski menih, enkrat priljubljen, drugič osovražen, enkrat prijazen, drugič pa zloben in preračunčjiv, vedno pa nekaj posebnega, drugačnega in takšnega, da nihče ni mogel ostati ravnodušen. Odlični sta tudi naslednji dve sekvenci, tista, kjer se Rasputin znajde pred vrhovnim duhovnikom (Joss Ackland) svoje škofije in mu jezno pojasni, da ima v rokah posebno moč, ki jo misli uporabljati (jp, duhovnik je prepričan, da mu moči ni dal bog, ampak hudič), pa tista, kjer v pivskem tekmovanju popolnoma osmeši nekega doktorja in ponosno ter samopašno zapleše pred številnimi gosti, kjer so tudi člani ruske kraljeve familije, tudi grofica Sonia (Barbara “”The First Leading Lady of British Horror” Shelley, sicer pa znanka iz Leejevega Dracula: Prince of Darkness), ki malce kasneje seveda konča v njegovi postelji in pred tem faše še klofuto. Lee je v teh prizorih enkraten, Lee Rasputina res skine v nulo, kot radi rečemo. Pa filmu se več kot pozna, da za njim stoji studio Hammer, tako glede scenografije in atmosfere. Lee kot Rasputim resda pozira in ima v glavi, da je spet vampir, toda ko je treba, ga tudi igra. S pogledi, dialogi in s telesno mimiko. Še posebej v trenutku, ko pošteka, da ga lahko Sonia spravi na ruski dvor in da mora z njo ravnati lepo, ne pa kot s potrošno robo, no ja, vsaj do trenutka, ko jo potrebuje. In prav Sonia ga pod hipnozo res spravi do same cesarice (Renee Asherson), ki pade po njegov vpliv, kar je jasno, saj ji ozdravi sina. Drži, tole dejansko ni Rasputinova biografija, ampak film, ki pač napihne njegovo legendo in ga predstavi skozi zelo atraktivno dogajanje. Film, ki Rasputina obvlada in ga prikaže točno tako kot je zapisan v raznih urbanih legendah. Tekoč, gledljiv, razgiban in karizmatičen film, ki mu čas ne more do živega. Narejen iz mnogih zelo dobrih prizorov, ki se odlično sestavijo v prepričljivo celoto in gledalca posrkajo v dogajanje zloglasnega antijunaka. Z živce parajočim vrhuncem na koncu, ko se nadenj spravi tudi doktor Zargo, ki ga izvrstno odigra Richard Pasco. In ko smo že pri sepremljevalni ekipi, vsi po vrsti so super, tudi Francis Matthews kot Ivan, tudi Dinsdale Landen kot Peter. Rasputin: The Mad Monk, ki ga je včeraj na Grossmannu v živo napovedal Christopher Lee, je tako še vedno zelo dobra, prepričljiva, nepozabna in gledljiva filmska izkušnja, ki ji, kot sem že povedal, čas ne more do živega, ali še bolje, ki ji čas, v katerem se snemajo same slabe grozljivke, celo koristi.

Ocena: 8/10

 

2 komentarjev na “Grossmann 2011: Rasputin: The Mad Monk”

  1. Pepi Pepi pravi:

    Pomoje si je šefe prov bucket list sestavu:

    pet v heavy metal bendu; kljukca
    posnet film z Martinom Scorseseom; kljukca
    izdat svoj album; kljukca
    še enkrat zaigrat Sarumana; kljukca

    Res… Kralj. Take je treba spoštvt. Ravno zadnjič se je javil s snemanja Hobita. V 13 minut dolgem posnetku, je Lee v zadnjih petih sekundah povedal stavek… Samo en stavek. In ta stavek je bil dovolj, da pod videom(na youtube) prevladujejo komentarji tipa “OMG, it’s Christopher Lee!” To ti je karizma, stari.

  2. IZTOK GARTNER IZTOK GARTNER pravi:

    Pa dobit BAFTO za življenjsko delo, kljukca.
    Pa pridet v Slovenijo na Grossmanna, kljukca :)

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !