Grossmann 2011: American Ninja

28.07.2011 ob 22:59

AMERICAN NINJA

Četudi tale film, ta kultna akcijsko borilna klasika moje mladosti, izvirno ni bil planiran za retrospektivo Menahema Golana, lahko rečem, da je povsem uspešno nadomestil film Enter the Ninja, ki je seveda prav tako nastal pod Golanovo taktirko. Prav American Ninja je namreč Golanov zaščitni znak, eden najbolj prepoznavnih filmov studia Cannon, pod katerega se je kot režiser podpisal Sam Firstenberg, tudi avtor filma Avenging Force, kjer je bil prav tako glavni Michael Dudikoff. Firstenberg, tudi avtor drugega dela filma Breakin’, ki je Dudikoffa izbral med dva tisoč kandidati in zavrnil celo idejo, da bi vlogo marinca Joea Armstronga igral Chuck Norris, je bil v osemdesetih specialist za take filme. Za takele nizkobudžetne akcijske pizdarije, kjer se je pod njegovo taktirko nabralo tudi kar precej filmov o ninjah, recimo Revenge of the Ninja in Ninja III: The Domination, kjer je bil glavni Sho Kosugi. No, sedaj je bil prvič glavni Michael Dudikoff, ki jih je v času Ameriške ninje dopolnil trideset in se čez noč in po zaslugi Menahema Golana seveda spremenil v veliko zvezdo osemdesetih. Jp, Dudikoff, ki je potem igral še v Platoon Leader in River of Death in se kot Joe Armstrong vrnil še v drugem in četrtem nadaljevanju franšize, je bil tako lep, da mu ni bilo treba znati igrati. Ali še bolje, da se mu ni bilo treba znati niti pretepati, če sem iskren. Ne boste verjeli, toda Golan in Firstenberg sta ga za glavno vlogo izbrala kljub temu, da ni imel pojma o borilnih veščinah in se je vsega, kar je pokazal, pač naučil med snemanjem. Jebat ga, tako je delal kultni Golan. Imel je idejo, posnel je idejo. Vedno vsaj tako dobro, da je studio Cannon letel zelo visoko, Golan & Globus pa sta na leto nekoč posnela celo štirideset različnih filmov, ki so vsi po vrsti prinesli dobiček.

In tole je Ameriški ninja, film moje mladosti, ki je bil nekaj časa kriv za željo, da tudi sam postanem ninja ali vsaj Michael madrfakin Dudikoff, ki ga Firstenberg že v uvodnih prizorih, ko prvič pokaže kaj zmore, prebuta nekaj ninj glavnega negativca (tipa kličejo Black Star Ninja, igra pa ga Tadashi Yamashita, ki je bil ninja tudi v filmih The Octagon in The Shinobi Ninja) in se v gozdu preoblači s hčerko (Judie Aronson, ki po tejle vlogi ni ujela filmske kariere in je pikirala na tv) svojega nadrejenega, servira kot nov seksualni simbol. Jp, ne le kot novega akcijskega junaka, marveč kot dečkota, ki bo všeč dekletom, ki bodo hotela Golanove filme zaradi tega gledati skupaj s svojimi fanti. Če sem iskren, lahko rečem, da Dudikoff sploh ni slab v tejle vlogi. Da je točno tak kot se od njega in od filmov Menahema Golana pričakuje. Če bi bil drugačen, ne bi funkcioniral tako dobro, verjemite. Zelo skulirano mu asistira tudi Steve James, ki je nekaj podobnega počel tudi Chucku Norrisu v filmu The Delta Force, se z Dudikoffom srečal še v Avenging Force in v drugem delu Ameriške Ninje ter bil glavni tudi v filmu Riverbend, ki ga je prav tako režiral Sam Firstenberg, če ostanem v kontekstu akcijskih filmov. Prav narednik Curtis Jackson, ki iz Dudikoffa pred pretepom spravi stavek: “Don’t push it,” je verjetno njegova najbolj prepoznavna in udarna vloga. Pa dober spomin na igralca, ki je pri vsega 41-ih umrl za rakom, kar sem pisal že pri recenziji filma The Delta Force. Pustimo trivio, gremo na film, ki za vedno ostaja super spomin na kičasta osemdeseta, povsem okej akcijska pretepačina, sicer pa zgodba o ameriškem marincu, edinemu belopoltemu ninji (kot vojno siroto ga je učil Azijski mojster Shinyuki, ki ga odigra John Fuijoka), ki se znajde v ameriški vojni bazi na Filipinih in se  skupaj z vojaki svoje čete zoprstavi lokalnim kriminalcem, upornikom in četi ninj, ki jo vodi prej omenjeni Black Star Ninja, kateri v njem prvi prepozna mojstra borilnih veščin. Za take vrste film je čisto okej tudi zgodba samotarja, ki ne mara, da ga gnjavijo in se v vse skupaj vmeša samo zaradi spleta okoliščin, pa tudi zato, ker se na prvi pogled zaljubi v prej omenjeno hčerko svojega nadrejenega. Ljubezenska zgodba torej, kjer resda malce šepajo prav akcijski in pretepaški in prizori, kar pa za celoten učinek in filing, ki ga daje tale film, ni usodno. Zabaven film, če ga le gledamo na pravi način in ne težimo s kvaliteto in nekimi nepotrebnimi očitki, ki nimajo pri taki jebeni nostalgiji iz osemdesetih kaj iskati in jih omenjajo le totalni bebci. Tudi s takimi filmi sem rasel, taki filmi so iz mene naredili gledalca, ki zna take filme gledati in vrednotiti v pravem kontekstu.  Pa muska mi je še vedno všeč, taka kičasta in ravno pravšnja za B akcije iz osemdesetih. Golan je znal, jebemti, da je znal. In American ninja je esenca tega, kar je znal. Če bi bil pikico bolj kvaliteten, bi bil namreč totalno zanič in ne bi nikoli postal tak kulten film, ki ga tudi danes še vedno rad pogledam in se spomnim svojega ranega otroštva.

Ocena: 7/10

 

3 komentarjev na “Grossmann 2011: American Ninja”

  1. zelda pravi:

    Meni sta samo dobra Ameriška Ninja 1 in 2, v kateri je igral Michael Dudikoff, kasnejši filmi na to temo pa mi sploh niso bili dobri, oziroma me igralci niso pritegnili. Prav tako mi Dudikoff ni bil všeč, ko sem ga videla še v nekaj drugih filmih.

  2. IZTOK GARTNER IZTOK GARTNER pravi:

    Meni je zares kul samo enka, če se ne motim, pa so jih posneli pet. Dudikoff je trojko izpustil, potem pa se je vrnil še v štirki.

  3. IZTOK GARTNER RAZMIŠLJA NAGLAS » Grossmann 2011: Menahem Golan, legenda, ki mi je ukradla mladost pravi:

    [...] Blood Sport in Jeana Claudea Van Dammea. Pa Breakin in Adolpha Quinonesa ter Michaela Chambersa. Pa Ameriškega ninjo in Michaela Dudikoffa ter Stevea Jamesa. Pa The Delta Force in Missing in Action ter Chucka [...]

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !