Kulti in klasike iz arhiva

26.07.2011 ob 02:15

PEEPING TOM (anglija 1960, triler, r: Michael Powell, i: Carl Boehm, Moira Shaearer, Anna Massry, Maxime Audley) Nekoč kontroverzno in prepovedano, danes dolgočasno in premalo intrigantno. Peeping Tom je pretresljiva zgodba o filmskem snemalcu Marku (Carl Boehm), ki svoje žrtve pred  brutalnim  umorom posname s kamero. Še več, ki svoje žrtve s kamero tudi umori in jim tik pred poslednjih vzdihom zarola njihovo smrt. Vem, da tale film velja za kultno mojstrovino, za prelomen in cenjen filmski izlet, toda mene ne prepriča, ampak me pusti hladnega. Kljub divji kameri in izjemno mračni atmosferi, ki gledalca sesujeta v prah. To je Strange Days štirideset let prej, film, ki so ga niso upali v originalni verziji pokazati nikjer na svetu, in seveda film, ki je za vedno uničil kariero režiserja Michaela Powella, ki mu niso nikoli odpustili takšnega nemoralnega ekscesa.

Ocena: 4/10

HERBIE GOES TO MONTE CARLO (zda 1977, komedija, r: Vincent McEveety, i: Dean Jones, Don Knotts, Julie Sommars, Roy Kinnear, Jacques Marin) Tretja avantura nepozabnega hrošča, ki jo tokrat mahne na dirko v Monte Carlo in v svoj rezervoar skrije šest milijonov dolarjev vreden diamant. To je on, avtohtoni folksfagen, Disneyjev love bug, popularni hrošč, legendarni Herbie, ki razmišlja s svojo glavo, s svojo mašino, akumulatorjem, brisalci, vodo in kolesi. Ko se zaljubi v seksi lancio, podivja. Ko ga poljubi moški, pa zafarba. Herbie kot gej? Zakaj pa ne. Še sreča, da so ga v osemdesetih poslali v pokoj, saj bi ga zagotovo pokopal aids. Simpatično.

Ocena: 6/10

WHAT’S UP TIGER LILY? (zda 1966, komedija, r: Woody Allen, i: Tatsuya Mihashi, Miya Hana, Eiko Wakabayashi, Tadao Nakamura) Debi Woodyja Allena. Okej, Woody Allen je leta 1966 resda oral ledino, ko je tretjerazrednemu japonskemu filmu dodal ameriške dialoge in vohunsko zgodbo spremenil v lov na solatni preliv, toda njegovi štosi so ostali na ravni predšolskega otroka, se pravi na ravni, ki nikakor ni obljubljala komičnega genija in avtorja mojstrovin Take the Money and Run, Bananas, Love and Death, Sleeper in Everything You Always Wanted to Know About Sex.

Ocena: 2/10

GOSTA BERLINGS SAGA (švedska 1924, drama, r: Mauritz Stiller, i: Lars Hanson, Greta Garbo, Gerda Lundeqvist, Otto Elg-Lundberg) Fatalno predolga, več kot tri ure trajajoča, skrajno dolgočasna, razvlečena, nejasna, pretirano zapletena in nezanimiva štorija o duhovniku, ki podleže alkoholu in grofici Greti Garbo. Gosta Berlings Saga, ki so jo prodajali tudi kot The Atonement Of Gosta Berling, The Legend of Gosta Berling, The Saga of Gosta Berling in The Story of Gosta Berling, kakšni dve uri zapored niza različne junake, njihove usode in številne zaplete, nam končno izda osnovno zgodbo duhovnika Goste Berlinga (Lars Hanson), njegovih kavalirjev in hinavske majorice ter pade pod težo dejstva, da mora postati prelomen film švedske kinematografije.

Ocena: 2/10

THE LETTER (zda 1982, dramski triler, r: John Erman, i: Lee Remick, Jack Thompson, Ronald Pickup, Christopher Cazenove, Ian McShane) Dolgočasen, razvlečen in mrtev rimejk istoimenskega filma iz leta 1940, kjer je glavno vlogo igrala Bette Davis. Lee Remick je Leslie Crosbie, ženska, ki nekega dni hladnokrvno poči svojega ljubimca in odvetniku ter možu natvezi zgodbo o domnevnem posilstvu. Okej, toda kaj, ko jo izda sporno pismo, košček papirja, ki zgodbo obrne na glavo.

Ocena: 2/10

TESS (francija&anglija 1979, drama, r: Roman Polanski, i: Nastassja Kinski, Peter Firth, Leigh Lawson, John Collin, Rosemary Martin) Grozljivo predolga, prepočasna in premalo zanimiva zgodbica o revni mladenki, ki hoče postati aristokratka. Nastassja Kinski je Tess, revna dečva, ki se po naročilu svojih staršev fura na lažen imidž sorodnice bogatega aristokrata in za darilo dobi posilstvo ter spontani splav. Ko ujame srečo, jo zdela preteklost. Ko stopi v prihodnost, pa je že prepozno. Saga, ki to ni. Razkošna pripoved, ki ji manjka razkošnost, če povem povsem preprosto. Nepotrebne nominacije za oskarja. Bleda predstava Nastassje Kinski, ki je postala zvezda. In Roman Polanski, ki mu romantika pač ne gre.Vem, da mnogi mislite drugače in da vam je Tess filmski presežek, toda mene ni na isti valovni. Saj atmosfera je lepa, pa tudi kak dober prizor se najde, toda kot celota je film hudičevo dolgočasen in tako zelo počasen, da se moraš proti njemu boriti s kavo in redbulom.

Ocena: 2/10

MS. 45 (zda 1981, triler, r: Abel Ferrara, i: Zoe Lund, Albert Sinkys, Darlene Stuto, Helen McGara) Death Wish. Zoe Lund, ki jo je leta 1999 pri rosnih sedemintridesetih pobral infarkt, je Thana, gluhonema šivilja, ki se po dveh zaporednih posilstvih spremeni v Charlesa Bronsona. Ali če hočete, v Clintovega Umazanega Harryja, ki z magnumom šica nič hudega sluteče moške. Če ste videl film I Spit On Your Grave, potem veste, da se ženski, ki jo posilijo, rado zmeša. Še posebej, če jo posilijo večkrat in če ima pri roki likalnik, s katerim razbije betico drugemu posiljevalcu. Film maščevanja, ki se je čez čas spremenil v kult. In film, kjer divja deklina pri življenju pusti samo psa.

Ocena: 3/10

BURN a.k.a. QUEIMADA (italija & francija 1969, vojaška drama, r: Gillo Pontecorvo, i: Marlon Brando, Evaristo Marquez, Norman Hill, Renato Salvatori, Dana Ghia) Marlon Brando tokrat izgleda kot najslabši igralec vseh časov. Tako je, veliki Brando, ki se je lahko leta 1972 zahvalil bogu, da je dobil Botra, se je konec šestdesetih znašel v hudi krizi. V položaju izjemno slabih in neodmevnih filmov, ki so mu uničili kariero. Filmov, v katerih je igral tako zelo slabo, da sploh ni bil Marlon Brando, marveč le pozer, ki se gre Marlona Branda. In nič drugače ni bilo tudi v naši Queimadi, kjer je zaigral platinastega Williama Walkerja, angleškega provokatorja, ki na antilskem otoku Queimada v prvi polovici devetnajstega stoletja zaneti upor in na oblast postavi domorodce. Brez skrbi, tip ni revolucionar in Christian Fletcher, temveč le vojni dobičkar, ki gleda na denar in na imidž. Nič čudnega, da ga potem Angleži čez desetletje znova pošljejo na Queimado, kjer mora z oblasti spraviti domorodce, se pravi ekipo, ki ji je pomagal na oblast. Okej, toda kaj, ko gledalci med tem zaspijo, se zbudijo, znova zaspijo in ugotovijo, da so gledali film, kjer se je najboljši igralec vseh časov spremenil v najslabšega igralca vseh časov.

Ocena: 2/10

THE SET-UP (zda 1949, drama, r: Robert Wise, i: Robert Ryan, Audrey Totter, George Tobias, Alan Baxter, Wallace Ford) »I Want a Man…Not a Human Punching Bag,« ostarelemu boksarju Stokerju Thompsonu (Robert Ryan, ne boste verjeli, toda v srednji šoli je bil tudi v resnici boksarski prvak) pove njegova dolgoletna spremljevalka Julie (Audrey Totter). Zagrizeni borec se namreč znova pripravlja na dvoboj stoletja, na tekmo, ki naj bi ga zavihtela med prvake, ki naj bi mu končno dala veliko priložnost, da bi ga začeli jemati resno. Tekmo, s katero ne bi bil več tretjerazredni boksar, marveč šampion, ki bi za svoje dvoboje služil veliko denarja. Okej, toda kaj, ko je star že 35 let. Ko na svojo veliko šanso čaka že celo življenje. Ko mu šov vedno znova ukradejo mlajši športniki. Toda Stoker se ne da. Še posebej sedaj, ko čuti, da bo zmagal. Da bo svojega mlajšega nasprotnika ruknil na tla. Da bo končno ujel sanje in počil veliki met. Brezhibna boksarska klasika, ki ji čas ne more do živega, pod lupo vzame en sam dan, en sam dvoboj, dobri dve uri realističnega zakulisnega boksarskega sveta, kjer želje ostarelih borcev vedno zdela korupcija. V naprej plačani dvoboji, kjer moraš pasti v drugi rundi. Pa četudi te čaka sanjska borba, ki bo za vedno spremenila tvoje življenje.

Ocena: 9/10

PICNIC AT HANGING ROCK (avstralija 1975, srhljivka, r: Peter Weir, i: Rachel Roberts, Vivien Gray, Helen Morse, Kirsty Child) Čarovnica iz Hanging Rocka. Leto 1900. Avstralsko gorovje Hanging Rock. Piknik na dan Svetega Valentina. In skupina deklet, ki skrivnostno izgine ter za sabo pusti še bolj skrivnostne sledi. Čarovnica iz Blaira 25 let pred Čarovnico iz Blaira, ki je bila ravno tako le del fikcije. Popolnoma izmišljena zgodba, ki so jo vsi vzeli zares. Urbana legenda, ki straši še danes. In vse se zgodi povsem mirno, spokojno in zaspano. Natanko tako, da ustreza ravnateljici (Rachel Roberts) stroge dekliške šole, ki se je znašla v finančnih težavah. »Tale izginotja bodo slaba za nas jesenski vpis,« razlaga zaskrbljena ravnateljica, ki se požvižga na usode nesrečnih deklet in na usode bivših sirot, ki nimajo denarja za šolnino. Če nimaš denarja za šolnino, se ne moreš šolati. Če se ne moreš šolati, pa pojdi na piknik v Hanging Rock. Počasna, atmosferska, malce dolgočasna, intimna in ravno prav srhljiva polovična klasika, ki nam hoče reči, da je bila Čarovnica iz Blaira v resnici doma iz Avstralije. Tesnoben film, kjer Peter Weir napetost ustvarja kljub manjku tipičnih prijemov žanra kot so duhovi, pošasti, posebni efekti  in nenadni preobrati. Dovolj mu je le atmosfera, dovolj mu je le misterij, ki ga namerno ne pojasni niti na koncu.

Ocena: 5/10

SUPERGIRL (anglija 1984, znanstvena fantastika, r: Jeannot Szwarc, i: Helen Slater, Faye Dunaway, Hart Bochner, Peter O’Toole, Peter Cook, Brenda Vaccaro, Mia Farrow, Simon Ward, Marc McClure, Maureen Teefy) Superman v krilu. Supergirl izgleda slabo. Zelo slabo. Tako slabo, da vam bo šlo na bruhanje. Tako slabo, da dela sramoto svojemu sestriču Supermanu. Tako slabo, da dobimo občutek, da gledamo Supergirl 6. Ali še boljše, Supermana 234. Porazna igra glavne hudobnice Faye Dunaway, ki hoče s pomočjo čarobne žogice zavladati svetu in si privoščiti mladega ljubimca (Hart Bochner). Patetična kreacija Petra O’Toolea, ki misli, da je Marlon Brando. Preveč medla Helen Slater, ki pač leti po zraku in ob tem razmišlja na porazne posebne efekte. Amaterski režiser Jeannnot Szwarz, ki si je leta 1978 dovolil tudi drugi del Žrela. In fotograf Marc McClure, ki ste ga lahko ujeli v vseh štirih Supermanih. Razočaranje na celi črti in franšiza, ki ni nikdar postala franšiza.

Ocena: 1/10

A FISTFUL OF DYNAMITE (italija 1972, avanturistično kriminalni western, r: Sergio Leone, i: Rod Steiger, James Coburn, Romolo Valli, Maria Monti) Mehiški upornik in irski miner se zapišeta med legende. Sergio Leone je pred filmom A Fistful of Dynamite, kjer mehiški bandit noče postati Pancho Villa, posnel epski spektakel Once Upon a Time in the West, vestern, s katerim je hotel končati vse vesterne. Ravno zato se je tokrat odločil za manjši, tišji, bolj oseben, veliko bolj zabaven, preprostejši in znatno učinkovitejši izlet v mehiško revolucijo, kjer revolucionarji nočejo slave, marveč le denar iz sefa najbolj znane lokalne banke. Toda gledalci niso trznili, zato se je Leone vse do leta 1984, ko je posnel odisejo Once Upon a Time America, umaknil v pokoj in zavrnil celo režijo Botra. Krivično, glede na to, da je Rod Steiger kot mehiški ropar Juan Miranda odigral najboljšo vlogo svoje dolgoletne kariere. Da je James Coburn kot irski strokovnjak za eksploziv trgal gate. In da je film dejansko boljši, zabavnejši in sočnejši od bolj znanih špagetov ter epa Once Upon a Time in the West, katerega je na trenutke zluknjala pretirano dolga minutaža.

Ocena: 9/10

THE PERSECUTION AND ASSASSINATION OF JEAN-PAUL MARAT AS PERFORMED BY THE INMATES AT CHARENTON UNDER THE DIRECTION OF THE MARQUIS DE SADE (anglija 1966, drama, r: Peter Brook, i: Ian Richardson, Patrick Magee, Glenda Jackson, Ruth Baker, Brenda Kempner, Clifford Rose, Freddie Jones, Michael Willliams) Eksperiment, ki bi moral za vedno ostati na gledaliških deskah. Zloglasni celovečerec Petra Brooka, ki ga je na oder spravil nič manj zloglasni dramatik Peter Weiss, izgleda tako, kot da bi Marquis de Sade režiral Let nad kukavičjim gnezdom. Tako, kot da bi pacienti bolnišnic Vojnik in Polje ustanovili politično stranko in priredili zasebno zabavo ob izvolitvi novega predsednika. Tako, da človek sploh ne ve kaj gleda, kako naj gleda in kaj naj razume. Gledališka predstava, ki jo v umobolnici za posebne goste priredi sam Marquis de Sade (Patrick Magee) in v glavne vloge postavi kar najbolj dementne paciente, namreč deluje preveč zmedeno, preveč gledališko, preveč filozofsko, premalo filmsko in premalo zabavno. Pa četudi gre za posebno terapijo, za narkoleptično debitantko Glendo Jackson, za paranojičnega Iana Richardsona, ki igra francoskega revolucionarja Jeana-Paula Marata, in za divji zaključek, kjer gojenci prestopijo mejo. Peter Brook si resda upa do konca in posname film, ki ne najde para v celotni zgodovini sedme umetnosti, toda kaj, ko pri tem pozabi na gledalce, se pravi na samo zgodbo, ob kateri bodo zares uživali samo filozofi.

Ocena: 2/10

JULES ET JIM (francija 1962, drama, r: Francois Truffaut, i: Oskar Werner, Henri Serre, Jeanne Moreau) Preveč atmosfere in premalo filma. Jules et Jim, sicer tretji, najbolj znani, najbolj cenjeni in najpopularnejši film francoskega novovalovca Francoisa Truffauta, bo zadel samo tiste, ki jih je zadel ljubezenski trikotnik. Znemeniti menage a trois, kjer dva moška pecata eno žensko. Eno fatalko, ki se igra z njunima pumpama, hoče središče pozornosti in se ne more odločiti, s kom bi preživela preostanek življenja. In v trikotniku so tokrat Nemec Jules (Oskar Werner), Francoz Jim (Henri Serre) in nagajiva Parižanka Catherine (Jeanne Moreau), ki oba obrača sto na uro. Ki hkrati obrača še druge ljubimce in za »limelight« sredi noči skače v Seno. Ki obožuje seks, čustva in patološka razmerja. Ki se sicer poroči z Julesom in mu rodi hčerkico ter med seksom vseeno študira na Jima. Na vse tiste moške, ki so se sprehodili skozi njeno posteljo. In trojček traja celih dvajset let. Dvajset let fine atmosfere, sproščenega poziranja pred kamero in preprostih režijskih prijemov. Okej, toda kaj, ko Truffaut ni Ingmar Bergman, Jeanne Moreau pa ne zna biti Harriet Andersson, Monika iz filma Sommaren med Monika, ki ga je veliki Šved posnel že leta 1951. Pač zgodba o nimfomanki, ki se ji zakuri tudi srce. Klasika časa, ki ga ni več. In spomin na kinematografijo, ki se še vedno fura na imidž  novega vala, enega najbolj prepotentnih gibanj v celotni filmski zgodovini. Dolgčas, na tone filozofije, slaba karakterizacija in še slabši scenarij. Torej le atmosfera, ki pa je zares vžgala samo leta 1962, ko je bil trikotnik še tabu. Vem, da me boste križali in da tale film velja za enega najboljših francoskih filmov vseh časov, toda zame je strel v meglo pa pika. Ne bom rekel, da Truffaut zelo dobro ne ujame pristnosti in avtentičnosti, toda to je premalo za dober film, premalo za moderni čas, ko je takih zgodbic na tisoče. Da je bil Trauffaut zaljubljen v Jeanne Moreau, se seveda opazi v vsakem kadru. Trauffaut jo snema tako zelo prefinjeno, da gledalec ne sme preblizu, saj bi lahko povzročil ljubosumen izpad. Trauffaut pač le beleži reči, ki mu pridejo pred kamero, in vizualizira zvoke ter misel na ljubezenski trikotnik. Prav zato bi bilo bolje, da bi tale film videl samo on in da ga ne bi videla niti Jeanne Moreau. To ni film, to je avtorjeva intima, ki nima kaj iskati med gledalci.

Ocena: 2/10

THE LEOPARD MAN (zda 1943, triler, r: Jacques Tourneur, i: Dennis O’Keefe, Margo, Jean Brooks, Isabel Jewel, James Bell) Vrsto brutalnih umorov v New Mexicu pripišejo pobeglemu črnemu panterju, potem pa ugotovijo, da bi jih lahko zagrešil njegov lastnik. V Ameriko uvoženi Francoz Jacques Tourneur je med letoma 1942 in 1943 na željo studia RKO, ki je takrat odprl resor za grozljivke, posnel tri prelomne, popularne, gotske, paranormalne, intrigantne in ravno prav srhljive celovečerce, ki pa jih je do danes povsem povozil čas. Cat People, I Walked With With a Zombie in The Leopard Man. Večna trojka še bolj večnega režiserja, ki je potem presedlal na film noir, si slavo zvišal do plafona in se potem izgubil v slabih filmih. Kot njegove tri grozljivke, ki so jih povozili drugi filmi.

Ocena: 2/10

JEDEN FUR SICH UND GOTT GEGEN ALLE (nemčija 1974, drama, r: Werner Herzog, i: Bruno S., Walter Ladengast, Brigitte Mira) Biografija najbolj nenavadnega in najbolj skrivnostnega igralca vseh časov. Okej, Jeden fur sich und gott gegen alle, sicer izjemno razvlečena, dolgočasna, mrtva, prepočasna in premalo prepričljiva drama, resda pripoveduje zgodbo skrivnostnega mladeniča Kasparja Hauserja, pasjega in konjskega dečka, nesrečnika, ki so ga imeli neznanci na začetku 19. stoletja vrsto let zaprtega v nekem hlevu, kjer je jedel samo kruh in vodo, se ves čas plazil po vseh štirih, dobil vnetje stopal in človeške navade zamenjal z živalskimi. Toda, če boste prebrali biografijo igralca Bruna S., ki ga je na začetku sedemdesetih v svoje filme ruknil zloglasni Werner Herzog, vam bo nemudoma jasno, da je bil Kaspar Hauser v bistvu Bruno S., ali če hočete, da je bil Bruno S. v resnici Kaspar Hauser. Nesrečni Bruno se je namreč rodil prostitutki, ki ga je pri treh letih tako močno boksala v glavo, da je oglušel, da so ga strpali v umobolnico in da so ga celih 23 let prestavljali iz ene ustanove v drugo. Tako kot nič manj nesrečnega Hauserja, ki so se ga starši pač odpovedali in ga dali v rejo neznancem, kateri so iz njega naredili neuko, neumno in bebavo žival brez čustev, duše ter srca. In le kdo bi lahko bolje odigral Kasparja Hauserja, če ne ravno Bruno S., za vedno misteriozna figura nemškega filma, ki ga je Herzog vtaknil še v leta 1977 posneto dramo Stroszek. Potem je izginil. Vse do leta 1994, ko je nastopil v kratkem, 25 minutnem filmčku Vergangen, Vergessen, Voruber. Nato je izginil še enkrat. Dobro, toda nikoli mi ne bo jasno, da lahko film, kjer pasjega dečka igra pasji deček, kljub temu deluje skrajno nenaravno, umetno in tako, kot da bi se hotel delati norca iz gledalcev. Ali če hočete, iz cerkve, ki jo Kaspar Hauser brez sramu označi za izgubo časa.

Ocena: 2/10

THE BAD AND THE BEAUTIFUL (zda 1952, drama, r: Vicente Minnelli, i: Kirk Douglas, Lana Turner, Walter Pidgeon, Dick Powell, Barry Sullivan, Gloria Grahame, Leo G. Carroll, Vanessa Brown, Paul Stewart) Malce zastarel obračun z zakulisjem Hollywooda. Kirk Douglas je Jonathan Shields, legendarni hollywoodski producent, ki za dosega cilja ne izbira sredstev in se zameri celotni filmski meki. Še posebej popularni svetlolasi igralki Georgii Lorrison (Lana Turner), znanemu scenaristu in pisatelju Jamesu Lee Bartlowu (Dick Powell) in odmevnemu režiserju Fredu Amielu (Barry Sullivan). Svoji sanjski trojki, ki jo je spravil na površje in ji potem zlomil srce. Svojim trem kraljem, ki bi jih rad po dvoletni pavzi znova vzel pod okrilje in z njimi posnel nov film. Svoj veliki comeback, svoj labodji spev in spomin na stare čase. Interesantno in pogumno za leto 1952 (Kirk in Lana naj bi ciljala na vojno med mitskim producentom Davidom O. Selznickom in igralko Jennifer Jones), preživeto za danes, ko imamo za sabo kar nekaj podobnih filmov in seveda Altmanovega Igralca.

Ocena: 4/10

BLACK SAMURAI (zda 1976, akcija, r: Al Adamson, i: Jim Kelly, Bill Roy, Roberto Contreras, Marilyn Joi, Charles Grant) Jim Kelly rešuje punco nekega milijonarja, ki so jo ugrabili člani zloglasne vudu sekte. Jim Kelly, zvezda Bruce Leejevega filma Enter the Dragon in tip, ki je leta 1974 usekal v treh celovečercih Three the Hard Way, Golden Needles in Black Belt Jones ter se spremenil v edino pravo temnopolto karate zvezdo, je Robert Sand. Izjemno sposobni, v borilnih veščinah podkovani in trmasti Črni samuraj. Temnopolti desperado, ki mora rešiti ugrabljeno deklino in se spopasti z lepim številom nepridipravov, ki jih kronajo še kače in podivjani jastreb. Kung fu blaxploitation, ki ga je povozil čas.

Ocena: 3/10

 

12 komentarjev na “Kulti in klasike iz arhiva”

  1. Andrej pravi:

    Meni osebno je Polanski eden najboljših režiserjev vseh časov, vsi njegovi filmi pas o mi neponovljive mojstrovine. Roemary’s baby, Dance of the Vampires, Bitter moon, Oliver Twist… uf, kakšna zbirka! Ampak glede Tess se pa popolnoma strinjam. Mogoče sem pričakoval preveč, ko so ga pa tako hvalili vsi od Eberta in potem vsi kurčevi oskarji, ki lahko šli drugam.
    Kaj pa The Pirates?

  2. IZTOK GARTNER IZTOK GARTNER pravi:

    Prvi trije, ki si ji naštel, so tudi meni super, pa dodal bi še odlični The Tenant in odfukani Repulsion. Oliver Twist mi je popolnoma zanič, The Pirates pa sem precej pozabil, spomnim pa se, da me ni ravno najbolj prepričal.

    No, hvala bogu, da nisem edini za Tess :)

  3. Andrej pravi:

    Pa ne vem zakaj. Pač padem le na Gone with the wind, kjer se je vsaj kaj dogajalo.

  4. IZTOK GARTNER RAZMIŠLJA NAGLAS » Kulti in klasike iz arhiva pravi:

    [...] kulti-in-klasike iz arhiva/   [...]

  5. IZTOK GARTNER RAZMIŠLJA NAGLAS » Recenzije: Red Sonja, Kull the Conqueror pravi:

    [...] vlogo zlobne kraljice Gedren, igra Brigitte Nielsen. Jp, Red Sonja je za Conana to, kar je bila Supergirl za Supermana, se pravi zelo slab, dolgočasen, poceni in klišejski spin-off, razočaranje na celi [...]

  6. » Recenzija: Scream 4 pravi:

    [...] ubil tudi filme, ki so se delali norca iz Screama. Se pa nikakor ne strinjam, da je vse začel Peeping Tom, to je bil, kot pravilno ugane Hyden Panettiere, ipak [...]

  7. IZTOK GARTNER RAZMIŠLJA NAGLAS » Hitra roba pravi:

    [...] iz leta 1976 in ga z novimi dialogi in dodanimi scenami spremenili v parodijo, pa tudi pri filmu What’s Up Tiger Lilly Woody Allena. Pretepaške akcije trgajo gate, sekvenca s kravo je klasika, vse ostalo pa nekako [...]

  8. Andrej pravi:

    A veš, da sem ravno danes poslušal celoten soundtrack za Supergirl! Uau, še en dokaz kakšen genij je bil Goldsmith, ampak zdaj film sovražim še bolj, saj sem mnenja, da si tako dobre glasbene podlage ni zaslužil.
    Sicer pa me zanima kako bi izgledalo, če bi Goldsmith spisal glasbo za Supermana. Režiser Donner je namreč najprej hotel najeti njega, saj sta že prej sodelovala pri grozljivki The Omen. Je pa verjetno izbral Williamsa zato, ker je slišal Star wars.

  9. IZTOK GARTNER IZTOK GARTNER pravi:

    Goldsmith bi brez dvoma naredil super glasbo za Supermana, toda o Williamsu ni dileme, saj je prav njegova Superman tema najbolj zničilen del tega filma.

    Si pa dobro zapisal za Supergirl, da si tako slab film ne zasluži take dobre muske :)

  10. Andrej pravi:

    Ja, problem je revno ta, da je Goldsmith večkrat napisal mojstrovine za izredno slabe ali pa finančno neuspešne filme in so jih potem, po krivici, spregledali. Supergirl je najboljši primer, potem pa seveda Legend in Timeline (obe zavrnjeni, a perfektni, je pa vsaj Legend soundtrack uporabljen v režiserjevi verziji).

  11. IZTOK faking GARTNER » RIP: Jim Kelly & Mel Smith pravi:

    [...] prvi pravi temnopolti fajterski superstar, ki je potem zaigral še v filmih Black Belt Jones, Black Samurai in Three the Hard Way. Hud frajer, s faco, ki je zlepa nisi pozabil. Konec junija ga je nesel rak. [...]

  12. IZTOK faking GARTNER » Odšla je Audrey Totter pravi:

    [...] pa se je poslovila že v osemdesetih. Umrla je v četrtek stara 94 let. Jp, to je tista iz filma The Set-Up, verjetno najboljšega boksarskega filma vseh časov, ki ga je davnega leta 1949 posnel Robert [...]

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !