IZTOK faking GARTNER

« | | »

Recenzije

22.07.2011

BLADE: TRINITY

Tretje, daleč najslabše in upam da zadnje poglavje akcijske vampirjade, kjer se naš Blade spravi na samega grofa Draculo. Blade: Trinity je izgubil vse, kar je imel Blade in še posebej vse, kar je imel Blade 2 ter se spremenil v dolgočasno, naveličano, klišejsko, nezanimivo in bedasto akcijsko grozljivko, ki jo tu in tam rešuje samo vedno zabavni Ryan Reynolds. Vse besede so odveč. Tako kot film, ki  so ga posneli samo zato, da so lahko rekli, da imajo franšizo. In film, ki ne bo všeč niti tistim, katerim je bil všeč Dracula 2000.

Ocena: 3/10

HAROLD & KUMAR GO TO THE WHITE CASTLE

Harold in Kumar, zgodba o dveh modelih, ki iščeta hamburger in med svojo odisejo doživita celo kopico nenavadnih reči, izgleda kot skupek prizorov, ki so jih pozabili vtakniti v filme Ameriška pita, Van Wilder in Stari, kjer je moj avto. Kot skupek dolgočasnih in bednih klišejev, ki se jim bodo smejali samo ljubitelji marihuane in tisti, ki še vedno ne razumejo, zakaj ni Ashton Kutcher za Stari, kje je moj avto dobil oskarja. Pač še ena mladinska komedija, ki podcenjuje celo svojo ciljno publiko. In film, ki nam skuša reči, da v stanju zadetosti ne zaštekamo, da je tiger, na katerem naša junaka odjezdita preko ceste, narejen s pomočjo računalnika.

Ocena: 2/10

LEMONY SNICKET’S A SERIES OF UNFORTUNATE EVENTS

Za otroke, ki so v Pepelki navijali za mačeho. Okej, Lemony Snicket’s A Series of Unfortunate Events, sicer delo leta 1970 rojenega pisatelja Daniela Handlerja, ki zelo rad uporablja vzdevek Lemony Snicket, obvlada bizarno komičnost. Atmosfero zgodnjih filmov Tima Burtona, natančneje, atmosfero filmov Edward Scissorhands in The Nightmare Before Christmas. Ali če hočete, atmosfero poeta Edgarja Allana Poea, se pravi atmosfero filma Ladykillers, ki sta ga leto prej posnela brata Coen. In pozor, film so v kina poslali za božič. Kot bi nam hoteli reči, da gre za nadaljevanje Grincha, ki bo tokrat pač ubral malce bolj sofisticirane prijeme in nas popeljal v svet črnega humorja, temačnosti, groteske in manire družine Addams. Glavna zvezda je namreč čudaški grof Olaf (Jim Carrey), mojster trikov in maske, ki med drugim obožuje tudi igralca Lona Chaneyja, možaka, ki so mu rekli mož s tisočerimi obrazi. In zloglasni Olaf dobi obisk. Tri zanimive otroke, svoje tri nečake, ki so ostali brez doma. Ki sta jim starša zgorela v čudnem požaru. Ki bi lahko nastopili v kvizu Lepo je biti milijonar in zmagali. Fantek (Liam Aiken) namreč obvlada teorijo, punca (Emily Browning) prakso, dojenček (igrali sta ga dvojčici Kara in Shelby Hofman) pa grizenje predmetov ter esperanto. In začne se Pepelka, no ja, peklenska inačica, kjer se jih hoče Olaf elegantno znebiti in se prilastiti njihovega denarja. Tudi takrat, ko jih družinski odvetnik pravočasno odpelje k drugemu stricu (Billy Connelly) in teti (Meryl Streep). Olaf namreč vztraja, jim sledi in išče način kako bi jih spravil pod zemljo. Nič čudnega, saj gre za film, ki nosi naslov Zaporedje nesrečnih dogodkov, za film, kjer naše otroke useka Murphyjev zakon. Mojstrovina U Turn, ki jo je konec devetdesetih posnel Oliver Stone. Mulci gredo iz ene nesreče v drugo. Iz enega nesrečnega dogodka v drugega. Od potresa do pijavk. Od kač do poroke. Vse za zgodbo, ki jo sproti tipka Lemony Snicket (Jude Law), pisatelj, ki je teh nesrečnih dogodkov doslej spisal že 11. In potem se pojavi problem, saj gledalec ne ve kaj gleda. Vprašanje o namenu filma. O njegovem poslanstvu, o njegovi ciljni publiki. Preveč temačen za otroke, premalo temačen za odrasle. Premalo razumljiv za otroke, preveč razumljiv za odrasle. Težava, ki ga na koncu pokoplje. Težava, na katero je bil obsojen že na začetku.

Ocena: 5/10

THE LIFE AQUATIC WITH STEVE ZISSOU

Bill Murray je Jacques-Yves Cousteau, no ja, Steve Zissou, izjemno popularni, cenjeni, ekstravagantni in prodorni oceanograf, ki ga useka Ernest Hemingway, natančneje, roman Starec in morje, ali če hočete, kapitan Ahab iz Mobyja Dicka. Gospod, nor na rdečo kapo in kopalne kostime Speedo, se namreč odpravi na lov za jaguarskim morskim psom, mrcino, ki mu je med snemanjem njegovega zadnjega dokumentarca požrla najboljšega prijatelja. »In kakšen je globlji pomen vaše nove ekspedicije?« Stevea Zissouja tik pred pričetkom odiseje vpraša svetovna javnost. »Maščevanje,« odvrne prebrisani Zissou in jo mahne na morje. Tja, kjer je doma. Tja, kjer je preživel večino svojega življenja. Tja, kjer ga spremlja njegova zvesta ekipa. Malce manj bistri in do konca predani Klaus Daimler (odlični Willem Dafoe), noseča novinarka Jane (Cate Blanchett), njegova odločna žena Eleanor (Anjelica Houston), njegov dolgo pogrešani sin Ned (Owen Wilson) in temnopolti mornar Pele (Seu Jorge), ki nam poje brazilske verzije hitov Davida Bowieja. In film, kjer nekdo na ladji poje brazilske verzije hitov Davida Bowieja, ne more biti drugega kot film režiserja Wesa Andersona, še vedno zelo inovativnega, posebnega in originalnega filmarja, ki nam je dal tudi zadevi Rushmore in The Royal Tenenbaums. Okej, naši pustolovci se resda srečajo tudi s pirati, z bankrotom  in s pištolami, torej s klišeji drugih filmov, toda srečajo se na svoj način. Srečajo se očarljivo, romantično in čisto drugače. Srečajo se tako, kot da bi dokumentarce Jacquesa Cousteauja snemal Woody Allen, ali še boljše, Wes Anderson.

Ocena: 7/10

DE TWEELING

Ravno prav patetična, dovolj epska, pretresljiva, otožna in tragična zgodbica o dvojčicah, ki ju razkoljejo že v rani mladosti, ko prvo posvojijo holandski aristokrati, drugo pa preprosti nemški kmetje. Leta tečejo, spomini bledijo, pisma ne najdejo pravega naslova, povezava, ki jo razumejo samo dvojčice, pa ostaja trdna, čustvena in pekoča. Vse do prvega snidenja, do ponovnega objema, do vročih solza.  In potem nastopi vojna, ki nesrečnici znova pošlje narazen. Eno nazaj na Nizozemsko, drugo pa v objem nemškega vojaka, ki pade v borbi. Jasno, mož prve umre v koncentracijskem taborišču. In tu se pojavi problem. Hud problem. Problem, ki razbije celo dvojčici. Ženski, ki ju ne bi razbilo niti dejstvo, da bi se zaljubili v istega moškega. Prva je namreč navijala za Žide, druga pa za Nemce. Še več, prva je bila poročena z Židom, druga pa z Nemcem. To ju loči. Za vedno. Do pozne starosti, ko kanita zakopati bojno sekiro. Na žalost prepozno.

Ocena: 7/10

GEGEN DIE WAND

Sibel Guner (igro jo nemška porno starleta Sibel Kekilli) in Cahit Tomruk (Birol Unel). Moški in ženska. Poročena na prvo žogo. Brez seksa in brez ljubezni. Samo za štos, za dobro voljo, zavoljo preganjanja dolgega časa. Oba huda kolerika na robu živčnega zloma. Nagnjena k samomoru in flirtom za eno noč. Depresivca, ki razpoloženje menjata vsako minuto. Nora na snifanje koke in na tretjerazredne lokale. Sorodni duši, ki ju boste našli samo na filmu. Na robu družbe, med marginalci, ki so izgubili smisel življenja. Njega je zjebala smrt žene, njo pa hormoni. Idealen par v neidealnem svetu. Par, ki hoče spremeniti svet in pozabi spremeniti sebe. Vse dokler njega zaradi umora ne vtaknejo v arest, njo pa pošljejo domov v Turčijo. Gegen Die Wand, po naše, Z glavo v zid, kontroverzni dobitnik berlinskega zlatega leva, je film, ki obvlada realnost. Ki ne olepšuje, ne moralizira in ne izgublja odvečnih besed. Ki useka direktno in brez filozofije. Še posebej takrat, ko se Sibel stepe s tremi pobalini in faše nož med rebra. Takrat, ko se Cahit muči z erekcijo. In seveda takrat, ko pride iz zapora in jo mahne v Turčijo. K svoji Sibel, svoji ljubezni, svoji ženski, svoji muzi in svoji odrešenici. Njun prvi seks seveda ni daleč. Njun prvi seks bi moral biti strastno in romantično ljubljenje, po katerem bi morala skupaj ostati za vedno. Drug film, povsem druga zgodba.

Ocena: 7/10

THE WOODSMAN

Tudi pedofili so ljudje. »Nisem pošast,« možu svoje sestre razlaga Walter (Kevin Bacon), vase zaprti in tihi možakar, ki so ga po dvanajstih letih izpustili iz zapora. Njegov greh so bile punčke. Takšne mlade, majhne in nedolžne punčke, ki si jih je rad posadil v naročje in z njimi počel razne umazanije. »Nikoli jih nisem v ničesar prisilil. Vedno sem bil nežen,« pojasni svojemu novemu dekletu Vickie (igra jo Baconova  resnična žena Kyra Sedgwick), sicer tudi sodelavki, ki ga razume. Ki mu odpusti stare grehe. Ki ga ljubi. Ki v njem vidi človeka. Nekaj dobrega, romantičnega in normalnega. In tu se prične igra z gledalci. Igra, ki ni bila še nikoli tako zelo trda. Pred našimi očmi se namreč znajde pedofil, ultimativni izmeček, ki bi ga radi linčali. Ki si ne zasluži življenja. Ki bi ga morali kastrirati in obglaviti. Ki bi moral za vedno ostati v arestu. Še posebej, če še vedno gleda za mladimi punčkami in se z njimi dobiva v parku. Pa vendar, pedofil je tokrat tudi človek. Trpeči ubožec, ki se trudi. Ki noče na stara pota. Ki se zgrozi, ko ugotovi, da v mestu deluje še en pedofil, oboževalec osnovnošolskih fantkov. Ki se strezi, ko zakapira, da njegovo potencialno žrtev spolno zlorablja tudi očka. Zgodba o pedofilu, ki ga odrešijo drugi pedofili? Tako je. In seveda zgodba, ki vas bo hudo zmedla. Ki vam bo zdelala moralo. Ki vam ne bo pustila spati. Ki vas bo nesla še dlje od filma Happiness iz leta 1998, kjer smo se pedofiliji celo smejali in se ob tem spraševali kaj za hudiča je narobe z nami. Pa gremo do konca in skočimo pod kožo pedofila, pod kožo človeka, ki ga vzburjajo otroci. Huda reč. Tako huda, da si ne moreš pomagati. Tako huda, da te lahko odreši samo samomor. Čeprav si skušaš dopovedati, da to ni prav, da se to ne dela, da bodo žrtve trpele, greš naprej. Čez mejo dobrega okusa. To je v tebi. S tem se rodiš. Ali kot pravi policist  Mos Def: »Tu gre očitno za virus, za bolezen.« In ta bolezen nima zdravila. Ali kot nam je razložil prej omenjeni Happiness: »Vsakdo najde srečo. Pedofili jo pač najdejo v tem, da seksajo z otroci.« Jim lahko odpustimo? Presodite sami.

Ocena: 7/10

MAR ADENTRO

Million Dollar Man. Izvrstni Javier Bardem je Ramon Sampedro, od vratu navzdol paralizirani nesrečnež, ki hoče umreti. Ki se od tragičnega skoka v vodo naprej celih trideset let bori za evtanazijo. Za svojo smrt. Za večni mir in spokoj. Za odhod na morje, v raj, tja, kjer bo nehal trpeti. Ob strani mu stojijo oče, starejši brat, nečak in njegova snaha. Noč in dan. Dvanajst ur podnevi, dvanajst ur ponoči. Toda Ramon hoče stran. Za vedno. Izgubil je smisel. Izgubil je voljo. Izgubil je vse, kar je imel. Kljub temu, da v njegovo življenje vstopita dve ženski, dve sorodni duši. Na smrt bolna odvetnica Julia (Belen Rueda), ki hoče o njem napisati knjigo, in nesamozavestna mamica Rosa (Mabel Rivera), ki se vanj zaljubi ter ga skuša prepričati naj živi. Naj razmisli, naj ne umre. Naj ne zahteva evtanazije. A Ramon vztraja. Do bridkega konca. Do resnične zgodbe. Do filma, ki mu do najboljšega filma vseh časov manjka malce več patetike in malce krajša minutaža. Oskar za najboljši tuji celovečerec in 14 španskih oskarjev, ki so hudo razkačili Pedra Almodovarja, ki je bil prepričan, da je njegova Slaba vzgoja iz boljšega materiala.

Ocena: 7/10

A VERY LONG ENGAGEMENT

Če ste gledali filme Amelie, Delikatesa in Mesto izgubljenih otrok, ki jih je seveda režiral vedno čudaški, posebni, neobičajni in antiklišejski Jean-Pierre Jeunet, potem vam bo nemudoma jasno kaj boste dobili v paketu filma Zelo dolga zaroka. Sicer filma, ki obrača Kurosawinega Rašomona in nam servira na tisoče različnih resnic o usodi petih dezerterjev, ki jih je francoska vojska med prvo svetovno vojno za kazen ruknila na »nikogaršnjo zemljo«. Na področje, kjer jih pričakajo nemški rafali. In enega izmed njih pogreša Audrey Tautou, kultna Amelie, zdaj Mathilde. Nesrečna invalidka, ki verjame, da je njen dragi še vedno živ. Ki upa, da so resnične samo tiste zgodbe, kjer njen dragi ni umrl. Dobro, toda kaj ko Jeunet znova režira v svoji maniri. Na način eksperimenta, posebnih prijemov in neobičajnega podajanja zgodbe. Na način, ki ga imam vrh glave. Način, ki je vžgal na začetku. Način, ki bi ga moral spremeniti in zamenjati z novim. Ja, tako je to, če rataš kliše samega sebe.

Ocena: 4/10

RESIDENT EVIL: APOCALYPSE

Zombijev sem imel že sredi prejšnjega desetletja vrh glave, saj so tako ali drugače nastopali v praktično vsakem filmu. Nič čudnega, da smo potem dobili še nadaljevanje filma Resident Evil iz leta 2002. Nadaljevanje filma, ki je tudi sam izgledal kot nadaljevanje, kar pomeni, da sedaj izgleda kot znucana, pretirano klišejska in dolgočasna reciklaža boljših filmov. Filmov 28 Days Later in Dawn of the Dead, če omenim le dva iz tistega časa. In z nami je spet naša pogumna Alice (Milla Jovovich), neustrašna borka proti zombijem, ki jo lovijo člani zloglasne firme Umbrella, kateri se hočejo znebiti svojih bivših vojakov. In tu je njihov najnovejši projekt, divji Nemesis, orjaška in tehnično dovršena pošast, ki ji streže po življenju. Ki jo mora ujeti, se z njo boriti in jo pokončati. In kaj zdaj gledamo, film o zombijih, ali film o privatnem dvoboju dveh članov firme Umbrella? Nič, gledamo le nekaj, kar bi moralo ostati v računalniku.

Ocena: 5/10

PAPARAZZI

Cole Hauser je Bo Laramie, zvezdnik številka ena, novi Tom Cruise, tip, ki mu je uspela franšiza. Ženske ga obožujejo, moški mu zavidajo, mediji mu jedo iz roke. Vse dokler na gobec ne useka paparaca. Takrat je vsega konec. Takrat se prične vojna. Vojna za zasebnost, vojna za dostojanstvo in vojna za življenje in smrt. Paparaco, natančneje, zvezdniški paparaco Rex Harper (Tom Sizemore) ga namreč sistematično uničuje. Mu nastavlja pasti. Mu greni življenje. In mu skuša dopovedati, da bo končal kot Princesa Diana. Toda Bo Laramie, ki vse nevarne filmske prizore snema brez kaskaderjev, ni Princesa Diana, marveč sin igralca Wingsa Hauserja, igralca, ki se ne bi ustrašil niti hudiča, kaj šele skupine paparacev, ki so se tokrat spravili na napačnega zvezdnika. Gospod Laramie se namreč spremeni v Charlesa Bronsona, ali če hočete, v Umazanega Harryja, ali še boljše, v Punisherja. V delavca na črno. V zvezdnika, ki svoje filme prenese v realnost in namesto posebnih efektov uporabi prave. Zanimiv, originalen,a na žalost tudi preveč rutinski triler, kjer se na hitro oglasijo celo Chris Rock, Vince Vaughn, Matthew McConaughey in Mel Gibson, ki je bil tudi izvršni producent.

Ocena: 4/10

ASSAULT ON PRECINCT  13

Za lase privlečen rimejk klasike, ki jo je leta 1976 posnel John Carpenter. Leto 1976, sicer leto Taksista, Vseh predsednikovih mož in Rockyja, je bilo leto, ko je John Carpenter posnel film Assault on Precinct 13, fino, srhljivo in živce parajočo akcijsko srhljivko, kjer so majhno policijsko postajo napadli kriminalci. Kjer so kriminalci hodili kot zombiji. Hladno, brez čustev, drug za drugim in z enim samim ciljem. Kot bi bili uročeni, kot bi vstali iz groba in bi jim zadišalo sveže človeško meso. Ravno zato so film proglasili za parafrazo Romerove Noči živih mrtvecev iz šestdesetih let, ravno zato je film postal takojšnja klasika, kult in hišna mojstrovina. In sedaj je z nami rimejk, nova parafraza, ki zadevo pač obrne po svoje. Ki kriminalce zamenja s policaji. Ki nas skuša prepričati, da bi policaji zaradi zloglasnega kriminalca Mariona Bishopa (Laurence Fishburne) hladnokrvno streljali druge policaje. Ki nam dopoveduje, da so policaji nevarnejši od kriminalcev. Ki nam razlaga, da bi policaj brez razmisleka ustrelil tudi nebogljeno žensko. In tu se neha. Tu gre za vlečenje. Za poskus domiselnega rimejka, ki izgleda kot italijanska manipulacija Srce v breznu.

Ocena: 5/10

LA MARCHE DE L’EMPEREUR

Dame in gospodje, njegovo veličanstvo, Cesarski Pingvin, najbolj prikupno, edinstveno, simpatično in neverjetno bitje na svetu. Popotovanje Cesarskega Pingvina ima vse, kar morajo imeti uspešnice. Skupinski seks, akcijo, grozljivko, bitko za otroke, boj za preživetje, dobro lokacijo, še boljše igralce, nešteto statistov, velikega zvezdnika, prepričljive prizore, romantiko in pot za življenje ter smrt. Enako dober kot Nomadi neba, enako očarljiv kot Mikrokozmos. Zares nepozaben izlet v osrčje ledeno mrzle Antarktike, kjer kraljujejo pingvini. Mojstri rekordno nizkih temperatur in ledeno mrzlega oceana, kjer uživajo. Kjer plavajo, se veselijo in lovijo ribe. Vse dokler jih ne zgrabi krvoločni morski lev. Vse dokler ne nastopi čas za popotovanje od Litije do Čateža. Čas za dolgo, naporno in hrabro pot, kjer ni časa za počitek. Ki se ponavlja iz leta v leto. Kot menstrualni ciklus. Kot noč in dan. Kot plima in oseka. Štos je namreč v tem, da se lahko mladički izvalijo samo pod točno določenimi pogoji. Samo tako kot zahteva mati narava. Zahrbtna, nesramna in podla mati, ki jim poleg mraza in snežnih viharjev pošlje še lačne ptiče. Toda pingvini se ne dajo. Enkrat je glavna mati, drugič očka, tretjič oba in tako naprej. Vsako leto znova. Vsako leto za eno jajčko. Za eno drobceno bitje. Za enega simpatičnega ter nebogljenega otročička. To ni pravljica o Snežni kraljici. To je realnost o Cesarskih pingvinih, ki bi jih posvojil kadarkoli bi hoteli. Kupil bi največji hladilnik, še večje drsališče in največje zaloge svežih morskih ribic. Samo, da bi jim bilo lepo, najlepše in najboljše. In ko se spomnim filma Five Corners iz leta 1987, filma, v katerem je John Turturro s kijem za bejzbol majhnemu pingvinčku razčesnil glavo, me ima, da bi zajokal. Glasno kot otrok. Kot Bambi, ko mu je umrla mama. Kot pingvin, ki je izgubil svojega otročička.

Ocena: 10/10

LES DALTON

Samo za tiste, ki so prepričani, da bo Fredi Miler nekega dne dobil grammyja za najboljši album leta. Les Dalton, sicer tretjerazredna parodija divjega zahoda, ki se ustavi na stopnji filma Der Schuh des Manitu, ne gre nikamor. Niti na levo, niti na desno, kaj šele tja, da bi nas uspela spraviti v smeh. Tu gre za oslovske in cenene štose. Za dolgočasne klišeje in še bolj dolgočasno burlesko. Za vedno štoraste brate Dalton, ki hočejo dobiti čarobni klobuk in oropati banko ter za vedno frajerskega Luckyja Lukea (Til Schweiger), ki jim stopi na prste. Pač film, ki žali celo pamet predšolskih otrok.

Ocena: 2/10

THE RING TWO

Oslarija, ki ji ne pomaga niti dejstvo, da jo je režiral avtor originalnih japonskih Krogov. Samara je nazaj. Bolj jezna kot v originalu. Pripravljena na čas, ko so video kasete zamenjali cedeji. Pripravljena na klišeje filmov Mora v ulici Brestov in Poltergeist. Pripravljena na povračilni udarec, na skok v realnost. V človeškega gostitelja, v dečka Aidana (David Dorfman), v začetek nove groze, srha in paranja živcev. Živcev naše znanke Rachel Keller (Naomi Watts), ki stori napako. Ki pozabi, da so video kasete za luno. Ki Samaro razpizdi do konca. Ki spozna celo njeno mentalno bolno mater Sissy Spacek. Ki se odloči, da bo šla čez rob. Da bo za vedno zmešala fikcijo in realnost, svoj in Samarin svet. Svet v krogu in svet izven njega. Dobro, toda kaj, ko dvoboj med dobrim in zlim zanima samo njo in Samaro, samo tiste, ki še vedno ne razumejo, zakaj prvi Krog ni pobral vseh pet glavnih oskarjev. Pač film, ki ne zna prestrašiti in film, ki se lovi na štose drugih, veliko boljših grozljivk.

Ocena: 2/10

CONSTANTINE

Izganjalec hudiča sreča Matrico. Constantine, še en film, ki so ga sneli po stripu, izgleda slabo. Kljub razkošnim posebnim efektom in divji scenografiji. Kljub veliki želji po uspehu, kljub mešanju Izganjalca hudiča in Matrice. In Keanu Reeves seveda še vedno misli, da je Neo, en in edini, tisti, ki lahko izganja hudiča, se gre eksorcizem in rešuje svet. No ja, rešuje Rachel Weisz, ki ji je zlodej vzel sestro dvojčico. Tu ni prostora za logiko in globoke misli. Tu gre pač za klišeje, neumnosti in za teorijo, da bo novi antikrist otrok boga in hudiča skupaj. Pač film, ki nadangelu Gabrielu zlomi krila in film, kjer junaki na koncu namesto čika v usta vtaknejo žvečilni gumi.

Ocena: 3/10

DER UNTERGANG

Der Untergang, po naše, Propad, gre globoko. Zelo globoko. V pore zadnjih dni Adolfa Hitlerja in njegove bande. Njegovih zvestih podanikov, ki si sveta brez njega ne znajo predstavljati. Ki se bojijo, da ne bodo znali živeti in razmišljati s svojo glavo. Ki mu slepo zaupajo, verjamejo in mu sledijo do samega konca. Do leta 1945, do berlinskih bunkerjev, kjer se skrivajo pred junaško Rdečo armado. In filma, sicer precizne, divje, neizprosne in direktne ekranizacije poslednjih vzdihljajev Tretjega rajha, ne zanima začetek, marveč konec. Zadnje sekunde. Zadnje besede. Zadnja dejanja. Zadnji živčni zlomi. In zadnji ples, ki se ga poleg Hitlerja, Goebbelsa, Speera in Eve Braun udeleži tudi njegova tajnica Traudl Junge (Alexandra Maria Lara), mladenka, ki v svojem firerju vidi Boga, odrešenika, enega in edinega. Do konca. Do samomora, do zažiga trupla. In Hitlerja igra Bruno Ganz, večni angel iz Neba nad Berlinom, ki je sedaj pod Berlinom. Globoko pod kožo Adolfa Hitlerja. In Ganz Hitlerja ne igra. Ganz ga žre, gloda, liže in voha. Tako zelo dobro, da bi mu čestital celo sam Hitler. Ganz pobere prav vse Hitlerjeve značilnosti, tike, mimiko in vse tisto, kar ni pred njim uspelo še nikomur. Ganz je Hitler, Hitler pa bo odslej naprej le še Ganz. In film, ki si drzne pokazati tudi smrt Hitlerjeve psičke Blondi in smrt vseh petih otrok zakoncev Goebbles, ni le film, marveč mojstrovina, s katero bi se dalo dobiti tudi drugo svetovno vojno.

Ocena: 9/10

WICKER PARK

Bleda reciklaža trilerja Single White Female iz leta 1992. Ko človek gleda Wicker Park, zgodbo o mladeniču, ki ga rukne stara ljubezen, nemudoma pomisli na atraktiven in dobro narejen triler Single White Female, kjer sta igrali Bridget Fonda in Jennifer Jason Leigh. In kaj imata skupnega zgodba o mladeniču (igra ga Josh Hartnett), ki ga rukne stara ljubezen, in zgodba o dekletu, ki se spremeni v nevarno kopijo svoje cimre. Veliko, saj se izkaže, da Wicker Park sploh ni zgodba o mladeniču, ki ga rukne stara ljubezen, marveč ravno tako zgodba o dekletu, ki se spremeni v nevarno kopijo svoje cimre. V zloveščo, neuravnovešeno in patološko mladenko, ki je storila vse, da bi svoji najboljši prijateljici speljala fanta. Da bi vzela njeno identiteto, da bi se iz kopije spremenila v original. Okej, toda kaj, ko se vse skupaj dogaja v dolgočasni, premalo atraktivni in razvlečeni drami, ki ne bo prepričala niti najbolj gorečih oboževalk Josha Hartnetta.

Ocena: 2/10

BE COOL

Not so cool: potrošna roba, ki jo rešijo stranski igralci. Be Cool, sicer nadaljevanje filma Get Shorty, ki na žalost izgleda kot osmo nadaljevanje filma Get Shorty, ali še boljše, kot deseti del filma Pulp Fiction, je potrošna roba. Premalo ambiciozna kriminalna komedija, ki brez sramu plonka Quentina Tarantina in vse tiste filme, ki nas zapeljejo v zakulisje filmske in glasbene industrije. Tu je seveda naš stari znanec Chili Palmer (John Travolta), ki se naveliča filmskega biznisa in se vrže v glasbo. V menedžiranje mlade in obetavne pevke Linde Moon (Christina Milian). V objem stare prijateljice Edie Athens (Uma Thurman). Pod metke ruske mafije. In v parklje temnopoltih gangsterjev, ki so, pozor, pozor, tudi izjemno cenjeni glasbeni producenti. Jp, Be Cool ve kaj govori in se spozna na svojo temo. Ravno zato je škoda, da nima višjih ciljev. Da se zadovolji s klišeji in preveč povprečnimi zapleti. Pa vendar, tu so rokoborec The Rock, ki igra gejevskega telesnega stražarja neumnega menedžerja Vincea Vaughna, ki misli, da je črn. Tu je raper Andre 3000, ki ga rajca mencanje pištole. Tu je zajetni Cedric the Entertainer, ki fura imidž znanih glasbenih producentov, kateri vedno znova prihajajo navzkriž z zakonom. In tu je seveda Steven Tyler, legendarni Aerosmith, ki je najbolj ponosen na dejstvo, da ima Uma Thurman na riti vtetoviran njihov logotip. In zgodijo se MTV Music Awards, kjer seveda zmaga Christina Milian. Škoda, če bi se zgodili Grammyji, bi bil film veliko boljši.

Ocena: 4/10

IN GOOD COMPANY

Očarljiva mešanica drame in komedije, kjer Dennis Quaid igra tako kot v dobrih starih časih. Dan Foreman (Dennis Quaid) je v krizi. V krizi srednjih let, kjer mu gre vse narobe. Doma in v službi. Njegova žena (Marg Helgenberger) je znova noseča, njegov novi šef (Topher Grace) je star toliko kot njegova starejša hčerka (Scarlet Johansson), pri košarki si izpahne ramo, reklamna firma, kjer dela, je tik pred stečajem, za vrhunec pa se njegova starejša hčerka znajde v postelji z njegovim rosno mladim šefom. In to je res kriza. Huda kriza. Hujša od tiste, ki je usekala Michaela Douglasa v filmu Wonder Boys. Toda pozor, film režira Paul Weitz, prvak Ameriške pite in solidnega filma About a Boy, kar pomeni, da se bo zgodba zasukala v drugo smer. Proti vetru, proti klišejem, proti pričakovanjem. V krizi je namreč tudi mladi Topher Grace. V krizi, kjer ne ve kaj naj počne s svojo službo, s svojo avtoriteto, s svojo hladno ženo (Salma Blair) s svojim starejšim sodelavcem in seveda z njegovo hčerko, v katero se zaljubi. Dvojna kriza resnično očarljivega in prav posebnega filmčka, ki bi moral Dennisu Quaidu rukniti vsaj nominacijo za oskarja.

Ocena: 7/10

CURSED

Ne tako strašno slaba grozljivka o bratu in sestri, ki se spremenita v volkodlaka. Christina Ricci je vedno izgledala kot da je cursed. Vse od filma Družina Addams naprej. Nič čudnega, da sedaj igra Ellie, mlado poslovno žensko, ki jo nekega dne ugrizne volkodlak. In ker na režijskem stolčku sedi Wes Craven, prvak vseh treh Krikov in More v ulici Brestov, je jasno, da bo šlo za nekaj malce drugačnega. Še posebej, ker je scenarij napisal Kevin Williamson, možakar, ki se rad igra z insajderskimi hollywoodskimi štosi. Pa vendar, vse skupaj bi lahko bilo veliko bolje. Veliko bolj domiselno in zabavno. Pač film, ki bi zares vžgal kakih dvajset let nazaj. V novem tisočletju ga namreč nihče ni vzel zares. Še manj pa za hec.

Ocena: 5/10

AGENTS SECRETS

Agents Secrets se ne šali, ne pretirava in pove naravnost ter brez posebnih efektov. Tu ni prostora za hollywoodske trike in vlečenje za lase. To je film, ki zelo dobro ve kaj hoče in kako je treba to prikazati. Zares pravi vohunski film, ki jih danes ne delajo več. Iskren, prvinski, napet in ravno prav zapleten. Narejen v maniri Davida Mameta in kultnega špijonskega filma The Spy Who Come In From the Cold. Toda z več energije, dinamike in naboja. Zgodba o zakoncih (Vincent Cassel, Monica Belucci), o tajnih agentih, ki ju pošljejo na misijo. Na misijo, ki ni le misija, marveč dvojna igra. Umazana spletka, kjer preživi samo največji lisjak. Glave začnejo padati, ljudje na položaju vihajo nosove, Vincent in Monica pa gresta do konca. Tudi takrat, ko se je treba sleči in privoliti na analni pregled. In takrat, ko se je treba preobleči in upokojiti krvoželjno lezbično morilko. Film, ki ne izgublja odvečnih besed. In film, ki se konča točno tako kot bi se končal, če bi se končal v resničnem življenju.

Ocena: 7/10

A LOT LIKE LOVE

Ko je Ashton srečal Amando. A Lot Like Love nima šarma, niti kemije, še manj energije. Vse kar ima je nepotrebno glupiranje Ashtona Kutcherja, ki še vedno misli, da nastopa v svoji seriji Punk’d. Pač mladinska inačica klasike Ko je Harry srečal Sally, ki ne premore niti ene izvirne sekvence, niti ene same originalne domislice. Porazno na celi črti.

Ocena: 2/10

HOSTAGE

Die Hard za člane stranke Desus. Ko človek gleda film tipa Hostage, se vpraša, zakaj so ga sploh posneli. Ali še boljše, zakaj ga je posnel Bruce Willis. Če namreč Bruce Willis posname film, kjer ni ravno Bruce Willis, je vse okej. Če Bruce Willis posname film, kjer je Bruce Willis, čeprav se ves čas obnaša kot da ni Bruce Willis, pa je nekaj hudo narobe. Še posebej, če se znajde med dvema ognjema, v igri dveh različnih skupin kriminalcev, ki ga obračajo kot popolnega začetnika. Kot nekoga, ki ne bi nikoli igral v serialu Die Hard, ali če hočete, v filmu Armageddon. In tu je napaka. Napaka, ki ne bo motila le članov Desusa. Bruce namreč izgleda kot upokojenec, kar bi vžgalo v komediji. Okej, toda kaj, ko se Hostage jemlje smrtno resno. Tudi na začetku, ki obeta nekaj solidnega in svežega. Obeti se potem hitro spremenijo v zoprne klišeje, gledalcem pa ostane upanje na novo poglavje seriala Die Hard.

Ocena: 3/10

 

Avtor IZTOK GARTNER, zapisano 22.07.2011 ob 03:10 pod recenzije. Lahko napišete komentar ali naredite trackback s svoje strani.

2 odgovorov na “Recenzije”
  1. IZTOK faking GARTNER » Recenzije: Moonrise Kingdom, Arbitrage, Cosmopolis - 24.09.2012 ob 22:49

    [...] in fotografiji svojih celovečercev, kjer sta mi bila še posebej všeč Fantastic Mr. Fox in The Life Aquatic With Steve Zissou. Moonrise Kingdom, v šali, ameriški odgovor na Gremo mi po svoje, je prav tako dober film. Je [...]

  2. montebuba - 16.08.2014 ob 09:37

    Dobro Hostage spet ni tako zelo slab. In hej, zakaj bi mogel igrati akcijskega Bruca Willisa? Je le družinski oče, ki želi zavarovati družino. Pa Ben Foster je bil odličen v tem filmu, najboljši igralec!

Na vrh

Komentiraj




Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !