IZTOK faking GARTNER

« | | »

Recenzije

20.07.2011

LORDS OF DOGTOWN

Vsak film, ki se loti specifične tematike, mora vedno paziti na gledalce, ki jih ta specifika ne zanima kaj dosti. Če ne pazi, ni dober, ampak ozek in brez dometa. Točno tak, da ga bodo gledali samo ljubitelji specifike, ki jo obdeluje po dolgem in počez. In Lords of Dogtown, sicer igrana verzija dokumentarca Dogtown and Z-Boys, je točno tak film. Ozek in tak, da mu seže samo do najbližje skejt proge. Potem se konča in neha biti zanimiv. Še več, tudi skejti so ubogi in premalo atraktivni. Takšni kot so bili v sredini sedemdesetih, ko se je skejtanje začelo rojevati v pravem pomenu besede. Ko so si ga izmislili lokalni pobalini, fantje brez prihodnosti, ki so droge in nasilje pač zamenjali za desko ter se spremenili v super zvezdnike. Le film, ki bo zares všeč samo fantom, ki radi skejtajo, in puncam, ki se jim zvrti v glavi, ko te fante gledajo.

Ocena: 3/10

THE PHANTOM OF THE OPERA

Ko sem slišal, da bo Antonio Banderas, prvak Evite, igral v najnovejši ekranizaciji Fantoma iz opere, kjer bo šlo dejansko za filmsko postavitev znamenitega mjuzikla Andrewa Lloyda Webberja, sem bil prepričan, da bom dobil film leta. Zares nepozabno filmsko doživetje, ki se bo lahko merilo le z Evito in s starimi dobrimi mjuzikli studia MGM. Še posebej zato, ker sem uspel videti odlomek šova Andrew Lloyd Webber: The Royal Albert Hall Celebration, kjer je Fantoma pel ravno Antonio, njegovo Kristino pa Sarah Brightman, sicer bivša Webberjeva žena. In potem je kot strela z jasnega usekala novica, da bo novi Fantom Gerard Butler, takrat le dolgočasni Dracula in tv Atila, sicer tako zelo slab, ampak Antonio bi bil vsaj stokrat boljši. In potem sem zvedel, da bo režiral Joel Schumacher, tisti Joel Schumacher, ki je uničil Batmana. Tretja slaba novica je seveda udarila takrat, ko so mi povedali, da bo Kristino namesto Keire Knightley in Katie Holmes igrala neznana in za takšno vlogo preveč zelena Emmy Rossum. Pričakovanja so bila nizka in na žalost povsem upravičena. Novi Fantom (leta 1908 si ga je izmislil Gaston Leroux, leta 1925 ga je igral Lon Chaney, leta 1962 ga je režiral Terence Fisher, leta 1983 ga je igral Maximillian Schell, leta 1989 ga je režiral Dario Argento, leta 1990 pa sta ga igrala Charles Dance in celo Robert Englund, legendani Freddy iz More v ulici Brestov) je namreč prazen. Je samo lupina brez dovolj trdega jedra. Samo fasada brez temeljev. Samo kič brez prave kvalitete. Samo kostum brez prave igralske zasedbe. Z izjemo enkratne in piskajoče Minnie Driver, ki igra ljubosumno in vase zagledano operno divo Carlotto, ki se boji, da ji bo mlada Kristina ukradla šov. In potem je tu še polikani plemič Raoul (Patrick Wilson), ki ne more razumeti, da punco bolj kot izgled zanima karakter. Da bi raje kot v Fantomu igrala v zgodbici Lepotica in zver. Da se zaveda, da so fantje z brazgotinami seksi. In da je moški pravi moški šele takrat, ko v ženski prebudi fantoma. Pač film, ki je zgrešil v castingu in seveda film, ki povrne upanje v pravo ljubezen.

Ocena: 5/10

THE LONGEST YARD

Premalo zabaven rimejk istoimenskega originala iz leta 1974, ki smo ga v sila podobni inačici gledali tudi v angleškem filmu Mean Machine iz leta 2001. Če bi hotel še en film o ameriškem nogometu, bi si ogledal The Longest Yard iz leta 1974, kjer je glavno vlogo kot veste igral Burt Reynolds, ki sedaj igra ostarelega in nič manj frajerskega trenerja zapornikov, med katerimi pristane tudi nekdanji nogometni zvezdnik Adam Sandler. Ker nisem hotel še enega filma o ameriškem nogometu in ker sem bil prepričan, da nova verzija ne bo le še en film o ameriškem nogometu, sem seveda razočaran, saj sem moral celi dve uri žreti klišeje in se tolažiti le z dejstvom, da sem med igralsko ekipo na vsake toliko časa ujel znane obraze iz sveta hip hopa in rokoborbe. Pač rimejk, ki ne zna razmišljati s svojo glavo in ki svoje najboljše štose pokaže že v predfilmu.

Ocena: 5/10

ANTHONY ZIMMER

Eleganten, intriganten in prepričljiv dramski triler, ki nas spomni na Osumljenih pet in na številne filme Alfreda Hitchcocka. Lovijo ga Francozi, lovijo ga Rusi, lovi ga ves svet. Tip ni Osama bin Laden, tip je Anthony Zimmer, zloglasni kriminalec, ki krade in pere denar ter okoli prinaša prav vse, ki jih pozna. Tudi svojo punco Sophie Marceau, ki bi zanj naredila prav vse. Toda pozor, nihče ga ne pozna, nihče ga še ni srečal. Tip je kot Keyser Soze, zloglasni gangster filma Osumljenih pet, ki se je fural na finto hudiča. Na finto, kjer ljudi prepričaš, da si, čeprav te sploh ni. Tip je “nevidni mož”, ali še boljše, “mož brez obraza”, še posebej zaradi plastične operacije, kjer so mu kirurgi popolnoma spremenili izgled. Morda ga sploh ni, morda se dela, da je. Morda je bil, pa ga ni več. Kaj vemo, mogoče je postal ženska ali pa policijski inšpektor, ki se dela, da potemtakem išče samega sebe. Sila intrigantna in osupljiva situacija, v katero prikoraka nič hudega sluteči Francois Taillandier (Yvan Attal), nepomembni prevajalec, ki se z vlakom odpravlja na zasluženi oddih. Tam je seveda tudi Sophie Marceau, ki ga zapelje, obrne in zavrti, kot fatalka. Brez seksa, samo s pogledi in namigovanji. A ker nismo na tiru filma Before Sunrise, Marceaujeva seveda blefira in si nič hudega slutečega možaka na piko vzame zaradi kamuflaže. Zaradi zavajanja policije, ki ji sledi in čaka, da se bo dobila z Zimmerjem. Zares fin, šarmanten in morda le malce premalo atraktiven triler, ki se ga ne bi branil niti Alfred Hitchcock.

Ocena: 7/10

LAND OF THE DEAD

Original, ki so ga požrle kopije. Pri filmih Georgea A. Romera me je vedno motil politični podton. Vse tiste številne medvrstične in skrite kritike rasizma, vietnamske vojne, potrošniške mrzlice in Ronalda Reagana, ki so uničevale tempo, grozo in dinamiko filma. Ki so zombije in vse tiste negravžne sekvence pahnile v drugi plan in ukradle šov. Ravno zato so filmi Noč živih mrtvecev, Zora živih mrtvecev in Dan živih mrtvecev ostali na pol poti med politično moralko in pravo zombijevsko grozljivko. In ravno zato tudi Dežela živih mrtvecev, ki so ji šov ukradli filmi 28 Days Later, Shaun of the Dead in Dawn of the Dead, ali če hočete, tudi orkan Katrina, ostane tam, kjer so ostali filmi Georgea A. Romera, ki je bil najboljši ravno na začetku, leta 1968, ko je posnel Noč živih mrtvecev. Film o tem, da so črnci bolj nevarni od zombijev. To je bil zaključek, ki je zares vžgal. Ki smo si ga resnično zapomnili. Ki nas je pribil za vse večne čase. Vse ostalo je bilo korak nazaj. Kljub mojstru maske Tomu Saviniju, ki sedaj igra zombija z mačeto. In pozor, zombiji tokrat niso le zombiji, marveč zombiji z dometom. Z globino. S človeško pametjo in človeškimi plavalnimi sposobnostmi. To je seveda neumno, to pokvari užitek. Zombi je živi mrtvec. Tako naj tudi ostane. Le kam bi namreč prišli, če bi se začeli zombiji še parfumirati in hoditi k plastičnemu kirurgu.

Ocena: 5/10

CINDERELLA MAN

Ko sem malo pred ogledom tega filma videl leta 2002 posneti film Joe and Max, boksarsko dramo o Joeu Louisu in Maxu Schmelingu, seveda nisem mogel mimo sekvence, kjer je aktualni svetovni prvak Jim Braddock izbiral svojega naslednjega izzivalca. In ta isti Jim Braddock (za celih 25 kilogramov shujšani Russell Crowe) je sedaj dobil povsem svoj film. Svojo odo. Svoj poklon. Poklon času hude gospodarske krize v Združenih državah in času, ko so ljudje potrebovali junaka. Moško inačico Pepelke, človeka iz množice. Možaka, ki jim bo povrnil voljo do življenja. In Braddock je bil iz pravega testa. Preprost, pogumen, odločen in simpatičen. Tak, da bi lahko igral v vseh filmih Jamesa Stewarta. In tak, da se je spremenil v najbolj priljubljenega boksarja v ameriški zgodovini. Začel je obetavno. Brez poraza in z vrhunsko formo. Potem je padel na dno, si zlomil roko in se poškodoval v prometni nesreči. Visoko je letel v dvajsetih letih, zelo nizko je padel na začetku tridesetih let, ko ga je tako kot večino Američanov zdelala revščina. Tako huda, da je moral k sorodnikom odpeljati celo svoje tri otroke in pozabiti na elektriko v svojem mizernem stanovanju, kjer mu je družbo delala samo žena Mae (Renee Zellweger). In potem se je zgodil čudež. Čisti Pepelkin mirakul, za katerega je poskrbel njegov menedžer, promotor in trener Joe Gould (briljantni Paul Giamatti), ki mu je po dolgi pavzi zrihtal dvoboj. Comeback za 250 dolarjev. Vrnitev v soj žarometov, na oder Madison Square Gardna in na prve strani časopisov, ki ga kljub zavoženi karieri še niso pozabili. In pozor, Braddock je s tekmecem opravil kot za šalo ter dokazal, da je pripravljen na pravljico. Na nekaj velikega. Nekaj posebnega. Nekaj zgodovinskega. Na koncu poti ga je seveda čakal šampion Max Baer (Craig Bierko), Muhamaad Ali pred Muhamaadom Alijem, nastopač in zapeljivi zvezdnik morilskega udarca z desnico, ki se je kasneje spremenil v filmskega igralca. V pravo hollywoodsko atrakcijo, v leading mana, ki je med drugim nastopil tudi v odlični boksarski drami The Harder They Fall z Humphreyjem Bogartom v glavni vlogi. Na eni strani Baer, na drugi pa Braddock. Čisto nasprotje. Takšno kot v filmu Rocky, ko se je naslovni junak udaril z Apolom Creedom. Ali če hočete, z Ivanom Drago, ki ga je kot veste igral Dolph Lundgreen. In sedaj hočeš nočeš pridemo do primerjav z ostalimi boksarskimi filmi. Predvsem s tistimi najboljšimi, kjer se poleg Rockyja, ki mu še vedno ni para, bohotijo tudi Diggstown, Razjarjeni bik, Punčka za milijon dolarjev, Play it to the Bone, leta 1927 posneti Hitchcockov The Ring in seveda odlični The Set-Up iz leta 1949, kjer se je ostareli boksar Robert Ryan pomeril z veliko mlajšim tekmecem. Huda konkurenca hudih nasprotnikov, kjer naš Pepelko seveda nima kaj iskati. Kjer ga zmatrajo predolga minutaža, klišeji, patetika in dejstvo, da se ima za najboljši boksarski film vseh časov. Da se ima za nekaj več, za film, ki dela na tem, da bi dobil čim več oskarjev. To je seveda dobro le za prvo rundo, le za knockout slabših filmov, le za gledalce, ki niso videli niti petega Rockyja. Le ti bodo namreč jokali ob vsakem udarcu, ki ga bo junaški Braddock dobil v zadnjem dvoboju.

Ocena: 6/10

DAI SI GIN

Ko lov na kriminalce postane le del tv šova in medijske manipulacije z gledalci. Mojstrovina Wag the Dog, ki jo je leta 1997 posnel Barry Levinson, nam je več kot izvrstno pokazala vpliv medijev na gledalce. Vpliv televizije na javno mnenje. Vpliv, kjer tisto kar vidimo, vzamemo za sveto. Za edino pravo resnico, pa četudi gre za prikaz stvari, ki jim drugače ne bi verjeli niti v sanjah. In Dai Si Gin, po naše, Udarna novica, je na naša platna prišel ravno v času referenduma o RTV, kar je bilo več kot kontekstno. Človek je pač bitje, ki najbolj verjame svojim očem. Tisto, kar vidi, se mu zdi najbolj resnično. Tega se seveda zelo dobro zaveda tudi policijska inšpektorica Rebecca Fong (Kelly Chen), ki hoče po debaklu svoje ekipe, po neuspelem lovu na kriminalce, rešiti čast policije. Ker razmišlja kot Robert De Niro iz prej omenjenega filma Wag the Dog, ali še boljše, kot Dustin Hoffman iz odličnega filma Mad City, kjer so mediji spremljali neuspeli rop banke in kriminalca Johna Travolto ujeli tudi med tem, ko je iskal talce, seveda angažira medije. Televizijsko ekipo, ki policajem pripne majhne kamere in zmanipulira celotno situacijo. Naša gospodična Fong seveda sede na režijski stolček in svoje dečke spremeni v igralce, v statiste, ki morajo rešiti talce v zgradbi, ki so jo zajeli kriminalci. In pozor, igro zagrabi tudi hladnokrvni gangster Yuan (Richie Ren), ki medijem lansira svoje videnje zgodbe in začne s prefinjenim zapeljevanjem Fongove. Okej, Udarna novica resda razmišlja pogumno in s svojo glavo, toda kaj, ko sta pred njo previsoko poletela prej omenjena Wag the Dog in Mad City. Kljub vratolomnem in sila realnem strelskem obračunu, ki ga je legendarni Johnny To bojda posnel v enem samem kadru.

Ocena: 5/10

DARK WATER

Film, ki ima vse tisto, kar sem pogrešal pri Krogu. Dark Water obvlada vodo. Na vse mogoče načine. Pa četudi se ne dogaja na morju ali ob jezeru, marveč v zanemarjenem, cenenem in zatohlem bloku, kjer se v deveto nadstropje naselita mama Dahlia (Jennifer Connelly) in hčerkica Ceci (Ariel Gade). In voda je vsepovsod. Zunaj, znotraj, na stropu, v sosednjem stanovanju, v pralnici, na tleh, v lijaku in v banji. Hudiča, tudi v porah obeh glavnih junakinj in v porah gledalcev, ki padejo v atmosfero. V klavstrofobično gotsko grozo, še eno Sobo za paniko, v še en Hide and Seek, v še en Krog in še en The Grudge. Torej v še en rimejk japonske klasike Hidea Nakate, ki za razliko od Kroga razmišlja s svojo glavo. Ki nam požene mravljince po telesu, nas obliva s hladnim potom in nam v hrbtenico zabada prvinski srh. Dahlio in Ceci namreč napadajo duhovi. Pa ne tisti iz filma Poltergeist in tisti iz številnih ukletih hišic, marveč tisti, ki smo jih vajeni iz japonskih grozljivk. Tisti s tragično preteklostjo, ki se potem sadistično maščujejo vsem okoli sebe. In tokrat gre spet za deklico. Za namišljeno prijateljico naše male Ceci, ki povzroča težave. In Dark Water seka kot Žrelo, ali če hočete, kot Deep Blue Sea, le da za to ne potrebuje niti enega morskega psa, temveč le izvrstno atmosfero in nekaj umazane vode.

Ocena: 7/10

THE CAVE

Pod nebesi leži pekel, pod peklom pa film, ki ga zdelajo klišeji Osmega potnika, Planeta teme, Predatorja in Relikvije. Skupina potapljačev in strokovnjakov za odkrivanje podzemnih jam se ujame v jamo vseh jam, kjer jih pričakajo krvi željne pošasti. No ja, kjer jih pričakajo klišeji veliko boljših filmov in seveda dejstvo, da je v današnjih časih zelo težko posneti izvirno grozljivko o krvoločnih stvorih.

Ocena: 4/10

DOBRO UŠTIMANI MRTVACI

Film, ki bi si zaslužil oskarja za najbolj dolgočasen tujejezični film vseh časov. Za celih 92 minut predolga črna komedija, ki ji ne uspe ničesar. Ki se bohoti z dolgočasnimi, debilnimi, predolgimi in prav nič zanimivimi kadri, ki izgledajo tako, kot da namerno uničujejo film. In to ni film. To je zmešnjava, kjer bi moralo čisto vse ostati na montažnem pultu. Čisto vse je namreč hudo slabo. Od začetka do konca. Pa četudi bi gledalec samo poslušal in se na platno zazrl na vsakih dvajset minut. To je film brez možnosti za popravni izpit. Film brez identitete, idej, dialogov in igre. Film, ki je tako zelo slab, da sploh ni film, marveč ilm. Strašno neumen ilm o malih ljudeh, ki hočejo velike reči. Sredi Sarajeva, kjer ne bi vžgali niti Nadrealisti, kaj šele starec, ki hoče z letalom poleteti v Ameriko. Strojevodja, ki hoče prijaviti svoj vlak in kupiti tirnice. Ministrica, ki masturbira med gledanjem svojih tv nastopov. Gej, ki hoče nazaj v Amsterdam. Doktor, ki si želi, da bi mu umrla žena. In dva tipa v mrtvašnici, ki vsak dan pridno štejeta mrliče in sklepata stave. In ko človek pomisli na staro dobro klasiko Maratonci tečejo častni krog, ga prime, da bi poklical na haaško sodišče in prijavil zločin nad gledalci.

Ocena: 1/10

THE DUKES OF HAZZARD

The Dukes of Hazzard, rimejk popularne tv serije, ki je letela med leti 1979 in 1985, izgleda tako, kot da bi jo sestavili iz odvečnih delov Hitrih in drznih ter režijo, če ostanem v letu 2005, zaupali članom skupine Atomik Harmonik, ali še boljše, Turbo Angels, ali če smo še bolj nazorni, skupini Skater in njihovemu Vanču. Pač zgodba o bratrancih Duke (Seann William Scott, Johnny Knoxville), ki hočeta v kozji rog ugnati hinavskega poslovneža Burta Reynoldsa in se v prostem času okoli podita s svojim Dodgeom Chargerjem. To je vse in to je hudičevo podcenjevanje gledalcev, kjer ne pomaga niti pevka Jessica Simpson.

Ocena: 2/10

THE 40 YEAR OLD VIRGIN

Andy Stitzer, ki ga zelo dobro igra Steve Carell, ni ravno Forrest Gump, ni pa daleč. Vedno se  namreč postavi v vrsto, namesto avtomobila vozi bicikel, zbira lutke superjunakov in trdi, da so joški kot vreča peska. Jasno, gospodič je še vedno devičnik. Pa četudi je star že 40 let in čeprav je dal skozi že kar nekaj zmenkov. Matra ga zaključek. Matra ga terna. Matra ga glavni dobitek, ki se mu vedno izmuzne iz rok. Ne glede na to, da ima recimo v postelji žensko, ki pred njim masturbira. Tip ne zna zaključiti vaje. Razumljivo, saj ima kolo, kolesa pa ne moreš zapeljati v garažo. Za to je potreben avtomobil, nesrečnež pa nima izpita. Nasveti prijateljev ne pomagajo, zmenki na slepo tudi ne, norčevanje nadrejenih še manj. In film več kot obvlada njegovo situacijo, se izogiba pretiranim klišejem in niza sila zabavne prizore, o katerih mnoge komedije leta 2005 niso imele pojma. Jp, tole je en učinkovit tak feel good filmčič, ki ga lahko pogledamo tudi večkrat. In režijski debi Judda Apattowa, ki je potem iz takih filmov naredil svoj žanr in industrijo. Če sem iskren, lahko zapišem, da mi je tale še vedno njegov najboljši in najbolj zabaven.

Ocena: 7/10

JESEN STIŽE, DUNJO MOJA

Legendarni igralec Ljubiša Samardžić je leta 1999 kot režiser debitiral z odlično Nebeško vabo in se kot za šalo približal klasikam Lepe vasi lepo gorijo in Sod smodnika. Potem je posnel Natašo in si za vedno pokopal imidž dobrega režiserja. Imidž, ki ga seveda ni rešil z Dunjo. S sila poetično ljubezensko zgodbo iz leta 1914, ki jo pokopljejo pretirane želje po kvaliteti, po nenehnem dokazovanju, da jo je posnel legendarni igralec, ki se ima za umetnika. In tu sta Sava (Branislav Trifunović) ter Marija (Marija Karan), do ušes zaljubljena golobčka, ki furata Romea in Julio. Še posebej takrat, ko ju loči Savin tečni oče (Vojislav Brajović) in takrat, ko se v igro vmeša še njegov boter Petrasin (Igor Djordjević). In ko Marija kuha trmo, jo Sava mahne preko Tise, kjer ga čaka bogata Ančka (Kalina Kovačević), ki jo posluša celo njen vplivni čale. Pač film, ki stavi na staroversko scenografijo. In film, ki je pozabil, da so v isti državi leta 2002 posneli veliko bolj svežo in zabavnejšo Zono Zamfirovo.

Ocena: 4/10

THE AMITYVILLE HORROR

Končno grozljivka, ob kateri sem se posral od strahu. To, kar sem občutil ob gledanju nove različice filma The Amityville Horror, nisem občutil že dolgo časa. Vse od leta 1999, ko me je strašila Hipnoza. Ali če hočete, vse od filmov Carrie in The Omen, ki me pošteno strašita še danes. Pa dodajmo še leto 1980, ko sem prvič videl film Dressed to Kill, prizor iz grozljivke Petek trinajsti 2, kjer Jason Voorhees skoči skozi šajbo, atmosfero prve Noči čarovnic, kjer je svoje seveda naredila tudi živce parajoča glasba, Hitchcockov pokol pod tušem iz klasike Psiho, drugi Krik, kjer žrtev leze čez nezavestnega morilca, Carpenterjevo pizdarijo In the Mouth of Madness ter Herzogovega Nosferatuja, ki me je prijel samo zaradi rosnih otroških let. In leta 2005 sem bil spet tam, kjer nisem bil že dolgo časa. Tam, kjer nisem mogel mirno spati vsaj kakšen teden. Tam, kjer me je oblival hladni pot. Tam, kjer so se mi  dogajali chills down my spine. Vsega je kriv The Amityville Horror, rimejk istoimenskega filma iz leta 1979, ki ga proglašam za enega najbolj srhljivih filmov vseh časov. Za enega najboljših filmov o zakletih hišah. Za film, ki ga nikakor ne smete gledati sami. In seveda za film, ki bi ga lahko uporabljali za mučenje ujetnikov. In tu je nič hudega sluteča familija Lutz, ki se naseli v sanjsko hiško. V še eno Rose Red, v še eno House, v še en Something Evil. V še eno zakleto hišo, kjer straši Poltergeist in kjer se je nekaj časa nazaj zgodil brutalni umor, v katerem je oče hladnokrvno postrelil ženo in otroke. In pozor, Lutzi za umore vedo, saj je hiša ravno zaradi tega cenejša. »Hiša ni zlobna, zlobni so ljudje,« zaključi George Lutz (Ryan Reynolds) in se skupaj z ženo Kathy (Melissa George) ter tremi otroci brezskrbno nastani v hiški. In potem se prične freak show. Šov prikazni, prividov, namišljenih prijateljev in demonov. Šov, ki vas bo razparal in vam spodnjice nafilal z drekom. Vsako noč ob treh in petnajst minut. Vse do osemindvajsetega dneva, ki je nesel prejšnjo družino. Dneva, ki bo nesel tudi naše Lutze. Družinico, ki jo useka briljantni Frailty Billa Paxtona iz leta 2001. Družinico, kjer se spet najbolj suče očetu, ki se spremeni po dolgem in počez. In ta oče je bil leta 2005 naš stari znanec Van Wilder, odbiti, zabavni in divji luzer, ki sedaj igra resno vlogo. Ravno zato je še bolj strašen. Ravno zato mu gre verjeti. Še bolj kot Jacku Nicholsonu iz klasike The Shining, ki se mu lahko tale rimejk brez slabe vesti postavi po robu.

Ocena: 9/10

BABUSYA

Nina Shubina je babica. Stara je 80 let. Živi nekje bogu za hrbtom. Ima se fino. Svoje premoženje pa je razdelila med vnuke, sinove, nečake in med ostalo žlahto. In potem se prične potovanje. Potovanje za streho nad glavo. Potovanje za preživetje. Za nastanitev pri žlahti, ki se je seveda otepa z vsemi štirimi. In otepajo se je tudi vnuki in sinovi. Vsak najde svoj izgovor zakaj je noče vzeti pod streho. Ne glede na to, da nima kam in da so si ravno z njenim denarjem postavili hiše in uredili eksistenco. »Lahko bi mi dala več. Jaz sem denar potreboval bolj kot ostali,« razloži eden izmed vnukov in zapre vrata. Prav imate, pred vami je film o tem, da se mlajša generacija izogiba preteklosti, ki jo pooseblja babica. Še posebej v Rusiji, kjer so staro Rusijo vsi pozabili čez noč. Tako kot babico, ki na koncu stoično odkoraka v sneg. Slava ji, zaslužila bi si spomenik.

Ocena: 7/10

 

Avtor IZTOK GARTNER, zapisano 20.07.2011 ob 04:00 pod recenzije. Lahko napišete komentar ali naredite trackback s svoje strani.

15 odgovorov na “Recenzije”
  1. Matej - 20.07.2011 ob 10:39

    LORDS OF DOGTOWN izguba časa, THE AMITYVILLE HORROR presežek???? Ockej no, vsak po svoje ampak LORDS OF DOGTOWN je vrhunski! Sama glasba v njem je presežek, da ne izgubljam besed s samo tematiko, ki predstavi začetek skejtanja, pa do Heath Ledger-a, ki igra vrhunsko pa vse do konca filma, ki ti srce poči! Keri si ga ni pogledal mu ga toplo priporočam!

  2. MATEj - 20.07.2011 ob 12:01

    Glede nato da nisem gledal originala Longest yarda, se mi je zdel ta z Adamom Sandlarjem odličen (itak sem Sandlarjev fen, vem, da ga velik folka ne prebavlja), res smešen, začenši s foro s six packom, pa še am. nogomet, tut Nelly je bil dober … Fajn film za sprostitev, kakšne globoke ali nove zgodbe pa itak ne gre pričakovat! Sem ga pogledu že ene trikrat in mi je prav vsakič hitro minil tisti dve uri.

  3. IZTOK GARTNER - 20.07.2011 ob 12:48
    IZTOK GARTNER

    Matej, kot sem zapisal, Lords je samo za fane zadeve, tako glasbeno kot športno, vse ostalo je zanič, vsaj zame. Pa tudi Ledger mi je bil trapast in neprepričljiv v tem filmu. Da je režiserka potem posnela še Twilight, pa tudi ne gre izgubljati besed. Glede Amityvillea, film me je prestrašil ko norca, če to uspe grozljivki, je to zame presežek.

    Matej, tudi sam nisem nek sovražnik Sandlerja, nekaj dobrih filmov ima, z njim nimam težav in se ne sprenevedam kot nekateri, toda tale film mi ni bil nič posebnega. Je za pogledat, to pa je tudi vse.

  4. Matej - 20.07.2011 ob 13:26

    Možno, da mi je toliko bolj vsel, ker sem včasih to rolko sukal 24 ur na dan! :)

  5. IZTOK GARTNER - 20.07.2011 ob 14:02
    IZTOK GARTNER

    Ma pol pa itak :)

  6. redcock - 25.07.2011 ob 09:18

    Me zanima Iztok, če si že pogledal Tropa de elite 2?

  7. IZTOK GARTNER - 25.07.2011 ob 15:31
    IZTOK GARTNER

    Tudi enka me še čaka. Nimam pojma zakaj štrajkam pri teh dveh filmih.

  8. redcock - 26.07.2011 ob 07:37

    Oba sta super, kar pa si že tako prebral. Je pa dober, da si vzameš čas (brez motečih faktorjev).

  9. frue - 30.07.2011 ob 16:56

    ‘Še več, tudi skejti so ubogi in premalo atraktivni. Takšni kot so bili v sredini sedemdesetih, ko se je skejtanje začelo rojevati v pravem pomenu besede.’ Res ne razumem, kaj si hotu s tem povedat, glede na to da se film dejansko dogaja v sedemdesetih, ko se je skejtanje tam spet začelo dobr razvijat.
    Pa če se mi mogoče vsi igralci ne zdijo zelo prepričljivi, se mi pa zdita Hirsch in Ledger na zelo, zelo visoki ravni..

  10. IZTOK GARTNER - 31.07.2011 ob 22:28
    IZTOK GARTNER

    Hotel sem povedati, da so tale film posneli vsaj trideset let prepozno.

  11. Recenzije « IZTOK GARTNER - 21.01.2012 ob 08:15

    [...] ubogo družino. In film hvala bogu ujame boljše predstavnike žanra. Poltergajsta in recimo The Amityville Horror, kar pomeni, da odleti daleč čez rimejka The Haunting in The Hause on Hunted Hill. In kot sem že [...]

  12. Recenzije « IZTOK GARTNER - 8.03.2012 ob 00:42

    [...] Med tistimi, ki le kopirajo, faširajo in reciklirajo veliko boljše predstavnike žanra. Recimo The Amytiville Horror, The Grudge, A Tale of Two Sisters in Poltergeist. Ali pa Rose Red in Stir of Echoes. Okej, [...]

  13. IZTOK faking GARTNER » Recenzije: Paranormal Activity 4, Truth or Dare, Dead Silence - 14.11.2012 ob 05:57

    [...] otroka. Kot Carrie, The Omen, Zgodba o dveh sestrah, Rosemary’s Baby, Hipnoza, The Grudge, The Amityville Horror in še kaka pizdarija, ki je še vedno ne upam gledati sam. In Mary Shaw (Judith Roberts), fak, [...]

  14. montebuba - 9.08.2014 ob 21:32

    amityville horror 1979 je boljši od 2005 ali ne?

  15. montebuba - 9.08.2014 ob 21:33

    2005-ke me je bilo zelo zelo strah :) :)

Na vrh

Komentiraj




Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !