Otroci Marlona Branda

12.07.2011 ob 14:09

Marlon Brando z otroki ni imel sreče, ali bolje rečeno, njegovi otroci niso našli sreče v življenju. No ja, enim je šlo povsem okej, toda tragedija tistih, ki so zavili s poti, je zasenčila vse ostale.

In pozor, Brando je imel kar 13 otrok, nekaj s svojimi ženami, nekaj s svojo služkinjo, nekaj pa z ženskami, ki jih po moje še sam ni poznal.

Pa začnimo pri njegovem zloglasnem sinu Christianu, ki je leta 2008 umrl za pljučnico. To je bil tisti problematični mladenič, ki je v devetdesetih ustrelil fanta svoje sestre Cheyenne in očeta Marlona spravil na kant zaradi dragih odvetnikov in sojenja. Sreča mu je obrnila hrbet tudi po prihodu iz zapora, saj se je zapletal v vrsto sumljivih poslov, nazadnje pa je umrl star komaj 49 let. In hej, že kot otroka so ga ugrabili neki hipiji, ves čas pa je, če se ne motim, potiho sanjal o filmski karieri, ki pa se žal ni nikoli zgodila.

Nič kaj bolje ni šlo Brandovi hčerki Cheyenne, ki je leta 1995 pri komaj 25-ih storila samomor z obešenjem. Jp, to je bila tista punca, ki jo je Brando imel z ženo Tarito na Tahitiju, kjer je snemal Upor na ladji Bounty. Konec osemdesetih je preživela hudo prometno nesrečo in morala zaradi poškodb obraza končati kariero manekenke, na začetku devetdesetih pa je njen polbrat Christian ustrelil njenega fanta, ki naj bi z njo ravnal zelo grdo. Nato se je umaknila na Tahiti, rodila sina Tukija in se začela spopadati z depresijo in shizofrenijo, ki sta jo malce kasneje pripeljali tudi do samomora. Nimam pa pojma zakaj se z očetom Marlonom nista kaj dosti marala, saj je zavračal celo njene obiske.

Miko Brando je povsem druga zgodba, je čisto okej možakar, ki ga je rodila druga Brandova žena Movita Castaneda. Filmi ga niso zanimali, se je pa specializiral za varovanje zvezdnikov, med katerimi je bil seveda najbolj znan Michael Jackson. Prav Miko je zaslužen, da Jacksonu pri tisti nesreči z ognjem ni zgorelo še več kože na glavi, saj je odreagiral prvi in zelo hitro.

O Mikovi sestri Rebecci nimam kaj dosti pojma, zato pripenjam le sliko in navajam podatek, da je šest let mlajša od njega.

Je pa zato toliko bolj zanimiv Stefano Brando, ki si je nadel ime Stephen Blackheart in dejansko niti noče imeti kaj dosti zveze z Marlonom. Kaj vem, morda sploh ni njegov sin in gre le za govorice, je pa poba sicer igralec, ki ima za pasom nekaj okej vlogic v ne preveč znanih filmih.

Tule je še Simon Teihotu Brando, brat Cheyenne in prvi otrok Tarite ter Marlona, ki, če se ne motim, še vedno živi na Tahitiju.

Pa leta 1982 rojena Raiatua Brando, ki naj bi bila bojda posvojena.

Pa naj zalepim še tri fotke, kjer so Simon, Miko in Christian v družbi očeta Marlona.

In seveda končam z leta 1990 rojenim vnukom Tukijem, sinom nesrečne Cheyenne, ki je danes zelo uspešen maneken.

 

43 komentarjev na “Otroci Marlona Branda”

  1. Tina M Tina M pravi:

    Zelo dobra in zanimiva objava, Izzy.

  2. zelda pravi:

    Vau,kje si uspel dobiti slike Brandovih otrok. Brando mi je kot igralec starejše generacije bil številka 1. Nikoli pa nisem bila toliko informirana o njegovem privatnem življenju. Vedela sem samo za sina Christiana in hčerko, ki jo je imel s Tarito.

  3. IZTOK GARTNER IZTOK GARTNER pravi:

    Fenks, Tinny.

    Zelda, vse najde, he, he.
    Brando je otroke štepal kot po tekočem traku, zadnjega celo leta 1994, ko jih je imel sedemdeset.
    Obstajal pa je tudi Dylan Brando, prav tako iz zveze z neko neznanko, ki je leta 1988 umrl star komaj 20 let.

  4. zelda pravi:

    To je bil pa res živahen dečko. Naštela sem 8 otrok.
    Od igralcev se mi zdi, da je samo še Charlie Chaplin imel 8 otrok.

  5. IZTOK GARTNER IZTOK GARTNER pravi:

    Imel jih je 13, morda celo več, le da jaz nisem vseh naštel, saj nisem našel slik.
    Chaplin jih je imel pa 12, zadnjega leta 1962, ko je bil star 73 let.
    Priden je bil tudi Anthony Quinn, ki jih je imel 9, zadnjega leta 1996, ko je bil star 81 let.

  6. Oposum pravi:

    “Je pa zato toliko bolj zanimiv Stefano Brando, ki si je nadel ime Stephen Blackheart in dejansko niti noče imeti kaj dosti zveze z Marlonom. Kaj vem, morda sploh ni njegov sin in gre le za govorice, je pa poba sicer igralec, ki ima za pasom nekaj okej vlogic v ne preveč znanih filmih.”

    klasična zgodba. v očetovi senci, ko vsi nate gledajo kot na cenejšo repliko, je težko živeti in uspeti v umetnosti. redkim uspe. popolnoma razumem, če noče ničesar imeti z očetom, spremembo imena pa še bolj. kakšen je kot igralec pa ne vem.

  7. IZTOK GARTNER IZTOK GARTNER pravi:

    Po eni strani se strinjam, po drugi pa ne, saj te prav prrimek znanega očeta popelja v svet filma, kjer drugače ne bi imel osnovnih šans. Če si dober glumac, te to ne ovira, panika je, če si slab. Le poglej Michaela Douglasa, skozi leta je ratal celo boljši igralec od očeta. Resda ne taka legenda, a vseeno boljši igralec in povsem enaka vplivna zvezda če mene vprašaš.

    Isto velja za Charlieja Sheena, sina Martina Sheena, ki mu je šlo kljub znanem priimku izvrstno. Pa recimo za familijo Barrymore, Carradine in Bridges. Nobene panike zaradi priimka znanega očeta.

    Je pa zanimiv Nicolas Cage, ki je Coppola izpustil namerno in zato, da mu ne bi očitali, da je uspel zaradi znanega strica. Blesavo, saj je vsem jasno, da mu je prav stric Francis zrihtal prve vloge.

  8. Simona Rebolj Simona Rebolj pravi:

    Stephen Blackheart je tako podoben Campbellu Scottu, da sem skoraj vzkliknila, kako je bil dober v Roger Dodgerju, pa tudi v Singles in še kje. Neverjetno.

    Sicer pa razumem preimenovanega Stephena Blackhearta, da ni želel imet opravka z Brandom. Brando je bil tak značajski poden v odnosu do svojih otrok, ki jih je štepal preko arogantnega kurbanja naokrog, da ti otroci res niso imeli bit na kaj ponosni. Na kaj pa? Da cel svet ve in tračari naokrog, kako se mu jebe za njih in pač rad samo spermo naokrog šprica. Težko breme je za potomce slavnih kretenov, če se ne počutijo ljubljeni in spoštovani, hkrati pa tako poznajo bedno primitivno plat svojih slavnih staršev, da za razliko od horde fenov za prazen kurac tudi takemu staršu ne morejo spoštovanja vračat. Teh primerov ni malo. Zato to niti slučajno ni enako odnosu Kirk in Michael Douglas ali Kiefer in Donald Sutherland itd. Če so odnosi fer, okej in obojestransko spoštljivi (pri čemer je vedno na staršu prva poteza v odnosu do otroka), potomec ne bo nič kompliciral z imenom in občutkom pripadnosti, tudi če bo šel po isti poklicni slavni poti, sicer je pa logično, da bi ga psihično to samo preveč oviralo in poniževalo. Tudi če ne gre po isti poti konec koncev.

    Za Angelino Jolie na primer tudi dolgo nisem vedela, da je hči Johna Voighta. Dober igralec, a očitno mizeren oče. Prav nič ji ni bilo v interesu, da bi propagirala očetov priimek, a ne, ker ga tudi res ni marala in sploh govorila nista. Se ji je pa psihološko predvidljivo ponesrečil prav očetovsko starejši Bill Bob Thornton, ki je presenetljivo spominjal na njenega fotra … hehe … Le, da je še boljši igralec, a očitno podobno ne najbolj kvaliteten partner in morebitni bodoči oče.

  9. Thomas pravi:

    To pa so ene hude življenjske poti. Me spominja na Kennedyjev klan, ali pa na monaško knežjo družino.
    A se je zato ob določenem trenutku tako izoliral in zapustil? Nekoč je menda veljal za pravega lepotca, na koncu pa je bil za tri.

  10. IZTOK GARTNER IZTOK GARTNER pravi:

    S hrano je imel težave že v mladosti, kasneje pa mu pač ni bilo več treba paziti na izgled, saj ni bil več top zvezda. Če ne bi dobil Botra, bi šel v pozabo že v sedemdesetih. Pa trmast je bil, pa zameril se je mnogim hollywoodskim veljakom.

    Me pa na nek način spominja na Michaela Jacksona, saj si je tudi on na Tahitiju ustvaril svoj Neverland in pobegnil od ponorelega sveta.

  11. Thomas pravi:

    Jah, najbrž so se mu ljudje res zamerili. Povsem razumljivo, če pogledaš, koliko zgag se nahaja na tem svetu.

    Je pa imel en film v kasnejših letih, ki me je precej nasmejal in dolgo časa nisem sploh vedel ne, kdo igra glavno vlogo. S Charlie Sheenom je snemal, Brando je igral njegovega tasta.

  12. IZTOK GARTNER IZTOK GARTNER pravi:

    To je Free Money, a veš da ga še nisem videl. Iskal sem ga nekaj časa pa ga nisem nikjer našel, nato pa sem nanj pozabil. Vem pa, da je popolnoma pogorel tako pri kritikih kot pri gledalcih. Niti distribucije ni dobil, ampak je pikiral naravnost na video.

  13. Oposum pravi:

    iztok & simona: v bistvu ja, se strinjam z obema. iztok, dobro si me seveda opozoril na manjko v mojem komentarju, kar je pozneje simona opisala seveda drži. ob fer odnosih ni problema, ob slabih pa seveda dodatno udari še tale stvar, ki sem jo jaz napisal, kar sem tudi imel v mislih pri pisanju komentarja, vendar mi je pozneje ušlo, verjetno zato, ker ne poznam ravno biografije marlona branda in nisem mogel reči, če je bil res slab oče. namreč frustracija, da je ta prasec, oče, dosegel veliko v karieri, karkoli to pomeni, lahko deluje pri prebijanju, če si za razliko od njega v družinskih odnosih normalen in z občutkom krivice, po mojem precej kastrirajoče.

  14. IZTOK GARTNER IZTOK GARTNER pravi:

    Oposum, v primeru Stephena Blackhearta to nikakor ne bo držalo, saj očeta sploh ni poznal. Kolikor mi je znano, se sploh ne ve točno ali je bil dejansko Brandotov sin. Sto posto pa ni živel z njim v isti bajti niti za trenutek, tako da mu niti ni mogel biti slab oče, saj mu oče sploh ni bil.

    Glede na bolj kot ne ubogo filmsko kariero, pa bi mu priimek Brando več kot koristil.

    Dejansko Brando niti ni bil tako slab oče, bil je pač zvezdniški oče, a vseeno dosti boljši od kake Joan Crawford recimo. Problem je bil drugje, v nenehnih kreganjih z ženami in partnerkami, kjer ni znal biti zvest. Za sina Christiana pa je itak dal vse in se zanj ponižal tudi na sodišču ter zmetal ves denar, ki ga je imel za odvetnike.

  15. Oposum pravi:

    iztok: zdi se mi vseeno, če ga je poznal ali ne, krivico in slabo očetovstvo lahko čuti tudi po tem, da ga sploh ni poznal ali da sploh ne ve, če je njegov (če se ta ne jasno izjasni in kaj ukrene). če ni dober igralec, mu po mojem noben priimek ne bi resno koristil …

  16. IZTOK GARTNER IZTOK GARTNER pravi:

    To sicer drži, toda tvoj osnovni kontekst v drugem komentarju je bil drugje, če se ne motim, torej v dejstvu, da sta živela skupaj in da je bil slab oče. Kaj veš, morda Brando niti vedel ni, da ima tega sina, ne moremo soditi, ker ne vemo.

    Priimek pa bi koristil vsaj pri kaki začetni bolj udarni vlogi, na katero poba še vedno čaka, če se ne motim.

    Vnuk Tuki je recimo dovolj prebrisan, da si je pustil slavni priimek.

  17. Simona Rebolj Simona Rebolj pravi:

    @oposum:

    Tebe sem čisto razumela, kaj si mislil in samo dodala že razumljeno, ampak Iztok spet trosi bizarnosti par ekselons.

    @IG:

    Maestro psihologije, res. Kako lahko s takšnimi izjavami zlorabljaš svoje med drugim tudi mladoletne bralce:

    “v primeru Stephena Blackhearta to nikakor ne bo držalo, saj očeta sploh ni poznal. … Sto posto pa ni živel z njim v isti bajti niti za trenutek, tako da mu niti ni mogel biti slab oče, saj mu oče sploh ni bil.”

    Česa tako neprisebnega pa že dolgo ne. Ti torej misliš, da če boš postal oče in svojega otroka tudi pogledal ne boš, bo malček ponosno nosil tvoj priimek in gojil zelo pozitivna čustva do tebe, porkaduš, saj se mu nisi z ničimer mogel zamerit, ko ga pa še povohal nisi. Daj mi enkrat zaupaj, kje se kupi zalogo logike in pameti, ki jo prodajaš naprej? Me zanima, kaj neki si misli Tina o tvoji izjemni mentalitetni brilijanci. Res.

    “Dejansko Brando niti ni bil tako slab oče, bil je pač zvezdniški oče, a vseeno dosti boljši od kakega Jona Voighta ali Joan Crawford. Problem je bil drugje, v nenehnih kreganjih z ženami in partnerkami, kjer ni znal biti zvest.”

    A si sploh normalen? Kurbirski fotr, ki non stop prizadeva mater svojih otrok, je slab oče. Otrok prenaša slabo volje, razočaranost in solze matere zaradi njega, on se hodi pa domov itak samo kregat, dokler ne spizdi. V družinah, kjer se taka scena obdrži, potomec razvije sovraštvo do obeh, le vprašanje je, do koga bolj. Včasih tudi bolj do matere, ker je vztrajala ob takem podležu, zaradi česar jo potomec dojema za labilno in nedostojanstveno osebo. V primerih, ko razkurban oče odide in se ne briga za otroka, pa po logiki stvari potomec razvije sovraštvo do arogantnega, malomarnega in uzdajalskega očeta. Da ne omenjamo še možne občutke osebne manjvrednosti itd. Vsi ti čustveni problemi so blažji ali uničeni, če je mama zelo stabilna in močna ženska (ki zaradi tega ne trpi preveč) in/ali če nadomesti ta manjko pri potomcu kakšna pomembna druga moška odrasla osebnost. Tudi v tem primeru pa nikoli potomec ne bo gojil naklonjenih ali pozitivnih občutkov do biološkega očeta, ki nikoli ni skrbel zanj in je celo tekmoval za Guinnessovo knjigo rekordov v štepanju zakonskih in nezakonskih frocev po svetu.

    Mogoče je v primeru Blackhearta zadeva izmišljena za samopromocijo, mogoče je Blackheart žrtev laži s strani matere, mogoče je res, kot je rekel. To nima pa nobene zveze s tvojimi teorijami o dobrem odnosu med očetom in sinom, ker ga oče sploh ni jebal pet posto, pa mu zato ni mogel nič hudega naredit. Česa tako komično abnormalnega pa še ne. Eminem je na zameri materi, ki je bila prisotna, a slaba mati, in na očetu, ker ga sploh poznal ni, ustvarjalno plat kariere naredil, porkaduš, in tudi fotra zmerjal, kjer je le dobil priložnost. Njegovo dejanje pa v več intervjujih označil za neodpustljivo, zločinsko. Lindsey Lohan si trenutno dviguje promocijo z napovedmi spremembe priimka zaradi jeze nad očetom, ker jo je zanemarjal in ker po njenih besedah zanjo ni naredil nič, pa mu zato noče več delat reklame s priimkom. Nič drugače ni, tudi če je oče zvezdnik. oziroma je lahko še huje. Ker prasca v tvojih očeh cel svet pozna, pa po možnosti moraš še prenešat, da ga neke množice fenov občudujejo. To je pa mučenje.

    In pojma nimam, od kod ideja, da je bil Brando dosti boljši oče od kakšnega Voighta??? Obnašaš se, kot da si njihov sorodnik ali najmanj dober družinski prijatelj. Kar je razvidno javnosti, Voight ni bil nič slabši oče, prej za nianso boljši med slabimi.

  18. IZTOK GARTNER IZTOK GARTNER pravi:

    Simona, vidim, da ti je spet zmanjkalo prozaka pa da tako kot ponavadi sploh ne razumeš kaj sem zapisal in kaj je pravi kontekst mojih komentarjev. Zadihaj in odpri okno, da te ne fukne kap od tega koleričnega izpada. Pa našparaj nekaj denarja, da si boš lahko končno kupila nova očala za branje mojega bloga. Ker s temi, ki jih imaš zdaj, očitno ne vidiš ničesar. Pri svojih pametovanjih o meni in Tini pa si postala tako zelo predvidljiva in dolgočasna, da niti smešno ni več. Še z roko zamahnit ni vredno. Patetika.

  19. Thomas pravi:

    Iztok & Simona:
    Mislim, da je vzrok nesoglasja semantična finesa, ki je Simona ni zaznala. Kolikor sem razumel iztoka, ni rekel, da je Marlon bil dober oče zato, ker se ni brigal za svojega sina, temveč da Marlon ni bil slab oče, saj mu oče sploh ni mogel biti, glede na to, da nikoli nista skupaj živela.

    Vsak ima prav po svoje. Ali je lahko biološki oče, ki niti za trenutek ni prevzel očetovske vloge, slab oče? Ali pa je preprosto le izvajalec oploditve in ciao? Tako kot recimo nekdo, ki svojega otroka da v posvojitev, ali pa kakšno nadomestno materinstvo. Tole je kar resno vprašanje, ki si ga zastavljam. Jaz se nagibam k temu, da v kolikor je očetovska (ali pa materina!) figura povsem odsotna, se težko reče, da je slabo odigral svojo vlogo, temveč da je sploh ni odigral.

    Ali je nekdo slab igralec, če nikoli ni dobil nobene vloge v filmu?

    Ali pa šala:
    Mujo: A znaš ti pilotirati?
    Haso: Ne vem.
    Mujo: Kako ne veš?
    Haso: Ja nisem še poskusil.

  20. AndrejM pravi:

    Odličen igralec, res klasa zase, a ušiv oče. Nekateri bi morali pri fuku pač uporavljati kondome.

  21. IZTOK GARTNER RAZMIŠLJA NAGLAS » Recenzije: Madea’s Big Happy Family, Brando Unauthorized, The Housemaid pravi:

    [...] režiser, scenarist in glavni igralec tele biografije Marlona Branda in njegovega problematičnega sina Christiana (Ricco Chapa), je zanimiv model, ki ima v glavi, da lahko igra Marlona Branda, privatno in tudi [...]

  22. Simona Rebolj Simona Rebolj pravi:

    @IG:

    KOMENTAR IZBRISAN ZARADI NEUPOŠTEVANJA TEME ZAPISA

    @Thomas:

    Nobene semantične finese ni, ki bi povzročala nerazumevanje. S semantičnimi finesami pač nimam nobenih težav. Je pa res treba trenirat, da se jim zlahka izogneš. V tem primeru so semantične finese povzročile nekaj zmede pri tebi, pa tudi razumevanje celotnega konteksta.

    “Kolikor sem razumel iztoka, ni rekel, da je Marlon bil dober oče zato, ker se ni brigal za svojega sina, temveč da Marlon ni bil slab oče, saj mu oče sploh ni mogel biti, glede na to, da nikoli nista skupaj živela.”

    Ja, točno tako je rekel, kot si zapisal, ampak začel svojo trditev tudi s stavkom oposumu:

    “Oposum, v primeru Stephena Blackhearta to nikakor ne bo držalo, saj očeta sploh ni poznal.”

    Na kaj je Iztok oposumu odvrnil, da to nikakor ne bo držalo se mora vprašat bralec najprej in preverit, kaj je oposum trdil. Če se bralec loti tega sila napornega podviga hitro lahko ugotovi, da Iztok zanika možnost, da bi hipotetični sin Branda gojil do njega kakršna koli negativna čustva, ker se bojda slab odnos ni mogel razvit, ker odnosa sploh bilo ni. In na to Iztok pribije še, da bi mu priimek Branda, če bi ga povzel, pri karieri lahko le koristil (saj, kot trdi Iztok, razloga za kakršne koli čustvene zamere ni!). Temu sledi logika, da potomec, ki svojega očeta osebno sploh ne pozna, lahko do njega goji le povsem ravnodušna čustva kot do kogar koli na svetu, ki ga pač osebno ne pozna. Kar je seveda nonsens med nonsensi!

    Zato nima vsak po svoje prav, ampak Iztok po defoltu nima prav. Noben otrok namreč ni ravnodušen do starša, četudi ga osebno ne pozna. Ravnodušnost se lahko razvije le v povezavi z nadpovprečno ugodnimi okoliščinami, ki sem jih navedla. To so osnove psihologije.

    “Ali je lahko biološki oče, ki niti za trenutek ni prevzel očetovske vloge, slab oče? Ali pa je preprosto le izvajalec oploditve in ciao?”

    Seveda je slab oče, ker je vstopil v očetovsko vlogo v trenutku, ko je postal oče, vendar se vloge, v katero je vstopil sploh lotil ni. Potomec takšno dejanje občuti kot zavrnitev, zapustitev, zavrženost. Drugačno čustvo v izvoru se lahko razvije le v primeru, če je oče dejansko le izvajalec oploditve. To pomeni, da se zaveda, da mati nikoli ni bila v kakršnem koli razmerju z osebo, ki je darovala seme. Vlogo očeta, v smislu vstopanja v očetovsko razmerje prevzame nekdo drug in tega človeka dojema potomec kot očeta. Če je mati samohranilka, je pomembno zavedanje, da ta oče nikakor ni bil čustveno vpleten z materjo in sam kot potomec nisi nastal kot plod intimnega stika. Kakršnega koli že. Pa še v tem primeru se lahko velikokrat zgodi pri potomcu podzavestno”gonska” radovednost, kdo je oče (kakšen genski potencial neki bpjda imam) in druge možne tegobe, kako lahko kdo tako neresno dojema osemenjevanje in blabla, v kolikor potomec ni najbolj emociopnalno zadovoljen v družini (tudi druge probleme, ki nimajo veze z očetovstvom sprojecira na ta domnevni “problem”). V primeru, da partner, v tem primeru mati, goji kakršne koli emocionalne spomine ali celo zamere, do nekega tipa, ki je samo fukal in šel, pa je podlaga za zamero pri potomcu naravnost idealna. Ne le do očeta, ampak velikokrat tudi do matere, ki je to “zlo” dopustila, da se je zgodilo in blabla … Pomirjenje se lahko vzpostavi, kot sem že zapisala, le v zelo dobrih okoliščinah stabilne matere, ki je ustvarila stabilno in veselo novo okolje.

    “Tako kot recimo nekdo, ki svojega otroka da v posvojitev, ali pa kakšno nadomestno materinstvo.”

    Jah, pa kaj je z vami, ljudje božji?!!! A ti resno misliš, da otroci, ki so posvojeni ali celo v nadomestnem materinstvu, ne trpijo za bolečinami na psihološki bazi, ker so se jim starši odpovedali???? Pa saj to je bistvo problema in najpomembnejšega izziva za starše, ki so otroka posvojili. Spopad z neizogibnimi negativnimi čsutvenimi odzivi pri otroku na dejstvo, da so se mu neki starši odpovedali. So ga spravili na svet, ampak odstavili. O, zakaj, zakaj, zakaj! Dejstvo je, da se veliko teh otrok seveda muči tudi za prazen drek in druge probleme projecira na tega, ampak to je že druga zgodba. Bistvo je, da vedno obstaja in da so okoliščine, v katerih se s tem problemom spopada posvojen otrok, izrednega pomena, da se stvari iztečejo odlično (za pomirjenost posvojene osebe), dobro ali slabo. Problem pa vedno je! Ker vsak otrok goji čustva tudi do starša, ki ga ni poleg. Magari na fantazijski predstavi. Vsak človek namreč čustvuje na podlagi predstav, odnosa do stvari. In starši so v življenju vsakega človeka prvi in ključni element pri oblikovanju čustvenih odzivov.

    “Jaz se nagibam k temu, da v kolikor je očetovska (ali pa materina!) figura povsem odsotna, se težko reče, da je slabo odigral svojo vlogo, temveč da je sploh ni odigral.”

    Zelo žalostno, da se k temu nagibaš. Hkrati pa to pomeni le dokaz, kako se tokom obveznega šolanja ne naučimo nič pametnega in bistvenega, zato so izkrivljene predstave več ko možne, ker je le od volje posameznika odvisno, ali se bo o bistvenih stvareh sam kaj podučil. V kolikor je starševska figura odsotna, je odigral eno izmed možnih slabih vlog!!! Vlogo je namreč dobil v trenutku, ko je postal starš in jo igra ne glede na to, kje in kako se po svetu sprehaja!!!! Potomec namreč določa vlogo staršu s svojim odzivanjem, ki v vsakem primeru obstaja!!! Zato starš, ki temu obrne hrbet, svojo vlogo opravlja pač le arogantno. Razlogi so različni. Seveda je veliko primerov, ko je bolje, da slab starš ni blizu, če je slab in ne zna bit boljši. Absolutno. Vendar tudi v tem primeru ni vseeno, kako to dejstvo razreši v odnsou do potomca. S popolno ignoranco, pojasnilom in trudom k odpuščanju, da je bolje, da ga ni, ker ne zmore itd. Skratka, v vsakem primeru vlogo igra!!!

    V določenih zelo redkih primerih lahko oče ne ve na primer, da je postal oče. Ker mu iz kakšnih razlogov partnerka, ki je postala mati, to prikrije ali morda ne ve, kdo je oče itd. Samo v tem primeru, je možno zavzet stališče, da ta oče pač ne igra vloge očeta, ker ne ve, da v bistvu jo igra. Ne ve, da v bistvu jo igra, je pravilnejši izraz od tega, da vloge sploh dobil ni, ker potomec vseeno goji nek odnos do tega hipotetičnega očeta. Misli nanj, se sprašuje, kroji svoj odnos do tistih ljudi, ki jih ima okrog seve, vedno tudi navezujoče na misel o nekom, ki ga poleg ni in kako bi bilo, če bi bil!!!

    “Ali je nekdo slab igralec, če nikoli ni dobil nobene vloge v filmu?”

    Starš, ki je postal starš, je vlogo starša v filmu dobil!!! Samo zavrnit je ne more več, ko jo je enkrat dobil.

    Pusti slabe šale za manj resne tematike. Zaradi slabih staršev in staršev, ki zapustijo svoje otroke, je preveč ljudi nesrečnih, da bi zbijali tako porazne slabe šale.

  23. Thomas pravi:

    Če se že opiraš na slabo izkoriščeni šolski sistem, iz katerega naj bi rezultiralo neznanje na življenjsko pomembnih področjih, potem se vprašajmo tudi, kaj se vsaj delno doprineslo k temu družbenemu fenomenu. Slabi pedagogi, neustrezna retorika, ofenziven pristop morda?

    Seveda se to ne dogaja le v šolah…

  24. Simona Rebolj Simona Rebolj pravi:

    @AndrejM:

    Ja, se strinjam, prenekateri ne bi smeli pozabljat na kondom.

    Kar se odličnega igralca tiče, je pa spet tako, tako … Industrija filma prioritetno žal ne producira dobrih igralcev oziroma vlog, ampak zvezdnike. Med njimi, podobno kot sicer, najdeš vse mogoče. Povprečne igralce, ki se dobro prodajajo, ker so bojda seksi in lepi, ker so hecni, ker obvladajo nek geg, ker, ker, ker … Igralce, ki privlačijo z močno prezenco, čeprav kakšnega nabora pisanih vlog ni na vidiku, saj vedno prodajajo sebe v vlogi in ne spuščajo vloge skozi sebe, in res dobre igralce, za katere bi lahko rekli, da so kameleoni in so zmožni prepričljivo iz gledalca izvabit zelo različne emocije, a morda nimajo tako močnega zvezdniškega potenciala ali pa tudi. Ni pa nujno.

    Brando je tipičen moškega predstavnik igralca z močnim zvezdniškim potencialom posebej v tistih časih. Njegova prezenca je bila močna na takoj zaznavnem visokem osebnem egu, narcisoidnosti in fukoželjnosti, ki mu je špricala iz oči. Fukaška narcisoidnost je od nekdaj ljudi privlačila, ker vzbuja občutek samozavesti in moči. Občudovalec to dojema kot močan potencial za občutek varnosti, uživanja in ugodja. Enako privlačijo tudi agresivni, posedovalni in nasilni ljudje, ki zelo brezkompromisno uveljavljajo svojo voljo. Ljudje občudujejo zvezdnike, ki izražajo takšno energijo, prezenco, na žalost pa tudi volijo radi takšne politike, ki se jim v obliki diktatorja potem vedno krvavo maščujejo za labilnost in neumnost.

    Brando je bil vedno Brando. Egomaničen lepotec, ob kakršnem so si babe želele, da bi jih pofukal in obljubil večno varnost in ljubezen (pajade), moški pa so se prav tako slinili in fantazirali, oh, ko bi bil jaz tako zaželen dec. Sicer je bil v vsaki vlogi Brando pač Brando. Nastopač je bil in vedno vlogo izpeljal samozavestno, ampak kakšnih kameleonskih preobrazb sposoben ni bil. Podobno kot Pacino, Nicholson, De Niro in podobni. Ti kalibri so se še posebej dobro odrezali v javnosti še v bolj patriarhalnih časih, ko si mentaliteta še ni oddahnila dovolj od kavbojk na eni strani in pojava kvazi neumnih, fukabilnih malo retardiranih starlet tipa M. Monroe. Mačističnega proizvoda, ki je skušal kontrirat naplavini fam fatalk (Greta Garbo etc.), ki so počasi še za razne mačo enen in iste like Humphreye Bogarte začele predstavljat pretežko dostopen material. Tako mizerne igralke, kot je bila Monroejeva, bi lahko z lupo iskal. Je imela pa močan zvezdniški potencial za tiste čase, karkšnega je bojda patriarhalna družba potrebovala. Srhljivo.

    Bolj sveži kerlci tipa Brandon, Pacino, Nicholson so že furali tradicijo, vendar je Brandonu odklenkalo v trenutku, ko se je malo postaral in mu ni uspelo bit več lep. Pacino, Nicholson in podobni so jo odnesli bolje, ker niso kotirali na ta imidž privlačnosti, ki ga patriarhat sploh ne potrebuje za uveljavljanje svojih interesov. Samo Monrojce more nasilno sproducirat in uveljavit, pa gre vse po planu. V zrelih letih je Brandonovo karizmo vrag odnesel in samo še z jabkom v gobcu je na enem gegu sfural ostarelega Corleoneja, s pomočjo hajpa na staro slavo. V Zadnjem tangu v Parizu je bil porazen v resnici. Totalno neprepričljiva zveza v odličnem scenariju. Ampak ker je Brandon Brandon, so množice z veseljem požrle, da tudi za takega bednika mlada rožica raste. Saj je vendar Brando! hehe … Ja, je, ampak ne v vlogi, ki jo je … hmmm … uprizoril. Ne odigral.

    On je bil dober igralec, ki je vnesel elemente bolj avtentične, osebne improvizirane igre. Čeprav so nekateri v ozadju pojasnjevali, da je bilo to bolj naključje, ker se preprosto ni nauči dobro teksta in je improviziral iz domišljavosti, ki si jo je lahko privoščil na zvezdniški potencial. Nima veze. Še vseeno je to pomenilo pozitivno spremembo k odnosu do igre. Ampak nadpovprečen pa ni bil.

    In ko danes nekateri vzdihujejo, češ, kje so zlati časi pravih filmskih zvezd, ki jih bojda danes ni, se samo zarežim. Kot bi vekali, kje so zlati stari časi takih karizem, kot so bili Stalin in Hitler. Bedni politiki, a kaj ko tega nihče ne ve, ko jim mahajo z zastavico na njihove fanatične impulze. Tudi danes obstajajo in ljudje padajo na njihove fore, a se hvala bogu s pogrebom patriarhata in rahle previdnosti pojavljajo tudi res dobri igralci na prizorišču. Samo ne vibrirajo kot kavbojci iz daljnega stoletja, ampak se sprašujejo o igranju vloge, zaboga.

  25. IZTOK GARTNER IZTOK GARTNER pravi:

    Marilyn Monroe je bila v filmu Misfits odlična. Če tega ne zaznaš, si pribita v sredo glave. Njen problem ni bil v tem, da bi bila slaba igralka, ampak v tem, da ji niso dovolili, da bi bila boljša, saj so jo rabili le za točno določene vloge. Zato pa je vsem zaprla usta prav z Misfits. Sicer pa, tudi avše je treba znati igrati. Ni tako lahko kot morda zgleda.

    Brandov problem ni bil v tem, da se je postaral, ampak, da se je zredil in da se mu je jebalo. Itak je dosegel vse, ni se mu bilo treba več dokazovati. Za Botra je pač ubijal in ga dobil ter vsem še enkrat zaprl gobec. Posnel je veliko zanič filmov, kjer je tudi zanič igral, a ko je ujel pravo vlogo, mu ni bilo para in je bil vrhunski. Brez njega ne bi bilo Pacina, Nicholsona, De Nira, Beattyja, Jamesa Deana in še koga, ki ga je odlično oponašal. V Tangu je bil vrhunski, še posebej v prizoru, kjer se zjoče ob očetu. To je zame igralska bravura, ki ji ni para. Tudi v Apokalipsi je bil zelo zanimiv, pa v Dvoboju na Missouriju tudi, če pogledam le filme, ki jih je posnel po Botru. A jebalo se mu je, tudi po Botru. Če se mu ne bi, bi polizal rit in oskarja pobral osebno ne pa da je na podelitev poslal tisto Indijanko in razpizdil vse, ki so mu vsaj malo oprostili.

    In ne, Brando ni bil vedno le Brando, slabo poznaš njegovo filmografijo in spet pavšalno bluziš kot vedno. Isto velja recimo za Pacina, o katerem tudi nimaš blage veze.

    Corleonea ni dobil zaradi stare slave, saj so se ga vsi izogibali, ker je bil težaven. Celo screen test je morel poslati, da se je začel Coppola zanimati zanj. Prekleto ponižati se je moral, da je dobil vlogo. Pojma nimaš, res.

    In res je, danes ni več pravih zvezd, ni več prave hollywoodske karizme, ki so jo imeli nekoč. So le nekateri dobri igralci, pa še ti hitro postanejo lenuhi in se prodajo za aktualne hite. Pa cel kup bleferjev, ki zaradi filanja rumenih strani dobivajo huronske honorarje. Šestdeset let in še več nazaj jih še povohali ne bi. Takrat si moral biti vsaj Clark Gable, James Cagney, Spencer Tracy, Ava Gardner, Lana Turner, Grace Kelly, James Stewart, Katherine Hepburn, Audrey Hepburn, Gregory Peck, Humphrey Bogart, Bette Davis, Elizabeth Taylor, Paul Newman, Kim Novak in recimo Cary Grant, da so ti jedli z roke. Danes to uspe vsakemu gumpcu. Če ne vidiš razlike, si za umobolnico.

  26. Rado pravi:

    Bi rekel, da je bil Marlon res slab oče,
    a ta Simonin traktat o tem, kako je bil slab igralec je pač mimo.
    Vsaj v botru je postavil standard, da si drugega igralca v tej vlogi niti predstavljati ne moremo. Dober scenarij bi ob slabem igralcu pogorel.

    “fukabilnih malo retardiranih starlet tipa M. Monroe”
    Gotovo je, da Monrojka ni bila klasna igralka, a v svojem medijskem segmentu je postavila svoj tip, ki je neizbrisen.

    Prosil te bi Simona, da končno že enkrat “fukabilnosti” ne obravnavaš slabšalno.

  27. IZTOK GARTNER IZTOK GARTNER pravi:

    Rado, dodaj še Tramvaj poželenje in recimo On the Waterfront, pa imaš res enega najboljših igralcev vseh časov.
    Simona pa očitno misli, da si je slavo izmislil in jo dosegel kar tako brez vrhunskih vlog na začetku svoje kariere.
    Brando ni bil Brando iz lufta, jebemti, marveč zato, ker je bil res super igralec, ko je dobil pravo vlogo. In seveda igralec, ki si je na novo izmislil igranje v filmih. Še Laurence Olivier se je obračal od jeze, ker ni razumel kaj Brando sploh počne ob vsem tem pačenju, momlanju in kričanju.

  28. Oposum pravi:

    iztok: “Marilyn Monroe je bila v filmu Misfits odlična. Če tega ne zaznaš, si pribita v sredo glave. Njen problem ni bil v tem, da bi bila slaba igralka, ampak v tem, da ji niso dovolili, da bi bila boljša, saj so jo rabili le za točno določene vloge. Zato pa je vsem zaprla usta prav z Misfits. Sicer pa, tudi avše je treba znati igrati. Ni tako lahko kot morda zgleda.”

    vsekakor ni njena igra odlična, saj je po mojem o kakšni igri že težje govoriti. odlična pa je v prodajanju tega, kar je simona opisala. kar pa spet ni odličnost. trije dripci, ki se preseravajo za eno dripko – film seveda ni slabo narejen. vendar tudi ni zahteval od glavnih igralcev kakšnega igralskega napora.

    kar se brandona tiče, si podal nerelevantne zadeve, oz. takšne, ki lahko kvečjemu potrdijo simonine argumente. to, da se mu je domnevno, kao jebalo, je treba dojeti kot stvar očitno prisotne arogance in samozadostnosti, ki mu jo je milje omogočal. tudi murku se jebe. pa to še ne pomeni, da lahko ustanovi najboljši band pri nas. mešaš oboževanje publike z vrednotenjem njega s strani njegovih sodelavcev. pomembna napaka. publika požira svoje fantazme, sodelavci in člani industrije pa morajo z njim delati. gre za popolnoma različna nivoja, kjer je večkrat tako, da en pomeni večje nasprotje drugemu. lahko, da nekoga sodelavci sovražijo, v javnosti pa je priljubljen upravičeno. kot razumem simono in se mi zdi kljub temu, da nisme poznavalec, logično, pa je v primeru branda drugače. razmerje je podobno razmerju nekaterih njegovih otrok do njega z razmerjem v odnosu javnosti do njega. javnost ni neposredno udeležena in lahko omogoči perverznim sanjam prosto pot. to, da se je zameril vsem, je v njegovem primeru še najlažja možna, logična in bedasta pot. pač, uživancija, ker mu je javnost omogočila lahek sprehod skozi kariero. v tem smislu je popolnoma zgrešena tvoja omemba tega, da se je moral za vlogo pošteno ponižati pred coppolo, ker lahko samo potrdi to teorijo … zanimivo bi bilo izvedeti tudi detajle, zakaj se je ta odločil zanj, glede na to, da ni bil v izboru najprej očitno, njegove motive.

    še nasvet glede zadnjega odstavka: če nekomu nasprotuješ, uporabi argumente. če samo obnavljaš trditve, to lahko izzveni milo rečeno rahlo bizarno. kot bi se lotil tekmovanja v pripravi krompirja, nekdo bi ga olupil, ti bi pa še vedn imel usranega na pultu, trdil bi, da si zmagal, nekdo bi ga skuhal, okranclajal in očinil, ti bi pa še vedno imel usranega na mizi in bi vseeno trdil, da si zmagal v pripravi kormpirja.

    “In ne, Brando ni bil vedno le Brando, slabo poznaš njegovo filmografijo in spet pavšalno bluziš kot vedno. Isto velja recimo za Pacina, o katerem tudi nimaš blage veze.”

    primeri in argumenti?

    rado: “Bi rekel, da je bil Marlon res slab oče,
    a ta Simonin traktat o tem, kako je bil slab igralec je pač mimo.
    Vsaj v botru je postavil standard, da si drugega igralca v tej vlogi niti predstavljati ne moremo. Dober scenarij bi ob slabem igralcu pogorel.”

    tudi na položaju damjana murka si težko koga predstavljamo. samo za primerjavo o relevantnosti tvojega “argumentiranja”.

    “fukabilnih malo retardiranih starlet tipa M. Monroe”
    Gotovo je, da Monrojka ni bila klasna igralka, a v svojem medijskem segmentu je postavila svoj tip, ki je neizbrisen.”

    tudi murko ga je.

    “Prosil te bi Simona, da končno že enkrat “fukabilnosti” ne obravnavaš slabšalno.”

    mislim, da na internetu še nisme zasledil pisca, ki bi fuk (Fuk) toliko povzdigoval, kot ga ona. vendar ima fuk različne kontraste in kontekste. pozorneje beri.

    —–

    tole je moj hiter komentar, ker nimam časa, v primeru, da bi ga imel več, bi pa še na dolgo in široko obravnaval vse bizarnosti iztokovega in radovega komentarja, naj zaenkrat služi prispodoba o tekmovanju v pripravi krompirja. očitna aroganca, funkcionalno nerazumevanje in premalo širine, zato pa vse skupaj izgleda kot izgleda.

  29. IZTOK GARTNER IZTOK GARTNER pravi:

    Težko se je resno meniti z nekom, ki v debato o Brandu meša Murkota. Če pa že hočeš, butasta primerjava, Murko je antijeb, on bi vse naredil za slavo in za pojavitev v medijih. Čisto nasprotje Branda, ki se mu še filmov ni ljubilo promovirati.

    Brando, ko ni bil Brando:
    Viva Zapata, Guys and Dolls, The Teahouse of the August Moon, Bedtime Story, Reflections in a Golden Eye, The Missouri Breaks, The Chase in seveda Apokalipsa zdaj, če pozabim na večino po letu 1980, kjer je bil vse prej kot Brando.

    In še nasvet, pokroviteljstvo pusti drugje, nimaš rezimeja zanj, jebat ga.

    In hej, vesel bodi, da ti sploh puščem komentiranje na blogu glede na tvoje pretekle izpade.

    Skuliraj se, piši o temi, če ti ne gre, spokaj.

  30. Simona Rebolj Simona Rebolj pravi:

    @Thomas:

    Z moje strani je bilo skozi leta že veliko spraševanja o tem, pa tudi najdenih odgovorov, ker se strinjam, da je to ena najpomembnejših sfer družbe – alias pralnica možganov. Tudi na blogu sem že pisala o šolstvu, samo da to zdaj ni tema tukaj.

    @Rado:

    Moj komentar je bil namenjen AndrejuM. Zato se zavedam, da je vsebina komentarja res na malo bolj kompliciranem fenomenološkem nivoju od povprečnega infantilnega slinjenja nad velikimi zvezdniškimi igralci (v Ameriki in po svetu je na tisoče in tisoče boljših, za katere večina ne sliši, ker pač niso del monopolne ameriške ind., ki proizvaja tržno obetavne proizvode in potem na njih trži filme, enako je s produkcijo popularne glasbe itd. … in ne, ni npr. Theronova igrala gl. vloge v Monster, ker ne obstaja debela nečedna vrhunska igralka, da se je morala ubožica Theronova za slavo in oskarja tako matrat z nažiranjem … in ne, ne urijo se zvezdniki v treniranju akcentov iz tujih jeziko, ker ne obstajajo izjemni igralci z drugih držav itd. itd.)

    Tak komentar sem zapisala omenjenemu komentatorju, ker menim, da bo razumel, o kakšnih podplasteh in finesah je govora. Prav gotovo pa ne pričakujem, da bo razumel bralec kalibra Rado ali Iztok.

    Še posebej z mano kronično obseden in na moja umovanja ljubosumen Rado ne, ki vedno znova poskusi in se potuhne, ko dobi, kar je iskal. Šeškanje.

    Ne gre za traktat, kako slab igralec je Brando, ker sploh ne gre za pojem slab, v traktatu je celo zapisano, da sicer je dober igralec. Samo Rado je pač, kot vedno, mimo. Bi rekla prikupno polpismeno zmeden, če bi premogel vsaj prikupnost.

    Ravno v Botru ni postavil nobenega standarda. Kar je naredil, je bila celotna vloga na gegu. Na jabku v gobcu in hropečem govoru. To je v igralstvu veščina klovnovanja. Funkcionira pa na občinstvo podobno kot na zaljubljenca nek tik, ki ga izvaja objekt poželenja. Tik postane ključ zaljubljenosti … dokler traja. In taki primerki so zato tudi največji metek za razne imitatorje, ker je najbolj enostaven metek. Saj ne gre za vlogo, ampak za prodano foro, pri čemer gledalec sploh ne gleda več, kako igralec posreduje emocije, detajle v besedilu, ampak se zatakne na efektivnem gegu. Kot na riti starlete, ki se pozibava v boku. Zato je tudi Zrnec izvrsten stari Corleone lahko in še nešteto drugih. Pa tudi izvrsten rkajoči Erjavec itd. Ker ne gre za vlogo, ampak za geg, ki v takem filmu, kot je Boter, postane lahko kulten. Je bil pa Brando na primer, kar se vloge tiče, v primerjavi s Pacinom v tem filmu lulek. Pacino je pa res ustvaril svojo največjo vlogo, ki mu je bila tudi pisana na kožo in predvsem zato ker mu je bila pisana na kožo. v tem filmu si je s svojo eno in edino vlogo, ki jo je igral v neštetih filmih, lahko dal duška na polno. In s to vlogo je zastavil kliše uprizarjanja stereotipa italijanskega na zunaj hladnokrvnega in navznoter gorečega gangsterja, ki je najbolj seksi na svetu, a ga nikoli ne smeš na ekranu videt fukat, ker, ofkors, izgubi ves čar. Boter je bil namreč propagandni film za utrjevanje strpnosti do latino priseljencev in je temu primerno romantizirana pravljica, v kateri vsi uprizarjani kalibri funkcionirajo tako šarmantno, inteligentno ali pa vsaj skrivnostno, kot dejanski poulični latinosi v tistih časih pač niso. V očeh Američanov so vzbujali precej bolj vtis iz Scorsesejevega Goodfellas … : ).

    Enivej …. če že, je bil Brando v najboljši formi kvečjemu v Tramvaj poželenje. Ampak to ni poanta mojega komentarja. Poanta komentarja je o prioriteti produkcije zvezd, pri čemer trdim le, da Brando ni predstavnik najbolj kvalitetnih igralcev v smislu sposobnosti vživljanja in preobrazbe, ampak predstavnik igralca z močno prezenco, za kakršne je v H. ind. pomembna zelo previdna izbira vlog, takšna, da je vloga vedno ista – istega tipa človeka. Nalašč ne bom govorila o karizmi, ker menim, da je nekaj več od prezence, ki temelji na libidu in močnem egu, s kakršnim človek zapolni prostor, ko vstopi vanj.

    Ob Merlinki bluzit o neizbrisljivih pečatih je gostilniški nonsens. v industriji se neizbrisljivost ustvarja. Publika poje vse. Tudi Madonna bo neizbrisljiva, saj nam niso pustili, da bi jo pozabili, tudi če smo si še tako želeli. Je pa izginilo veliko odličnih bendov in izvajalcev s površja, če niso pristajali na kompromise pohlepnih lopovskih založb monopolnega ameriškega tržišča. To je nepomemben argument za ameriške šovmejkerje. Tudi hamburger bo neizbrisljiv, čeprav ustvarja mozolje in maščobo pod pasom, s časom celo maši žile. Pomembna so vprašanja, kaj se je vsiljevalo in prodajalo ter zakaj. Neizbrisljivih je toliko, kolikor so jih z namenom, takšne, kot so bili, sproducirali. Danes na primer neke Merlinke H. industrija povohala ne bi, ker take psihotične neizbrisljivke pustijo, da popivajo po barih, kažejo joške, se drogirajo in polnijo tabloide – npr. Lohan. Ni jim treba še onesnaževat relativno spodobnih filmov z njimi in izplačevat še dodatne visoke honorarje. Take avšaste neizbrisljivke danes nastopajo samo po romantičnih komedijah za polnjenje blagajne, ker bi bila prozornost vsiljevanja takšnega ženskega modela brez trohice talenta preko najboljše reklame za spodbujanje določene mentalitete, kar hollywoodska produkcija tudi je, preočitna. jebi ga. Nekaj malega smo pa že prežvečili in izpljunili, čeprav radoti še niso izumrli.

  31. Simona Rebolj Simona Rebolj pravi:

    Podpišem tudi oposumov komentar.

    Samo nekaj bi še dodala na Monrojko v Mistifs. Hollywoodski piar se vedno norčuje iz javnosti in preizkuša meje verjetnosti za možen dodatni biznis. Seveda Monrojka v Mistifs ni bila nič posebnega, samo vloga ni bila tipična zanjo, kar je priložnost za medijski hajp, ki spet prinaša več pozornosti in denarce. Nič drugega.

    To se počne še danes. Stereotipni primerki so na primer poveličevanje raznih komedijantov, ki jih vtaknejo za medijski hajp v kakšno resno vlogo z visokim proračunom oziroma oskarjevskimi ambicijami. Za igralca, ki se proda za objekt takega hajpa, je popolnoma dovolj, da je zgolj dober, pa mu bodo zlobirali oskarja. Na primer Jamie Foxx v Rayu. Nič posebnega. Cela vloga na zelo preprostem gegu slepca, ostalo pa res nič posebnega. Še za eno resno stransko vlogo je bil in čao. Charlize Theron. Zgolj dobra in lepa. Vlogo pošastne kurbe je ustvarila na gegu, okamenelem izrazu na obrazu, smotanem ubadanju s pramenom lasu in čao. Nič posebnega. Pa ima pač oskarja. Za Partlowco je bilo dovolj, da nastopi v vlogi kvazi fantiča s shakespearejevo avro, pa pade oskar. itd, itd. Vse neupravičeno in zajebantsko. Seveda ima pa zadeva pomen za šuškanje denarcev. Ko se gre kaliber igralca Christian Bale hiranja za vlogo, dobimo res nepozabno vlogo. Ampak jebi ga, če zadeva ni vnaprej planirana z nikakršnim hajpom za medije. Če se igralcu ne ljubi prodajat svojih izjemnih bebavih življenjskih zgodb, kurca ali pičke, si lahko tudi že mostareli kaliber igralca tipa Ed Harris, pa ne bo oskarja, pa tudi nposebnih hvalospevnih objav iztoka Gartnerja from Slovenia ne. Tako to gre.

    V Tangu je bil Brando dober, ne pa vrhunski. Predvsem je bil pa totalno neustrezen tip igralca za to vlogo. neprepričljiv po defoltu. Bertoluccijeva psihoza ostarelih, obubožanih, zavaljenih in če se le da tudi bolnih (Plešem sama) muškarčin, na katere začuda padajo seksi najstnice. Zato ni čudno, da je Maria Schneider šizila in oba skoraj tožila za posiljevanje. Menim, da to od nje sicer ni bilo prav, ker se igralka nima kaj cmerit, ko je sprejela vlogo s kastingom, kakršen je pač bil, lahko pa razumem, da se je tako počutila, ker je tudi film film bil eno navadno posiljevanje z bolno mačistično mentaliteto. bil je le zapakiran v scenaristično zelo dodelan in čudovito aranžiran bukejček. Še večji mojster podobnih trikov je Lars von Trier na primer. Po njegovih filmih sem vedno trpko nasmejana, koliko prozornega mentalitetnega kiča, blefa in stereotipne bolesti uspe prodat kot filozofijo par ekselons celo wannabe intelektualcem na obrtno sicer res vedno sofisticiran in celo izviren način. In kar naenkrat imamo izjemno igralko Bjork. Pajade. Lahko bi bila tudi Nicole Kidman. Ups, v naslednjem filmu. Ampak najboljša bi bila pa Cameron Diaz. Bi fascinirala kretenčkove in dokazala, da zmore. Kdo ne bi.

  32. IZTOK GARTNER IZTOK GARTNER pravi:

    Komentiram le jabolko in Branda, ostalo ni vredno. Od kje ta idiotija? V usta si je nafilal papir, natančneje, jebene cotton balls. To vedo tudi otroci v vrtcu.

  33. Rado pravi:

    Iztok,
    tudi Simona dobro ve, da ne gre za nobeno “jabolko v gobcu”,
    ampak aludira na prašiča. In ker se je vpiknila ravno v Brandovo momljanje ni opazila, da je Brando igral s celim telesom. Zlasti njegove roke so bile odlične.
    Če je imel negiben obraz in momljanje, ki ga Simona napačno dojema kot geg, se zelo moti. Njegov pokerface je zahtevala vloga! Spomni se, kako je pojasnjeval sinu Soniju “Nikoli ne pokaži svojih misli nikomur izven družune”.

    In prav to režiserjevo zamisel je odlično reinterpretiral tudi Pacino v nadaljevanju Botra. Prav čudno, da tega nisi opazila.
    Te je kdo šlatal za kolena? Moraš si enkrat film ogledati sama.

  34. AndrejM pravi:

    @simona: sem bral neko zgodbo, ki naj bi jo zapisala neka oseba, ki je nekaj let bila v bližini Marilyn M. in kako si je MM želela odigrati kakšno boljšo vlogo, ne pa tistega sranja, kar je (večinoma) dobila za odigrati. In ko se je poročila z Arthurjem Millerjem, je pričakovala, da ji bo vsaj on privoščil kakšno bolj karakterno vlogo, ampak je tudi od njega ni dobila. In tako je ponavadi igrala malo zaostalo radodajno blondinko, hlepečo po princu na belem konju. Je pa bila cukrček :) in me samo veseli, da so bile včasih za vzor lepote prave babe in ne samo obešalniki za obleke, ki pred modnimi revijami pol ure bruhajo, da niso slučajno videti predebele.
    Sicer pa je njeno življenje bilo res zjebano od otroštva dalje, ko so jo zlorabljali pa vse do smrti, ko je bila vse čas bolj ali manj depresivna in pod vplivom alkohola ter pomirjeval.

    Kar pa se Marlona tiče: četudi se je fural na imidž fukabilnega lepotca, je bil zame (v večini) dober igralec. Odigral je tudi kakšno sranje, se spominjam enega filma, se ne spominjam naslova (ga imam na konici prstov), kjer je igral pihiatra za nekoga, ki se je imel za nekega sanjskega junaka in sem kmalu končal z ogledom filma. Kar se Botra tiče, bom malo pristranski, ker je Boter ena zmed tistih knjig, ki sem jih prebiral znova in znova in znova in če me je katera vloga malo motila, bi v enki pričakoval malo bolj divjega in sadističnega Sony-ja Corleoneja. Nekako pa se mi je Brandon zdel takšen, kot sem si ga naslikal sam v domišljiji in me ni motil, nasprotno. Meni je bil kul.

    Zdaj pa v knjižnico in na izlet in na sladoled s tamalima, ura je že :)

  35. IZTOK GARTNER IZTOK GARTNER pravi:

    Rado, jebat ga, Simoni je ta veličastna igralska kreacija, kjer Brando igra z vsakim centimetrom svojega telesa in v karakter pade tako dodelano oz. ga ustvari tako dodelano in izvirno, da gledalec komaj lovi sapo, pač le gag, kaj ji morem. Pa tudi Brando, ki je eden izmed najbolj vplivnih igralcev v zgodovini, saj je s svojo igro vplival na celo generacijo drugih igralcev, ji ni nič posebnega tudi na splošno. Pusti kolena, nekdo jo je očitno držal za oči in ušesa. In ne precenjuj je glede jabolka, pojma nima, očitno je imela v glavi zadnji prizor v vrtu, ko Branda kap in si v usta vtakne pomarančo ali nekaj podobnega, da prestraši vnuka.

    Andrej, film, ki ga opisuješ je Don Juan DeMarco, zelo dobra in očarljiva romantična komedija, kjer je glavni tudi Johnny Depp. Nimam pojma zakaj si ugasnil in zakaj ti ni bil kul. Če ne drugega, imaš notri prizor, kjer Brando zapleše s Faye Dunaway. Že to je vredno ogleda.
    Pa kaj imaš biti pri Botru pristranski za hudiča, saj je vendar mojstrovina prva klase, kjer so čisto vsi igralci presežek, njihove predstave pa del filmske zgodovine. Ampak najboljši je pa Brando, brez dvoma. Ko je on v kadru, se ne vidi niti Pacina, jebemti. Prav zato je prvi Boter tudi najboljši. Dvojka je res bolj dovršena in kompleksnejša, toda manjka ji Brando, kar pomeni, da tudi De Niro ni dovolj. Brando je v tem filmu tako zelo vrhunski, da bi ga lahko gledal vsak dan znova, pa bi lovil sapo. To je pojem dobre igre, pojem tega kako se mora igralec vživeti v lik in karakter.

  36. AndrejM pravi:

    Aha, zdaj se spomnem naslova. Mi ni potegnil, kaj češ.

    Zakaj sem rekel pristranski? V bistvu sem se nerodno izrazil, ker je pač Boter eden izmed filmov, kjer sem najprej tisočkrat prebral knjigo in potem pogledal film, torej si ustvariš neko mnenje o filmu, neko sliko, podobo pač in potem si vlasih nad filmom razočaran. Brez Branda pa Boter 1 gotovo ne bi bil to, kar je, mojstrovina. Se strinjam.

  37. Simona Rebolj Simona Rebolj pravi:

    @AndrejM and The others:

    Življenjsko zgodbo M. Monroe, kolikor je sploh dostopnega, poznam v nulo, tako da, valjda, da mi nisi nič novega povedal, oziroma samo potrdil, kar sem zapisala in kar priča kontra Iztokovi pobožni želji, da je bila sposobna več, a ji niso nudili dobrih vlog. Merlinka je naravnost manično hrepenela, da bi lahko pokazala nekaj več. Zato je tudi strumno vkorakala odrskim deskam naproti prosto po Stanislavskem oz. strasbergovi metodi, v čemer se je, mimogrede, uril tudi Brando, Pacino … Tudi s tega vidika so si to precej podobni igralci v samem pristopu (ki ga osebno ne cenim najbolj, ker menim, da je le osnovna pomembna plat medalje igre, predigra, in ne sme postat edinstvena, saj se v tem primeru zgodi točno to, kar se igralcu, ki se temu pristopu popolnoma preda, zgodi in se je vsem omenjanim – da ostanejo v vsaki vlogi le oni sami, oni ugrabijo vlogo, namesto da bi v naslednji stopnji znali tudi vlogo spustit skozi sebe, da njih preoblikuje … ampak okej). v tem okviru je tudi spoznala Milerja in logično, da jo je raje fukal in negoval, se repenčil nad njo, kot da bi ji dal kakšno rolo. Še huje … glede na njen način delovanja, kako se je sploh prikopala do filmske igralke – s pičko pač, je bila njena ljubezen do Milerja nedvomno povezana tudi z njenimi novimi ambicijami. Pa pač ni uspelo. Zdesetkal jo je tudi Laurence Olivier na odru po hitrem postopku in punca je zelo slabo prenašala kritiko. Itd. itd.

    Don Juan DeMarco je bila pač njegova poslavljajoča se vloga, res brezvezna. Je pa bila vloga, kjer je pokazal, da je pač Brando Brando in da je Brando brez jabka v gobcu, ostareli psihiater s prekajenim glasom iz Don Huana … hehe … In to je to, kar ves čas govorim. (in ja, ja … najprej je poskusil z jabkom, a se ni obneslo, ker za predolge termine preveč žuli, c vitamin pa začne nažirast dlesen … zato je nadomestil s prijaznejšim materialem … tudi če bi si drek nafilal … ni poanta v tem, razen da ima z jabkom poantirano metaforično vrednost, kar je Rado, olalala, tokrat dojel).

    Valjda, da sem dojela poanto poker fejsa, ampak ja, to je samo geg in ni nič posebnega, saj pokerfejs ni bil izum botra, ampak se je prodajal že v neštetih gangsterskih filmih in kavbojkah serijsko! Zato ni treba tega omenjat kot nekakšen izviren gestikulacijski izum, ki naj bi ga Pacino celo kopiral. Ne se hecat. V tem še pokerfejs ikoni Clint Eastwood ali Bogart nista bila izumitelja … bi se morala posebej posvetit pregledu zgodovine filma. tudi v primer starega Corleonea je bil pristop čisto primeren in okej, samo ne bluzit o kakšnih presežkih in posebnih dosežkih. Boter je prodajal samo pravljične stereotipe. In takšne so bile tudi vloge. nekaj prepričljivih čustvenih korakov levo in desno je uspel sproducirat samo Pacino v tem filmu. De Niro kot spet stereotipen gangster pa v Once upon a time in Amerika, ki je, mimogrede, tudi mnogo brilijantnejša komercialna mojstrovina od Botra. V vseh ozirih.

    Nikakor ne more držat, da Boter 1 brez Branda gotovo ne bi bil mojstrovina. Pardon! Če bi koga drugega videl v tej vlogi, bi morda zapisal enako za tistega drugega. Take je brez veze servirat, še posebej v primeru tako stereotipizarno zastavljene vloge. Osebno si na primer težko predstavljam koga drugega kot Raya Liotto v glavni vlogi pri Goodfallas. Ne gre za nevemkako večplastnega igralca, ampak v tej vlogi je pa briljiral s toliko detajli in specifikami, ki jih nisem zaznala še nikoli prej za tak tip role, da kapo dol. Prodal je lik, kakršnega res še ni bilo in bila mu je očitno pisana na kožo. Pa ne samo nepozaben smeh. To je samo zelo učinkovit geg v primeru takovrstnega histeričarja, ampak ponudil jih je malo morje, pa še metamorfoze v pravi meri na pravih mestih. Ni kulten igralec, je pa ustvaril rolo, v kateri ne bo pozabljen in si je res težko predstavljat zamenjavo. Na primer.

  38. Simona Rebolj Simona Rebolj pravi:

    Aja, da ne omenjam seveda vrhunskega Garyja Oldmana v State of Grace in Eda Harrisa, ampak okej, to je že popolnoma drug tip in nivo gangsterijade. Izven kategorije ameriških pravljičarjenj za spodbudo blagorja kapitalizma, kjer se bojda sprehajajo pametni, čedni in očarljivi kriminalci, ki samo razumejo, kako lepo je, da kapitalizem ponudi priložnost tudi zatiranim. Yeah, right!

  39. Oposum pravi:

    ko smo že pri teh mafijadah. zdaj so se vzpostavili trije tipi – state of grace, goodfellas in boter. po tem vrstnem redu bi jih tudi rangiral. čeprav mi spomin nanje nekoliko megli, pa vseeno. state of grace je visoka, večplastna, veččustvena zadeva, kar izvira iz iskrenega stika in truda po realizmu. največ mud je potrebnih za tak film. to, da je mafijada, je samo pika na i poglobitvi zgodbe. pri ostalih dveh bi rekel, da sta lahko samo mafijadi. goodfellas poda drugačen pogled na mafijo kot ga je boter. bolj realističen, zajebantsko brutalen v razkrivanju vseh mogočih mentalnih kapric. pa vendarle ne prestopi meje tistega, kar dojemam kot skorsizejev film. zareže, vendar ne zareže do konca. je zabaven, vendar zgodbo že imaš v glavi, preden si jo videl, in te smao zanima, kako bo izpeljana. izpeljana je odlično, z nekaj odličnimi igralskimi kreacijami, vendar ne ostane več kot super izpeljan mainstream rock’n'roll (v smislu duha kot osnove, ne večplastnosti glasbe ali primerjave z bandi, bolj komplekse delitve na mainstream in underground, ki se pojavlja v rock’n'roll glasbi). ob drugem ogledu pa se že dolgočasiš. boter je pa pač … boter.

  40. Oposum pravi:

    state of grace – ekatarina velika
    goodfellas – partibrejkers z nekaj minusa pri goodfellas
    boter – bijelo dugme

  41. IZTOK GARTNER IZTOK GARTNER pravi:

    State of Grace in Goodfellas sta tudi meni vrhunska filma, isto velja za Once Upon a Time in America. Morda bi bil drzen, ampak pred vse skupaj pa bi upal postaviti Bugsyja.

    Tule so recenzije za vse omenjene:
    http://iztokgartner.blog.siol.net/2010/07/30/kulti-in-klasike-goodfellas/
    http://iztokgartner.blog.siol.net/2010/07/20/recenzije-a-river-runs-through-it-once-upon-a-time-in-america-wolf/
    http://iztokgartner.blog.siol.net/2008/11/02/recenzija-state-of-grace/
    http://iztokgartner.blog.siol.net/2010/01/23/recenzija-bugsy/

    Pa nikar ne pozabimo na Casino, ki je morda še boljši od vseh omenjenih:
    http://iztokgartner.blog.siol.net/2010/05/11/recenzije-casino-wall-street-the-hitcher/

    Pa tudi The Departed je odličen:
    http://iztokgartner.blog.siol.net/2010/03/07/recenzija-the-departed/

    Boter pa je pač ponarodel, najbolj legendaren, je evergreen bolj od vseh, pač film, iz katerega so se učili vsi ostali mafijski filmi, jebat ga:
    http://iztokgartner.blog.siol.net/2009/11/05/kulti-in-klasike-the-godfather-trilogy/

    Če gremo še bolj nazaj, pa seveda stavim na Jamesa Cagneyja in njegov White Heat:
    http://iztokgartner.blog.siol.net/2009/08/04/kulti-in-klasike-white-heat/

  42. Simona Rebolj Simona Rebolj pravi:

    @oposum:

    Haha … Good point!

    @IG:

    No, ne bi me bilo treba drzno jezit s kičastim Bugsyjem. Bugsyasti Beaty je kič, ki ni dosegel hollywodskega pravljičarjenja Botra, čeprav se je trudil. Zelo. Enakega stereotipa, le malo bolj modernizirano so se šli tovarno sanj pač s Casinojem. Podobno uspešno kot Bugsy. Unce upon a time in America je v tem slogu premogel največ poetike, režijskega in scenarističnega žmohta. Res je glamurozna mafijska pravljica. Presega Botra v vseh ozirih, ampak je ravno dodana vrednost že toliko preveč za Hollywood, da sicer velja za kult, a ne tako razvpit kot boter. Je pa tam De Niro sproduciral najboljšo vlogo svojega življenja (ja, boljšo od taksista).

    State of Grace je pa itak izven lige. Tako dobrega filma o mafijskih poslih, čeprav je rdeča nit še vedno na komercialnem stereotipu, in s tako enakovredno vrhunskimi vlogami od Oldmana, Penna, Harrisa pa do Robin Wright še zdaj nisem videla. Recimo temu, da klima irske mafije premore več surove refleksije od latino kiča, ko se enkrat naseli v Ameriko in zastrupi s hollywoodskim halucinirajem, ob kakršnem se mojster pravljice in življenja Andersen lahko samo v grobu obrača.

    Tudi Departed je odličen. Sem bila zelo presenečena. Predvsem zato, ker je izpostavil nek čisto drug point v tem “kdo je kdo” aktualnem kaosu. Je izstopil iz stereotipa mafijskih sag, kar je za H. produkcijo že čisti šok od presenečenja.

  43. Oposum pravi:

    prebral sem nekaj ocen in čeprav imaš določeno poanto, prehitro zaideš z nje in zapadeš v primerjave z botrom in filma goodfellas in state of grace ocenjuješ z merili, ki si jih potegnil iz botra, čeprav gre za konceptualno popolnoma različne izdelke. to je kapitalen zajeb s katerim recenzija izgubi osnovno relevantnost. pa ne bom te kritiziral na način kot te eni tukaj, ker te za slovenske razmere sploh ne dojemam kot slabega, čeprav včasih takšne debilne ven mečeš, da to ni za verjet. ampak, če ocenim poglede na filma, ki sem ju gledal, state of grace in goodfellas sem bolj naklonjen tebi kot temu, da plačujejo pizde na mmc-ju za še manj smisla in še dodatno zamorijo z igranjem pametnjakovičev, pri čemer tvoj slog izpade nadpovprečno vznemirljiv.

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !