Recenzije: The Unsinkable Molly Brown, Love Ranch, Le Concert

7.07.2011 ob 23:26

THE UNSINKABLE MOLLY BROWN

Tale mjuzikl je bil morda zanimiv za leto 1964, ko se je za glavno vlogo namesto Debbie Reynolds borila Shirley MacLaine, danes pa deluje strašno za časom, površno, razvlečeno, večkrat precej dolgočasno in s songi, ki ne pustijo nekega trajnejšega vtisa. Najboljša je uvodna sekvenca, ko čisto majhno Molly Brown (v resnici je šlo za bogatašinjo Margaret Brown, za žensko, ki je preživela potop Titanica) premetava po brzicah in se noče pa noče potopiti. Nadaljevanje, kjer najstniška Molly Brown, preprosta kmečka deklina, ki spominja na Calamity Jane z Doris Day, sanja o bogatem ženinu in selitvi v velemesto, je prav tako pogojno okej, če vam rata preboleti zoprno kričanje Debbie Reynolds, sicer zvezde fenomenalnega mjuzikla Ples v dežju, ki si po moji oceni ni zaslužila nominacije za oskarja. Druga polovica, kjer Molly zraste v damo, se začne gibati v premožnih krogih in ujame tudi ljubezen Johnnyja Browna (Harve Presnell, ki je vlogo igral že na odru), pa ne prepriča in s predolgo minutažo začne pošteno utrujati gledalca. In pozor, na koncu nas čaka tudi potop Titanica, seveda le za mušter in narejen tako zelo slabo, da dobimo občutek, da so prizore delali s pomočjo kartona in ledenih kock za viski. Jp, Molly Brown je v Cameronovem Titanicu igrala Kathy Bates, Shirley MacLaine pa je leta 1990 Reynoldsovi  speljala vlogo v drami Postcards From the Edge. Če že moram izbrati “kmečki” mjuzikl, raje zarolam Seven Brides For Seven Brothers, če hočem film o kmečki deklini, pa daleč spredaj postavim prej omenjeno Calamity Jane.

Ocena: 4/10

LOVE RANCH

Pozor, dragi bralci, tole je film, kjer glavni vlogi zakoncev Bontempo igrata Helen Mirren in Joe Pesci. Že to je dovolj, da na široko odprete usta in da vržete oko na tole zgodbo, kjer se Joe Pesci, če pozabimo mini vlogico v filmu The Good Shepherd, v pravem pomenu po dvanajstih letih vrača pred filmske kamere. Tako kot vedno je enkraten, resda podoben vlogam mafijca, toda vseeno drugačen in tak, da spet verjamemo vsakemu njegovemu gibu, pogledu in stavku. Da mu Helen Mirren parira kot za šalo, seveda ni treba posebej poudarjati, pa četudi na trenutke spet igra Gospo Stone in se zaplete z mladim argentinskim boksarjem Armandom Bruzo, ki ga ravno prav doživeto in iskreno upodablja Sergio Peris-Mencheta. In hej, tole je resnična zgodba para, ki je v šestdesetih letih prejšnjega stoletja v Renu fural prvo legalno javno hišo (med prostitutkami boste našli tudi Gino Gershon, Bai Ling, Taryn Manning in Scout Taylor-Compton) in si zaželel tudi postranskega zaslužka z boksom, kjer naj bi se Armando Bruza pomeril celo z Muhamaadom Alijem, ki bi ga Pescijevi ljudje zvabili v Reno in bajno napolnili svoje žepe. Film, ki ga je režiral Taylor Hackford, sicer mož Helen Mirren in avtor filmov An Officer and a Gentleman, Dolores Claiborne (mojstrovina vseh mojstrovin), The Devil’s Advocate in Ray, resda malce površno skače iz drame v komedijo in se na trenutke bode s premalo prepričljivo dramaturgijo, toda kot celota vseeno navduši in zadovolji gledalca ter se spremeni v dovolj kvaliteten ljubezenski trikotnik, ki pritisne tudi na naša čustva in nas potegne v dogajanje tako močno, da nam ni vseeno kaj se bo zgodilo z glavnimi junaki. Všeč mi je bil tudi dinamičen in živahen tempo, pa preprosta atmosfera, všeč mi je bilo dejstvo, da film ni pretenciozen v želji po nujni kvaliteti glede na igralsko ekipo, marveč ostane preprost, a kljub temu dovolj kvaliteten, da se mu ni treba spopadati s cenenimi scenarističnimi rešitvami, ki bi ga lahko pokopale.  Prav zato mi je čudno, da so ga gledalci ignorirali na celi črti in da mnogi zanj kljub Pesciju in Mirrenovi sploh ne vedo.

Ocena: 7/10

LE CONCERT

Odličen film, zares vrhunska mešanica komedije, drame in glasbe, ki gledalca s svojo zgodbo, ki se sprehaja med Rusijo in Francijo, med Bolšoj in Chatelet teatrom, osvoji že na prvo žogo. Že na začetku, ko glavnega junaka Andreyja Simonovicha Filipova (Aleksey Guskov) prvič zagledamo na balkonu Bolšoj teatra, kjer sanjari, da spet dirigira Čajkovskega. Jp, Filipov, sedaj hišnik, je bil nekoč velika dirigentska zvezda, ki mu je takratna moskovska oblast na smrt zamerila, da je v svoj orkester pripeljal tudi Žide. Malo je manjkalo pa bi ga zaradi tega škandala poslali v Sibirijo, kjer so končali tudi nekateri člani orkestra. Brez skrbi, Le Concert, ki ga je briljantno in z velikim smislom za tempo, atmosfero ter dramaturgijo režiral Radu Mihaileanu, ni politična drama, je živahna komedija, ki predstavi skupino marginalcev, ki se podajo v Pariz, da bi po tridesetih letih spet odigrali Čajkovskega in našli harmonijo, ki so jim jo pred tridesetimi leti vzeli komunisti. Zares pestra druščina, na katero bi bil ponosen tudi Emir Kusturica. In vzporedna zgodba dirigenta Filipova, ki hoče spet ujeti sanje in za solistko izbere mladenko Anne-Marie Jacquet (Melanie Laurent, Shosana iz Tarantinovih Neslavnih barab), ki nima pojma, da je njena rana mladost močno povezana in prepletena prav s tistim usodnim večerom v Bolšoj teatru. Drži, junaki filma Le Concert, ki je snel tudi nominacijo za zlati globus, v Parizu iščejo tudi sami sebe, zato lahko rečemo, da je nastop na koncu le dober izgovor, le pika na i v harmoniji njihovih življenj, ki jo morajo najti še pred nastopom (le poglejte tistega zagretega komunista, ki organizira cel nastop in dejansko ves čas razmišlja o pariškem komunističnem kongresu, pa tistega Žida, ki zamudi na koncert, ker ga zanima le njegov posel). Jasno, finalni nastop jemlje dih, finalni nastop je prilika za flashbacke, za zaokrožitev dobro zastavljene in kompleksne zgodbe, ki gledalcu požene solze v oči in spomni na sekvenco krsta v Botru, kjer je Coppola dogajanje v cerkvi mojstrsko zmešal s prizori umorov, s katerimi je družina Corleone razčistila vse svoje spore in spet našla harmonijo. Drzna primerjava, vem, toda Le Concert je res izjemen film, ki si primerjavo z Botrom več kot zasluži. Izvrstna je tudi celotna igralska ekipa, izvrstni so tudi vsi liki, ki jih režiser spretno in prepričljivo vkomponira v dogajanje (recimo Aleksandr “Saša” Abramovic Grosman, najboljši prijatelj glavnega junaka, ki ga upodobi Dmitri nazarov), izvrstno je mešanje glasbe, komičnosti in globoke drame. Brez dvoma eden boljših filmov leta 2009 in zgodba, ki bo vsaj z mano ostala še precej časa.

Ocena: 8/10

 

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !