Recenzije: Mama I Want to Sing, Next

6.07.2011 ob 02:07

MAMA, I WANT TO SING

Tale film je pevka Ciara napovedovala že nekaj let nazaj na BET Hip Hop Awards, kar pomeni, da je bila premiera, če se ne motim, planirana za leto 2008. Kaj je šlo narobe, da film v ZDA še vedno ni dobil distribucije, nimam pojma, vem pa, da je tako zelo slab, površen, predvidljiv, nezanimiv in dolgočasen, da si ne zasluži niti tvja kaj šele velikih platen. Edina dobra stvar je dejansko 67 letna Patti LaBelle, ki igra Ciarino teto in skupaj z njo odpoje tudi eno pesem, pa seveda Billy Zane kot dokaj zabavni glasbeni producent, ki Ciaro spremeni v pevsko zvezdo in zaradi preveč izzivalnega imidža ujezi njeno konzervativno mamo Lynn Whitfield. Že to, da je Ciari ime Amara je dovolj, da gledalec takoj pošteka, da gre za film z zelo nizkim IQjem. Res pa je, da se Ciara v svojem igralskem debiju niti ne znajde tako zelo slabo. Problem je drugje, problem je v porazni dramaturgiji, v skrajno prozorni zgodbi in v premajhnem budžetu, kjer kamera zgleda slabše kot na celjski televiziji. Res mi ni jasno, da niso posneli boljšega filma in da so šli na tako mizeren način na velika platna prestavljati zelo uspšen broadwayjski mjuzikl, ki je premierno štartal že leta 1983 in je orisal biografijo resnične pevke Doris Troy.

Ocena: 2/10

NEXT

Med vsem sranjem, ki ga je Nic Cage nanizal v zadnjih letih, je Next, narajen po zgodbi kultnega Philipa K. Dicka, tole še dokaj okej in zanimiv film. Predvsem v ideji, da glavni junak Cris Johnson, sicer lasvegaški čarodej, lahko vidi svojo prihodnost. Dve minutki v naprej, če sem natančen. Prav ti prizori so daleč najboljši del filma, še posebej, ko jih Johnson uporablja za osvajanje Jessice Biel in ko beži pred tajno službo, ki jo vodi Julianne Moore. Dobra je recimo tudi sekvenca na hribu, dobre so finte domnevnih dogodkov, ki jih Johnson v svoji glavi naniza enega za drugim, dobra je tudi zamisel, da bi takega možakarja kot je Johnson uporabili za boj proti teroristom, ki se igrajo z atomsko bombo. Žal zašepa dramaturgija, pa tudi strelski obračuni ne prepričajo dovolj, kar je škoda, saj bi lahko dobili povsem dostojen akcijski triler. Lee Tamahori, režiser nepozabne mojstrovine Nekoč so bili bojevniki, ki se je potem spremenil v povsem drugačnega filmarja in nas presenetil z odlično bondiado Die Another Day, svoje delo resda opravi solidno, toda v prizorih, kjer Johnson ne bluzi po svoji glavi, mu zmanjka nekoliko več domišljije in zapade v rutino. Je pa zanimivo, da se Nic Cage drži nekoliko nazaj, kar za take vloge ni ravno njegova značilnost, medtem ko se Jessica Biel in Julianne Moore na trenutke celo malce lovita s površnim scenarijem. In ko smo že pri igralski ekipi, tu je tudi nekaj dni nazaj preminuli Peter Falk v svoji poslovilni vlogi. In pozor, pozor, tu je tudi srbski glumac Sergej Trifunović, ki se očitno počasi prebija tudi v Hollywoodu.

Ocena: 5/10

 

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !