Recenzija: Dylan Dog: Dead of Night

6.07.2011 ob 02:55

DYLAN DOG: DEAD OF NIGHT

Začnimo s fotko pravega Dylana Doga, tega elegantnega in frajerskega privatnega detektiva, zagretega lovca na vampirje, volkodlake in zombije, ki je sredi osemdesetih premierno poletel v italijanskem stripu Tiziana Sclavija, ki so ga potem izdajali tudi na Hrvaškem in v Srbiji.

Nadaljujmo z mojo fotko, kjer sem fural njegov značilen imidž, čeprav o tem seveda nisem imel pojma.

In zaključimo še z recenzijo, kjer sem se ogleda lotil popolnoma neobremenjen s stripom, ki ga dejansko niti nisem nikoli kaj posebej prebiral, morda kdaj kot mulc ošvrknil s pogledom, na hitro prelistal in odložil nazaj na polico trafike. Sem bil pa začuden, da je film tako hitro izginil iz kinodvoran in postal eno največjih finančnih razočaranj letošnjega leta. Pa tudi kritiki niso bili kaj dosti prizanesljivi, če se ne motim. Skratka, čisti flop v vseh pogledih, kot radi rečemo. Vedel sem, da ni šlo za film, od katerega bi pričakovali ravno največjo uspešnico vseh časov, toda ipak gre za Dylana Doga, za kultno robo, ki so jo prvič v pravem pomenu besede prenesli na velika platna. Prav zato mi je čudno, da je bil budžet le 20 milijončkov in da niso v glavno vlogo dobili kakšnega bolj znanega igralca, magari Nicolasa Cagea ali Keanuja Reevesa, jebemti. Brandon Routh je bil nekaj let nazaj resda Superman, presenetljivo okej Superman, če sem iskren, toda potem je izginil, potem se je izgubil v B robi, poleg tega pa je izgubil še vsse igralske sposobnosti in se spremenil v desko. Ma kaj desko, še deska igra bolj doživeto od njega. Vizualno je resda pljunuti Dylan Dog, toda igra ga tako zelo slabo, da bi ga gledalec najraje ošamaril čez ekran. Morda je prav Routh glavni razlog, da tale film ne doseže tistega, kar bi moral, ker drugače niti ni tako strašno slab kot menijo nekateri. Je recimo dosti boljši in bolj zabaven kot Jonah Hex, Ghost Rider in recimo The Spirit, če omenim daleč najslabše superjunake, pa na trenutke bolj suveren od kakega tretjega Resident Evila tudi. Toda kaj, ko ga Routh ves čas bremza in spreminja v dolgočasno patetiko, ki jo rešuje le izjemno zabavni Sam Huntington v vlogi zombija Marcusa, ki se ne more sprijazniti s tem, da je ratal zombi. Prav Marcusovi prizori film poživijo in ga spravijo v pogon, dokaj okej pa pomagata tudi Taye Diggs v vlogi zlobnega vampirja, ki se na koncu spremeni v orjaško pošast (sekvenca, ko ga Dylan s soncem kuri v postelji, je dobra), in Peter Stormare, prav tako vampir, ki kljub pretiravanju izpade ravno prav stripovsko za takle film. Napaka tega filma, ki si sicer na vse pretege in zaman trudi ujeti atmosfero filma noir, je tudi režiser Kevin Munroe, ki je leta 2007 uničil že kultne Ninja želve, saj ima premalo izkušenj in filinga za tako znanega in popularnega superjunaka. Ne bom rekel, da sem totalno razočaran, saj resnično nisem pričakoval nič posebnega, rekel pa bom, da bi si Dylan faking Dog zaslužil dosti bolj dodelan film, ne pa le neko hollywoodsko predelavo, ki le tu in tam vsaj približno ujeme stik z gledalcem. Bi pa zombiju Marcusu dal poseben film, zgodbo o zombiju, ki noče biti zombi. To pa bi bil cel žur, vam rečem.

Ocena: 5/10

 

8 komentarjev na “Recenzija: Dylan Dog: Dead of Night”

  1. domovoj pravi:

    Pravega Dylana Doga lahko igra zgolj in samo Rupert Everett, po katerem je Claudio Villa v bistvu zasnoval lik (tako kot je Blueberry lahko samo Jean-Paul Belmondo in Ken Parker Robert Redford). In kje za vraga je Groucho???

  2. IZTOK GARTNER IZTOK GARTNER pravi:

    Everett je zdaj žal prestar, pa tudi čudno zgleda odkar se igra z botoksom. Me pa vseeno zanima, če so mu ponudili vlogo.
    Grouchota pa so menda nameerno izpustili zaradi avtorskih pravic, tako so vsaj povedali, kar pomeni, da je novi sidekick Marcus v celoti izmišljen in nima nobene zveze s stripom.

  3. Spela pravi:

    Ampak Dellamorte Dellamore pa ni bil tako slab, tisti se mi je zdelo da je mel dost boljši feeling.

    Lajf pač, od kdaj lahko amerikanci nardijo kul film po italijanskem stripu? Igralec je pa čist preveč soft za Dylana, moral bi bit bolj oglat, čist dobesedno pa tudi karakterno.

  4. IZTOK GARTNER IZTOK GARTNER pravi:

    Nisem ga še videl, vem pa, da je igral Rupert Everett in da je bilo glavnemu junaku sicer ime Francesco Dellamorte, a je šlo dejansko za Dylana Doga.

    No ja, strip je pač strip, pa še v Londonu se vedno dogaja zgodba, če se ne motim.

  5. Knox pravi:

    Ni šlo za Dylana Doga, ker je film posnet po samostojnem romanu, ki nima veze s stripom in gre za čisto svoj lik z drugim ozadjem in zgodbo.

    Zmeda nastaja zaradi tega, ker je v glavi vlogi Rupert, ki je služil kot inspiracija za Dylana. Američani so sicer hoteli, da bi ga igral Mat Dillon, Italjani so zavrnili in tako film ni nikoli doživel širše distribucije v ZDA.

    Aja pa Kostnica v filmu je resnična in ne rekvizit :D

    Dylan Dog film ni tako zelo slab, če ga gledaš kot samostojn film. Če ga gledaš kot Dylana Doga je pa drek

  6. Marinjo pravi:

    Čeprav nisem več mladenič, sem velik oboževalec stripa Dylan Doga. V svoji zbirki imam skoraj vse njegove stripe v italijanskem jeziku, in do sedaj jih je izšlo že 298. Ogledal sem si film, vendar sem razočaran, ker to ni Dylan Dog iz stripa. V stripu so Dylan Dog, Graucho, Bloch in zgodba; to pa nima ne repa ne glave. Mislim, da bo kmalu šel v pozabo.

  7. IZTOK GARTNER IZTOK GARTNER pravi:

    Je že šel, ali še bolje, mnogi niti ne vedo, da so ga sploh posneli.

  8. IZTOK GARTNER RAZMIŠLJA NAGLAS » Grossmann 2011: Moj petkov obisk pravi:

    [...] ki ga varuje sam hudič. Sicer pa sem samo jaz tak bedak, da se na balu vampirjev drznem obleči v Dylana Doga, [...]

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !