Recenzije

3.07.2011 ob 23:17

BREAKING AND ENTERING

Anthony Minghella, režiser Angleškega pacienta in Hladnega vrha, je tokrat posnel preveč navaden, klišejski, dolgočasen in mrtev film, ki nikakor ne zna zaživeti. Ki pozabi na čustva, dinamiko in energijo. Ki svojo ljubezensko zgodbo vleče nezanimivo, prazno in hladno. Kot da bi jo posnel le zase in se požvižgal na gledalce. In Jude Law je spet mlačen, melanholičen, zasanjan in isti. Tak, kot da tekmuje za svetovnega prvaka v otožnih pogledih. Tak, da nam začne iti na živce že po petih minutah. In tak, da ga kot za šalo zasenčita detektiv Ray Winstone in prostitutka Vera Farmiga. Nič manj mlačna, melanholična in zasanjana ni tudi njegova žena Robin Wright Penn. Nič manj zoprna in moteča pa ni njuna hčerkica, ki sanja o karieri gimnastičarke. In potem hvala bogu uleti bosanska begunka Juliette Binoche, s katero se naš Jude zaplete v soparno razmerje. Seveda ne zato, ker bi ga privlačila, marveč zato, ker je njen sin Miro (Rafi Gavron) oropal njegovo pisarno. Socialna ljubezenska zgodba, kjer vsak skrbi za svojo rit in film, ki nekaj rund dolguje tudi Redfordovem Šepetati konjem. Ženski film, ki ne bo všeč niti ženskam.

Ocena: 4/10

null

C.R.A.Z.Y.

Če oče posluša Patsy Kline, sin pa Davida Bowiea, imata problem. Še posebej, če so sinu všeč tudi fantje in če oče od njega pričakuje standardne reči. Natanko takšna sta Zachary (Marc-Andre Grondin) in Gervais (Michel Cote) Beaulieu, oče in sin, ki imata kratek stik. Ki se ne razumeta, ki se kregata in ki nikakor ne najdeta skupne besede. Vse od rojstva, ko je mali Zachary na svet prijokal za božič. Kot Jezus Kristus, kot fant, iz katerega bo nekaj velikega, nekaj pomembnega in nekaj drugačnega. In drugačen je tudi tale film, sicer zmagovalec mnogih malih festivalov širom sveta, kjer si je priboril kulten status in rešpekt mnogih gledalcev ter kritikov. Mojega si ni, saj gre še vedno za kliše veliko boljših filmov, ki zastavljeno temo pač obdela malce po svoje.

Ocena: 4/10

null

SOPHIE SCHOLL – DIE LETZTEN TAGE

Zelo dolgočasna in kljub temu zelo popularna biografija legendarne Sophie Scholl (Julia Jentsch), nemške mladenke, ki je leta 1943 s svojim bratom Hansom (Fabian Hinrichs) po šolah trosila letake, na katerih je bil poziv za prekinitev vojne. Ker sta bila malce neprevidna in preveč zagreta, ju je ujel gestapo, nato pa se je začelo večdnevno zasliševanje, vrtanje in seciranje. Pogumna Sophie se je držala zelo dobro in premeteno odgovarjala na zoprna vprašanja nacista Roberta Mohra (Gerald Alexander Held), brat Hans pa se je zlomil in priznal izdajo proti rajhu. Zelo statična, mrtva in premalo zanimiva drama o dekletu, ki bi si zaslužilo veliko boljši in močnejši spomin.

Ocena: 3/10

null

FOR YOUR CONSIDERATION

Christopher Guest, sicer možek Jamie Lee Curtis in zvezda kultnega filma This is Spinal Tap, je leta 2000 in 2003 posnel enkratni komediji Best in Show in A Mighty Wind. V prvi si je privoščil pasje razstave, v drugi pa folk glasbo. Oba filma, sicer kvazi dokumentarca, sta bila hudo smešna, posebna in neponovljiva, zato sem komaj čakal, da vidim For Your Consideration, norčevanje iz obsesije z oskarji. Z željo po nominaciji, ki mnogim igralcem spremenijo življenje. Še posebej, če so svoj zadnji hit posneli pred mnogimi leti in če se o nominacijah govori za nepomemben, mali ter prav nič kvaliteten filmček, ki ga šele snemajo. In ravno to se zgodi Marilyn Hack (Catherine O’Hara) in Victorju Allanu Millerju (Hary Shearer), ki snemata film Home for Purim, židovsko družinsko dramo, ki sproži tako imenovani oscar buzz. Jasno, producenti zavohajo denar, zato zahtevajo spremembo naslova, mediji pa nominacijo napovejo še Callie Webb (Parker Posey), mladi nadebudni zvezdnici, ki v Home for Purin igra lezbično hčerko. Okej, Christopher Guest sicer še vedno ve kaj dela in zastavljeno temo obrača svojevrstno, zabavno in tako kot je drugi ne znajo, toda v primerjavi s svojimi prejšnjimi filmi dela korak nazaj. Korak k premalo ostri, divji in brezkompromisni komediji, ki bi bila tokrat še posebej dobrodošla.

Ocena: 5/10

null

ČESKY SEN

Vit Klusak in Filip Remunda, študenta praške filmske akademije, nategneta dva tisoč ljudi. Nakupovanja željnih posameznikov, ki pridejo na otvoritev novega supermarketa Češke sanje. Nove trgovine, ki je sploh ni. Ki je bila le trik, le reklamna finta, le raziskovalna naloga. In pozor, fanta naredita reklamo, plakate in vse tisto, kar naredijo trgovci, ko odprejo novo trgovino. Samo zato, da bi videla reakcijo ljudi. Reakcijo ovac, ki stojijo v vrsti in čakajo na znižan pralni stroj. Neponovljivo norčevanje iz navadnih ljudi in čudež, da sta Vit in Filip sploh preživela.

Ocena: 6/10

null

TAXIDERMIA

Gyorgy Palfi je leta 2002 posnel Hukkle, zelo izvirno, drugačno in posebno komično dramo o starčku, ki se mu nenehno kolca. Sedaj je posnel Taxidermio, enako drugačno, izvirno, posebno in malce premalo zabavno komično dramo o svetovnem prvaku v žretju, ki razočarano ugotovi, da njegov suhi sin ne bo šel po njegovih stopinjah. Atmosfera je spet čudaška, nenavadna in nadrealistična. Kot pri Luisu Bunuelu, ali še bolje, pri Janu Svankmajerju, ki je leta 1996 posnel kultne Spiklence slasti. V prvi vrsti stoji možakar, ki iz penisa strelja ogenj in si potem privošči zavaljeno sosedo, ki rodi dečka s prašičjim repom. Ta deček potem postane nacionalni prvak v žretju, kar pa mu ne pomaga, da mu nebi sotekmovalec speljal punce. In to žretje nam Gyorgy Palfi prikaže zelo nazorno ter od blizu. Žretje in obvezno kozlanje, po katerem se želodec spet pripravi na novo tekmo. In tukaj je tudi mladenič, ki se ukvarja z nagačevanjem živali in skrbi za svojega hudo debelega očeta, ki pazi na tri zelo velike mačke. »Ugotovil sem, da lahko čokoladic pojem še več, če ne odstranim ovitka, saj lepše zdrsijo v želodec,« pojasni oče, ogabni bajs, ki ima hrano vedno na dotiku roke, saj se ne more premikati. »Ne podcenjuj me, bil sem velika zvezda, po meni so poimenovali celo način bruhanja,« se jezi oče, gmota špeha, ki v vrtec pošlje tudi Fat Bastarda iz Austina Powersa. Prav imate, Taxidermia ni za vsakogar. Je samo za tiste, ki filme gledajo tudi z želodcem in se spomnijo komedije The Meaning of Life, katero so leta 1983 posneli Monty Pythoni.

Ocena: 7/10

null

FIND ME GUILTY

Sidney Lumet, ki je bil nazadnje na sodišču leta 1993 s filmom Guilty as Sin, nas tokrat pelje na maraton. Na dve leti dolgo sodno farso, kjer je tožilec Sean Kierney (Linus Roache) pred sodnika pripeljal prav vse člane zloglasne mafijske familije Lucchese. In pozor, pripeljal jih je skupaj. Vse naenkrat. Vseh dvajset ali trideset hkrati. In pripeljal je tudi njihove sodelavce, recimo Jackiea DiNorscia (za 15 kil zrejeni in lasati Vin Diesel), ki ga tako ali tako čaka zapor zaradi posla z drogami. Ki kljub temu noče izdati svojih kolegov in ki se na sodišču ves čas brani sam. Ker to počne neresno, komično in tako, kot da se ne zaveda resnosti položaja, film izgubi verodostojnost in se ves čas sprehaja med dramo ter komedijo. To seveda ni dobro, to je moteče, čudno in neprepričljivo. Kot sodni proces Michaela Jacksona, kjer je ena izmed prič povedala, da je hotel slavni pevec njenega otroka ugrabiti z velikim balonom.

Ocena: 4/10

null

BROKEN BRIDGES

Prav imate, režiser Steven Goldmann ima za sabo celo vrsto country spotov. Tudi This Kiss Faith Hill in Better To Dream of You Mary Chapin Carpenter. Če ga boste iskali pri Bruceu Springsteenu in Metallici, bo ravno tako stal v prvi vrsti. In sedaj je posnel film. Celovečerni debi, kjer je glavni Toby Keith. Uganili ste, Toby Keith je velika country zvezda, kar pomeni, da v filmu poje in igra. Tudi z Williejem Nelsonom, še eno country legendo. Kje je Dolly Parton, ko jo potebuješ? Ali še boljše, kje sta Shania Twain in Faith Hill, ki bi lahko vlogo matere samohranilke, katera se po dolgih letih zaradi smrti brata vrne domov (starša igrata Burt Reynolds in Tess Harper) in se spet naveže na svojega bivšega ljubimca, odigrali bolje od prozorne Kelly Preston, sicer žene Johna Travolte, ki si je s tole dramsko vlogo zadala pretežko nalogo. Ali kot bi rekel Chris Rock: »Če hočeš Julio Roberts, vse kar lahko dobiš pa je Kelly Preston, počakaj.« Ali kot bomo rekli mi: »Če boste zamudili tale film, vam ne bo čisto nič žal.«

Ocena: 2/10

null

RUNNING SCARED

Pozabite na Quentina Tarantina in Guyja Ritchia, na Kiss Kiss Bang Bang in na Lucky Number Slevin, na sceni je Wayne Kramer, avtor enega najboljših kriminalnih trilerjev vseh časov. Wayne Kramer, ki je leta 2003 posnel izvrstno kriminalno dramo The Cooler, leta 2004 pa spisal scenarij za krivično spregledano akcijsko zadevščino Mindhunters, sedaj v svojem drugem filmu odleti še dlje. Do čiste popolnosti, enkratnih montažnih trikov, suspenza, dinamike, energije, hudo prepričljivih in skuliranih igralskih predstav ter divjih, nepozabnih in enkratnih sekvenc, ki se sproti pišejo med kultne klasike. To, da si prijeme sposoja pri Tarantinu in Ritchieu, ga ne moti. To mu celo koristi, saj zna iz klišejev delati toplo vodo in na svojstven način secirati zelo zapleteno, napeto, zanimivo in pričakovanj polno pripoved. En dan v življenju Joeyja Gazellea (Paul Walker), malega nepridiprava, ki se zaplete v peklensko in naključij polno igro brez konca. Igro polno preobratov, zasukov, zapletov in šokov. Tako za gledalce kot za vse filmske like. In nič hudega sluteči Joey se po umazanem poslu, kjer je s kolegi postrelil nekaj pokvarjenih policajev, ki so dilali drogo, vrne domov k ženi (Vera Farmiga) in sinu Nickyju (Alex Neuberger), ki se spet igra s svojim bolehnim sosedom Olegom (Cameron Bright). Nesrečnim fantičem, ki ga doma nadira in ponižuje na Johna Waynea nori očim Ivan (John Noble), nasilnež, ki je njegovo mamo Milo (Hrvatica Ivana Miličević, zvezda novega Bonda Casino Royale) v Rusiji rešil prostitucije. In ko se naš Joey ravno ljubi s svojo ženko, čez cesto odjekne strel. Strel iz pištole malega Olega, ki poči svojega očima. Prav imate, pištola je bila od Joeyja, dobil jo je po naključju, Joey pa bo imel zaradi tega hude probleme s svojimi mafijskimi šefi. In ravno zaradi te pištole, zaradi spornega metka v prsih zoprnega Ivana, se Joeyjevo življenje spremeni v pekel. V kurčevo Zono somraka, kjer ga čakajo tudi sprijeni zvodniki (Bruce Altman), skorumpirani policaji (Chazz Palminteri) in ruska mafija, nora na posebno igranje hokeja, kjer se pag namesto v gol strelja v njegovo glavo. Ker Oleg pobegne in ker ga seveda ščiti najboljši prijatelj Nicky, mora Joey na lov za življenje in smrt. Na lov za dečkom, ki skriva pištolo. Jeben kos železa, ki lahko Joeyja stane glave. Zares fino, elegantno in nepozabno potovanje po žanru kriminalnega trilerja, ki ga krona še Vera Farmiga, ko naleti na pedofilski zakonski par, ki ugrablja, ubija in snema majhne otroke. Film, ki vam bo zlomil dušo in srce, ter film, ki je na novo napisal pravila žanra. Mojstrovina, ki so ji gledalci hinavsko obrnili hrbet in spregledali enega najboljših filmov zadnjih let.

Ocena: 9/10

null

ASTERIX ET LES VIKINGS

Narisani Asterix nas je nazadnje obiskal leta 1994 v zadevi Asterix in America, zadnja leta pa sta se z najboljšim prijateljem Obelixom že dvakrat predstavila v filmski verziji, se pravi kot Gerard Depardieu in Christian Clavier. Žalostno, saj nista dovolj kul v nobeni obliki. No ja, razen v kultnem in v 110 jezikov prevedenem stripu, ki je še vedno najboljša izbira za njune oboževalce. Tokrat jima težave delajo Vikingi, neumni hrusti, ki ugrabijo razvajenega sina legendarnega galskega bojevnika, kateri naj bi jih naučil leteti. Povprečna, pa vendar dovolj razgibana risanka, ki bo seveda najbolj všeč samo najbolj divjim oboževalcem.

Ocena: 4/10

null

 

5 komentarjev na “Recenzije”

  1. spookymulder spookymulder pravi:

    Za film Zadnji dnevi Sophie Scholl ne bi mogel bolj nesoglašati s tvojo zelo površno recenzijo, saj moram osebno reči, da mi je bil to eden najbolj pretresljivih filmov tistega leta (2005 ali 06, če se ne motim). Film na zelo oseben način prikaže izredno zanimive like s pretresljivo igralsko izvedbo, tako kar se tiče odlične Julie Jentsch, še bolj pa moralno in etično razklanega Geralda Alexandra Helda.

    Ne razumem, kje si videl statičnost in mrtvost, saj film dobesedno poka od napetosti, predvsem zaradi odličnih dialogov v prizorih zasliševanja, kjer se na eni strani kaže izredna lucidnost in odločnost mladega dekleta in na drugi strani preiskovalčeva srhljiva vdanost sistemu in izkrivljenim družbenim normam, čeprav se ves čas zaveda, da to kar počne v svoji osnovi ni prav in si očitno želi mladenki tudi na nek način pomagati. Prav iz njunega odnosa se izlušči zelo zanimiva in srhljiva poanta, zakaj je nacizem s svojo radikalno ideologijo sploh uspel … ne zato, ker bi toliko Nemcev verjelo v holokavst, temveč zato, ker niso imeli dovolj državljanskega poguma, da bi se uprli, temveč so preprosto sledili sistemu.

    Da sploh ne omenim grozljivega sodnega procesa, bolje rečeno sodne farse, kjer sem prav čutil, kako mi po hrbtu lezejo mravljinci, ko je sodnik namesto iskanja pravice uprizoril politični govor v najbolj srhljivi nacistični maniri in skoraj vizionarske besede dekleta, ki je videlo, da ji ni več pomoči, a se ni zlomilo, temveč je v prepričanju v zmago morale svojim krvnikom napovedala ponovitev lastne usode. In mimogrede, prizori sodnega procesa so bili posneti neposredno po resničnih zapisih sojenja, ki so jih našli v nacističnih arhivih.

    In še sklepno dejanje z briljantnim zadnjim kadrom, brez potrebe po hollywoodski melodramatičnosti, temveč zgolj neizprosen hlad in tema sistema, ki je pozabil na sočutje in pod giljotino ideoloških zablod poslal tudi lastno ljudstvo.

    Skratka, čisti presežek in eden redkih filmov, ki se ga po petih letih spominjam skoraj tako doživeto, kot da bi ga gledal včeraj.

    O tem, da mladost, nevednost in drugi izgovori niso opravičilo za pomanjkanje nemškega upora proti sistemu je povzela tudi Traudl Junge, t.i. Hitlerjeva tajnica, okrog katere je spleten film Zaton (Der Untergang), ko se na koncu omenjenga filma pokaže v resničnem posnetku in pove, da se je zgrešenosti svojih dejanj zavedla šele, ko je enkrat videla spominsko tablo, namenjeno Sophiji Scholl in ugotovila, da sta bili ista generacije in da je bila Schollova usmrčena isto leto, ko je Trauld postala Hitlerjeva tajnic

    Še nekaj grozljivo ironičnega v razmislek: če človek primerja prepis sojenja Sophiji Scholl in zapise o sojenju na naših (jugoslovanskih) (po)vojnih sodiščih, naletiš na povsem identičen ideološko-politični diskurz in podobno absurdne sodbe “v imenu ljudstva”, kot smo mu priča v tem filmu.

  2. IZTOK GARTNER IZTOK GARTNER pravi:

    Očitno nisva gledala istega filma, jebat ga :)

  3. spookymulder spookymulder pravi:

    Očitno res ne … upam vsaj, da si ga videl s podnapisi, saj si drugače, kot da si gledal nemško verzijo “na suho”, ne znam razlagati, kako si v tem filmu lahko videl in razumel tako zelo malo?!?

  4. IZTOK GARTNER IZTOK GARTNER pravi:

    Gledal sem ga v kinu leta 2006 in name je takrat naredil tak vtis kot sem zapisal.
    Morda bi ga moral videti še enkrat, a dvomim, da bi mi bil kaj bolj všeč, saj take razlike ne more biti.
    Ti pa si itak znan po tem, da v vsakem sranju najdeš neke hudo dobre in globoke reči, ki te potem navdušijo tako zelo, da pozabiš na vse ostale slabe strani filma :)
    Zate je še Čarovnikov vajenec mojstrovina :)

  5. spookymulder spookymulder pravi:

    Vsekakor ti priporočam, da ga še enkrat pogledaš, mogoče malce bolj v miru in da morda potegneš tudi kakšno vzporednico z aktualnim svetom in dogajanjem okrog nas … Nacistov sicer ni več, boš pa zlahka našel analogijo z družbeno miselnostjo apatije in sledenja po liniji najmanjšega odpora, spričo česar bi znova morali v vsakem izmed nas začeti iskati državljanski pogum za upor proti moralnim in etičnim nepravilnostim tega sistema.

    In ne bi spet o Čarovnikovem vajencu … je malo prepozna ura za te hece. :D

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !