Recenzija: The Warrior’s Way

1.07.2011 ob 14:41

THE WARRIOR’S WAY

Da The Warrior’s Way, ta vizualno prečudovita in dih vzemajoča mešanica vesterna in borilnega filma, ni bila ravno planirana kot največji hit leta, mi je jasno, toda da je šlo potem tako zelo narobe, da je film postal eno izmed največjih razočaranj leta, pa tudi ni prav nič logično. Očitno je šlo za slab PR, za izjemno slabo in neprepričljivo promocijo filma, ki bi si zaslužil stokrat večjo pozornost gledalcev, saj je res odličen v svojem konceptu, pa posnet tako zelo poetično in fenomenalno, da si ga drznem primerjati celo s kakim Junakom in Hišo letečih bodal. To je vizualna bravura, čista poezija gibanja, ki kljub neštetim filmom, ki uporabljajo slow motion in pravljično scenografijo, uspe navdušiti gledalca, ki zgodbo, to vrhunsko zmes akcije, pretepov, komedije, samurajev in divjega zahoda, spremlja z odprtimi usti. Kiča je resda na tone, toda učinkuje in odlično pooseblja koncept ter idejo filma. Dejansko ne morem verjeti, da gre za debi režiserja in scenartista Sngmooja Leeja, saj vse skupaj deluje izjemno samozavestno, odločno in izkušeno, tako, kot da bi imel avtor za pasom vsaj deset podobnih filmov. Leejeva kamera dela čudeže, dela pravljično pretepaško poezijo, kjer tudi nasilje deluje poetično in nekje nad oblaki. In hej, film obvlada tudi frajerske prizore, tiste povsem tipične prijeme vesternov in borilnih akcij, kjer se dobro znajde tudi Geoffrey Rush, pijani gunslinger, ki so mu nekoč ubili ženo in zdaj svoj čas zabija v nekem cirkusu.

In tu je glavni junak Yang (Dong-gun Yang), profi samurajski morilec in ubijalska mašina, ki ga useka ugovor vesti, kar pomeni, da med eno izmed svojih krvavih misij reši dojenčka in se skrije v prej omenjenem cirkusu, kjer ga pričaka tudi metalka nožev Lynne (Kate Bosworth). Otroček, sicer tako strašno simpatična punčka, da bi jo človek posvojil, ki se med akcijo znajde sredi dogajanja, je seveda kliše Johna Wooja, a narejen dovolj zabavno, skulirano in prepričljivo, da zažge in navduši. Jebeš klišeje, film jih zna obračati v svoj prid in sestaviti v nepozabno izkušnjo za gledalca, ki mu je lahko žal, da razkošnega dogajanja ne more doživeti na velikem platnu. In tu je hudičevo zlobni Danny Huston, zlikovec Colonel, ki je Lynn pred leti zverinsko pobil družino in pokasiral zažgan obraz. Ne bom rekel, da je do konca prepričljiv, toda vseeno učinkuje s tisto svojo bizarno masko in dejanji, ki bi se jih sramovali celo v peklu. Čistokrvna baraba pač, lepo vkomponiran negativen lik, na nek način podoben glavnemu junaku, ki pa vendarle pobija iz povsem drugačnih razlogov. In tu je dobra dramaturška globina tega filma. V teh karakternih prijemih, kjer gledalec pravzaprav niti ne bi smel navijati za Yanga, kljub temu, da ga razneži z dojenčkom, ki je v filmu prav namerno in zato, da se igra z našimi čusti ter nam zmede dojemanje prave narave junaka. The Warrior’s Way je brez dvoma eden boljših filmov lanskega leta, ki me je, kot sem že povedal, presenetil s svojo vizualno bravuro in z dejstvom, da tudi vse ostalo štima in kljub pretiravanju nikoli ne pade na nivo še ene poceni in glupe akcije tipa Jonah Hex.

Ocena: 8/10

 

3 komentarjev na “Recenzija: The Warrior’s Way”

  1. Pepi Pepi pravi:

    Veliko bolj sem vesel slabo promoviranih dobrih filmov kot na veliko promoviranih slabih filmov, ampak jebela, tale bi šel pa res kmal pod radarjem. Če ne bi enkrat mal brskal po IMDBju za filmi Geoffreya Rusha, potem bi za Warrior’s Way gladko dons prvič slišu. Sicer pa nimam kej dodat. Pošten film. :D

  2. Filip pravi:

    Se nebi strinjal. Meni se je zdelo, da film ni pokazal niti ene nove, omembe vredne stvari. V bistvu sem se dolgočasil. Kar pa se same vizualne podobe tiče pa ja, je zelo všečna. Morda bi ga pogojno še enkrat pogledal le zaradi slednje.

  3. IZTOK GARTNER IZTOK GARTNER pravi:

    Pepi, sva pri zapisu o mojih top treh filmih vseh časov govorila o njem, bil je čas, da ga končno pogledam :)
    Jaz sem zanj sicer slišal, saj sem dokaj na tekočem z vsemi novitetami, potem pa sem nanj pozabil, saj je totalno neopazno odletel iz ameriških kinov in se spremenil v totalni flop. Bil sem prepričan, da bo zanič, zato sem še toliko bolj navdušen.

    Filip, na nek način imaš prav, toda to ne moti, saj klišeje spretno obrača in iz njih dela čudeže. Dobrim filmom ni treba vedno odkrivati tople vode.

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !