Arhiv za Julij, 2011

Grossmann 2011: Dame in gospodje, njegovo visočanstvo Christoper Lee

30.07.2011 ob 00:06

Jp, na Grossmanna je prišel tudi gospod Christopher Lee. Ne zajebavam, resno, ta hip, ko tole pišem, se Lee še vedno sprehaja po Ljutomeru, kar je nekaj takoj fenomenalnega in dih vzemajočega, da komaj dojemam. Organizatorji so ga, če se ne motim, pecali že leta 2009, letos pa jim je uspelo, kar si zasluži globok poklon in en jebeno konkreten give me five. Lee, ki jih šteje že skoraj devetdeset, je legenda v pravem pomenu besede, je živ spomenik na zlate čase filma, je karizma, ki vse mlade mulce še vedno zasenči kljub visoki starosti, pa četudi k nam pride v smešnem klobuku in kavbojkah. Ne me jebat, no, Christoper madrfaking Lee je v Sloveniji, v Ljutomeru, na Grossmannovem festivalu filma in vina 2011, kjer so mu seveda pripravili tudi kratko retrospektivo (ujel sem Rasputina in Horror Express). Pri njem je to zelo zajebano, saj ima preveč dobrih in kultnih filmov, pa četudi je še vedno najbolj znan kot Dracula.

No ja, mlada generacija ga pozna kot Sarumana in Dookuja iz Gospodarja prstanov in Vojne zvezd, mi stari prdci pa ga poleg Dracule ne bomo pozabili kot Scaramange iz bondiade Mož z zlato pištolo, kot lorda Summerisleja iz The Wicker Mana, kot Henryja Baskervilla iz The Hound of Baskervilles in recimo še iz filmov The Curse of Frankenstein, The Mummy, The Face of Fu Manchu in The Three Musketeers. Pa ta njegov glas, jebemti, mitsko že zaradi tega. Četudi bi bil samo glas, bi bil enaka legenda, ker je bil še stas, pa je še večji, še bolj prepoznaven, še bolj kuten, še bolj veličasten, še bolj neponovljiv in prepoznaven, zdaj pa tudi na obisku v Sloveniji, na Grossmannu, v jebenem Ljutomeru. Respect organizatorjem, še enkrat.

Če bi danes ostal doma, si ne bi odpustil do konca lajfa. Na Grossmannu je imel Christopher Lee namreč prav danes tako imenovani Master Class, Q&A live, pogovor s Phillipom Bergsonom, pa še na naša vprašanja je odgovarjal. Joj, kako legendarno in mitsko sem se počutil. Christoper Lee je sedel le nekaj metrov od mene, me gledal s svojimi hipnotičnimi očmi in nam razlagal svoje pestre in dih vzemajoče filmske spomine. Nekaj ur pred odhodom sem si ogledal njegov Horror Express, dan prej pa še Rasputina in kratek dokumentarec o njegovih filmih za studio Hammer, potem pa sem ga imel čast videti v živo. Trema, taka huda trema, da sem se tresel kot najstnica na koncertu Justina Bieberja. In pozor, deset minut pred njegovim prihodom na oder glavnega ljutomerskega trga, sem srečal še Menahema Golana, ki je sedel čisto zraven mene. Golan in Lee na isti večer, to je čisti overdose, po katerem si še dolgo časa ne bom opomogel. O mojem srečanju z Golanom bom v naslednjih dneh spisal poseben zapis, saj si ga zasluži in ga nočem kaj dosti mešati k Leeju, da še bralcev ne rukne overdose legend.

Lee, ki so ga čisto do odra pripeljali z avtomobilom, saj je že pošteno v letih in se mu ne da kaj dosti sprehajati, je bil fenomenalen in strašno zabaven, ko je razlagal vse te svoje spomine. O filmih studia Hammer, o ideji, da bi postal operni pevec, o tem, da je bil med snemanjem Vojne zvezd presenečen nad CGIjem, saj med dvobojem Yode sploh videl ni, o svojem prijatelju Borisu Karloffu, o tem, da je najbolj ponosen na The Wicker Mana, o tem, da je gledal vse filme Genea Hackmana, o tem, da so Hoffman, Pacino, Nicholson in De Niro zares odlični igralci, o tem, da prijateljuje z Johnnyjem Deppom in Leonardom DiCapriom, da je za oba Hobbita porabil pet snemalnih dni, pa tudi o tem, da je Oliverja Reeda naučil rokovanja s sabljo, da med novimi igralci pogreša velikane, da je bil njegov Scaramanga v bistvu zabaven lik, da je kot novinec občudoval igro Jamesa Masona, da je bil navdušen nad igralsko predstavo vsega 14 letne Nastassje Kinski v svojem filmu To the Devil a Daughter, da ni gledal Nosferatuja Klausa Kinskega, da je Alberto Sordi govoril preveč, da je bil režiser Mario Bava nesrečen človek  in da bi zmogel še vedno posneti rimejk svojega filma The Devil Rides Out. Ko sem slišal zadnji podatek, sem hotel pobarati Menahema Golana, če bo ruknil denar na mizo in hopa cupa, gremo v akcijo. Pa še Leejeva žena Gitte Lee, s katero sta poročena že petdeset let in je sedela le en sam stol od mene, se je nasmehnila, kot bi hotela reči, itak, pa dajmo. Sanjam, vem, a tak dan je bil, sanjski sto na uro. Jaz, Menahem Golan in Christoper Lee, na drugi strani pa moja Tinka, brez katere mi danes v Ljutomer sploh ne bi uspelo priti. Fenks, bejbi, tega ti ne pozabim.

Do Menahema Golana, o katerem bom, kot sem že dejal, še pisal, sem prišel z veliko lahkoto, saj se je vsedel čisto zraven mene, pa še nenehno je bil med ljudmi, skratka, ni bil zajeban ulov. Za razliko od Leeja, ki so ga stražili kot najdražji diamant. Že ko sem prispel v Ljutomer, so mi povedali, da bo slikanje z njim nemogoče, saj je star in tega ne mara. Izpadel sem kot nek podivjani fan, jebemti. A jebat ga, taka prilika se pokaže enkrat v lajfu in treba je narediti vse, da rata in da uspe vsaj ena fotka.

A bilo je res zajebano, zaradi redarjev in tudi samega Leeja, ki je takoj po nastopu odvihral v avto, ko je na sceno prispel, pa je tudi nemudoma stopil na oder in začel s pogovorom. Toda bil sem vztrajen in sem iskal načine, da mu pridem čim bližje (za vsak slučaj sem imel v žepu seveda križ in sveto vodo), Tini pa sem rekel naj slika vse kar ji pride pod roke, ko ji bom dal znak. Toda sprva vseeno ni šlo tako kot sem si želel, pa četudi sem se ušunjal čisto blizu, res kot nek podivjani fan, jebemtiš. Pa sem rinil in vrtal dalje, vse dokler nisem Leeju prišel čisto za hrbet. Kot vampir, porka madona. Toda hej, Tine ni bilo od nikoder, saj so se pred njo narisali nešteti fotografi, novinarji in redarji, kar je pomenilo, da je mojih sanj, da dobim vsaj približno okej fotko s Christopherjem Leejem, verjetno konec.

A šel sem naprej. V trenutku, ko se je Lee zapričal z Golanom, sem uspel prelisičiti redarje in mu priti resnično čisto blizu, Tina pa se je prav tako prebila dovolj v ospredje, da je ratal en jebeno okej klik, na katerega bom ponosen do konca življenja. Jp, dragi moji, znašel sem se na isti sliki skupaj s Christopherjem Leejem, z Draculo, Scaramango, Sarumanom, Henryjem Baskervillom, Dookujem, Summerislejem, mumijo, Frankensteinovim stvorom in Rochefortom na enem kupu. Joj, kako mali in nepomemben sem bil. Ko en jebeni tijek, ki ga lahko Lee spuca s čevlja. A imam sliko, jeeeeeej, imam sliko z Leejem, imam svojo najbolj slavno sliko vseh časov. Zamudil sem Assanteja, Costnerja, Spencerja, Belluccijevo, Caronovo, Moorea, Cormana in Afflecka, Leeja pa nisem. Če bi ga, pa bi me lahko bilo res sram.

Nepozaben dan, res. Poln nostalgije in tako močnih emocij, da sem imel nekajkrat solzne oči. To je moj svet, svet filma in filmskih legend, ki mi jih je Grossmann tokrat pripeljal pred nos.

Za konec pa še Christopher Lee live, ko razlaga o Treh mušketirjih in učenju sabljanja z Errolom Flynnom. Ter o sodelovanju s Scorsesejem, Burtonom in Jacksonom. Frajer, eden največjih kar jih premore filmska umetnost. Ali kot je dejal Phillip Bergson: “Christoper Lee is the master of cinema.”

YouTube slika preogleda

Grossmann 2011: Horror Express

29.07.2011 ob 11:41

HORROR EXPRESS

Jp, tole ni Orient Express, marveč Sibirian Express, na katerem se znajdeta antropolog Alexander Saxton (Christopher Lee) in doktor Wells (Peter Cushing), ki okoli prevažata starodavno fosilno odkritje, tako imenovani manjkajoči člen med človekom in opico, ki lahko za vedno spremeni naše vedenje o razvoju človeštva. Toda hej, fosil je v resnici krvoločna vesoljska pošast, ki pobija potnike na vlaku in išče novega gostitelja. Lee in njegov večkratni filmski kompanjon Cushing (istega leta sta skupaj posnela še film Dracula A. D.) sta seveda super za gledat, toda šov jima kot za šalo ukradeta Telly Savalas v vlogi prepotentnega kozaškega inšpektorja Kazana, in Robertu De Niru podobni Alberto de Mendoza, ki igra zlovešega in norega meniha Pujardova. Atmosfera filma je okej, pa tudi napetost, ko Lee in Cushing odkrivata, kdo pobija potnike, se pravi, kdo je nov gostitelj pošasti, ni slaba, toda celota ni nič posebnega. Celota je malce dolgočasna, sterilna in premalo prepričljiva morilska štorija na vlaku, ki resda malce prestraši s temi kurčevimi rdečimi in belimi očmi, ko pošast posrka možgane, spomine in energijo svojih žrtev. Za leto 1972 je bil tale film morda bolj zanimiv, danes pa je le povprečna znanstveno fantastična grozljivka z nekaj dobrimi idejami, ki pa mu Carpenterjev The Thing in Sholderjev The Hidden vseeno dolgujeta nekaj rund.

Ocena: 4/10

Grossmann 2011: American Ninja

28.07.2011 ob 22:59

AMERICAN NINJA

Četudi tale film, ta kultna akcijsko borilna klasika moje mladosti, izvirno ni bil planiran za retrospektivo Menahema Golana, lahko rečem, da je povsem uspešno nadomestil film Enter the Ninja, ki je seveda prav tako nastal pod Golanovo taktirko. Prav American Ninja je namreč Golanov zaščitni znak, eden najbolj prepoznavnih filmov studia Cannon, pod katerega se je kot režiser podpisal Sam Firstenberg, tudi avtor filma Avenging Force, kjer je bil prav tako glavni Michael Dudikoff. Firstenberg, tudi avtor drugega dela filma Breakin’, ki je Dudikoffa izbral med dva tisoč kandidati in zavrnil celo idejo, da bi vlogo marinca Joea Armstronga igral Chuck Norris, je bil v osemdesetih specialist za take filme. Za takele nizkobudžetne akcijske pizdarije, kjer se je pod njegovo taktirko nabralo tudi kar precej filmov o ninjah, recimo Revenge of the Ninja in Ninja III: The Domination, kjer je bil glavni Sho Kosugi. No, sedaj je bil prvič glavni Michael Dudikoff, ki jih je v času Ameriške ninje dopolnil trideset in se čez noč in po zaslugi Menahema Golana seveda spremenil v veliko zvezdo osemdesetih. Jp, Dudikoff, ki je potem igral še v Platoon Leader in River of Death in se kot Joe Armstrong vrnil še v drugem in četrtem nadaljevanju franšize, je bil tako lep, da mu ni bilo treba znati igrati. Ali še bolje, da se mu ni bilo treba znati niti pretepati, če sem iskren. Ne boste verjeli, toda Golan in Firstenberg sta ga za glavno vlogo izbrala kljub temu, da ni imel pojma o borilnih veščinah in se je vsega, kar je pokazal, pač naučil med snemanjem. Jebat ga, tako je delal kultni Golan. Imel je idejo, posnel je idejo. Vedno vsaj tako dobro, da je studio Cannon letel zelo visoko, Golan & Globus pa sta na leto nekoč posnela celo štirideset različnih filmov, ki so vsi po vrsti prinesli dobiček.

In tole je Ameriški ninja, film moje mladosti, ki je bil nekaj časa kriv za željo, da tudi sam postanem ninja ali vsaj Michael madrfakin Dudikoff, ki ga Firstenberg že v uvodnih prizorih, ko prvič pokaže kaj zmore, prebuta nekaj ninj glavnega negativca (tipa kličejo Black Star Ninja, igra pa ga Tadashi Yamashita, ki je bil ninja tudi v filmih The Octagon in The Shinobi Ninja) in se v gozdu preoblači s hčerko (Judie Aronson, ki po tejle vlogi ni ujela filmske kariere in je pikirala na tv) svojega nadrejenega, servira kot nov seksualni simbol. Jp, ne le kot novega akcijskega junaka, marveč kot dečkota, ki bo všeč dekletom, ki bodo hotela Golanove filme zaradi tega gledati skupaj s svojimi fanti. Če sem iskren, lahko rečem, da Dudikoff sploh ni slab v tejle vlogi. Da je točno tak kot se od njega in od filmov Menahema Golana pričakuje. Če bi bil drugačen, ne bi funkcioniral tako dobro, verjemite. Zelo skulirano mu asistira tudi Steve James, ki je nekaj podobnega počel tudi Chucku Norrisu v filmu The Delta Force, se z Dudikoffom srečal še v Avenging Force in v drugem delu Ameriške Ninje ter bil glavni tudi v filmu Riverbend, ki ga je prav tako režiral Sam Firstenberg, če ostanem v kontekstu akcijskih filmov. Prav narednik Curtis Jackson, ki iz Dudikoffa pred pretepom spravi stavek: “Don’t push it,” je verjetno njegova najbolj prepoznavna in udarna vloga. Pa dober spomin na igralca, ki je pri vsega 41-ih umrl za rakom, kar sem pisal že pri recenziji filma The Delta Force. Pustimo trivio, gremo na film, ki za vedno ostaja super spomin na kičasta osemdeseta, povsem okej akcijska pretepačina, sicer pa zgodba o ameriškem marincu, edinemu belopoltemu ninji (kot vojno siroto ga je učil Azijski mojster Shinyuki, ki ga odigra John Fuijoka), ki se znajde v ameriški vojni bazi na Filipinih in se  skupaj z vojaki svoje čete zoprstavi lokalnim kriminalcem, upornikom in četi ninj, ki jo vodi prej omenjeni Black Star Ninja, kateri v njem prvi prepozna mojstra borilnih veščin. Za take vrste film je čisto okej tudi zgodba samotarja, ki ne mara, da ga gnjavijo in se v vse skupaj vmeša samo zaradi spleta okoliščin, pa tudi zato, ker se na prvi pogled zaljubi v prej omenjeno hčerko svojega nadrejenega. Ljubezenska zgodba torej, kjer resda malce šepajo prav akcijski in pretepaški in prizori, kar pa za celoten učinek in filing, ki ga daje tale film, ni usodno. Zabaven film, če ga le gledamo na pravi način in ne težimo s kvaliteto in nekimi nepotrebnimi očitki, ki nimajo pri taki jebeni nostalgiji iz osemdesetih kaj iskati in jih omenjajo le totalni bebci. Tudi s takimi filmi sem rasel, taki filmi so iz mene naredili gledalca, ki zna take filme gledati in vrednotiti v pravem kontekstu.  Pa muska mi je še vedno všeč, taka kičasta in ravno pravšnja za B akcije iz osemdesetih. Golan je znal, jebemti, da je znal. In American ninja je esenca tega, kar je znal. Če bi bil pikico bolj kvaliteten, bi bil namreč totalno zanič in ne bi nikoli postal tak kulten film, ki ga tudi danes še vedno rad pogledam in se spomnim svojega ranega otroštva.

Ocena: 7/10

Grossmann 2011: Rasputin: The Mad Monk

28.07.2011 ob 20:14

RASPUTIN: THE MAD MONK

Jp, na Grossmanna je prišel tudi gospod Christopher Lee. Ne zajebavam, resno, ta hip, ko tole pišem, se Lee sprehaja po Ljutomeru, kar je nekaj takoj fenomenalnega in dih vzemajočega, da komaj dojemam. Organizatorji so ga, če se ne motim, pecali že leta 2009, letos pa jim je uspelo, kar si zasluži globok poklon in en jebeno konkreten give me five. Lee, ki jih šteje že skoraj devetdeset, je legenda v pravem pomenu besede, je živ spomenik na zlate čase filma, je karizma, ki vse mlade mulce še vedno zasenči kljub visoki starosti, pa četudi k nam pride v smešnem klobuku in kavbojkah. Ne me jebat, no, Christoper madrfaking Lee je v Sloveniji, v Ljutomeru, na Grossmannovem festivalu filma in vina 2011, kjer so mu seveda pripravili tudi kratko retrospektivo. Pri njem je to zelo zajebano, saj ima preveč dobrih in kultnih filmov, pa četudi je še vedno najbolj znan kot Dracula. No ja, mlada generacija ga pozna kot Sarumana in Dookuja iz Gospodarja prstanov in Vojne zvezd, mi stari prdci pa ga poleg Dracule ne bomo pozabili kot Scaramange iz bondiade Mož z zlato pištolo, kot lorda Summerisleja iz The Wicker Mana, kot Henryja Baskervillesa iz The Hound of Baskervilles in recimo še iz filmov The Curse of Frankenstein, The Mummy, The Face of Fu Manchu in The Three Musketeers. Pa ta njegov glas, jebemti, mitsko že zaradi tega. Četudi bi bil samo glas, bi bil enaka legenda, ker je bil še stas, pa je še večji, še bolj prepoznaven, še bolj kuten, še bolj veličasten, še bolj neponovljiv in prepoznaven, zdaj pa tudi na obisku v Sloveniji, na Grossmannu, kjer so se med drugim odločili tudi za rolanje njegovega filma Rasputin: The Mad Monk, ki ga je leta 1966 posnel Don Sharp, ki je leto dni pred tem Leeja režiral tudi v filmu The Face of Fu Manchu. In le kdo bi bil bolj primeren za legendarnega Rasputina (super članek o njem najdete tukaj) kot prav Christoper Lee, ki ga je, če se malo pošalim, verjetno poznal tudi osebno. Rasputin me je od nekdaj zelo zanimal, predvsem zaradi svoje enigmatične osebnosti, kjer še danes ne vem, kaj je bilo res, kaj pa so si izmislili, da bi iz njega napravili večjo legendo. Je bil res tak plejer kot pravijo Boney M (“Ra ra Rasputin lover of the Russian queen, there was a cat that really was gone, ra ra Rasputin Russia’s greatest love machine, it was a shame how he carried on”), je imel res tako močan vpliv na ruskem dvoru, je imel res nadnaravne sposobnosti, ga res ni bilo mogoče ubiti, so ga sploh ubili, je bil v resnici hudič in tako dalje in tako dalje. Velika uganka, resno. Pa izjemno karizmatičen in vizualno zlovešč možakar, ki je znal očitno res začarati že s pogledom. Kot Christopher Lee, ki ga v temle filmu, sicer prosto po Prešernu narejeni biografiji, seveda igra izjemno doživeto in z guštom.

Kaj točno naj bi bil Rasputin, film izvrstno pokaže že v zelo dobrem in udarnem uvodnem prizoru, kjer neki hudo bolni ženski ne more pomagati niti zdravnik. V bajto seveda stopi Rasputin, ki jo ozdravi z dotikom svojih rok, od njenega moža, sicer šefa krčme, kjer se uvod dogaja, pa za plačilo zahteva le litre vina in divjo zabavo, kjer v njegovem objemu na seniku konča tudi krčmarjeva hčerka, kar seveda ni všeč njenemu fantu, ki se z Rasputinom zaplete v nevaren pretep, kateremu sledi še želja po splošnem linču ostalih gostov krčme, kar pomeni, da Rasputin pobegne skoti streho in odjezdi v neznano. Točno tak je bil ta skrivnostni ruski menih, enkrat priljubljen, drugič osovražen, enkrat prijazen, drugič pa zloben in preračunčjiv, vedno pa nekaj posebnega, drugačnega in takšnega, da nihče ni mogel ostati ravnodušen. Odlični sta tudi naslednji dve sekvenci, tista, kjer se Rasputin znajde pred vrhovnim duhovnikom (Joss Ackland) svoje škofije in mu jezno pojasni, da ima v rokah posebno moč, ki jo misli uporabljati (jp, duhovnik je prepričan, da mu moči ni dal bog, ampak hudič), pa tista, kjer v pivskem tekmovanju popolnoma osmeši nekega doktorja in ponosno ter samopašno zapleše pred številnimi gosti, kjer so tudi člani ruske kraljeve familije, tudi grofica Sonia (Barbara “”The First Leading Lady of British Horror” Shelley, sicer pa znanka iz Leejevega Dracula: Prince of Darkness), ki malce kasneje seveda konča v njegovi postelji in pred tem faše še klofuto. Lee je v teh prizorih enkraten, Lee Rasputina res skine v nulo, kot radi rečemo. Pa filmu se več kot pozna, da za njim stoji studio Hammer, tako glede scenografije in atmosfere. Lee kot Rasputim resda pozira in ima v glavi, da je spet vampir, toda ko je treba, ga tudi igra. S pogledi, dialogi in s telesno mimiko. Še posebej v trenutku, ko pošteka, da ga lahko Sonia spravi na ruski dvor in da mora z njo ravnati lepo, ne pa kot s potrošno robo, no ja, vsaj do trenutka, ko jo potrebuje. In prav Sonia ga pod hipnozo res spravi do same cesarice (Renee Asherson), ki pade po njegov vpliv, kar je jasno, saj ji ozdravi sina. Drži, tole dejansko ni Rasputinova biografija, ampak film, ki pač napihne njegovo legendo in ga predstavi skozi zelo atraktivno dogajanje. Film, ki Rasputina obvlada in ga prikaže točno tako kot je zapisan v raznih urbanih legendah. Tekoč, gledljiv, razgiban in karizmatičen film, ki mu čas ne more do živega. Narejen iz mnogih zelo dobrih prizorov, ki se odlično sestavijo v prepričljivo celoto in gledalca posrkajo v dogajanje zloglasnega antijunaka. Z živce parajočim vrhuncem na koncu, ko se nadenj spravi tudi doktor Zargo, ki ga izvrstno odigra Richard Pasco. In ko smo že pri sepremljevalni ekipi, vsi po vrsti so super, tudi Francis Matthews kot Ivan, tudi Dinsdale Landen kot Peter. Rasputin: The Mad Monk, ki ga je včeraj na Grossmannu v živo napovedal Christopher Lee, je tako še vedno zelo dobra, prepričljiva, nepozabna in gledljiva filmska izkušnja, ki ji, kot sem že povedal, čas ne more do živega, ali še bolje, ki ji čas, v katerem se snemajo same slabe grozljivke, celo koristi.

Ocena: 8/10

Michael Jackson in slavni prijatelji (sedmi del)

28.07.2011 ob 15:23

Dovolj zajebancije, novo poglavje tele serije je treba začeti kar se da udarno. Na prvi fotki je Marlon Brando, na drugi pa Frank Sinatra. Čez tole pa res ne ne gre, tole pa bi presegel le Elvis, ostali nimajo šans. Michael je Branda neko obdobje imel za svojega drugega očeta in mu kot veste zaupal tudi vlogo v videospotu za pesem You Rock My World, njegov sin Miko pa je bil itak ves čas njegov bodyguard. Sinatro pa je nekega dne obiskal v studiu, kar mu je seveda uredil Quincy Jones. In hej, prav Jones je tisti, ki se lahko pohvali, da je produciral albume Franka Sinatre in Michaela Jacksona. Jp, to, kar je bil Sinatra v štiridesetih, je bil Jackson v osemdesetih. Neverjetne slike, res.

Akona dolgo časa nisem kaj preveč cenil, saj mi je šel na živce s svojim vokalom. Ko sem slišal, da ga je zelo cenil prav Michael Jackson, ki je z njim kot veste posnel celo duet Hold My Hand, pa sem padel na rit in se vendarle zavedel, da je poba nekaj posebnega in da sem mu dolgo časa delal krivico. Na drugi fotki je seveda Barry Sonennfeld, režiser filma Man in Black 2, kjer je imel Michael drobno vlogico Agenta M.

Eto, družba, takele fotke so mi pri Michaelu najbolj všeč, saj preprosto ne morem verjeti, da se je družil tudi z ljudmi kot je Gregory Peck. Večkrat sta bila skupaj, Gregory pa se je hodil zabavat na njegov Neverland, kar lahko vidite tudi na enem izmed posnetkov serije Private Home Movies. Neverjetno, res.

Čeprav se je Jon Bon Jovi, če se ne motim, do Michaela kasneje obnašal kot totalni kreten, je tale fotka legendarna. Ipak gre za ikono rocka in glasbenika, ki je s svojo skupino nanizal cel kup velikih uspešnic. Desno pa seveda gospod Boris Becker, očitno prezenter na neki prireditvi.

Fotke, kot je tale na levi, so mi pri Michaelu vedno zelo všeč, saj kažejo, da je imel izjemen smisel za humor in da se je znal na naslovnicah revij tudi zelo sprostiti in pošaliti. Pa rad se je družil s športniki, kar mi je še posebej zanimivo. Tokrat je z njim na sliki legendarni Bo Jackson, mojster ameriškega nogometa in bejzbola, edini športnik, ki so ga uvrstili na All-Star seznam v dveh popolnoma različnih športih. Res legenda. Na desni pa seveda pobje skupine Boys II Men, ki so bili nekoč seveda zelo dober in divje popularen r&b bend. Čudno, da niso z Michaelom posneli še kakega kul dueta razen čudovite What More Can I Give. Je pa zato toliko bolj mitski njihov cover pesmi We Are the World, kjer se jim je nekje na sredini na odru seveda pridružil tudi Jackson. In hej, napovedal jih je Morgan Freeman, nastop pa so začeli s Heal the World. Jebeno kul nastop.

Ko je Diddy po Jacksonovi smrti razlagal, da sta ga srala skupaj, sem mislil, da pretirava, ko sem videl tele fotke, pa mi je jasno, da je govoril resnico. Jp, Michael se je rad družil tudi z mlajšmi glasbeniki, saj je tako ostajal v formi in v trendu. Škoda je le, da niso skupaj naredili kakega komada še preden je zapustil ta svet. Gotovo je bilo morje idej, morda celo nekaj demotov, toda uradno žal ničesar. Na desni fotki pa seveda tudi režiser Brett Ratner, ki je postal zelo dober Jacksonov prijatelj, verjetno po zaslugi Chrisa Tuckerja, ki ga je režiral v trilogiji Rush Hour.

Vedel sem, da ga Michael henga z Naomi, saj je nastopila v videospostu In the Closet, da ga je hengal tudi s Cindy Crawford, pa je celo zame nekaj povsem novega. Plejer, nimaš kaj (smeh). Pa še malo bradice si je pustil zanjo, jebemti. Na desni pa seveda Halle Berry, žal nimam pojma ob kaki priložnosti. Neke nagrade pač, kot vedno kadar gre za Michaela.

Grossmann 2011: Eaters: Rise of the Dead, Balada trieste de trompeta

28.07.2011 ob 03:39

EATERS: RISE OF THE DEAD

Ker so na Grossmannu lani gostili zloglasnega Uwea Bolla, je prav, da so se mu letos poklonili s filmom, ki ga pomaga distributirati. Da film, sicer italijanska produkcija (Luca Boni & Mraco Ristori), tudi dejansko zgleda tako, kot da bi ga režiral Boll, seveda ni treba posebej poudarjati in je povsem logično. Pač še en film o invaziji zombijev, še ena B pizdarija, ki je precej daleč od kake kulte makaronarske zombijade kot je bil recimo Zombi 2, ki ga je 1979 posnel Lucio Fulci. Je pa vseeno nekaj okej fint, če malo pogledamo skozi prste. Recimo plačani dvoboji zombijev in ljudi, pa zaplet, kjer skuša nori doktor zmiksati zombijevsko človeški zarodek in začeti novo raso, prosto po Hitlerju, jebemti. Ne ravno najslabši zombi film vseh časov, a vendar izdelek, ki mu manjka precej izvirnosti in kvalitete, da bi zares navdušil ciljno publiko. Pa še premalo zabaven je, kar mu v bistvu najbolj zamerim.

Ocena: 4/10

BALADA TRIESTE DE TROMPETA

Z Alexom de la Iglesio se poznava že precej časa, vsa najina srečanja pa so se končala zelo dobro. Prvič leta 1992, ko je posnel odlični in totalno odfukani Acción mutante, nato leta 1997, ko je naša kina razčefukal s kanček slabšo Perdito Durango, nakar še  leta 2002, ko me je očaral s filmom 800 Balas. Kul režiser, torej, vedno malo nor, vedno izviren in inovativen, pa vedno tak, da rad pretirava, da prizori kar pokajo pošivih. In sedaj, ko je udaril z novim filomom Balada trieste de trompeta, po naše, Žalostna balada za trobento, po angleško pa The Last Circus, ni seveda nič drugače. Spet nas čaka totalni odklop, spet nas čaka zgodba, ki pretirava na polno, spet nas čaka domiselna in ravno prav brutalna zgodba, ki resda ni tako ostra, direktna in nepozabna kot pri Accion mutante, je pa vseeno dovolj drugačna, karizmatična, gledljiva, adrenalinska in odfukano zabavna, da ljubitelji takih filmov ne bodo ostali na suhem. Jp, spet smo v cirkusu, kjer se klovn Javier (Carlos Areces), možakar z mračno preteklostjo, kjer je nek vojaški veljak ubil njegovega očeta, fatalno zaljbubi v artistko Natalio (Carolina Bang), sicer punco nasilnega lastnika cirkusa Sergia (Antonio de la Torre). Ko sem rekel, da smo spet v cirkusu, sem mislil na vse tiste filme, ki so se zadnje čase prav tako dogajali prav v cirkusu. Predvsem na Water for Elephants, ki ima dejansko identično zgodbo kot naša Blada o trebenti, le da gre tokrat seveda za povsem druge vrste film. Za odpičeni, stripovski in bizarno romantični ljubezenski trikotnik, ki se večkrat resda spremeni v malce butasto dogajanje, a kot celota vseeno prepriča gledalca, še posebej na koncu, ko nas čaka zares adrenalinsko in vizualno močno razpletanje usode vseh treh glavnih junakov.

Ocena: 6/10

Chorchyp: Fitneser

27.07.2011 ob 23:53

Chorchyp, madrfakin samuraj in fajter ter nekdanji član Kocke, solo komade in spote poka kot po tekočem traku. Tale Fitneser mi je zabaven sto na uro, še posebej ko reče: “Hrbet je kajla, žile so zajla.”

Jp, Chorchyp, slovenski Van Damme in Schwarzenegger v enem, je fuknil dober fitnes rap, ki si vsekakor zasluži vašo pozornost. Če ne zaradi drugega, pa zaradi rime: “Hrbet je kajla, žile so zajla,” ki se ji ne morem nehati smejati že ves dan.

YouTube slika preogleda

Cher Lloyd: Swagger Jagger

27.07.2011 ob 23:42

Sedemnajstletna Cher Lloyd, ki je lani osvojila srca gledalcev šova The X Factor, postala youtube senzacija in nanizala kar precej odličnih nastopov tokom samega šova, kjer je na koncu osvojila četrto mesto, je nekaj dni nazaj izdala svoj dolgo pričakovani prvi singel, ki so ga mediji najavljali kot podivjani. Prav zato je škoda, da so ji producenti in ekipa, ki skrbi za njeno kariero, skupaj spacali tako sranje. Nek tak poceni štiklc, ki bi ga zavrnila celo Rebecca Black, če sem res oster. Vmesni deli še nekako grejo, toda refren je taka lajna, da te pritisne srat.

Grozno, res, kaj mašinerija počne z obetavnimi pevci. Namesto, da bi ji naredili en skuliran r&b komadič, so jo raje sesuli z dance drekom, ki ni všeč niti njenim najbolj gorečim oboževalcem.

YouTube slika preogleda

Prezrte objave

27.07.2011 ob 19:01

Grossmann 2011: Tetsuo: The Bullet Man, The Delta Force

27.07.2011 ob 05:00

TETSUO: THE BULLET MAN

Jp, tole je drugo nadaljevanje kultnega Tetsua iz leta 1989, s premalo budžeta posneta robotska verzija pravljice Lepotica in zver, če sem malo poetičen (le poglejte kako romantična je punca glavnega junaka, ko mu prepeva Mockingbird). Sicer pa spet totalni odklop, kjer človeško telo postane mašina, kjer se zgodi popolna preobrazba, v kateri glavni junak Anthony (Eric Bossick) postane robotska pošast, ki želi maščevati sinovo smrt. Predelava Neverjetnega Hulka takorekoč, ali še bolje, miks Kafkove Preobrazbe, cyberpunka, Lepotice in zveri in Hulka. Pač film, kjer sta telo in mašina eno in isto oz. kjer se telo v mašino preobrazi še bolj kot pri Robo Copu in Cronenbergovem Videodromeu. Odštekan filmski trip, ki pa kot celota vendarle ne ujame kakšnega posebnega presežka in zaostaja tudi za tematsko podobnim filmom Meatball Machine.

Ocena: 4/10

THE DELTA FORCE

Ko današnji mladini omeniš Chucka Norrisa, se seveda nasmeje in takoj pomisli le na tiste ponarodele štose z interneta. Za vse ostalo nimajo pojma, vse ostalo jih niti ne zanima. Norris je zanje pač kultni klovn in pogojno še Teksaški ranger. Za nas filmske norce je Norris seveda še marsikaj drugega, je del naše mladosti, je učenec Brucea Leeja (nikar ne pozabite na njun legendarni fajt iz filma The Way of the Dragon) in akcijski heroj mnogih filmov, ki jih je v osemdesetih na veliko štepal tudi legendarni Menahem Golan, režiser tele na pol kultne pizdarije, ki se mu bodo letos poklonili tudi na Grossmannu, kamor bo seveda prišel osebno (fantje, kapo dol za to potezo in takega gosta). Jp, tudi Golan je huda legenda, nekdanji kralj neodvisnih filmov, še en Roger Corman, ki je poleg Norrisa v orbito izstrelil še Jeana Claudea Van Dammea in Michaela Dudikoffa. V vsakem izmed nas je nekaj Golana, ali še bolje, so filmi, ki jih je režiral ali produciral Golan, ki je nekoč s svojim studiem Cannon, katerega je pomagal furati tudi njegov sestrič Yoram Globus, raztural hollywoodsko sceno in služil na milijone zelencev. Če ne v kinu, pa na videu, kjer je bil prav tako kralj. Vse do konca osemdesetih, ko mu je v vodo padel Spider-Man in ko se je opekel s četrtim Supermanom, ki je Cannon ruknil v bankrot. In The Delta Force, ki sta ga Norris in Golan posnela po Missing in Action, še eni zelo prepoznavni Norrisovi vlogi, odlično ujame esenco Cannona, esenco neodvisnih akcijskih filmov Golana & Globusa, ki so danes le še nostalgičen spomin na leta, ki jih ni več. In hej, Golan je v film dobil cel kup legendarnih imen, le toliko, da so mu pozirali in da jih je lahko zapisal v odjavno špico. In tu so Lee Marvin (leto kasneje je umrl, tole je bila njegova zadnja vloga), Martin Balsam, Robert Forster, George Kennedy, Bo Svenson, Hanna Schygulla, Robert Vaughn, Shelley Winters in celo Joey Bishop, jebemti. Tu je tudi frajerski Steve James, ki je leto prej Dudikoffu asistiral v Ameriški ninji (ne vem če veste, a leta 1993 je pri komaj 41-ih umrl za rakom). In seveda, tu je Chuck faking Norris, ki sikne: “Sleep tight sucker,” bazuko po razčefuku odloži na sredo ulice in s svojim motorjem v sovražnika strelja rakete. Akcijski prizori, ki jih spremlja tudi nepozabna glasbena spremljava, so danes resda že malce zastareli, so pa toliko bolj presenetljivi povsem okej narejeni prizori ugrabitve letala, kjer libanonski teroristi pilota prisilijo, da odpelje v Bejrut. Film je tako prvo polovico dejansko zelo solidna štorija o ugrabitvi, kjer gledalec spremlja usode različnih talcev in kjer mu Golan hoče reči, da so tudi teroristi ljudje, ko nosečo žensko udobno namestijo na sprednej sedeže. Pa tudi dokaj pogumna nacionalistična zadevščina, kjer Libanonci jasno pokažejo, kako zelo prezirajo Žide in kako zelo sovražijo ameriške marince. Kot celota pa seveda akcijski razčefuk, povsem v stilu podobnih filmov iz osemdesetih, kjer je bil Chuck Norris za pet minut celo večja faca od Stallonea in Schwarzeneggerja.

Ocena: 7/10

Recenzija: The Conspirator

26.07.2011 ob 23:43

THE CONSPIRATOR

Robert Redford je super režiser, ki ima za sabo celo kopico odličnih filmov. Če prav pomislim, niti en film, ki ga je režiral Redford, ni bil drugega kot zelo dober. Poglejte si Ordinary People, Quiz Show, The Milagro Beanfield War, A River Runs Through It, The Horse Whisperer, The Legend of Bagger Vance in Lions For Lambs, pa boste točno vedeli o čem govorim. Redford zna tudi z igralci, saj vedno znova iz vsakega povleče tisto najboljše. Celo Timothy Hutton, ki ga že sto let ni nikjer več, je pod njegovo taktirko deloval kot najboljši igralec svoje generacije. Da je Redford tudi sam igralec, seveda pomaga pri tem, da zna z drugimi igralci odlično rokovati kot režiser. Tudi tokrat je tako, kar pomeni, da se James McAvoy, Danny Huston, Robin Wright, Evan Rachel Wood, Kevin Kline, Tom Wilkinson, Justin Long in Colm Meaney sestavijo v prepričljivo celoto, ki gledalca posrka v izjemno zanimivo in zamolčano zgodbo o krivcih za umor predsednika Abrahama Lincolna. Jp, tole je film o sojenju Mary Surratt (Robin Wright), ki so jo osumili konspiracije pri umoru predsednika, saj se je njen pogrešani sin na veliko družil z morilcem Johnom Wilkesom Boothom, sicer igralcem, ki je Lincolna, uf, kako ironično, počil sredi gledališče predstave. Dober film, ki ga Redford spretno pelje od začetka do konca in velik del nameni tudi napetemu dogajanju na sodišču, kjer Surrattovo pred nemoralnim tožilcem Josephom Holton (Danny Huston) brani mladi odvetnik Frederick Aiken (James McAvoy), po naročilu prekaljenega advokata Johnsona (Tom Wilkinson), ki je prepričan, da bo poroto, v kateri sedi tudi nepopustljivi David Hunter (Colm Meaney), bolj prepričal mladi nadebudnež. Redford je torej posnel zelo zanimivo in dovolj kvalitetno zgodovinsko sodno dramo, ki pa začuda ni dobila prave distribucije in je mimo gledalcev švignila skorajda neopazno, kar je za take vrste s tako ekipo sila neobičajna praksa.

Ocena: 7/10

Amy Winehouse je pred našimi očmi umirala na obroke

26.07.2011 ob 15:09

V novejši zgodovini glasbe in filma se ne spomnim primera kot je bila  Amy Winehouse. Primera, kjer bi neka zvezda propadala pred našimi očmi, se pravi na odru, na slikah paparacev, v raznih člankih in v live intervjujih. Hudiča no, še Morrison, Hendrix, Joplinova, Cobain in celo Elvis so se vsaj vizualno držali boljše od Amy, ki se je iz zdrave in prijetne mlade punce spremenila v živega okostnjaka, v heroin na dveh nogah, v težko odvisnico od mamil in alkohola, ki sta, kot sem uspel prebrati, popolnoma uničila njena pljuča.

Nihče ji ni znal pomagati, ker si ni znala pomagati sama. Muska, droge in alkohol so bili pri njej eno in isto. Po moje se je že rodila zadeta, pa depresivna in polna demonov. Tudi zato je delala tako vrhunsko glasbo, tudi zato ni blefirala in je vse svoje pesmi doživela tudi v resnici. To jo je ločilo do ostalih glasbenih bleferjev, prav zaradi tega je bila nekaj posebnega, svežega, izvirnega in drugačnega. In folku je bilo to zelo všeč, folk je kupil njen reality show, folk je užival v tem, da je zadeta in pijana do daske. Seveda vse do trenutka, ko je šla predaleč in ko ni bila več sposobna izpeljati enega normalnega nastopa.

Če bi bila trezna, bi jo folk izžvižal, morala je biti počena, saj je bila Amy Winehouse, toda kaj, ko je ratala počena preveč in je izgubila stik tudi s tisto pikico realnosti, ki ji pred tem ni dovolila popolnega odklopa od sveta. Veliko glasbenih genijev je bilo počenih, pa so se znali pravočasno ustaviti. Tisti, ki se niso, pa so seveda končali v zloglasnem” klubu 27″, kjer je po novem tudi nesrečna Amy. Prav ta razlika mi je zanimiva. To, da se nekdo zna ustaviti, nekdo drug pa ne. Na misel mi pride recimo David Bowie, ki je bil v sedemdesetih tako zelo počen, da je živel na Marsu. Toda ni ga neslo, ostal je na trdnih tleh in preživel. Isto velja za kakega Micka Jaggerja, ki je drogo po moje jedel že za zajtrk. Tudi njega ni neslo, tudi on se je znal pravočasno zabremzati. Pa Keith Richards, jebemti, ta je bil šele zadet, 24 ur na dan, toda vseeno je še vedno z nami, vseeno je preživel svoje najbolj nore dni, kjer so mediji ven spravili celo zgodbo, da je posnifal pepel svojega mrtvega očeta. Da o kakem Ozzyju Osbourneu, ki je požrl več mamil kot vsi člani “kluba 27″ skupaj, niti ne začenjam govoriti. Okej, resda zgleda kot zombi, toda še vedno je živ in še vedno miga.

Morda je finta v tem, da nekoga overdose nese po nesreči, morda v tem, da je njegovo telo manj trpežno in organi prej odpovedo, morda pa v tem, da nekdo res ne zna nehati in gre čez mejo zdravega razuma, nekdo drug pa pač ne in se ustavi, ko ga prvič rukne overdose. Isto velja za igralce. Recimo za Johna Belushija in Robina Williamsa. Prvi je umrl, drugi je preživel, pa četudi sta bila oba v rani mladosti zadeta ko strela. Pa poglejte recimo Heatha Ledgerja, ki je Jokerja po moje moral igrati počen, saj ga drugače ne bi odigral tako perfektno. Ni prvi igralec, ki je šel čez rob, je pa eden redkih, ki ga je ta rob ubil. Jack Nicholson je bil recimo prav tako počen, ko je igral Jokerja, toda ko je bilo snemanja konec, je prišel k sebi in zadihal na novo. Ledger tega ni znal, zato ga je odneslo. Pa Dennis Hopper, jebemtiš, če ne bi bil zadet kot točak, ne bi nikdar posnel Easy Riderja. Še hvalil se je, da je bila cela ekipa totalno počena in da nihče niti vedel ni kaj snemajo in kaj morajo posneti. Toda nihče ni umrl, vsi so po koncu snemanja prišli k sebi. Celo Robert Downey Jr. ni umrl, pa četudi je šel tako daleč, da si je za nekaj časa totalno zavozil kariero. Spravil se je skupaj in že nekaj časa je spet na pravi poti.

Amy Winehouse žal ni. Amy Winehouse je pretiravala vse od leta 2006 dalje. Kaj vem, morda že prej, toda od albuma Back to Black dalje je začela hujšati, se čudno obnašati in jasno kazati, da ima hude težave z alkoholom in mamili. Pa je vseeno šlo skozi, celo tako zelo, da je dobila lepo število grammyjev in se spremenila v senzacijo, na katero je tripal tudi Bruce Willis. Folk si je dejansko celo želel, da je tudi v resnici počena, da torej ne gre le za blef in imidž. In dobil je točno to, kar je želel, njen reality show, njene odrske ekscese, dretje, preklinjanje in opotekanje. In hej, folka to ni nikoli motilo, folk je vedno znova navijal in jotel še eno rundo. Vse do trenutka, ko pa je šlo res vse predaleč in Amy, kot sem že povedal, ni znala dati več niti ekscesa, dretja, preklinjanja in opotekanja. Na koncu se je samo še smejala, brundala v mikrofon in poplesavala kot da je nad oblaki. To je bil alarm, da je nekaj hudo narobe. Da se ji jebe celo za to, da se ji jebe. To je bil znak, da se bliža konec in da se vse skupaj ne bo dobro končalo. Še posebej od leta 2008 dalje je šlo res navzdol.

Jp, folk v Beogradu ni gledal reality showa, ampak snuff film. Eno je, da si zadet in delaš super musko, drugo je, da si zadet preveč in se ne spomniš niti muske, ki si jo že naredil. Drži, celo Whitney Houston je napram Amy zgledala kot najbolj trezna pevka vseh časov, tako zelo daleč je šlo vse skupaj. Pa kako zelo je propadla tudi telesno, pa kako vseeno ji je ratalo kako zgleda. Žalostno res. Pa nihče ji ni znal pomagati, kaj vem, morda ji niti ni hotel, saj je vedel, da trezna Amy ne bo več Amy. Amy je morala biti zadeta, saj drugače ne bi bila Amy. Škoda je le, da potem ravno zaradi te pretirane zadetosti ni bila več Amy, ampak le še senca enkratne performerke, ki se je zame že leta 2003 z albumom Frank zapisala med legende glasbene industrije.

Sicer pa je tudi Billie Holiday umrla zaradi fatalnih težav z mamili in alkoholom, stara vsega 44 let, mar ne.

YouTube slika preogleda

Grossmann 2011: Prepisani, Taxidermia, The Taint, Over the Top, Paranoira, Radgona Über Alles

26.07.2011 ob 03:17

Lanski Grossmann je med drugim ponudil tri zelo odfukane filmske ekscese, saj veste, Srpski film, Život i smrt porno bande in The Human Centipede, se pravi filme, ki so jih preživeli le redki. Letos tega verjetno ne bo, bom pa vseeno počekiral malo dogajanja in recenziral nekaj filmov, ki jih bodo ljubitelji vina in groze dobili v roke med 25. in 30. julijem v Ljutomeru.

Tokrat začenjam s filmi, ki sem jih že objavil na blogu in bom tukajle ruknil le linke, le toliko, da ostanem v dogajanju in jih zlepim pod isto objavo.

Kulti in klasike iz arhiva

26.07.2011 ob 02:15

PEEPING TOM (anglija 1960, triler, r: Michael Powell, i: Carl Boehm, Moira Shaearer, Anna Massry, Maxime Audley) Nekoč kontroverzno in prepovedano, danes dolgočasno in premalo intrigantno. Peeping Tom je pretresljiva zgodba o filmskem snemalcu Marku (Carl Boehm), ki svoje žrtve pred  brutalnim  umorom posname s kamero. Še več, ki svoje žrtve s kamero tudi umori in jim tik pred poslednjih vzdihom zarola njihovo smrt. Vem, da tale film velja za kultno mojstrovino, za prelomen in cenjen filmski izlet, toda mene ne prepriča, ampak me pusti hladnega. Kljub divji kameri in izjemno mračni atmosferi, ki gledalca sesujeta v prah. To je Strange Days štirideset let prej, film, ki so ga niso upali v originalni verziji pokazati nikjer na svetu, in seveda film, ki je za vedno uničil kariero režiserja Michaela Powella, ki mu niso nikoli odpustili takšnega nemoralnega ekscesa.

Ocena: 4/10

HERBIE GOES TO MONTE CARLO (zda 1977, komedija, r: Vincent McEveety, i: Dean Jones, Don Knotts, Julie Sommars, Roy Kinnear, Jacques Marin) Tretja avantura nepozabnega hrošča, ki jo tokrat mahne na dirko v Monte Carlo in v svoj rezervoar skrije šest milijonov dolarjev vreden diamant. To je on, avtohtoni folksfagen, Disneyjev love bug, popularni hrošč, legendarni Herbie, ki razmišlja s svojo glavo, s svojo mašino, akumulatorjem, brisalci, vodo in kolesi. Ko se zaljubi v seksi lancio, podivja. Ko ga poljubi moški, pa zafarba. Herbie kot gej? Zakaj pa ne. Še sreča, da so ga v osemdesetih poslali v pokoj, saj bi ga zagotovo pokopal aids. Simpatično.

Ocena: 6/10

WHAT’S UP TIGER LILY? (zda 1966, komedija, r: Woody Allen, i: Tatsuya Mihashi, Miya Hana, Eiko Wakabayashi, Tadao Nakamura) Debi Woodyja Allena. Okej, Woody Allen je leta 1966 resda oral ledino, ko je tretjerazrednemu japonskemu filmu dodal ameriške dialoge in vohunsko zgodbo spremenil v lov na solatni preliv, toda njegovi štosi so ostali na ravni predšolskega otroka, se pravi na ravni, ki nikakor ni obljubljala komičnega genija in avtorja mojstrovin Take the Money and Run, Bananas, Love and Death, Sleeper in Everything You Always Wanted to Know About Sex.

Ocena: 2/10

GOSTA BERLINGS SAGA (švedska 1924, drama, r: Mauritz Stiller, i: Lars Hanson, Greta Garbo, Gerda Lundeqvist, Otto Elg-Lundberg) Fatalno predolga, več kot tri ure trajajoča, skrajno dolgočasna, razvlečena, nejasna, pretirano zapletena in nezanimiva štorija o duhovniku, ki podleže alkoholu in grofici Greti Garbo. Gosta Berlings Saga, ki so jo prodajali tudi kot The Atonement Of Gosta Berling, The Legend of Gosta Berling, The Saga of Gosta Berling in The Story of Gosta Berling, kakšni dve uri zapored niza različne junake, njihove usode in številne zaplete, nam končno izda osnovno zgodbo duhovnika Goste Berlinga (Lars Hanson), njegovih kavalirjev in hinavske majorice ter pade pod težo dejstva, da mora postati prelomen film švedske kinematografije.

Ocena: 2/10

THE LETTER (zda 1982, dramski triler, r: John Erman, i: Lee Remick, Jack Thompson, Ronald Pickup, Christopher Cazenove, Ian McShane) Dolgočasen, razvlečen in mrtev rimejk istoimenskega filma iz leta 1940, kjer je glavno vlogo igrala Bette Davis. Lee Remick je Leslie Crosbie, ženska, ki nekega dni hladnokrvno poči svojega ljubimca in odvetniku ter možu natvezi zgodbo o domnevnem posilstvu. Okej, toda kaj, ko jo izda sporno pismo, košček papirja, ki zgodbo obrne na glavo.

Ocena: 2/10

TESS (francija&anglija 1979, drama, r: Roman Polanski, i: Nastassja Kinski, Peter Firth, Leigh Lawson, John Collin, Rosemary Martin) Grozljivo predolga, prepočasna in premalo zanimiva zgodbica o revni mladenki, ki hoče postati aristokratka. Nastassja Kinski je Tess, revna dečva, ki se po naročilu svojih staršev fura na lažen imidž sorodnice bogatega aristokrata in za darilo dobi posilstvo ter spontani splav. Ko ujame srečo, jo zdela preteklost. Ko stopi v prihodnost, pa je že prepozno. Saga, ki to ni. Razkošna pripoved, ki ji manjka razkošnost, če povem povsem preprosto. Nepotrebne nominacije za oskarja. Bleda predstava Nastassje Kinski, ki je postala zvezda. In Roman Polanski, ki mu romantika pač ne gre.Vem, da mnogi mislite drugače in da vam je Tess filmski presežek, toda mene ni na isti valovni. Saj atmosfera je lepa, pa tudi kak dober prizor se najde, toda kot celota je film hudičevo dolgočasen in tako zelo počasen, da se moraš proti njemu boriti s kavo in redbulom.

Ocena: 2/10

MS. 45 (zda 1981, triler, r: Abel Ferrara, i: Zoe Lund, Albert Sinkys, Darlene Stuto, Helen McGara) Death Wish. Zoe Lund, ki jo je leta 1999 pri rosnih sedemintridesetih pobral infarkt, je Thana, gluhonema šivilja, ki se po dveh zaporednih posilstvih spremeni v Charlesa Bronsona. Ali če hočete, v Clintovega Umazanega Harryja, ki z magnumom šica nič hudega sluteče moške. Če ste videl film I Spit On Your Grave, potem veste, da se ženski, ki jo posilijo, rado zmeša. Še posebej, če jo posilijo večkrat in če ima pri roki likalnik, s katerim razbije betico drugemu posiljevalcu. Film maščevanja, ki se je čez čas spremenil v kult. In film, kjer divja deklina pri življenju pusti samo psa.

Ocena: 3/10

BURN a.k.a. QUEIMADA (italija & francija 1969, vojaška drama, r: Gillo Pontecorvo, i: Marlon Brando, Evaristo Marquez, Norman Hill, Renato Salvatori, Dana Ghia) Marlon Brando tokrat izgleda kot najslabši igralec vseh časov. Tako je, veliki Brando, ki se je lahko leta 1972 zahvalil bogu, da je dobil Botra, se je konec šestdesetih znašel v hudi krizi. V položaju izjemno slabih in neodmevnih filmov, ki so mu uničili kariero. Filmov, v katerih je igral tako zelo slabo, da sploh ni bil Marlon Brando, marveč le pozer, ki se gre Marlona Branda. In nič drugače ni bilo tudi v naši Queimadi, kjer je zaigral platinastega Williama Walkerja, angleškega provokatorja, ki na antilskem otoku Queimada v prvi polovici devetnajstega stoletja zaneti upor in na oblast postavi domorodce. Brez skrbi, tip ni revolucionar in Christian Fletcher, temveč le vojni dobičkar, ki gleda na denar in na imidž. Nič čudnega, da ga potem Angleži čez desetletje znova pošljejo na Queimado, kjer mora z oblasti spraviti domorodce, se pravi ekipo, ki ji je pomagal na oblast. Okej, toda kaj, ko gledalci med tem zaspijo, se zbudijo, znova zaspijo in ugotovijo, da so gledali film, kjer se je najboljši igralec vseh časov spremenil v najslabšega igralca vseh časov.

Ocena: 2/10

THE SET-UP (zda 1949, drama, r: Robert Wise, i: Robert Ryan, Audrey Totter, George Tobias, Alan Baxter, Wallace Ford) »I Want a Man…Not a Human Punching Bag,« ostarelemu boksarju Stokerju Thompsonu (Robert Ryan, ne boste verjeli, toda v srednji šoli je bil tudi v resnici boksarski prvak) pove njegova dolgoletna spremljevalka Julie (Audrey Totter). Zagrizeni borec se namreč znova pripravlja na dvoboj stoletja, na tekmo, ki naj bi ga zavihtela med prvake, ki naj bi mu končno dala veliko priložnost, da bi ga začeli jemati resno. Tekmo, s katero ne bi bil več tretjerazredni boksar, marveč šampion, ki bi za svoje dvoboje služil veliko denarja. Okej, toda kaj, ko je star že 35 let. Ko na svojo veliko šanso čaka že celo življenje. Ko mu šov vedno znova ukradejo mlajši športniki. Toda Stoker se ne da. Še posebej sedaj, ko čuti, da bo zmagal. Da bo svojega mlajšega nasprotnika ruknil na tla. Da bo končno ujel sanje in počil veliki met. Brezhibna boksarska klasika, ki ji čas ne more do živega, pod lupo vzame en sam dan, en sam dvoboj, dobri dve uri realističnega zakulisnega boksarskega sveta, kjer želje ostarelih borcev vedno zdela korupcija. V naprej plačani dvoboji, kjer moraš pasti v drugi rundi. Pa četudi te čaka sanjska borba, ki bo za vedno spremenila tvoje življenje.

Ocena: 9/10

PICNIC AT HANGING ROCK (avstralija 1975, srhljivka, r: Peter Weir, i: Rachel Roberts, Vivien Gray, Helen Morse, Kirsty Child) Čarovnica iz Hanging Rocka. Leto 1900. Avstralsko gorovje Hanging Rock. Piknik na dan Svetega Valentina. In skupina deklet, ki skrivnostno izgine ter za sabo pusti še bolj skrivnostne sledi. Čarovnica iz Blaira 25 let pred Čarovnico iz Blaira, ki je bila ravno tako le del fikcije. Popolnoma izmišljena zgodba, ki so jo vsi vzeli zares. Urbana legenda, ki straši še danes. In vse se zgodi povsem mirno, spokojno in zaspano. Natanko tako, da ustreza ravnateljici (Rachel Roberts) stroge dekliške šole, ki se je znašla v finančnih težavah. »Tale izginotja bodo slaba za nas jesenski vpis,« razlaga zaskrbljena ravnateljica, ki se požvižga na usode nesrečnih deklet in na usode bivših sirot, ki nimajo denarja za šolnino. Če nimaš denarja za šolnino, se ne moreš šolati. Če se ne moreš šolati, pa pojdi na piknik v Hanging Rock. Počasna, atmosferska, malce dolgočasna, intimna in ravno prav srhljiva polovična klasika, ki nam hoče reči, da je bila Čarovnica iz Blaira v resnici doma iz Avstralije. Tesnoben film, kjer Peter Weir napetost ustvarja kljub manjku tipičnih prijemov žanra kot so duhovi, pošasti, posebni efekti  in nenadni preobrati. Dovolj mu je le atmosfera, dovolj mu je le misterij, ki ga namerno ne pojasni niti na koncu.

Ocena: 5/10

SUPERGIRL (anglija 1984, znanstvena fantastika, r: Jeannot Szwarc, i: Helen Slater, Faye Dunaway, Hart Bochner, Peter O’Toole, Peter Cook, Brenda Vaccaro, Mia Farrow, Simon Ward, Marc McClure, Maureen Teefy) Superman v krilu. Supergirl izgleda slabo. Zelo slabo. Tako slabo, da vam bo šlo na bruhanje. Tako slabo, da dela sramoto svojemu sestriču Supermanu. Tako slabo, da dobimo občutek, da gledamo Supergirl 6. Ali še boljše, Supermana 234. Porazna igra glavne hudobnice Faye Dunaway, ki hoče s pomočjo čarobne žogice zavladati svetu in si privoščiti mladega ljubimca (Hart Bochner). Patetična kreacija Petra O’Toolea, ki misli, da je Marlon Brando. Preveč medla Helen Slater, ki pač leti po zraku in ob tem razmišlja na porazne posebne efekte. Amaterski režiser Jeannnot Szwarz, ki si je leta 1978 dovolil tudi drugi del Žrela. In fotograf Marc McClure, ki ste ga lahko ujeli v vseh štirih Supermanih. Razočaranje na celi črti in franšiza, ki ni nikdar postala franšiza.

Ocena: 1/10

A FISTFUL OF DYNAMITE (italija 1972, avanturistično kriminalni western, r: Sergio Leone, i: Rod Steiger, James Coburn, Romolo Valli, Maria Monti) Mehiški upornik in irski miner se zapišeta med legende. Sergio Leone je pred filmom A Fistful of Dynamite, kjer mehiški bandit noče postati Pancho Villa, posnel epski spektakel Once Upon a Time in the West, vestern, s katerim je hotel končati vse vesterne. Ravno zato se je tokrat odločil za manjši, tišji, bolj oseben, veliko bolj zabaven, preprostejši in znatno učinkovitejši izlet v mehiško revolucijo, kjer revolucionarji nočejo slave, marveč le denar iz sefa najbolj znane lokalne banke. Toda gledalci niso trznili, zato se je Leone vse do leta 1984, ko je posnel odisejo Once Upon a Time America, umaknil v pokoj in zavrnil celo režijo Botra. Krivično, glede na to, da je Rod Steiger kot mehiški ropar Juan Miranda odigral najboljšo vlogo svoje dolgoletne kariere. Da je James Coburn kot irski strokovnjak za eksploziv trgal gate. In da je film dejansko boljši, zabavnejši in sočnejši od bolj znanih špagetov ter epa Once Upon a Time in the West, katerega je na trenutke zluknjala pretirano dolga minutaža.

Ocena: 9/10

THE PERSECUTION AND ASSASSINATION OF JEAN-PAUL MARAT AS PERFORMED BY THE INMATES AT CHARENTON UNDER THE DIRECTION OF THE MARQUIS DE SADE (anglija 1966, drama, r: Peter Brook, i: Ian Richardson, Patrick Magee, Glenda Jackson, Ruth Baker, Brenda Kempner, Clifford Rose, Freddie Jones, Michael Willliams) Eksperiment, ki bi moral za vedno ostati na gledaliških deskah. Zloglasni celovečerec Petra Brooka, ki ga je na oder spravil nič manj zloglasni dramatik Peter Weiss, izgleda tako, kot da bi Marquis de Sade režiral Let nad kukavičjim gnezdom. Tako, kot da bi pacienti bolnišnic Vojnik in Polje ustanovili politično stranko in priredili zasebno zabavo ob izvolitvi novega predsednika. Tako, da človek sploh ne ve kaj gleda, kako naj gleda in kaj naj razume. Gledališka predstava, ki jo v umobolnici za posebne goste priredi sam Marquis de Sade (Patrick Magee) in v glavne vloge postavi kar najbolj dementne paciente, namreč deluje preveč zmedeno, preveč gledališko, preveč filozofsko, premalo filmsko in premalo zabavno. Pa četudi gre za posebno terapijo, za narkoleptično debitantko Glendo Jackson, za paranojičnega Iana Richardsona, ki igra francoskega revolucionarja Jeana-Paula Marata, in za divji zaključek, kjer gojenci prestopijo mejo. Peter Brook si resda upa do konca in posname film, ki ne najde para v celotni zgodovini sedme umetnosti, toda kaj, ko pri tem pozabi na gledalce, se pravi na samo zgodbo, ob kateri bodo zares uživali samo filozofi.

Ocena: 2/10

JULES ET JIM (francija 1962, drama, r: Francois Truffaut, i: Oskar Werner, Henri Serre, Jeanne Moreau) Preveč atmosfere in premalo filma. Jules et Jim, sicer tretji, najbolj znani, najbolj cenjeni in najpopularnejši film francoskega novovalovca Francoisa Truffauta, bo zadel samo tiste, ki jih je zadel ljubezenski trikotnik. Znemeniti menage a trois, kjer dva moška pecata eno žensko. Eno fatalko, ki se igra z njunima pumpama, hoče središče pozornosti in se ne more odločiti, s kom bi preživela preostanek življenja. In v trikotniku so tokrat Nemec Jules (Oskar Werner), Francoz Jim (Henri Serre) in nagajiva Parižanka Catherine (Jeanne Moreau), ki oba obrača sto na uro. Ki hkrati obrača še druge ljubimce in za »limelight« sredi noči skače v Seno. Ki obožuje seks, čustva in patološka razmerja. Ki se sicer poroči z Julesom in mu rodi hčerkico ter med seksom vseeno študira na Jima. Na vse tiste moške, ki so se sprehodili skozi njeno posteljo. In trojček traja celih dvajset let. Dvajset let fine atmosfere, sproščenega poziranja pred kamero in preprostih režijskih prijemov. Okej, toda kaj, ko Truffaut ni Ingmar Bergman, Jeanne Moreau pa ne zna biti Harriet Andersson, Monika iz filma Sommaren med Monika, ki ga je veliki Šved posnel že leta 1951. Pač zgodba o nimfomanki, ki se ji zakuri tudi srce. Klasika časa, ki ga ni več. In spomin na kinematografijo, ki se še vedno fura na imidž  novega vala, enega najbolj prepotentnih gibanj v celotni filmski zgodovini. Dolgčas, na tone filozofije, slaba karakterizacija in še slabši scenarij. Torej le atmosfera, ki pa je zares vžgala samo leta 1962, ko je bil trikotnik še tabu. Vem, da me boste križali in da tale film velja za enega najboljših francoskih filmov vseh časov, toda zame je strel v meglo pa pika. Ne bom rekel, da Truffaut zelo dobro ne ujame pristnosti in avtentičnosti, toda to je premalo za dober film, premalo za moderni čas, ko je takih zgodbic na tisoče. Da je bil Trauffaut zaljubljen v Jeanne Moreau, se seveda opazi v vsakem kadru. Trauffaut jo snema tako zelo prefinjeno, da gledalec ne sme preblizu, saj bi lahko povzročil ljubosumen izpad. Trauffaut pač le beleži reči, ki mu pridejo pred kamero, in vizualizira zvoke ter misel na ljubezenski trikotnik. Prav zato bi bilo bolje, da bi tale film videl samo on in da ga ne bi videla niti Jeanne Moreau. To ni film, to je avtorjeva intima, ki nima kaj iskati med gledalci.

Ocena: 2/10

THE LEOPARD MAN (zda 1943, triler, r: Jacques Tourneur, i: Dennis O’Keefe, Margo, Jean Brooks, Isabel Jewel, James Bell) Vrsto brutalnih umorov v New Mexicu pripišejo pobeglemu črnemu panterju, potem pa ugotovijo, da bi jih lahko zagrešil njegov lastnik. V Ameriko uvoženi Francoz Jacques Tourneur je med letoma 1942 in 1943 na željo studia RKO, ki je takrat odprl resor za grozljivke, posnel tri prelomne, popularne, gotske, paranormalne, intrigantne in ravno prav srhljive celovečerce, ki pa jih je do danes povsem povozil čas. Cat People, I Walked With With a Zombie in The Leopard Man. Večna trojka še bolj večnega režiserja, ki je potem presedlal na film noir, si slavo zvišal do plafona in se potem izgubil v slabih filmih. Kot njegove tri grozljivke, ki so jih povozili drugi filmi.

Ocena: 2/10

JEDEN FUR SICH UND GOTT GEGEN ALLE (nemčija 1974, drama, r: Werner Herzog, i: Bruno S., Walter Ladengast, Brigitte Mira) Biografija najbolj nenavadnega in najbolj skrivnostnega igralca vseh časov. Okej, Jeden fur sich und gott gegen alle, sicer izjemno razvlečena, dolgočasna, mrtva, prepočasna in premalo prepričljiva drama, resda pripoveduje zgodbo skrivnostnega mladeniča Kasparja Hauserja, pasjega in konjskega dečka, nesrečnika, ki so ga imeli neznanci na začetku 19. stoletja vrsto let zaprtega v nekem hlevu, kjer je jedel samo kruh in vodo, se ves čas plazil po vseh štirih, dobil vnetje stopal in človeške navade zamenjal z živalskimi. Toda, če boste prebrali biografijo igralca Bruna S., ki ga je na začetku sedemdesetih v svoje filme ruknil zloglasni Werner Herzog, vam bo nemudoma jasno, da je bil Kaspar Hauser v bistvu Bruno S., ali če hočete, da je bil Bruno S. v resnici Kaspar Hauser. Nesrečni Bruno se je namreč rodil prostitutki, ki ga je pri treh letih tako močno boksala v glavo, da je oglušel, da so ga strpali v umobolnico in da so ga celih 23 let prestavljali iz ene ustanove v drugo. Tako kot nič manj nesrečnega Hauserja, ki so se ga starši pač odpovedali in ga dali v rejo neznancem, kateri so iz njega naredili neuko, neumno in bebavo žival brez čustev, duše ter srca. In le kdo bi lahko bolje odigral Kasparja Hauserja, če ne ravno Bruno S., za vedno misteriozna figura nemškega filma, ki ga je Herzog vtaknil še v leta 1977 posneto dramo Stroszek. Potem je izginil. Vse do leta 1994, ko je nastopil v kratkem, 25 minutnem filmčku Vergangen, Vergessen, Voruber. Nato je izginil še enkrat. Dobro, toda nikoli mi ne bo jasno, da lahko film, kjer pasjega dečka igra pasji deček, kljub temu deluje skrajno nenaravno, umetno in tako, kot da bi se hotel delati norca iz gledalcev. Ali če hočete, iz cerkve, ki jo Kaspar Hauser brez sramu označi za izgubo časa.

Ocena: 2/10

THE BAD AND THE BEAUTIFUL (zda 1952, drama, r: Vicente Minnelli, i: Kirk Douglas, Lana Turner, Walter Pidgeon, Dick Powell, Barry Sullivan, Gloria Grahame, Leo G. Carroll, Vanessa Brown, Paul Stewart) Malce zastarel obračun z zakulisjem Hollywooda. Kirk Douglas je Jonathan Shields, legendarni hollywoodski producent, ki za dosega cilja ne izbira sredstev in se zameri celotni filmski meki. Še posebej popularni svetlolasi igralki Georgii Lorrison (Lana Turner), znanemu scenaristu in pisatelju Jamesu Lee Bartlowu (Dick Powell) in odmevnemu režiserju Fredu Amielu (Barry Sullivan). Svoji sanjski trojki, ki jo je spravil na površje in ji potem zlomil srce. Svojim trem kraljem, ki bi jih rad po dvoletni pavzi znova vzel pod okrilje in z njimi posnel nov film. Svoj veliki comeback, svoj labodji spev in spomin na stare čase. Interesantno in pogumno za leto 1952 (Kirk in Lana naj bi ciljala na vojno med mitskim producentom Davidom O. Selznickom in igralko Jennifer Jones), preživeto za danes, ko imamo za sabo kar nekaj podobnih filmov in seveda Altmanovega Igralca.

Ocena: 4/10

BLACK SAMURAI (zda 1976, akcija, r: Al Adamson, i: Jim Kelly, Bill Roy, Roberto Contreras, Marilyn Joi, Charles Grant) Jim Kelly rešuje punco nekega milijonarja, ki so jo ugrabili člani zloglasne vudu sekte. Jim Kelly, zvezda Bruce Leejevega filma Enter the Dragon in tip, ki je leta 1974 usekal v treh celovečercih Three the Hard Way, Golden Needles in Black Belt Jones ter se spremenil v edino pravo temnopolto karate zvezdo, je Robert Sand. Izjemno sposobni, v borilnih veščinah podkovani in trmasti Črni samuraj. Temnopolti desperado, ki mora rešiti ugrabljeno deklino in se spopasti z lepim številom nepridipravov, ki jih kronajo še kače in podivjani jastreb. Kung fu blaxploitation, ki ga je povozil čas.

Ocena: 3/10

Top 25 (26. julij, 2011)

26.07.2011 ob 01:05
  1. R. Kelly- Ghost (1)
  2. Ledisi- Pieces of Me (2)
  3. Kandi- Heaven’t Loved Right (3)
  4. Amy Winehouse- What It Is About Men (new)
  5. Amy Winehouse- Fuck Me Pumps (new)
  6. Amy Winehouse- Stronger Than Me (new)
  7. Gru feat. Ajs Nigrutin- I dalje me žele (4)
  8. Ledisi- Bravo (5)
  9. Kandi- How Could You (6)
  10. Ledisi- Raise Up (7)
  11. Amy Winehouse feat. Ghostface Killah- You Know I’m No Good (new)
  12. Barry Gibb & Michael Jackson- All in Your Name (8)
  13. Beyonce- God Bless the USA (9)
  14. Kandi- Superwoman (10)
  15. Gibonni- Sve ču preživit (11)
  16. Chris Brown feat. Busta Rhymes & Lonny Bereal- Don’t Play Wit It (13)
  17. E A Ski feat. Ice Cube- Please (15)
  18. Amy Winehouse- Take the Box (new)
  19. Laura Izibor- Mmm (20)
  20. Krs One feat. Ne-Yo, Nelly, The Game, Method Man, Redman, Busta Rhymes- Self Construction (19)
  21. Beyonce- Start Over (16)
  22. Ledisi- Hate Me (22)
  23. Amy Winehouse- Moody’s Mood For Love (new)
  24. Amy Winehouse- Help Yourself (new)
  25. Laura Izibor- What More Can I Do (23)