Arhiv za Junij, 2011

Happy Birthday: Mel Brooks (85)

28.06.2011 ob 13:59

"I cut my finger. That's tragedy. A man walks into an open sewer and dies. That's comedy."

Takole ga serjemo na Tajkunu (tretji del)

28.06.2011 ob 04:35
YouTube slika preogleda YouTube slika preogleda YouTube slika preogleda

SORODNI ZAPISI:

takole-ga-serjemo-na-tajkunu-prvi-del/

takole-ga-serjemo-na-tajkunu-drugi-del/

The Very Big Secret (drugi del)

28.06.2011 ob 00:26

Evo ga, kot sem obljubil, tule je drugi del moje avtorske kriminalke.

YouTube slika preogleda

SORODNI ZAPISI:

the-very-big-secret-prvi-del/

Recenzije: Hanna, Muay Thai Giant, Jack Goes Boating, Too Big To Fail

27.06.2011 ob 15:54

HANNA

Saoirse Ronan, otroški čudež filmov Atonement in The Lovely Bones, igra Hanno, šestnajstletno profesionalno morilko, še eno Nikito, še eno junakinjo filma Day Night Day Night, ki za razliko od Chloe Moretz iz Kick-Assa nastopa v resnem filmu. V vizualno izjemno močni in posebni zgodbi dekleta, ki jo oče Eric Bana že od malih nog vzgaja kot ubijalsko mašino. Nekje povsem na samem, skoraj tako kot Josef Fritzl, jebemti. Pač z namenom, da jo izuri v najboljšo profi morilko vseh časov, ki bo nadaljevala njegovo poslanstvo. Jp, tudi oče je plačani morilec, plačani morilec na begu pred organizacijo, ki jo vodi brezkompromisna, neizprosna in hudičevo resna Cate Blanchett, očitno tudi znanstvenica, ki se je nekoč igrala z DNKjem otrok. Saorise Ronan je, kot sem že povedal, otroški igralski čudež, kot Dakota Fanning, kar pomeni, da se Bane sploh ne vidi. Drži, Ronanova igra tako dobro kot Cate Blanchett, ki spet igra fenomenalno in še bolj hladnokrvno kot v četrtem Indiana Jonesu. Ko sta skupaj na ekranu, gledalec odpre usta, ko je na vrsti njuj dvoboj, pa lovi sapo. Tako zelo dobri sta, da bi jima naslednje leto morali dati skupnega oskarja. Odlično posneti so tudi akcijski prizori, kjer se mala Hanna pretepa z nasprotniki, ko jo oče prvič spusti med ljudmi. Prepričljivo pa deluje tudi zaplet z DNKjem, ki je ravno prav nemogoč, da mu verjamemo. In tu je sekvenca, ko Hanno v sobi za zasliševanje gnjavi neka babnica, ki se izdaja za Cate Blanchett in dobiva navodila od prave Cate Blanchett, pač zato, da jo vrže na finto in da prava Blanchettova, ki je očitno povezana z njenim otroštvom in očetom, zazna njeno reakcijo. To, kar sledi, je čisti akcijski stampedo, je prizor, ki bi si zaslužil svoj film. Tudi zavoljo šokiranega in hkrati navdušenega obraza Cate Blanchett, ki nemo spremlja dogajanje in še enkrat potrdi, da je ena izmed najboljših igralka generacije. Hanna je vsekakor zelo zanimiv in drugačen film, tudi v delih, ko se glavna junakinja spoprijatelji z neko familijo. Morda mu škodujejo le malce preveč kičasti prizori z ekipo Cate Blanchett, ki se obnaša kot da nastopa v stripu ne pa v resni triler drami, vse ostalo pa prepriča in gledalcu ponudi povsem nekonvencionalno dogajanje, ki se kljub znani temi spretno izogiba klišejem.

Ocena: vredno ogleda

MUAI THAI GIANT

Muai Thai Giant, v originalu, Somtum, je dejansko zelo slabo in poceni narejen filmček, neprepričljiva in porazno odigrana komično akcijska mineštra, kjer tudi več kot dva metra visoki Nathan Jones, nekdanji strongman in wrestler, deluje kot totalni idiot. Pa vendar, zgodbica o orjaku, ki se brez prebite pare znajde na Tajskem in se spoprijatelji z otroki, ki ga naučijo lokalne borilne veščine, kar mu pride prav pri zapletu s tatovi diamantov, na nek čuden in bizaren način zleze pod kožo, kar pomeni, da gledalec pardonira vse največje napake in se tu in tam celo nasmehne bedarijam glavnega junaka, ki podivja med okušanjem izjemno pekočih feferonov. Prva borilna sekvenca, kjer Jones otrokom služi kot dodatek za dvoboj, je posneta zelo solidno, vse ostalo pa se šlepa na poceni štose filmov z Budom Spencerjem.

Ocena: nič posebnega

JACK GOES BOATING

Jp, družba, tole je režijski debi Phlipa Seymourja Hoffmana, tega genialnega igralca, ki je posnel točno tak film kot se od njega pričakuje. Točno tako zgodbo, kjer ponavadi najraje igra v filmih drugih režiserjev. In Jack Goes Boating, ki ga ponekod prodajajo kot Jack in Love, je eden tistih “arty” in “čvekavih” filmov, ki se jim lahko hitro zgodi dolgčas, čvek za prazen nič, štorija, ki se hvali s tem, da za dober film ne potrebuje ničesar posebej zanimivega. Pač dialoge in igralsko prepucavanje v nedogled. Jack Goes Boating, kjer boste zavohali tudi malce Mikea Leigha, je natanko tak film, toda narejen je simpatično, gledljivo in dobro. Na način, da gledalec ne pogreša kakšnih posebnih preobratov, ampak se povsem zadovolji in prepusti čvekanju ter zgodbici o zadržanemu šoferju limuzin (Philip Seymour Hoffman), ki mu po dolgih letih suše uspe zmenek z malce čudaško Connie (Amy Ryan), ki mu je pisana na kožo. In tu so krasni prizori, kjer se Hoffman uči plavanja in kuhanja, vse zaradi tega, da bi navdušil svojo Connie. Hoffman je spet odličen, je kot Dustin Hoffman, je kot Paul Giamatti, ki mu takšne vloge prav tako ležijo do amena. Nič manj zanimiva in prepričljiva ni tudi Amy Ryan, ki malce čudaško Connie skine v nulo. Piko pa na i pa dasta še Hoffmanova prijatelja John Ortiz in njegova filmska žena Daphne Rubin-Vega, ki se znajdeta v resni zakonski krizi. In potem pridemo do sekvence s skupinsko pipo, s katero se počijo vsi štirje. Kultna sekvenca, brez dvoma. Zabavna in perfektno zrežirana ter zastavljena. Skupaj z nadaljevanjem, ko se Hoffmanu v pečici zažge hrana, kar povzroči živčni zlom in igralsko bravuro, ki se konča z enkratno zamišljenim skupinskim petjem. Dober film, pisan na kožo Philipu Seymourju Hoffmanu, ki je za take karakterje ustvarjen in jih odigra tako dobro, da mu boste s težavo našli konkurenco. Ali kot je vrhunsko zapisal Roger Ebert: “Philip Seymour Hoffman has a gift for playing quickly embarrassed men who fear rejection. He can convey such vulnerability in some roles that we’re on his side without the script needing to persuade us. We want to finish his sentences, clap him on the back, cheer him up.” Z zgodbo filma Hoffman resda ni odkril tople vode, jo je pa izpeljal zelo očarljivo, življenjsko, prepričljivo in tako, da bi se lahko na isti zgodila tudi čisto blizu vas.

Ocena: vredno ogleda

TOO BIG TO FAIL

Jp, tole je film o tem kako se je leta 2008 začela svetovna gospodarska kriza, ki je najprej stresla ZDA, nato pa še Evropo. Zelo prepričljiva, odlično odigrana, dinamična in tudi za tiste, ki jih ekomonija ne zanima, interesantna drama, ki se ponaša z eno izmed najbolj veličastnih zvezdniških zasedb, kjer v prvi vrsti poleg Williama Hurta, ki je spet dokazal, da je izjemen igralec, stojijo še Paul Giamatti, James Woods, Cynthia Nixon, John Heard, Dan Hedaya, Toper Grace, Matthew Modine, Kathy Baker, Billy Crudup, Bill Pullman, Tony Shalhoub in Edward Asner, ki igra multimilijonarja Warrena Buffetta, ki ga celo najbolj vplivni državni finančniki ponižno prosijo za nasvete. Za Američane, ki vse te like poznajo tudi v resnici, je tale film seveda še bolj zanimiv, toda narejen je tako, da pritegne tudi povprečnega gledalca, ki nima pojma kdo so bili Henry Paulson, Richard Fuld in Ben Bernanke, ki jih upodobijo Hurt, Woods in Giamatti. Kaj se je septembra 2008 dogajalo v ZDA, si lahko preberete na spletu, zato s tem ne bom izgubljal časa, lahko pa rečem, da režiser Curtis Hanson (8 Mile, Wonder Boys, L. A. Confidential, The River Wild in The Hand That Rocks the Cradle) dogajanje spretno odvodi od začetka do konca in gledalcu ponudi prvovrstno HBOjevo gospodarsko dramo, ki bo drugo leto brez dvoma pobirala nagrade na zlatih globusih in emmyjih.

Ocena: presežek

Mariborčan o dnevu državnosti

27.06.2011 ob 04:22
YouTube slika preogleda

The Very Big Secret (prvi del)

27.06.2011 ob 03:26

Danes začenjam z napeto kriminalko. Vsak dan vam bom postregel z novim poglavjem. Upam, da rata in da boste padli v dogajanje.

YouTube slika preogleda

Miss Slovenije 2011 (live)

26.06.2011 ob 21:53

Odkar je licenco za tole prireditev izgubil Zdravko Geržina, je šlo vse skupaj k vragu. Tako zelo, da je izbor vmes celo odpadel in da je bila Tadeja Ternar misica kar dvakrat zapored. Pa celo preko facebooka so enkrat lovili dekleta in jih izbirali za zaprtimi vrati, kar je zares bedno in na nivoju izbora za miss gasilske veselice ali miss pizde materne. Jp, Miss Slovenije se je iz prestižnega dogodka spremenila v obrobno in popolnoma nevažno prireditev, kjer tudi za zmagovalko ni vedel praktično nihče. Časi, ko so misice postajale zares velike zvezde, so zadvnaj mimo, zdaj so le no name dekleta, ki jih folk pozabi že med prireditvijo.

Pa poglejmo kako bo letos, ko je prenos znova na nacionalni televiziji:

  • Huh, so že ustrelili mimo z voditeljejma Ulo Furlan (hčerka Miše Molk) in stand up komikom Tinom Vodopivcem. No ja, ne toliko zaradi njiju, ampak s tem zafukano bednim stilom, kjer voditelji izvajajo neke naučene dialoge, kjer vse skupaj potem ne izpade kaj dosti bolje od proslave ob dnevu državnosti. Pa kdaj bo tem gumpcem na nacionalki jasno, da je tako vodenje passe in da deluje zelo dolgočasno in popolnoma nezabavno. Slab tekst, zelo slab tekst, ki ga še posebej Vodopivec izvaja strašno sterilno, leseno in brez karizme. Jebat ga, stand up komik ni nujno tudi voditelj. To je zelo dobro dokazal že Boštjan Gorenc, danes bo kot kaže tudi Tin Vodopivec.
  • Jp, ena izmed kandidatk bi rada postala Pink, saj se vidi v njenem karakterju. Bizarka tedna, brez dvoma.
  • Prva glasbena točka pripada Neishi in njeni pesmi Alarm srca, ki bi seveda pasala kaki Mirni Reynolds ali kar Frediju Milerju. Bolj kot sam komad pa je grozen Neishin modni izpad in seveda plesanje, ob katerem vedno znova pokam od smeha. In veste kaj je najbolj srhljivo, to, da se Neisha ne zajebava.
  • Evo ga, žirija, kjer sedi tudi Sandra Adam, še vedno aktualna misica, ki sem jo pozabil že lani. Ostali niti niso tako neznani, kar pomeni, da se nacionalka vendarle zaveda, da je treba prireditev dvigniti malce višje kot zadnje čase.
  • Jp, Ula Furlan je edina, ki se reži Vodopivcu, kar izpade še posebej blesavo in neprofesionalno.
  • No pa imamo tudi kandidatko, ki tripa na Oprah. Itak, nekaj je treba povedati, da ne izpadeš totalni butec pred človeško ribico v Postojnski jami.
  • In hej, vse tekmovalke pred lepoto postavljajo pamet. Okej, toda zakaj potem niso na tekmi za najboljšega matematika v deželi.
  • Druga glasbena točka je Bilbi, ki predstavlja novo pesem Kaj pa ti. Staling je še bolj grozen kot pri Neishi, komad pa niti ni tako strašno zoprn kot tiste jebene Vijolice.
  • Manjka mi glamur, manjka mi šov, manjka mi kič, manjka mi kemija med voditljema, manjka vse tisto, kar bi tak šov moral imeti, če bi hotel, da ga začnemo spet jemati resno.
  • Kaj za vraga nam hočejo pokazati s posnetki tega, kar naj bi misice počele pred prireditvijo? Dejansko niso počele ničesar, le sprehajale so se, furale z avti in gledale kipe znanih osebnosti. Fak no, bolj dolgočasnega filmčka pa še ne. Ne rečem, da bi v istih situacijah kazali sestre Kardashian (smeh), toda kažejo neznane punce, ki poleg tega ne počnejo čisto nič. Škoda, da z njimi ni vsaj Jurija Bradača, bi se zgodil vsaj kak škandal.
  • Fora s kebabom je bila okej, toda kaj, ko ne paše v kontekst in deluje popolnoma mimo prireditve. Tin ne ve ali naj bo voditelj ali komik, prav tako ga je pokopalo.
  • Nastja Breg, Ana Žigante, Klara Kobe, Ajda Marinko, Sanela Pišek, Tjaša Vezjak, Tina Mastnak, Lana Mahnič Jekoš, Barbara Parežnik, Laura Uršić, Dijana Čošić in Ines Agič? Popolnma vseeno mi je katera na koncu zmaga in katera osvoji tudi nešteto ostalih naslovov, ki so jih po nepotrebnem vtaknili zraven.
  • Tretja glasbena točka je Nina Pušlar, s pesmijo, ki jo je pela že na Emi. Končno nekaj modernega, a vseeno pusto brez plesalcev, saj Nina ni imela pojma kaj naj počne med deli, ko komad nima besedila.
  • Včasih je bila ta prireditev odlična odskočna deska za nove komade in nove pevce, ki so potem hitro ujeli razne playliste in se prebili naprej. Zdaj temu očitno ni več tako, kar je še en dokaz, da tega šova tudi menedžerji ne jemljejo več dovolj resno.
  • Zakaj ta stand up o fuzbalu, zakaj ne stand up o misicah in fintah, ki so v kontekstu šova? Saj ni tako slab, toda ne paše, ni del šova, ni to, kar bi moralo biti. Pa še predolg je, kot da ne vedo, da vodi Miss Slovenije ne pa svojega stand up programa. Zakaj ni na odru deklet, ki bi jih lahko vključil v svoje hece in naredil  pravi šov? Zakaj je tako dolgo solo? Pa zakaj se ne heca iz misic? Slabo, zelo slabo.
  • Huh, ko so obleke dosti lepše od deklet, ki jih nosijo, je nekaj hudo narobe.
  • Miss Top Model, Miss Bikini in Miss Talent znotraj Miss Slovenije? What the fuck is that shit. Ne ga srat no. In hej, kaka je razlika med Miss Bikini in kopalkastim izhodom na Miss Slovenija? Pa kdo je tu nor no. In pazi to, v finale so šle zmagovalke teh insajd izborov, kar je še večja bizarnost že tako bizarne ideje.
  • Brez zamere, ampak misice so med kazanjem taletov delovale kot da so zadete. Brez zamere še enkrat, toda zdi se mi, da ima še človeška ribica več talenta. Kje za vraga je bazer, ko ga rabiš.
  • No, tole pa je nekaj bolj dostojnega, gospod Boris Novković, okej poteza, ki je prireditev vendarle dvignila malce višje.
  • Glej jo filozofko, spremenila bi svetovni red, rešila gospodarsko krizo in vložila precej tudi v svojo izobrazbo. Pa naj, če zmore. Druga pravi, da mora biti miss vzdržljiva. Kaj to pomeni, ve samo ona. Jp, zlata ribica bi dala službo in zmago na današnjem večeru. Vsaj ena približno iskrena. Življenjski dogodek, ki je ostal v spominu, je selitev v Ljubljano. Plestenjak bi bil ponosen. Ena izmed misic bi bila najraje umetnica, druga pa meni, da naziv zmagovalke nosiš celo življenje. Blesavi odgovori, res pa je, da so bila še bolj blesava in neizvirna vprašanja. Nič humorja, nič zabave, nič izvirnosti. Dolgčas na polno.
  • In še Nude, s komadom Najlepša pesem, ki je po stotih letih končno spet en njihov dober komad.
  • Zakaj za vraga Vodopivec na zna skočiti čez mejo, zakaj se drži nazaj, zakaj ne upa nič zares spontanega in odštekanega? Veliko šans ima, pa jih ne izkoristi. Žal. Tega pri voditeljih res ne razumem. To je zame kronski dokaz, da so slabi pa pika.
  • Ines Agič je miss fotogeničnosti, tretje mesto je zasedla Ana Žigante, druga je bila Tjaša Vezjak, nova Miss Slovenije pa je postala LANA MAHNIČ JEKOŠ. Tudi prav, ena mora biti, mar ne.
  • Joj, kako brez napetosti in hladno so razglasili zmagovalke. Kot da bi prodajali jabolka, jebemti.

No, evo, pa je za nami letošnji izbor za Miss Slovenije. Ne bom rekel, da je bilo čisto zanič, toda moralo bi biti dosti bolje. Dosti bolj živahno, glamurozno in energično. Moral bi biti šov, namesto tega pa so nam dali povsem običajno prireditev, ki bi jo lahko vodila tudi Romih in Kuljajeva. Premalo atraktivno in moderno je bilo vse skupaj, brez presežka, preveč user friendly, tudi s strani Ule in Tina, ki mi ne bosta ostala v spominu. Saj nista bila tako strašno slaba kot Čirovičeva in Gorenc, toda morala bi delati štalo in dober šov, namesto tega pa sta pač stala na odru in brala tekst. To zna vsak, to ni nič posebnega. In hej, na Siolovi anketi sta največ glasov dobili Ajda Marinko in Ines Agić, zmagovalka Lana Mahnič Jekoš pa je zasedla predzadnje mesto.

(c) siol.net

SORODNI ZAPISI:

miss-slovenije-2010/

Novinarka Tina spravi v zadrego Iztoka Gartnerja zaradi novega filma z Antoniem Banderasom

26.06.2011 ob 18:11
YouTube slika preogleda

Reality Check

26.06.2011 ob 17:34
YouTube slika preogleda

Politična afera Iztoka Gartnerja

26.06.2011 ob 17:19
YouTube slika preogleda

Sovražim Iztoka Gartnerja

26.06.2011 ob 16:47
YouTube slika preogleda

Najnovejši trači o Iztoku, Tini in Big Foot Mami

26.06.2011 ob 15:44
YouTube slika preogleda

Jack Sparrow se izpove moji Tini

26.06.2011 ob 15:32
YouTube slika preogleda

Moj prvi angleško govoreči scenarij

26.06.2011 ob 15:18
YouTube slika preogleda

Moji trije najboljši filmi vseh časov: Rain Man, One Flew Over the Cuckoo’s Nest, Amadeus

26.06.2011 ob 05:32

Ogromno jih je, ki so čisto pri vrhu in si skozi leta izmenjavajo mesta prve deseterice. Toda prvi trije ostajajo isti že dolga leta, o prvih treh ni nikdar dileme. Prvi trije bodo prvi trije verjetno ostali za vse večne čase, saj so name naredili največji vtis in se jih preprosto ne da več preseči. Četudi jih gledam vedno znova, moje mnenje o njihovi perfekciji ostaja nespremenjeno. Tako odlični so, da jih ne preseže niti Coppolin Boter. To pa je pohvala, o kateri resnično ni dileme.

Rain Mana (KLIK) sem prvič videl leta 1988, pri svojih štirinajstih letih. V rosno mladem obdobju, ko sem imel za sabo tudi filme Amadeus, Človek slon in Let nad kukavičjim gnezdom. Ko sem bil nor na Jamesa Coburna, na bondiado Samo za tvoje oči in na Brucea Leeja, ki sem ga pridno oponašal tudi med uro telovadbe v osnovni šoli. In potem je prišel Dustin Hoffman, najboljši igralec vseh časov, ki je daleč za sabo pustil tudi Ala Pacina, Roberta De Nira in Jacka Nicholsona. Ki je Raymonda Babbitta, avtističnega brata Toma Cruisea, igral tako dobro, da nisem mogel verjeti svojim očem. Ki je Rain Mana pripravljal vrsto let in na koncu komaj prepričal studijske šefe, da so dali zeleno luč. Film mu je potem seveda prinesel drugega oskarja, se spremenil v najuspešnejši celovečerec leta 1988 in pobral tudi oskarja za scenarij, režijo in najboljši film leta. Jasno, Amadeus, Človek slon, Let nad kukavičjim gnezdom, James Coburn, Samo za tvoje oči in Bruce Lee me niso več zanimali, v vseh videotekah pa sem začel iskati filme Dustina Hoffmana, ki je postal moj najboljši prijatelj. In samo pomislite, Dustin je hotel sprva igrati vlogo Toma Cruisea, po štirih tednih snemanja pa je režiserju Levinsonu dejal, da hoče ven, da igra strašno slabo in da naj raje pokliče Richarda Dreyfussa. Tako je, igral je tako dobro, da je mislil, da igra slabo. Tako briljantno, da je začel iskati napake. Tako vrhunsko in prepričljivo, da se je ustrašil samega sebe. In prav vsi prizori, ki jih doživita s Tomom Cruiseom, vase zagledanim japijem in prodajalcem avtomobilov Charliejem Babbittom, ki ne more verjeti, da je njun pravkar umrli oče tri milijone dolarjev zapustil retardiranemu sinu, so čista klasika. Nepozabne kultne mojstrovine, ki jih na tako fenomenalen način ni ponovil noben drug film. Ideja, da bi brata Babbitt igrala Dennis in Randy Quaid je hvala bogu padla v vodo.

Predlog, da bi se v Raymonda prelevil Jack Nicholson, je ostal na papirju. Želja, da bi Charlieja odigral Bill Murray, ni šla skozi. Steven Spielberg pa je raje režiral tretjega Indiano Jonesa. In Rain Man je brez napak. Od začetka do konca. Na sredini, ne levi, na desni, vodoravno in navpično. Še posebej ko Dustin in Tom hodita po drevoredu. Ko Dustin prešteje zobotrebce. Ko gresta v Las Vegas igrat karte. Ko Dustin zakriči na letališču in ob odprti vodi. Ko se izkaže, da je bil Dustin deževni človek iz Tomovega otroštva. Ko ga Tom uči plesati. Ko se poljubi s Tomovo punco Valerio Golino in pove, da je bilo mokro. Ko ga Tom nadere, da naj se ne obnaša kot zajebani retardiranec. Ko Dustin venomer ponavlja iste stavke in trdi, da je odličen voznik. Ko se vozita po premičnim stopnicah. Ko se Dustin na koncu z glavo stisne k njemu. Ko sede na posteljo, kjer Tom seksa z Valerio Golino. In ko mu Tom v restavraciji skrije sirup za palačinke. Popolni prizori najbolj dovršenega filma v zgodovini, ki mi je za vedno prirasel k srcu že med vodno špico. Bolj kot katerikoli drug film. Bolj kot katerakoli pesem. Bolj kot katerikoli dogodek, ki mi je zaznamoval mladost. Rain Man je nekaj posebnega. V vseh pogledih. Najboljši film na svetu. Film, kjer tudi Tom Cruise, po zaslugi katerega se je prodaja rayban očal povečala za petnajst odstotkov, igra kot namazan. Nič slabše od Dustina, ki igra kot najboljši igralec vseh časov. In pozor, Raymonda Babbitta je vzel gospodu po imenu Kim Peek, resničnemu avtistu, ki je znal na pamet prav vse dogodke iz svetovne zgodovine. In gospodu Leslieju Lemkeju, slepemu retardiranemu cerebralnemu paralitiku, mojstru za igranje klavirja, ki ga je spravil v jok. Film, zaradi katerega prav vsi filmi izgledajo slabo. Režiser Barry Levinson, ki je za nekaj časa postal moj najboljši režiser in me do konca navdušil tudi s filmoma The Natural in Bugsy. Glasbena podlaga Hansa Zimmerja, ki mi še danes ne gre iz glave. In brez dvoma moj najboljši in najljubši film vseh časov, ki bi mu moral že zdavnaj postaviti spomenik. Drži, če rečemo filmska umetnost, moramo reči tudi Rain Man. Filmske umetnosti pa brez tega filma itak ni.

Let nad kukavičjim gnezdom (KLIK) je film, v katerega se zaljubimo na prvi pogled. Na prvi dotik. Na prvo sliko. Na prvi prizor Jacka Nicholson, ki igra Randlea Patricka McMurphyja, malega nepridiprava, small time crooka, ki ga iz delovnega zapora premestijo v umobolnico. V lokalni cuckoo’s nest, v gnezdo čudakov, posebnežev, nevrotikov, avtistov in duševno zmedenih možakarjev, kjer v prvi vrsti sedijo mirni Bromden (Will Sampson), zmedeni Martini (Danny DeVito), jezni Taber (Christopjer Lloyd), pohlevni Cheshwick (Sydney Lassick), bojazljivi Billy (Brad Dourif), neopazni Frederickson (Vincet Schiavelli) in vase zagledani Harding (William Redfield). Pestra druščina pridnih ptičkov brez gnezda, ki jih vodi konzervativna, resna, zoprna, preveč profesionalna in nepopustljiva sestra Mildred Ratched (Louise Fletcher). Poosebitev reda, miru in totalitarnega sistema. Čisto nasprotje našega McMurphyja, navihanega, odprtega, nasmejanega in svobodnega odklopljenjca, ki fura norost, da bi se izognil garanju za zapahi. Nič čudnega, da se udarita. Da se ne razumeta. Da si gresta na živce. Kot kapitalist in komunist, ali še boljše, kot suženj in njegov lastnik. Kot predstavnika dveh popolnoma različnih sistemov. Kot noč in dan. Kot črno in belo. Kot plus in minus. Pa gremo še globlje in ju vzemimo kot Čeha in Američana. Prvi živi za železno zaveso ruskega terorja, drugi je odprt in se požvižga na vse. Jasno, režiser Miloš Forman je bil doma s Češke, film pa je posnel v Združenih državah Amerike. Toda pozor, dogajanje je postavil na sredo šestdesetih, ko so bile ZDA obsedene z Vietnamom, zato ne preseneča, da McMurphy svoji družbi zakriči: »Bodite dobri Američani.« Če gremo še globlje in McMurphyja primerjamo s Spartakom, ki se je uprl svojim lastnikom in zanetil upor, smo ujeli še eno zelo dobro primerjavo in dejstvo, da je Spartaka igral Kirk Douglas, ki je McMurphyja igral na odrskih deskah in si srčno želel posneti tudi filmsko ekranizacijo. Ker nikakor ni uspel prepričati nobenega financerja, je projekt predal svojemu sinu Michaelu, ki je nastopil kot producent in oče celotnega projekta. Oče filma, ki je potem kot drugi film v zgodovini snel pet glavnih oskarjev in nominacije za montažo, kamero, glasbo in stransko moško vlogo za debitanta Brada Dourifa, ki se je potem zgubil v tretjerazrednih grozljivkah in posodil glas zlobni lutki uspešnice Child’s Play.

Namesto Nicholsona, ki igra tako zelo dobro, da bi ga pojedli, so pred kamero hoteli Marlon Brando, James Caan, Burt Reynolds in Gene Hackman. Vlogo Louise Fletcher, ki ni nikdar več igrala tako dobro, pa so žicale Angela Lansbury, Anne Bancroft, Lilly Tomlin, Ellen Burstyn, Geraldine Page in Jane Fonda. Danny DeVito je vlogo ponovil iz odrskih desk, kjer je skakal leta 1971. Orjaški Will Sampson je vlogo dobil po naključju, saj je bil edini Indijanec daleč na okoli. Potem se je prebil v filme Orca, The White Buffalo, The Outlaw Josey Wales, Buffalo Bill and the Indians in Poltergeist 2 ter leta 1987 pri komaj štiriinpetdesetih umrl med operacijo presaditve srca in pljuč. William Redfield, nikoli zares opazni stranskovlogaš, je bolehal za levkemijo in izdihnil takoj po koncu snemanja. Avtor romana Ken Kesey je bil zelo razočaran nad filmom in je vse do smrti trdil, da si ga ni nikoli ogledal. Michael Douglas pa se je tako močno predal projektu, da je na klin obesil serijo Ulice San Francisca. Film, kjer je vsak prizor čista klasika. Kjer vsak gib pooseblja briljanco. In kjer se v vsako sekvenco zaljubimo posebej. Čudovit film. Film z napako, da je brez napak. Najboljši film vseh časov za vse večne čase. Nesmrten in kulten. Večji od največjih. Pa vendar čisto preprost, mali, tih in navaden. S koncem, ki ga moramo izjokati, če želimo preživeti. In tu je Miloš Forman, eden najboljših režiserjev vseh časov, ki mi je glavo in srce obrnil tudi z Amadeusom, Larryjem Flyntom in Možem z Lune. Mojstrski režiser, tak, ki jih ne delajo več. In tak, da je leta 1975 za vedno dvignil standarde sedme umetnosti, ki brez filma Let nad kukavičjim gnezdom ne bi bila takšna kot jo poznamo danes. Dejansko še vedno ne morem verjeti kako zelo dober film je tole. Kako zelo vse štima in kako zelo enkratni so prav vsi prizori, ki se odvrtijo pred našimi očmi. In jebeni Jack, mater kako odličen je v tej vlogi. Ni mu para, najboljši je. Pa vse kar počne, počne tako zelo prepričljivo in z lahkoto, da mu komaj sledim in mu v bistvu ne verjamem, da mu niso na koncu tudi v resnici skurili možganov.

Amadeusa (KLIK) sem prvič videl pri desetih letih. No ja, morda malce kasneje. Takrat, ko je prišel v videoteke (da g anisem videl v kinu, ostaja moja največja napaka v življenju) in takrat, ko so ga ovenčali z osmimi oskarji. Tudi za naj film, režijo, scenarij in glavnega igralca, kjer je slavil F. Murray Abraham. Nepozabni Antonio Salieri, ki ni potem posnel ničesar omembe vrednega. Popolnoma isto se je zgodilo s Tomom Hulceom, enkratnim Amadeusom, ki je v svojem naslednjem filmu igral prodajalca pic. Amadeus jima je bil pisan na kožo. Tako močno, da nista rabila nobenega filma več. Tako zelo, da je bil Tom za vedno Mozart, F. Murray pa Salieri. Mozart in Salieri, Salieri in Mozart. Tekmeca, prijatelja in sovražnika. Tekmeca in prijatelja, če vprašate zgodovino. Sovražnika, če vprašate Miloša Formana in scenarista Petra Shafferja, ki je vse skupaj že v sedemdesetih postavil na odrske deske. Amadeus je film o njunem rivalstvu, natančneje, o trpljenju Antonia Salierija. O tem, da mladega, odštekanega, divjega in otročjega Mozarta prezira ter hkrati obožuje. Mu zjebe kariero na dvoru cesarja Jožefa (Jeffrey Jones) in se kljub temu udeležuje vseh njegovih oper. Tudi tistih, ki jih Wolfgang prireja za revne ljudi v zanikrnih gledališčih. Salieri je namreč besen zaradi njegove genialnosti. Besen na sebe, na njega in na boga, ker mu je dal tako močan dar za glasbo. Salieri trpi, se jezi, nori in se žre. Medtem Wolfie uživa, nori, pije, piše opere in se zabava z ženo Konstanco (Elizabeth Berridge). Dve uri in pol čiste briljance zares nepozabnega in enkratnega filma, kjer bi si prav vsi prizori zaslužili svoj film. Brezhibna režija Miloša Formana in zares izvrstna igra obeh glavnih igralcev. Film, zaradi katerega noben film več ni izgledal tako kot bi moral. Film, po zaslugi katerega so tudi najboljši film postali polni napak. In seveda film, ki ga lahko gledamo vsak mesec znova.

Mozarta so hoteli igrati Tim Curry, Mark Hamill, Kenneth Branagh in Mel Gibson. Meg Tilly je že igrala njegovo ženo, pa si je poškodovala nogo, nekaj podobnega pa se je zgodilo tudi z Ianom Richardsonom, ki ga je v vlogi cesarja Jožefa menjal izvrstni Jeffrey Jones. Da ne pozabim, prestrašeno Mozartovo služkinjo je zaigrala komaj osemnajstletna Cynthia Nixon, Miranda Hobbes iz Seksa v mestu. In jasno, le kdo bi pozabil na film Last Action Hero, kjer se pojavi tudi F. Murray Abraham, in kjer nekdo vzklikne: »To je moški, ki je ubil Mozarta.« Hudičevo dovršen film, mešanica sproščene komedije in zajebano globoke drame, ki gledalca na koncu sesuje v prah. In ki že v uvodnem prizoru, kjer si Salieri prereže žile, nakaže najboljši film vseh časov. Ma vse je tako zelo enkratno v tejle zgodovinsko kostumski pripovedi. Polni zares večnih, živih, nabritih in močnih prizorov, o katerih lahko drugi filmi le sanjajo. Natanko tako mora izgledati najboljši film vseh časov, ki ga režira najboljši režiser vseh časov, gospod Miloš Forman, ki je morda presegel celo Let nad kukavičjim gnezdom. Dejansko sem jezen, da je Amadeus s konkurenco pometel tudi na Oskarjih, saj je enostavno predober za to sranje. Večina filmov, ki so prav tako dobili oskarja, ga namreč žali, saj je nekaj svetlobnih let pred njimi. Pa vse štima, tudi dramaturgija, scenografija, atmosfera, dialogi, kamera, fotografija, glasba in seveda igralska ekipa, kjer sta Abraham in Hulce zares nepozabna in taka, da bi po njima lahko poimenovali oskarja za najboljšega igralca. Jp, igralci ne bi več dobivali oskarjev, marveč Abrahame in Hulce. Prav zato je na nek način dobra, da je Hulce ostal praznik rok, saj je bil za zmago enostavno predober in je Amadeusa odigral tako doživeto, enostavno, avtohtono in z guštom, da še vedno dvomim, če niso pred kamere dobili pravega Mozarta.