Recenzije: Hanna, Muay Thai Giant, Jack Goes Boating, Too Big To Fail

27.06.2011 ob 15:54

HANNA

Saoirse Ronan, otroški čudež filmov Atonement in The Lovely Bones, igra Hanno, šestnajstletno profesionalno morilko, še eno Nikito, še eno junakinjo filma Day Night Day Night, ki za razliko od Chloe Moretz iz Kick-Assa nastopa v resnem filmu. V vizualno izjemno močni in posebni zgodbi dekleta, ki jo oče Eric Bana že od malih nog vzgaja kot ubijalsko mašino. Nekje povsem na samem, skoraj tako kot Josef Fritzl, jebemti. Pač z namenom, da jo izuri v najboljšo profi morilko vseh časov, ki bo nadaljevala njegovo poslanstvo. Jp, tudi oče je plačani morilec, plačani morilec na begu pred organizacijo, ki jo vodi brezkompromisna, neizprosna in hudičevo resna Cate Blanchett, očitno tudi znanstvenica, ki se je nekoč igrala z DNKjem otrok. Saorise Ronan je, kot sem že povedal, otroški igralski čudež, kot Dakota Fanning, kar pomeni, da se Bane sploh ne vidi. Drži, Ronanova igra tako dobro kot Cate Blanchett, ki spet igra fenomenalno in še bolj hladnokrvno kot v četrtem Indiana Jonesu. Ko sta skupaj na ekranu, gledalec odpre usta, ko je na vrsti njuj dvoboj, pa lovi sapo. Tako zelo dobri sta, da bi jima naslednje leto morali dati skupnega oskarja. Odlično posneti so tudi akcijski prizori, kjer se mala Hanna pretepa z nasprotniki, ko jo oče prvič spusti med ljudmi. Prepričljivo pa deluje tudi zaplet z DNKjem, ki je ravno prav nemogoč, da mu verjamemo. In tu je sekvenca, ko Hanno v sobi za zasliševanje gnjavi neka babnica, ki se izdaja za Cate Blanchett in dobiva navodila od prave Cate Blanchett, pač zato, da jo vrže na finto in da prava Blanchettova, ki je očitno povezana z njenim otroštvom in očetom, zazna njeno reakcijo. To, kar sledi, je čisti akcijski stampedo, je prizor, ki bi si zaslužil svoj film. Tudi zavoljo šokiranega in hkrati navdušenega obraza Cate Blanchett, ki nemo spremlja dogajanje in še enkrat potrdi, da je ena izmed najboljših igralka generacije. Hanna je vsekakor zelo zanimiv in drugačen film, tudi v delih, ko se glavna junakinja spoprijatelji z neko familijo. Morda mu škodujejo le malce preveč kičasti prizori z ekipo Cate Blanchett, ki se obnaša kot da nastopa v stripu ne pa v resni triler drami, vse ostalo pa prepriča in gledalcu ponudi povsem nekonvencionalno dogajanje, ki se kljub znani temi spretno izogiba klišejem.

Ocena: vredno ogleda

MUAI THAI GIANT

Muai Thai Giant, v originalu, Somtum, je dejansko zelo slabo in poceni narejen filmček, neprepričljiva in porazno odigrana komično akcijska mineštra, kjer tudi več kot dva metra visoki Nathan Jones, nekdanji strongman in wrestler, deluje kot totalni idiot. Pa vendar, zgodbica o orjaku, ki se brez prebite pare znajde na Tajskem in se spoprijatelji z otroki, ki ga naučijo lokalne borilne veščine, kar mu pride prav pri zapletu s tatovi diamantov, na nek čuden in bizaren način zleze pod kožo, kar pomeni, da gledalec pardonira vse največje napake in se tu in tam celo nasmehne bedarijam glavnega junaka, ki podivja med okušanjem izjemno pekočih feferonov. Prva borilna sekvenca, kjer Jones otrokom služi kot dodatek za dvoboj, je posneta zelo solidno, vse ostalo pa se šlepa na poceni štose filmov z Budom Spencerjem.

Ocena: nič posebnega

JACK GOES BOATING

Jp, družba, tole je režijski debi Phlipa Seymourja Hoffmana, tega genialnega igralca, ki je posnel točno tak film kot se od njega pričakuje. Točno tako zgodbo, kjer ponavadi najraje igra v filmih drugih režiserjev. In Jack Goes Boating, ki ga ponekod prodajajo kot Jack in Love, je eden tistih “arty” in “čvekavih” filmov, ki se jim lahko hitro zgodi dolgčas, čvek za prazen nič, štorija, ki se hvali s tem, da za dober film ne potrebuje ničesar posebej zanimivega. Pač dialoge in igralsko prepucavanje v nedogled. Jack Goes Boating, kjer boste zavohali tudi malce Mikea Leigha, je natanko tak film, toda narejen je simpatično, gledljivo in dobro. Na način, da gledalec ne pogreša kakšnih posebnih preobratov, ampak se povsem zadovolji in prepusti čvekanju ter zgodbici o zadržanemu šoferju limuzin (Philip Seymour Hoffman), ki mu po dolgih letih suše uspe zmenek z malce čudaško Connie (Amy Ryan), ki mu je pisana na kožo. In tu so krasni prizori, kjer se Hoffman uči plavanja in kuhanja, vse zaradi tega, da bi navdušil svojo Connie. Hoffman je spet odličen, je kot Dustin Hoffman, je kot Paul Giamatti, ki mu takšne vloge prav tako ležijo do amena. Nič manj zanimiva in prepričljiva ni tudi Amy Ryan, ki malce čudaško Connie skine v nulo. Piko pa na i pa dasta še Hoffmanova prijatelja John Ortiz in njegova filmska žena Daphne Rubin-Vega, ki se znajdeta v resni zakonski krizi. In potem pridemo do sekvence s skupinsko pipo, s katero se počijo vsi štirje. Kultna sekvenca, brez dvoma. Zabavna in perfektno zrežirana ter zastavljena. Skupaj z nadaljevanjem, ko se Hoffmanu v pečici zažge hrana, kar povzroči živčni zlom in igralsko bravuro, ki se konča z enkratno zamišljenim skupinskim petjem. Dober film, pisan na kožo Philipu Seymourju Hoffmanu, ki je za take karakterje ustvarjen in jih odigra tako dobro, da mu boste s težavo našli konkurenco. Ali kot je vrhunsko zapisal Roger Ebert: “Philip Seymour Hoffman has a gift for playing quickly embarrassed men who fear rejection. He can convey such vulnerability in some roles that we’re on his side without the script needing to persuade us. We want to finish his sentences, clap him on the back, cheer him up.” Z zgodbo filma Hoffman resda ni odkril tople vode, jo je pa izpeljal zelo očarljivo, življenjsko, prepričljivo in tako, da bi se lahko na isti zgodila tudi čisto blizu vas.

Ocena: vredno ogleda

TOO BIG TO FAIL

Jp, tole je film o tem kako se je leta 2008 začela svetovna gospodarska kriza, ki je najprej stresla ZDA, nato pa še Evropo. Zelo prepričljiva, odlično odigrana, dinamična in tudi za tiste, ki jih ekomonija ne zanima, interesantna drama, ki se ponaša z eno izmed najbolj veličastnih zvezdniških zasedb, kjer v prvi vrsti poleg Williama Hurta, ki je spet dokazal, da je izjemen igralec, stojijo še Paul Giamatti, James Woods, Cynthia Nixon, John Heard, Dan Hedaya, Toper Grace, Matthew Modine, Kathy Baker, Billy Crudup, Bill Pullman, Tony Shalhoub in Edward Asner, ki igra multimilijonarja Warrena Buffetta, ki ga celo najbolj vplivni državni finančniki ponižno prosijo za nasvete. Za Američane, ki vse te like poznajo tudi v resnici, je tale film seveda še bolj zanimiv, toda narejen je tako, da pritegne tudi povprečnega gledalca, ki nima pojma kdo so bili Henry Paulson, Richard Fuld in Ben Bernanke, ki jih upodobijo Hurt, Woods in Giamatti. Kaj se je septembra 2008 dogajalo v ZDA, si lahko preberete na spletu, zato s tem ne bom izgubljal časa, lahko pa rečem, da režiser Curtis Hanson (8 Mile, Wonder Boys, L. A. Confidential, The River Wild in The Hand That Rocks the Cradle) dogajanje spretno odvodi od začetka do konca in gledalcu ponudi prvovrstno HBOjevo gospodarsko dramo, ki bo drugo leto brez dvoma pobirala nagrade na zlatih globusih in emmyjih.

Ocena: presežek

 

3 komentarjev na “Recenzije: Hanna, Muay Thai Giant, Jack Goes Boating, Too Big To Fail”

  1. pinko pravi:

    Za Hanno se popolnoma strinjam. Sem mislil, da bom iz dvorane prišel razočaran, vendar sem bil pozitivno presenečen. To je eden tistih filmov, ki so me letos res presenetili (eden takih je tudi Odklenjen). Zelo dobra se mi je zdela tudi glasba v filmu, ki sta jo spisala duo The Chemical Brothers; dobro sta namešala občutek nedolžnosti in nasilja.

  2. IZTOK GARTNER IZTOK GARTNER pravi:

    Odklenjen tudi meni ni slab, pa četudi ga mnogi kritizirajo. Idejo ma odlično, pa tudi izpelje jo povsem okej, z manjšimi napakami, a vseeno okej.

  3. Recenzije: Margin Call, Hugo « IZTOK GARTNER pravi:

    [...] tisti iz filma Glengarry Glen Ross, če potegnem hitro vzporednico. In seveda tisti iz filma Too Big To Fail, še boljšemu prikazu iste tematike, ki so ga lani naredili za HBO. Ali kot zaključi John Tuld: [...]

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !