IZTOK faking GARTNER

« | | »

J. Randy Taraborrelli: Michael Jackson: The Magic, The Madness, The Whole Story

22.06.2011

Tole je brez dvoma najbolj natančna in najbolj insajderska biografija Michaela Jacksona, ki se bere kot kriminalni triler, komedija, drama in znanstvena fantastika. Resda ne moremo vedeti ali Taraborrelli blefira in si kaj izmisli, toda napisano je tako, da bi človek verjel vsemu. Tudi poglavjem, ki za Jacksonovega oboževalca niso najbolj prijetna. Taraborrelli je bil namreč res zraven, včasih celo kot Jacksonov iskreni prijatelj, včasih pa kot njegov oster kritik. Iskren je, tega ne morem zanikati, toda vseeno me je motil njegov nekoliko negativen odnos do Jacksona, kjer so mu bili bolj kot dosežki pomembni trači in afere. To sicer izjemno zanimivi in tekoče napisani knjigi vzame precej kvalitete in jo spremeni v rumeni tisk, ki pa vendarle ohranja potrebno verodostojnost in bralca prepriča v napisano.

Knjiga je prvič izšla leta 1991, sam pa sem nabavil zadnjo izdajo iz leta 2010, ki seveda vključuje tudi Jacksonovo smrt. Prav v teh poglavjih se Taraborrelli povsem spremeni in Jacksona naslika drugače kot v poglavjih pred smrtjo. Kot da bi se pokesal, kot da bi mu bilo žal, da je tudi on dvomil o njegovi nedolžnosti glede otrok, kot da bi se zavedal, da ga celo on, ki ga je imel v malem prstu, nikoli ni povsem razumel in je o njem zaradi tega večkrat pisal precej nepošteno in z napačnega zornega kota.

Knjiga Jacksona nariše z vseh strani, tako zelo natančno, da tudi največji poznavalec odkrije precej reči, o katerih ni imel pojma. Je pa njegovo življenje resnično tako zelo zanimivo, pestro in neverjetno, da bralec strani požira kot po tekočem traku in vedno znova odpira usta, saj ne more verjeti, da so se opisani dogodki zgodili tudi v resnici. To je pravljica z napako, pravljica z žalostnim koncem, ki me je stresla v dno duše, kar pomeni, da sem spet podoživel najbolj žalostne trenutke Jacksonove kariere. Predvsem tiste, ko so mu podtaknili dve pedofilski aferi, kjer je bila druga še posebej usodna.

Strinjal bi se, da je Jackson med sojenjem leta 2005 dejansko umrl od znotraj. Da te afere ni prebolel, da ga je uničila do konca in iz njega naredila odvisnika od raznih pomirjeval in ostalega sranja, ki mu je uničevalo telo. S tem so ga zares prizadeli, to se mu ne bi smelo zgoditi, saj je bilo že na daleč jasno, da gre za prevaro in za ogabno željo po denarju, kjer dokazi niso nesli vode in so že v štartu delovali tako butasto, da bi se jim režal tudi Bubbles.

Res škoda, da ga je Jackson sral s temi otroci in da ni znal bolje preceniti situacije. Še posebej po prvi aferi iz leta 1993, ko bi mu moralo biti jasno kaj se mu lahko zgodi, če bo nadaljeval v istem stilu. A bil je trmast, bil je prepričan v svoj prav, bil je prepričan, da bodo ljudje razumeli, da ne počne nič prepovedanega, bil je pač večni Peter Pan, kralj svojega sveta, svoje pravljice, kjer je lahko počel kar se mu je zahotelo. Pa četudi je s tem tvegal konec svoje kariere in na koncu celo življenja.

Ta poglavja o aferah z Jordijem Chandlerjem in Gavinom Arvizom so me res pretresla. Četudi sem vedel za večino podrobnosti, nisem vedel vsega. Kar malo jezen sem bil na Jacksona, ko sem jih prebiral. Tudi sam je bil kriv, da se je tako zelo zapletel. Toda bil je čistega srca, bil je prepričan, da so takšni tudi ljudje, ki ga obkrožajo. Joj, kako zelo se je zmotil, joj, kako zelo si je umazal imidž in dejansko uničil kariero, kjer so šle vse ideje po vodi zaradi takšnih in drugačnih težav. Čeprav je bil največja in najbolj uspešna zvezda vseh časov, je imel toliko nesreče, da ne morem verjeti. Na koncu seveda ni zdržal, vse skupaj je bilo prehudo, tudi napovedanih petdeset koncertov je bila po moje le utopična želja od znotraj mrtvega človeka, ki so mu vzeli Petra Pana in ga sesuli v prah. In to samo zato, ker so dobili priložnost in ker so uživali v želji, da ga klatijo z neba.

Prav jezen in žalosten sem postal med branjem te knjige. Najprej zaradi Jacksona, ki bi se moral obnašati drugače, nato pa zaradi vseh tistih barab, ki so mu tako zelo po krivici uničili kariero in življenje. Res nimam pojma kako se lahko recimo Martin Bashir vsako jutro pogleda v ogledalo. Prav on je namreč krivec, da se je Jacksonu življenje tako zelo zapletlo in da je pri pomirjevalih zabredel tako zelo globoko. Vem, da je kriv tudi Jackson, ker je tako blesavo objemal tistega kurčevega fanta in čvekal nepotrebne reči o spanju v postelji, toda Bashir je vse skupaj še napihnil in ljudem predstavil verzijo, ki jih je res stresla in odprla idealne možnosti za začetek sojenja.

Toda Jackson glede Arviza res ni naredil nobene pizdarije, kar se je pokazalo že med sojenjem, pa tudi FBI je po njegovi smrti pokazal tajne dokumente, kjer v obsežni in deset let trajajoči raziskavi niso našli ničesar, kar bi ga povezovalo s pedofilijo. Jp, Jackson je bil resnično nedolžen in po krvici linčan, kar je zmedlo tudi njegove največje nasprotnike. Toda črna pika je bila prevelika, stresi pa prehudi, da bi jih lahko zdržal. Res se je zlomil in nikoli več se ni zares pobral. In prav to me najbolj boli, to, da je bil res nedolžen in da so ga leta 2005 res jebali povsem po krivici. To sojenje se ne bi smelo zgoditi, to je ena največjih sramot ameriškega sodstva in primer, ki ne bi smel priti na sodišče. Ne rečem, da bi ga res spoznali za krivega in bi se zlomil v zaporu, toda pizda no, nedolžen je bil, obtožen povsem po krivici in z lažmi, ob katerih se mi je obračal želodec, ko sem jih prebiral. In če lahko mirno spi Bashir, kako za vraga to uspeva tožilcu Tomu Sneddonu. Očetu Jordieja Chandlerja kot veste ni, saj si je malo po Jacksonovi smrti sodil sam.

In ko smo že pri Chandlerju, tukaj ga je Jackson vendarle posral, saj je preveč svojeglavo ignoriral želje njegovega očeta Evana, ki se je začel počutiti ogroženega in je Jacksona večkrat lepo prosil, da naj se z njegovim sinom ne druži tako pogosto. Ker ga ni upošteval, je dobil maščevanje, ki si ga seveda ni niti predstavljal. To poglavje mi je bilo najbolj neprijetno za prebiranje, saj je Jackson res pretiraval in se na dečka navezal nekoliko patološko. To seveda ne pomeni, da ga je zlorabljal in počel kaznive reči, toda vseeno bi se moral pravočasno ustaviti. Ker se ni, je dobil hudo kazen, ki mu je že leta 1993 skorajda uničila kariero.

Glede teh otrok mi je šel na nek način celo na živce, saj je izzival tudi takrat, ko res ni bilo pametno. Skušam ga razumeti, dejansko ga razumem, toda moral bi se ustaviti in biti bolj pameten. Celo nek hud posel na začetku tega stoletja je zajebal zaradi tako imenovanih sleepoverjev na Neverlandu. Nek bogat princ mu je ponudil gore denarja za razne projekte in ga opomnil, da ne želi, da bi se ti sleepoverji nadaljevali. Jackson je seveda podivjal, zapustil sestanek, prekinil sodelovanje in zajebal enkraten posel ter sila dobre filmske in glasbene projekte, ki bi mu oživili kariero. Pač zato, ker se mu je zdelo zamalo, da mu solijo pamet kaj lahko počne v prostem času, v svoji pravljici, v svojem Neverlandu. Po eni strani ga zaradi take odločnosti cenim, po drugi pa bi mu primazal klofuto, da bi se streznil in vendarle poštekal, da mu ta druženja z otroci ne prinašajo nič dobrega, saj živi v svetu, kjer mu mnogi hočejo slabo in bodo povsem nedolžne reči hitro izrabili za afere in laži. In prav ti sleepoverji so ga na koncu stali kariere in življenja.

Toda v družbi otrok se je počutil zares dobro, edino z njimi je bil to, kar je, samo oni so mu dali energijo in iskrenost, ki jo je tako zelo pogrešal pri odraslih. Ironično, prav otroci so se potem tudi lagali in ga spravili v totalno sranje. Če ga za Chandlerja še nekako razumem, mi je Arvizo manj jasen, saj je imel takrat že svoje otroke in res ne bi več potreboval tega sranja. Okej, poba je imel raka, Jackson pa ga je povabil na svoj ranč in mu pomagal. Toda zakaj za vraga je moral čvekati o spanju v postelji in se z njim objemati pred kamero. Ni panike, če bi to naredil kdo drug, toda naredil je nekdo, ki so ga hoteli že leta 1993 linčati prav zaradi istih stvari. Glede tega je bil res neumen, to moram zapisati, pa četudi ga imam ne vem kako rad in ga še ne vem kako cenim in spoštujem.

Pa pustimo te jebene otroke, knjiga ni le o njih, knjiga je o vsem, kar morate vedeti o Michaelu Jacksonu. O vsem, kar še niste vedeli pa niste imeli pojma kje bi izvedeli. Celo preveč iskrena in natančna je, takšna, da sklati Jacksonov zvezdniški sijaj in ga spremeni v navadnega človeka, pa tudi v čudaka in posebneža, ki ga mnogi seveda ne bodo nikoli razumeli. Zelo zanimiv mi je bil dodatek za novo izdajo, ki je popisal nekaj dogodkov iz zadnjih let Jacksonovega življenja, ki so še vedno zavita v skrivnost. Ki so pravzaprav edini še neraziskani misterij tega glasbenega genija in kralja zabavne industrije. Tega dobrotnika in vrhunskega interpreta, ki je živel kot v pravljici in pozabil, da zlobni liki v resničnem življenju na koncu zmagajo.

Odlična knjiga, kljub dejstvu, da Taraborrelli večkrat ni objektiven in piše za boljšo branost in manipulacijo. Problem je v tem, da je nekje vmes prenehal biti Jacksonov oboževalec. Da je pozabil kdo je Jackson. Da je tudi sam postal to, kar je očital Bashirju. Je pa res, da poglavja po smrti, kjer se res kesa, delujejo zelo iskreno, kar mu štejem v velik plus.

Vem, da tudi sam ne morem biti povsem objektiven, saj Jacksona obožujem, imam pa vseeno občutek, da sem tokrat zapisal enega najbolj objektivnih zapisov o njegovih temnih straneh, mu prvič pripisal tudi nekaj krivde in morda celo užalil kakega fana, ki me takšnega ne pozna.

Kaj vem, morda pa je tale knjiga odlična predvsem za najbolj goreče oboževalce, ki se med branjem vendarle zavejo, da je imel njihov idol tudi precej napak.

Tudi zaradi tega sem jezen na Taraborrellija, še posebej, če so se vsa najbolj neprijetna poglavja zgodila tudi v resnici. Hm, dejansko moram zapisati, da tole knjigo najbolj gorečenim fanom toplo odsvetujem, pa četudi o Jacksonu dejansko ne pove nič zares groznega, marveč le reči, ki jih fani že od nekdaj vedo, a jih ne jemljejo tako kot bi jih morali, saj imajo Jacksona preveč radi in mu skozi prste spregledajo tudi razne bedarije, ki jih je počel.

Sicer pa, kot je nekoč dejal Vili Resnik: “Če bi bil Jackson normalen, bi hodil v službo od osmih do treh. Ker ni bil, je bil pač največja zvezda vseh časov”

SORODNI ZAPISI:

martin-bashir-goni-se-v-kurac/

jordan-chandler-pravici-je-zadosceno/

 

Avtor IZTOK GARTNER, zapisano 22.06.2011 ob 04:00 pod knjige, michael jackson. Lahko napišete komentar ali naredite trackback s svoje strani.

24 odgovorov na “J. Randy Taraborrelli: Michael Jackson: The Magic, The Madness, The Whole Story”
  1. Thomas - 23.06.2011 ob 07:58

    No, tole je pa zares izčrpno pisanje. Sam knjige sicer nisem prebral, vendar vem, na kakšnem glasu je Taraborelli: drži se ga namreč sloves, da dejstvom doda veliko fantazije in pri takšnem piscu dejansko težko veš, čemu bi res lahko verjel.
    Poleg tega pa se vedno rad pohvali, da je Michaela rad sam spoznam in z njim imel intervju, ampak kdaj pa je to bilo? Pred Thrillerjem? Potem pa, kolikor vem, ga ni več osebno srečal. To pomeni, da marsikatera insajderska informacija morda ni toliko insajderska, kot je fantazijska.

    Koliko je Michaela Chandler zares opozarjal, je seveda tudi vprašanje. Sam dvomim v tej meri, da če bi se meni kot očetu nekaj zdelo nesprejemljivo, to otroku pač ne bi pustil in basta. Pač ga ne bi več peljal na Neverland. Saj ni bilo tako, da so bili ravno sosedje in bi se fant sam na skrivaj zmuznil čez ograjo. Opozarjal my ass – tip je hotel, da Michael financira njegove filmske projekte in ko je videl, da Michael tega ne bo storil, se je odločil za zaroto. Sina pa dal čez terapijo s tistim tisto snovjo, ki je kao serum resnice, ampak dejansko je to serum sugestije, do katerega je Chandler kot zobozdravnik imel dostop.
    Da je pri zadevi Chandler tudi v družini prišlo do močnega razkola, priča dejstvo, da Jordan nima nobenega stika več s svojimi starši: oče je tako ali tako naredil samomor, ampak tudi pred tem sta bila odtujena (a se nista celo imela nekih sodnih zadev kasneje?). Mama je leta 2005 na procesu pričala, da sina od takrat ni videla. Le kaj jima je lastni sin tako zameril, da se je od obeh odtujil, kar je sicer zelo redek pojav?!

    Arvizo – škoda besed. Bile so priče, ki so izpovedale, da naj bi Arvizoti ukano nameravali še preden so Michaela dejansko spoznali. Poleg tega pa je družina že pred Michaelom tožila neko trgovsko verigo zaradi spolnega nadlegovanja trgovinskega detektiva, ki jih je zalotil pri kraji in menda otipaval. Morda preveč preprosto razmišljam, ampak če bi tip (trgovski detektiv) zares koga otipaval, bi refleks vsake normalne mame bil tak, da bi postala še bolj zaščitniška do svojih otrok. Nikakor pa ne bi tkala vezi z nekom, ki so ga že nekoč obdolžili pedofilije (četudi je bil nedolžen!).

    Neprevidnost lahko Michaelu sicer očitam tudi sam, ampak naivnost je kvečjemu neka slabost, kot pa zadosten dokaz, da na nekoga kažemo s prstom. Post festum lahko sedaj rečemo, da bi Michael moral bit bolj tak in manj tak in zraven dodamo en kup “če”-jev, ampak četudi bi Michale bil bolj trden v nekaterih potezah v svojem življenju, če bi bil bolj … Josephski, če bi znal udariti po mizi samozavestno odbijati in zatreti vsakega, ki bi z njim poskušal kakšne igrice… to po moje ne bi bil človek, ki bi spisal in zapel Heal The World ter We Are The World, to ni človek, ki bi spisal in zapel Childhood. In to nikakor ni človek, ki vi ustvaril Earth Song. Ma kaj to, mislim da bi v tem primeru tudi polovica videov izgubila svoj čar, saj ne bi izražal svoje nezamenljive energije, ki jo je lahko oddajal samo on!

  2. Lazo - 23.06.2011 ob 11:40

    No te knjige nisem prečital in je ne morem komentirati. Si pa zelo lepo obrazložil vsebino in mislim, da je tako tudi res. Vendar to je bil Michael poseben človek, duša, dobrotnik,Genij brez primere, ki je hotel zaceliti in polepšati svet. Pri tem je s pridom uporabljal svoj neverjeten talent. Imel je rad otročke, ker so bili iskreni in mu niso lagali. V njih je našel motivacijo, npr. ko je nekoč davno je predstavil nepozabno Billi Jean in so vsi v dvorani ponoreli od navdušenja on pa je bil za odrom nezadovoljen z nastopom, ker je nameraval narediti zelo dolg obrat in se ustaviti na prstih na nogah in tam za trenute obstati, vendar mu to ni uspelo za dolgo, kot je želel.
    Besede MJ-ja iz knjige MOONWALK
    Zavrtel sem se in hotel pristal na enem palcu in ostati tam čisto negiben, a mi ni uspelo tako, kot sem načrtoval. Ko je mimo prišel deset leten deček oblečen v smoking. Pogledal me je s sijočimi očmi, popolnoma odrevenel pred menoj on vprašal ” Kdo te je naučil tako plesati ” Malce sem se zasmejal in dejal ” Najbrž vaja “. Odkorakal sem stran in prvič v tem večeru sem se počutil res dobro zaradi tega, kar sem dosegel. Sam sebi sem rekel, da sem moral res presenetljivo odplesati, saj so otroci odkritosrčni. Bil sem tako ganjen, da sem šel naravnost domov in si zapisal vse, kar se je zgodilo tisti večer. Moj zapis se je zaključil s srečanjem s tem otrokom.
    Potreboval je to iskrenost, pripadnost brez predsodkov, prijaznost, navdušenost…tega si ni dovolil vzeti pa tudi bi ga to stalo kariere in življenja.
    To je Bil MICHAEL JACKSON in ni dovolil, da bi ga spremenili pa čeprav je šlo za kupe denarja in prav je tako.

  3. Zvezdana - 23.06.2011 ob 14:06

    Pozdravljen Iztok!

    Vesela sem, da si napisal tako iskreno kritiko o tej knjigi. Prebrala sem jo lani. Ja, tudi jaz sem bila osupla in tako kot ti med branjem včasih jezna na Michaela, da je bil tako trmast. A se mi zdi, da je bil prav alergičen na ljudi, ki so mu želeli “soliti pamet”. Ni si pustil kaj dosti svetovati, če je mislil, da ima prav. Morda je bil tako alergičen na to, ker so mu že od malega govorili, kaj naj dela!

    Ampak zdi mi, da se v tej knjigi tudi kmalu začuti, kako pisatelj Taraborelli pravzaprav Michaela nima resnično rad. Zato sem začela vse skupaj brati z nekolikšno mero previdnosti. Mislim, da negativnih osebnih komentarjev ne bi bilo treba, če želiš pisati nepristranski življenjepis o nekom.

    Kasneje me je glede takšnih negativnih osebnih komentarjev čisto ob živce spravila knjiga “Michael Jackson Tapes” od rabbija Shmuley Boteach-a. Nisem si mogla pomagati in sem mu preko njegove uradne strani napisala pismo. Seveda ga ni objavil!
    Je pa moje pismo le eno od mnogih podobnih kritik, ki so jih na internetu pustili drugi bralci te knjige. Več ali manj so vsi bili ogorčeni nad njegovimi osebnimi negativnimi mnenji glede Michaela. Sem prepričana, da bi te ta knjiga še bolj razjezila! Drugače pa so sami pogovori v tej knjigi, ki jih je imel rabbi z Michaelom, prekrasni. Če bo slučajno kdo bral to knjigo, naj vztraja. Michaleove besede, čustva in ljubezen, ki se začuti v Michaelovih besedah, bodo vse poplačali!

    Očitno pa je Shmuley le poslušal in slišal kritike na račun te svoje knjige. Zato je letos izdal še eno knjigo, ki je menda brez njegovih lastnih pripomb, ampak so notri samo intervjuji med njim in Michaelom. Naslov knjige je “HONORING THE CHILD SPIRIT”. Ker sem jo dobila šele včeraj, težko kar koli rečem. Slišala pa sem od tistih, ki so jo že prebrali, da negativnih komentarjev od Shmuley-a ni.

    Sprašujem se, zakaj vsi tako radi negativno pišejo o Michaleu? Ali je res “foušija” tako močna?

  4. IZTOK GARTNER - 23.06.2011 ob 15:19
    IZTOK GARTNER

    Thomas, Taraborrelli je Jacksona, vsaj tako piše, srečeval skozi celo kariero, nazadnje na sodišču leta 2005, ko je bil uradni porčevalec za eno izmed močnih tv mrež.
    Glede Chandlerja, šlo je za to, da ga je tja vodila mama in da oče niti ni imel pravice odločanja. Ko se je začel vmešavati, pa je videl, da je Michael prevzel njegovo vlogo. Najprej so bili vsi kul, potem pa je začel Evan iti Michaelu na živce in ga je počasi izklopil iz ekipe. Filmski projekti so bili seveda v igri, navsezadnje je Evan Chandler napisal zgodbo za Brooksovega Robina Hooda in je obetal. Ni pa šlo za jezo, ker Michael ne bi hotel financirati novih projektov, ampak je bila ideja, da naj s financiranjem odplača dejstvo, da zadeva z Jordiejem ne bo šla na sodišče, če se ne motim.
    Itak, priznanje je dobil s smejalnim plinom, kar je močno sporno in na sodišču brez dvoma ne bi šlo skozi.
    Kregali so se, jasno da so se, saj sta oče in mama živela ločeno, oče pa se je boril za skrbništvo nad Jordijem, če sem se zapomnil prav. In tu ga je Michael motil, zato je zahteval, da prekineta stike, kar pa Michael seveda ni hotel in je pičil po svoje ter tudi Evanovih groženj ni vzel resno.
    Arvizo pa je itak farsa in sramota, da je tako sranje sploh lahko prišlo do sodišča. Pa mama je bila duševno nestabilna in je imela, kot si rekel, že prej podobne finte. Ko sem slišal njeno pričevanje, da je Michael ugrabil njenega otroka in ga hotel odpeljati z zračnim balonom, pa mi je postalo slabo. Pa kako je mogoče, da tega sojenja niso prekinili že v štartu in so te idiotije nadaljevali in Michaela popolnoma uničili tako duševno kot telesno. Še danes ne morem verjeti, da je kaj takega sploh mogoče in da je ameriški pravni sistem ti dopustil. Prav Arvizo drek je zame kriv, da danes Michaela ni več in da nam tudi nobene nove stvaritve ni dal, saj so mu ustavili kariero na polno in mu vzeli voljo do vsega.
    Michael je bil zelo odločen, tu se motiš, večkrat tudi zelo jezen in nazoren in je znal udariti po mizi, pa tudi trmast je bil in je kot za šalo skenslal vsakega, ki se mu je zameril. Problem je drugje in sicer v tem, da si ni niti mislil, da ga bodo na koncu zajebali otroci, ali še bolje, starši otrok, ki jih je tako prijazno sprejel v svoj dom. Redkokomu je zaupal, ko je prišlo do otrok pa je izgubil razum in pozabil na očitne znake, da je nekaj hudo narobe in da ga bodo zajebali na polno.
    Jasno, da brez tega ne bi bil to kar je bil, toda afera z Jordijem bi ga morala strezniti vsaj toliko, da se z otroci ne bi več javno pojavljal v medijih in čvekal sporne reči o sleepoverjih. Tu ga je posral na celi črti in ni poslušal nikogar, ki mu je prijazno svetoval, da se to ne bo dobro končalo. Tudi Lisa Marie je rekla, da je dovolj tega sranja, pa je ni poslušla, se z njo raje skregal in se šel iz inata družit z otroki.
    Da se razumeva, ne govorim, da je to narobe, na nek način je krasno in nekaj posebnega, toda žal ne v svetu, ki je okoli nas in kjer take reči izpadejo odlična prilika, da nekomu zjebejo kariero ali pa vzamejo denar za izsiljevanje.
    Če bi znal Michael zamahniti roko, ko se mu je dogajalo to sranje, ni panike, toda ni znal, uničilo ga je, na koncu tako zelo, da je umrl.

    Lazo, imaš prav, toda prav otroci so ga na koncu prav tako izdali in mu lagali, resda z manipulacijo staršev, a vseeno. Je bil pa trmast, to pa. In kot si rekel, raje bi dal življenje in kariero, kot pa da bi mu vzeli Petra Pana. Nimaš kaj, Michael Jackson pač. Nič si ni pustil reči in pametovati na tem področju, niti od Lise Marie in svojih top svetovalcev. Odštekan, vedno malo otročji, čisti norec, v pozitivnem smislu, naš človek takorekoč in seveda tako velik glasbeni in plesni genij ter dobrotnik, da zastane dih.

    Zvezdana, res je, če mu je kdo hotel kaj reči, ga je odkrinil iz svojega življenja. To je po eni strani samozavestno in kul, po drugi pa slabo, če ne vidiš, da je nasvet dober in ti bo koristil.
    Se strinjam, Taraborrelli ima večkrat odklonilen odnos, kar je motilo tudi mene. Dejansko je na Michaelovi strani šele v zadnjih poglavjih, ki jih je napisal po njegovi smrti. Očitno je tudi on podlegel slabi reklami, kar si kot novinar in biograf ne bi smel privoščiti.
    Michael Jackson Tapes? Tega pa ne poznam. Sem imel v glavi, da je to tisto, ko je Michael snemal neka zelo iskrena mnenja o svoji familiji in vse po vrsti užalil in govoril, da ga hočejo ubiti.
    Glede negativnega pisanja, krivo je predvsem to, da je bil tako velika zvezda in da se je večkrat obnašal povsem drugače od vseh ostalih zvezd, kar je bila odlična prilika za bedaste članke in slabo mnenje. Je pa tudi Michael sam kriv, da je tako, saj se je na začetku z mediji šalil in namerno sprovociral recimo tisto novico o kisikovi komori in nakupu kosti človeka slona. Užival je v tej igri in si rekel, če pa sem jim wacko jacko, pa bom res wacko jacko. To se mu je potem maščevalo, saj nihče več ni vedel kaj je res in kaj ne, pa ljudje so začeli verjeti vsakemu sranju, ki so ga napisali o njem. Poslomil ga je tudi, ker je vedno znova kategorično zanikal, da je imel več kot eno ali dve plastični operaciji. Bolje bi bilo, da bi rekel, ja, delal sem jih, pa kaj. Pika na i pa so bile pedofilske afere, ki so mu pa res zjebale imidž do konca in mu bodo črno piko pustile do konca naših dni.

  5. zelda - 23.06.2011 ob 15:25

    Ravno sem prebrala knjigo Moon Walk, ki govori o osebni izpovedi Michaela Jaksona.

    Vsem fenom Michaela, ki je še niste brali, jo priporočam.

    Navedla bom samo uvod, kar je o Michaelu zapisala Jacqueline Kennedy Onassis: Kaj lahko človek reče o Michaelu Jaksonu? Bil je eden izmed najbolj priznanih izvajalcev na svestu. Inovativen in uspešen pisec skladb, čigar ples se zdi, kot da premaguje gravitacijo,ki se postavlja ob bok velikanom , kot sta Fred Astaire in Gene Kelly.

  6. IZTOK GARTNER - 23.06.2011 ob 15:32
    IZTOK GARTNER

    To knjigo zdaj berem in jo bom tudi predstavil na blogu, ko se prebijem skozi. Pa fino je, da so jo končno izdali v slovenščini. Je pa škoda, da se konča konec osemdesetih, saj bi bilo zanimivo brati kaj je Michael doživljal v kasnejših in veliko bolj burnih časih. Do takrat je živel v raju dejansko in mu je vse šlo kot namazano.
    Se mi pa zdi, da z Jackie O ni uspel ustvariti takega prijateljstva kot si ga je želel, saj ona ni bila tako navdušena nad njim kot recimo Elizabeth Taylor, Jane Fonda in Liza Minnelli.

  7. Zvezdana - 23.06.2011 ob 17:56

    Iztok,

    “Michael Jackson Tapes” od Shmuley Boteacha je kar “razvpita” knjiga, ki je povzročila mnogo jeze med fani – jeze na tega rabbija seveda, ki se je dve leti precej intenzivno družil z Michaelom ter mu je bil kot nekakšen “duhovni” svetovalec oziroma “duhovni prijatelj”. Samo poglej komentarje na kakšnih spletnih straneh, kjer knjigo prodajajo, pa boš videl, kaj pišejo bralci.

    Vendar sami intervjuji so res zelo zanimivi in pokažejo globino Michaelovega srca. Resnično človeku pridejo solze na oči, ko bere, kako je Michael čutil v notranjosti in kako je doživljal svet, človeške odnose, pa še mnogih drugih stvari sta se dotaknila v teh intervjujih. Čeprav sem se s težavo prebijala skozi prvih in zadnjih 50 strani knjige, kjer so Shmuleyeva negativna mnenja, je vse vmes bilo čudovito. Podobno so ob branju občutili tudi mnogi drugi fani, kot so mi sami povedali.

    Shmuley je menda predavatelj na Oxfordu, judovski Rabbi, menda tudi psiholog, itd. Napisal je veliko knjig predvsem iz družinskega področja. No, kljub temu da je tako “učen”, se je v tej knjigi pokazal v neprijetni luči. Zgleda mi, kot da je tudi on bil nevoščljiv do Michaela. Delal se je prijatelja in večinoma prav osladno govoril z Michaelom. No, pa se je videlo na koncu, kaj je bilo resnično v njegovem srcu!

    Ker so ga bralci knjige tako skritizirali zaradi vsega tega, je verjetno letos izdal knjigo brez svojih “pametnih” uvodov in “psiholoških” zaključkov. Fani celo bojkotirajo nakup knjige in si jo v tujini raje sposojajo v knjižnicah. Na žalost pri nas kaj takšnega ne bomo kmalu doživeli!
    Če pa imaš kakno možnost, si knjigo preberi – v njej začutiš Michaela, saj so to njegove besede zapisane po 30 urah posnetkov.
    Nekaj teh originalnih posnetkov je tudi na youtubu.

    POVABILO
    Čeprav tole ni v zvezi s knjigo, bi vseeno rada iskoristila to priliko ter obvestila vse Michaelove oboževalce, ki jih morda to področje zanima, da bo v soboto, 25.6.2011 ob 19 uri v frančiškanski cerkvi na Prešernovem trgu 4 v Ljubljani (znamenita rdeča cerkev), sveta maša za pokojnega Michaela Jacksona. Kot veste, je na ta dan druga obletnica Michaelove smrti.

  8. Thomas - 23.06.2011 ob 19:24

    Iztok:
    Torej jaz zaenkrat močno dvomim, da je Taraborelli srečeval Michaela vse do 2005! Pazi, srečati in oseben stik ne pomeni isto kot biti komentator za eno izmed množice medijskih postaj, ki so vse počele isto. Navsezadnje je tudi Diane Dimond poročala direktno izpred sodišča in ona svetlolasa kokoš, čigar ime sem trenutno blokiral iz možgan. Itak, da je bil pred sodiščem, verjetno je tudi v dvorani bil. Ampak kolikor vem, je on vse svoje osebne stike z Michaelom vedno referiral na en sam intervju, ki naj bi ga imel z njim, menda konec sedemdesetih. Kasnejše raziskave o Michaelu pa naj bi temeljile le o second-hand informacijah.
    Pri Arvizotih bi se strinjal in rekel, pa kaj mu je bilo tega treba?! Itak, da bi vsi morali biti trdosrčni egoisti in nima veze, če je deček bil pacient z rakom. Bodi egoist in pustili te bodo pri miru.
    Zgodba z vročim balonom, ja ja. Mislim, da je tisto bil breaking point, ko je tudi zadnji porotnik uvidel, da je ženska patološka lažnjivka, kar je morebiti pripomoglo k Michaelovi oprostitvi.
    Pri Chandlerjih pa jaz ne morem mimo dejstva, kako zelo očitno je, da je v tej družini bilo nekaj hudo narobe. Pazi to: starša sta bila ločena in kolikor se jaz spoznam na psihologijo in navsezadnje tudi življenjske izkušnje pričajo o tem, se otrok ločenih staršev, predvsem, če je ločitev potekala agresivno in neprijateljsko (torej večina, verjetno) posebej naveže na enega starša – na tistega, s katerim ostane. Nemalokrat se od drugega starša odtuji, tistemu staršu, pri katerem ostane, pa je otrok pripravljen odpustiti marsikatero napako, mu spregledati skozi prste, … Nikakor pa si ne bi upal upreti temu edinemu staršu.
    V primeru Chandler je ta starš pač bila mama. Ampak kaj se tukaj zgodi: starša ločena, oče odtujen, mama ponovno poročena, otrok ima torej očima. Po aferi leta 1993 se odtuji od lastne mame in je ne vidi več do leta 2005, kar je precejšen del življenja nekega mladostnika, bi rekel. Kaj je bilo post 2005, ne vem. Ampak to je meni dokaz, da je morao iti za neko izredno hudo zamero, da se je odrekel svojemu staršu!

    Da pa je šla zadeva Arvozo na sodišče, je morda za Evropejca izredno smešno in neverjetno. Ampak za Američana? A niso takrat večkrat rekli, da “In California you can indicte a ham sandwich.”, oziroma da v Kaliforniji lahko na sodišču obtožiš tudi šunkin sendvič, če želiš. Malce karikirano, ampak nekaj zagotovo je na tem.

    Kot sem rekel, knjige nisem prebral in neke hude težnje nimam po njej, saj sem od starih fanov s kilometrino sliša, da pač ni verodostojna. Oziroma da je v njej toliko resnice, kot je resnice v Da Vincijevi šifri. Seveda, zanimivo in napeto branje morda, ampak koliko je v tem fantazije avtorja in koliko je res?

  9. IZTOK GARTNER - 23.06.2011 ob 20:59
    IZTOK GARTNER

    Zvezdana, sveta maša za Michaela Jacksona sredi Slovenije? To pa je nekaj prelomnega in vrednega vseh pohval. Kapo dol.

    Thomas, bil je v dvorani, ves čas.
    Intervju je delal tudi v osemdesetih, a ni ratalo, saj ga je Michael zafrknil in zezel z Janet, češ, da bo ona njun posrednik pri vprašanjih in odgovorih :)
    Sam prvi, da ga je tudi večkrat dokaj konkretno srečeval. No ja, če ne njega, pa tiste, ki so mu bili blizu. Pač bil je insajder, tega mu ne moremo oporekati. Prav zato stresejo najbolj čudna poglavja knjige, saj se bralec vpraša, kaj še je vse res.
    Ta rak ga je menda res zavedel, brez dvoma, če fant ne bi imel raka, po moje ne bi ponovil napake z Jordijem.
    Hm, a ni Jordie potem živel pri očetu pa zato ni bil z mamo? Ne da se je odtujil, enostavno vzeli so ji ga zakonsko. Morda se motim, a tako sem si zapomnil.
    Je pa mama pričala tudi leta 2005 in prišla na sodišče kot žrtev, rekoč, da ji je Michael zaradi incidenta z Jordijem uničil življenje. Čudna fora, res.
    Je pa zanimivo, da je imela mama Jordija Michaela rada vseskozi in ga je branila tudi pred Evanovim norenjem, toda potem pa so jo zmanipulirali in je postala čudna.
    Okej, ni panike, naj pride pred sodišče tudi sendvič, toda leta 2005 so spravili nekoga, ki je potem zaradi tega umrl in se popolnoma uničil tudi psihično. Za to bi moral nekdo odgovarjati.
    Stari fani se morda ne znajo sprijazniti z nekaterimi čudaškimi rečmi o Michaelu, pa zato tako govorijo, če pa je vse res izmišljotina, pa še toliko bolje.

  10. Thomas - 23.06.2011 ob 21:22

    Iztok:
    To, da je bil v dvorani, še zdaleč ne pomeni, da je bil insider. No ja, morda insider o procesu, drugače pa ne. Menda pa je jasno, kako verodostojne so informacije, ki jih je o Michaelu prejel iz druge roke, če ne celo tretje. Običajno imajo enako količino verodostojnosti, kot rumeni novinar, ki napiše članek z rdečo nitjo “Zanesljivi viri so nam zaupali…”
    Niti ne gre za to, da se stari fani ne znamo sprijazniti s čudaškimi stvarmi iz Michaelovega življenja. Stvar je v tem, da eni pač ne tendiramo k tem, da bi verjeli sleherno zapisano besedo. Nekoč sem bil tako naiven, ampak sem bolj ali manj uspešno prerastel to obdobje (četudi ni bilo preprosto!). Katerakoli knjiga, ki je bila o Michaelu napisana in ki še bo o njem napisana, zame ne bo vsebovala popolne resnice. Knjige s popolno resnico ni, je nikoli ni bilo – ne samo o Michaelu, tudi nasploh! Popolno resnico (o sebi!)bi nam lahko dal le Michael, te možnosti pa nimamo več. Karkoli pa zapiše nekdo drug, pa vedno opazujem s kritičnim pogledom.

    Ena knjiga morda vendarle obstaja, v čigar verodostojnost ne dvomim niti najmanj, kar se Michaela tiče, in to je “The visual documentary”, ki pa vsebuje le objektivne podatke, številke.

    Zdajle ne bi mogel reči, s kom je Jordan živel po procesu. Z mamo očitno ne. Mi je pa ušla informacija, s katerim očetom se je on dejansko tako sprl – z biološkim ali z očimom? Ali se je predlani pihnil oče ali očim? Po moje je bil oče, mar ne?

    Itak, da je proces Michaela uničil. Od znotraj ga je razžrl kot rak! Pa četudi je bil oproščen, mislim, da je tudi izgubil zaupanje v sposobnost comebacka. Mislim, da je bil zelo nesamozavesten v zadnjih letih. Niti tega ni uvidel, da bi občinstvo ponorelo že, če bi samo na oder prišel, se vsedel in si brundal v brado, če malce karikiram. Mislim, da se tega ni zavedal.. kako zelo malo bi bilo potrebno.

  11. IZTOK GARTNER - 23.06.2011 ob 21:49
    IZTOK GARTNER

    Govorim insajder na splošno, kar se Michaelove kariere in lajfa tiče. Vsakakor bolj kot kdo ki bi pač napisal biografijo iz povzetih člankov in že znanih reči.
    Hm, meni pa se zdi, da prav avtobiografije dopuščajo največ možnosti za blefiranje, saj vključiš le tisto, kar ti paše.
    The visual documentary je odličen kronološki prerez Michaelove kariere, toda poleg podatkov in kake zanimivie trivie ne dobiš kaj dosti o njegovi zasebnosti.
    Ne bi rekel nesamozavesten, raje bi rekel apatičen, kar je še huje. Vseeno mu je postalo, tudi za kariero in nove projekte.
    Koncerti so ga spet prebudili, pa še John Branca je prišel zraven, kar bi znalo res biti vrhunsko. Padel je noter, kot nekoč, hvala bogu, toda težave od prej so prišle za njim in mu žal prekrižale načrte.

  12. Thomas - 24.06.2011 ob 07:19

    Dobro, tak insider je morda res, ampak problem je v tem, da če je jasno, da na enem mestu blefira in dodaja rumene vsebine, kako lahko potem povsem zaupaš v ostale reči?
    Kar se novinarjev tiče, ki pa so zares pošteno poročali o njem, predvsem v času procesa, bi izpostavil Lindo Deutsch, starejšo novinarko, ki pa je zares ostala pri dejstvih.
    Pa vedno mi je bilo žal, da ni Michael imel intervjuja z Larry Kingom, ki bi zagotovo bil fenomenalen!

    Tudi v atvobiografijo recimo ne verjamem slepo. Že samo dejstvo, da je verjetno ni dejansko sam napisal, ampak imel pomagača, je dovolj. Njegova zasebnost? Tja, težko karkoli rečemo o absolutno verodostojnem viru. Mislim, da lahko njegovo zasebno naravo opisujemo le s skupkom informacij, vzetih iz različnih virov. Za presojo, kaj je verjetno resnično in kaj morda in kaj verjetno sploh ne, pa je potrebno tudi sam biti neke vrste insider. Slepec iz množice bo verjel vse seveda.

    Glede apatičnosti bi se recimo strinjal.
    Pa glede Brance tudi.

  13. Zvezdana - 24.06.2011 ob 12:55

    Samo še tole bi dodala v zvezi s sveto mašo za pokojnega Michaela Jacksona, ki bo 25.6.2011 ob 19h pri frančiškanih v Ljubljani.

    Ker so vsi termini za mašo na ta dan zasedeni zaradi državnega praznika, bosta somaševala skupaj dva duhovnika po različnih namenih. Za Michaela bo somaševal pater Stane Zore. Čeprav je pater Stane zelo zaseden, ker je slovenski frančiškanski provincial (voditelj slovenskih frančiškanov) in bo na ta dan večinoma izven Ljubljane, bo iz naklonjenosti zvečer maševal za Michaela, zato da bo maša točno ob obletnici Michaelove smrti.

    Jaz bom pri maši vsekakor prisotna. Vabljeni pa ste seveda k temu obredu tudi drugi, četudi samo kot opazovalci.

  14. IZTOK GARTNER - 24.06.2011 ob 15:02
    IZTOK GARTNER

    Thomas, pravzaprav tudi meni ni jasno, da nista s Kingom nikoli prišla skupaj.

    Zvezdana, je ta pater tudi Jacksonov oboževalec?

  15. Zvezdana - 24.06.2011 ob 20:48

    Ne, mislim, da pater ni Jacksonov oboževalec, vendar pa razume, kako hudo nam je fanom, ker je Michael umrl.

  16. Lazo - 28.06.2011 ob 20:07

    Iztok oztroci ga niso izdali ampak so jih v to prisilili ne vemo na kakšen način njihovi pokvarjeni starši.
    To je pa Michaelovo sporočilo in zato ga cenim še bolj in ni se dal kupiti od nekih princev in njihovih finačnih vložkov, da bi spremenil svoj odnos, prepričanje…

    http://www.youtube.com/watch?v=igUKhcWu1CM&feature=share

  17. IZTOK GARTNER - 28.06.2011 ob 20:27
    IZTOK GARTNER

    Čudovit posnetek si pripel, prijatelj. Če bi bili vsi tako čisti kot je bil on, bi bil svet brez dvoma lepši. Najlepši so mi posnetki z njegovimi otroki, ki so bili še majhni.

    Toda žal ljudje niso takšni, kar je pogruntal tudi on, prav zato bi moral paziti kaj počne. Žal.

  18. Lazo - 28.06.2011 ob 22:50

    Po eni strani se strinjam s tabo, po drugi pa ne. To je hotel in zavedal se je tveganja in to moramo spoštovati.
    Zamisli si, da ti prepovedo pisati o nekih temah in ti celo grozijo. Mislim, da bi se težko uklonil, ker pač nisi takšen.
    Pa še posnetek MJ fanov pred pokopališčem.

    http://www.facebook.com/l.php?u=http%3A%2F%2Fwww.youtube.com%2Fwatch%3Fv%3D8xV9zxhkSw0&h=efd65

  19. IZTOK GARTNER - 28.06.2011 ob 23:17
    IZTOK GARTNER

    Štekam, toda če bi vedel, da me čaka arest in konec kariere, vseeno ne bi šel z glavo skozi zid, saj bi vedel, da ni vredno. Še posebej, če bi me že nekaj časa nazaj ista reč skoraj stala vsega. Bi pač zadovoljstvo poiskal v drugih rečeh. Včasih je treba vseeno na prvo mesto postaviti varnost in biti bolj diplomat.

    Da se razumeva, ni panike, da so otroci prihajali v Neverland in se zabavali z Michaelom, panika je, da se je spet preveč navezal na nekega dečka in o njegovih sleepoverjih potem čvekal še v intervjuju.

    Moral bi postaviti mejo.

  20. Thomas - 28.06.2011 ob 23:32

    Iztok:
    Ampak tukaj je zanka – kaj če ti ne bi vedel, da te čaka aretacija in konec karijere? Kaj če bi ti samo mislil, da ti eni težijo glede tvojih objav? In ti govorijo, da niso primerne. Te pritožbe ne bi prihajale od uradnih organov, temveč od rumenih medijev in ostalih dolgih gobcev.

  21. IZTOK GARTNER - 28.06.2011 ob 23:36
    IZTOK GARTNER

    Zanka je samo za Jordieja, nikakor pa ne za Gavina. Gavin je bil čista idiotija, ki si je nekdo, ki je dal skozi Jordieja, ne bi smel privoščiti niti v šali ali provokaciji kaj šele tako zelo zares kot MJ.

  22. Thomas - 28.06.2011 ob 23:56

    Naivnost mu na tem mestu očitam tudi jaz, vendar pa je možno, da so njegovi možgani mislili, da če bo javnosti prikazal njun odnos, da bodo potem vsi razumeli, kakšen odnos v resnici imata. Žal je javnost odreagirala drugače.

  23. IZTOK GARTNER - 28.06.2011 ob 23:59
    IZTOK GARTNER

    Pusti javnost, to je druga zgodba, govorim o tem, da bi mu moralo biti jasno, da ga bodo aretirali in spravili na sodišče takoj ko bo šansa. In Gavin je bil idealna prilika, MJ pa jo je sovražnikom podaril v naročje.

  24. IZTOK GARTNER RAZMIŠLJA NAGLAS » Recenzija: Michael Jackson: The Life of an Icon - 2.11.2011 ob 03:57

    [...] številnih glasbenih sodelavcev spregovorijo še Smokey Robinson, Whitney Houston, Dionne Warwick, J. Randy Taraborrelli, Frank DiLeo, Mickey Rooney in Bobby Taylor, možakar, ki je brate Jackson prvi predstavil Barryju [...]

Na vrh

Komentiraj




Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !