Recenzije: My Ex Haunted Lover, Meatball Machine, Jackboots on Whitehall

8.06.2011 ob 04:19

MY EX  HAUNTED LOVER

Najprej razčistimo nesporazum, ki se okoli tega filma pojavlja na svetovnem spletu. Očitno zaradi IMDBja, ki ima v bazi singapursko grozljivko My Ex, ki z našim filmom nima popolnoma nič. Prav zato je čudno, da so vsebino določene strani povzele napačno, se pravi, da so pod My Ex Haunted Lover pripele zgodbo in igralce filma My Ex. Finta je namreč v tem, da filma My Ex Haunted Lover, sicer tajske grozljivke, ki je, vsaj tako pravijo, podrla rekorde gledanosti na domačem trgu, sploh ni v bazi IMDBja, kar je verjetno glavni razlog, da je prišlo do omenjene napake. Kakorkoli že, pred vami je My Ex Haunted Lover, tajska grozljivka o duhovih, ki sicer ne dosega najboljših predstavnikov tega “podžanra” azijskega hororja, a uspe gledalca kljub temu tu in tam držati v napetosti in pričakovanju s svojo dovolj zanimivo in okej posneto zgodbo o maščevalnem duhu dekleta, ki se spravi nad punco, katera ji je speljala fanta in jo pripravila do samomora. Tako se vsaj zdi na prvi zasuk, tako misli tudi gledalec, ki ga na koncu seveda čaka dobro izpeljan in zamišljen preobrat, ki film dvigne nad povprečje. Tistih tipičnih šok momentov resda ni, pa četudi se duh dekleta prikazuje zelo nenadno, je pa celota, ki ji vendarle uspe pričarati dostojno srhljivko, ki se spretno igra tudi s sprehajanjem med realnostjo in fikcijo, v katero se vedno znova zateče glavna junakinja, ki sanja tudi o tem, da bi nekoč postala filmska zvezda. Presežka vseeno ni, pa tudi nikoli zares ne poči vse skupaj, kar je škoda, saj bi lahko dobili še dosti boljši film.

Ocena: nič posebnega

MEATBALL MACHINE

Tale japonski znanstveno fantastični splatter, ki nekaj rund dolguje zgodnjim grozljivkam Davida Cronenberga, nadaljuje poslanstvo, ki ga je leta 1989 začel zloglasni Tetsuo. To ni le film, to je performance, kjer človeško telo postane orodje vesoljskih parazitov, ki si pomagajo s hightech opremo in popolnoma zasužnjijo človeškega gostitelja. To je Kafkina Preobrazba na kubik, kjer se zajebantsko zlobni parazit naseli v človeku in prevzame kontrolo nad njegovim telesom. In to tako, da ga spremeni v robota, v jebenega RoboCopa, ki izgleda kot stvor filma Basket Case. Z misijo, da požre drugega gostitelja in tako preživi. In tu je glavni junak Yoji (Issei Takahashi), ki šokirano gleda eno izmed takšnih preobrazb, ko se pred njegovimi očmi v hightech pošast spremeni njegova simpatija Sachiko (Aoba Kawai), ki potem postane glavni zlobnež v mestu. Jasno, čez čas se transformira tudi Yoji, toda na poseben način, tako, da med samim procesom ubije parazita in kljub telesni spremembi ohrani človeške možgane. To seveda pomeni, da se mora spoprijeti s Sachiko. In to v dvoboju stoletja, ki zgleda kot dvoboj Godzille in Mothre, ali kot dvoboj King Konga in T-Rexa. Odštekan film, primeren samo za gledalce, ki so navajeni takih pizdarij. Takih ekstremnih splatterjev, kjer človeško telo ne obstaja več. Kjer so samo še kabli in okep, pa svedri, ki prepičijo oči in namestijo nekakšne ščitnike, ki parazitu omogočijo popolno kontrolo. Žal pa gledalec ne dobi dovolj dobre zgodbe in dovolj dobrih idej, kar pomeni, da ostane le masakriranje človeškega telesa, kar je premalo za zares dober film in celoto, ki bi ostala za dlje časa.

Ocena: nič posebnega

JACKBOOTS ON WHITEHALL

Tale lutkarska animiranka resda ne dosega navihanosti in drznosti zadeve Team America: World Police, kakor ne odklopa zadeve Meet the Feebles, ki jo je posnel Peter Jackson, toda vseeno ji uspe zabavati in navdušiti gledalca, ki z lahkoto pade v dogajanje in se sprosti ob fiktivni zgodbi nemške invazije na Anglijo, kjer Hitler in njegova ekipa zavzamejo London in hočejo na vsak način ujeti Winstona Churchilla. Jp, tole je parodija druge svetovne vojne, kjer v prvi vrsti stojijo vsi glavni osumljenci. In kjer se delajo norca tudi iz ameriških in francoskih vojakov, ki jim nastavijo vse najbolj zabavne klišeje in značilnosti. Svoj čar pristavi tudi zvezdniška glasovna ekipa, film pa zares zaživi v zadnji tretjini, ko na sceno prikoraka William Wallace, kar je seveda idealna prilika za norčevanja iz Gibsonovega Bravehearta. Prav ta zadnja tretjina, kjer se Churchillova ekipa udari z Nemci, je čisti presežek. Je tako domiselna in dobro narejena, da bi si zaslužila svoj film. In da reši vse do takrat polovičarske štose ter ideje. Jackboots on Whitehall, ki ga še vedno čaka Ameriška premiera, je torej lutkovna zajebancija, primerna za bolj načitane gledalce, ki bodo znali ceniti številne dovtipe in se hkrati nasmejati tudi povsem direktnim štosem in norčevanju iz najbolj zloglasnih likov druge svetovne vojne. Plus politično nekorekten konec, ki britanski ponos sesuje na prafaktorje.

Ocena: vredno ogleda

 

1 komentar na “Recenzije: My Ex Haunted Lover, Meatball Machine, Jackboots on Whitehall”

  1. IZTOK GARTNER RAZMIŠLJA NAGLAS » Grossmann 2011: Tetsuo: The Bullet Man, The Delta Force pravi:

    [...] in zaostaja tudi za tematsko podobnim filmom Meatball Machine. [...]

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !