Recenzija: True Blood (season one)

11.05.2011 ob 16:09

“Sexy, witty and unabashedly peculiar, True Blood is a blood-drenched Southern Gothic romantic parable set in a world where vampires are out and about and campaigning for equal rights. Part mystery, part fantasy, part comedy, and all wildly imaginative exaggeration, True Blood proves that there’s still vibrant life — or death — left in the ’star-crossed cute lovers’ paradigm. You just have to know where to stake your romantic claim.”


TRUE BLOOD

True Blood je v prvi vrsti zelo lepa, strastna, čustveno močna in izjemno predana ljubezenska zgodba med vampirjem in žensko. Med privlačnim in skuliranim Billom Comptonom (Stephen Moyer) in zadržano ter nekoliko sramežljivo natakarico Sookie Stackhouse (Anna Paquin). Če bi jima rekli Bella Swan in Edward Cullen, ne bi bili daleč. Pa še bolj frajerska in čisto nič emovska nista, kar je velik plus. Jp, Twilight je vampirjada za safr generacijo, True Blood pa ujame atmosfero in energijo kultnih The Lost Boysov, kjer bi se odlično znašel tudi Bill Compton. Ta odločni krvoses, ki se vrne v domačo vas in ljudem pripoveduje svoje spomine na vojno med severom in jugom. Drži, tip je star kot Zemlja, skoraj 200 jih ima, pa želi si, da bi se vampirji končno emancipirali in stopili iz marginale v mainstream. Prav te finte so odlična pogruntavščina, ki seriji daje svežino in izvirnost. Tudi v delih, ko vampirji v gostilnah naročajo umetno kri, pa v delih, ko se ga folk zadeva z vampirsko krvjo, ki daje več kot kokain. Prav vampirska kri je novi hit mode. Kot ženske, ki ga serjejo z vampirji, pa četudi jih vaščani potem gledajo malce postrani. Verjetno tudi zato, ker so vampirji boljši ljubimci od moških, ki jim zavidajo. In zato, ker se bojijo zakona, ki bi dovoljeval poroko med vampirji in ljudmi, kar je ostra provokacija in asociacija na istospolne poroke. Vampriji in ljudje resda živijo v sožitju, toda še vedno se gledajo kot psi in mačke, še vedno si ne zaupajo povsem, še vedno niso prepričani, če premirje ne bo počilo in se bo začel masaker. In tu je prvih dvanajst epizod prve sezone izjemno uspešne in nagrajevane serije, ki je premierno štartala leta 2008. Ne bom rekel, da sem po nekaj uvodnih delih padel na kolena, sem pa nemudoma zaznal frajersko atmosfero, dobre ideje, solidne igralske predstave, izvirno zgodbo in dejstvo, da gre za dovolj skulirano in kompleksno zastavljeno vampirsko zadevščino, ki dobro zmeša komedijo, dramo, romanco, drznost, provokacijo in grozljivko. Anna Paquin, tista Anna Paquin, ki je kot majhna deklica snela oskarja za Klavir in se danes bliža že tridesetim, mi je šla sprva nekoliko na živce, saj me z vlogo natakarice Sookie, ki zna brati misli, ni ravno prepričala, ali še bolje, moral sem se jo navaditi in sprejeti njen lik. Za razliko od Stephena Moyerja, ki me je dobil že v prvem prizoru, takoj ko je odprl usta in pokazal ostre čekane. Dober vampir je, ravno prav zajeban, da z njim ni šale, ravno prav skuliran, da se ga ne ustrašimo preveč. Solidno deluje tudi spremljevalna ekipa, recimo Sookiejin brat Jason (Ryan Kwanten), glavni jebač v mestu, ki ga zaradi pohote zgrabi maratonska erekcija, ki mu skoraj uniči korenjaka. Pa temnopolta Tara Thornton (Rutina Wesley), Sookiejina najboljša prijateljica, ki svojih pet minut vedno znova ukrade z gobezdavim in zabavnim nerganjem, preživlja težke trenutke s svojo pijansko materjo in se zaplete v razmerje s svojim šefom Samom Merlotteom (Sam Trammell), ki vzdihuje tudi za Sookie in skriva šokantno ter zelo odfukano skrivnost.

Dober je tudi Nelsan Ellis, gejevski kuhar Lafayette, ki si denar služi s preprodajo vampirske krvi in snema spletne videe za svoje gejevske kompanjone, da o njegovih ogabnih zmenkih z ostarelim vampirjem niti ne začnem govoriti. Dovolj zanimivo pa deluje še vrhovni vampir Eric, no ja, lokalni vampirski šerif Alexander Skarsgard, ki ima nad sabo le Željka Ivaneka, vampirja vseh vampirjev, ki bi ga spoštoval tudi grof Dracula. Okej ekipa, ki pa se je mora gledalec navaditi, da mu postane zares všeč. Drži, True Blood ni na prvo žogo, True Blood se zaveda, da noče biti še ena površna vampirjada, marveč kvalitetna in široko zastavljena zgodba, ki s tem v prvi sezoni morda tvega malce dolgočasnosti in razvlečenosti v določenih segmentih. Glavni zaplet se odvije okoli nepojasnjenih umorov, ki jih policija obesi med Sookiejinega brata Jasona in vampirja Billa, v zgodbo pa se odlično vključijo še napetosti med vampirji in ljudmi, ki spominjajo na rasne pizdarije med črnci in belci, pa tudi na začetku omenjena lepa ljubezenska zgodba, kjer Billu težijo njegovi trije vampirski prijatelji, ki bi radi pravo kri in akcijo, ne pa le poziranje po gostilnah in mainstream. Kul je tudi ugrabitev vampirja, ki jo izvedeta Jason in njegova punca Lizzy Caplan, odvisnika od Vja, od vampirske krvi, ki človeka med ljubljenjem odnese nekam nad oblake. Malce preveč časa pa trajajo Tarine težave z materjo, ki jih krona še nepotrebno izganjanje demonov. Žal moram zapisati, da druga polovica sezone večkrat ni dovolj prepričljiva, ali še bolje, preveč je podobna Twilightu, pa še preveč se ukvarja z ne ravno pomembnimi zapleti, ki upočasnjujejo tempo in dejansko izpadejo kot mašila. To seveda pomeni, da za drugo sezono ne bi ravno ubijal, da sem malce razočaran, saj sem pričakoval boljšo serijo, da pa me vseeno zanima kako se zgodba nadaljuje, saj so me na koncu pustili v velikem pričakovanju. Tisto, kar je dobro, je res dobro, toda kaj, ko je kar precej reči takih, da pade tempo, da pade energija, da padejo tudi atmosfera, napetost in pričakovanje naslednjega dela. Nekoliko butast in preteran je tudi končni razplet okoli morilca, finalni prizori Billa in Sookie pa stvari spet postavijo na svoje mesto in gledalca spomnijo, da v prvi vrsti še vedno gleda love story.

Ocena: vredno ogleda

“If HBO’s new vampire show is any indication, there would still be countless deaths – especially among vampire hunters and the viewers who love them – because everyone would be dying of boredom. And so it is with HBO’s new series from death-obsessed Alan Ball, creator of the legendary Six Feet Under, whose new show True Blood, won’t so much make your blood run cold as it will leave you cold.”

 

4 komentarjev na “Recenzija: True Blood (season one)”

  1. » Recenzija: True Blood (season 2) pravi:

    [...] recenzija-true-blood-season-one/   [...]

  2. » Recenzija: Interview With the Vampire (1994) pravi:

    [...] le površna zapeljiva bitja, ki pač pijejo kri, tukaj pa so bitja z dušo in srcem, kot v seriji True Blood, če prav [...]

  3. Recenzija: True Blood (Season 3) « IZTOK GARTNER pravi:

    [...] sezono pa sem požrl v enem šupu. Dosti boljša je od prve, še boljša je od druge. Ko enkrat začneš gledati, ne odnehaš dokler ni sezone konec. Tudi [...]

  4. IZTOK faking GARTNER » Recenzije: Paranormal Activity 4, Truth or Dare, Dead Silence pravi:

    [...] gledati brez dlani na očeh. In tu je glavni junak Ryan Kwanten, kultni Jason Stackhouse iz serije True Blood, ki po zverinski smrti žene odpotuje na posestvo svojega očeta (Bob Gunton) in skuša raziskati [...]

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !