Recenzije: Battle: Los Angeles, Cirkus Columbia

28.04.2011 ob 00:40

BATTLE: LOS ANGELES

Ko začnejo kritiki in gledalci na veliko kritizirati takšne filme, se vedno vprašam, kaj za vraga so pričakovali, ali še bolje, od kdaj se pri takih filmih pričakuje jebenega Williama Shakespearea. Battle: Los Angeles je namreč povsem dostojna, ravno prav patriotska, ravno prav patetična in dobro posneta znanstveno fantastična akcija, ki ji znotraj žanra in konteksta dejansko ne manjka ničesar, saj jo na trenutke odnese daleč nad kar nekaj dosti slabših in bolj butastih filmov Michaela Bayja in Rolanda Emmericha. Pa tudi nad Spielbergovo inačico Vojne svetov, kjer se je proti vesoljskim mašinam boril Tom Cruise. Ne bom rekel, da nekaj prizorov ni na stopnji predšolskih otrok, toda to ne moti, saj gre za take vrste film, ne pa za neko hudo kvalitetno dramo, kjer bi se moral gledalec jeziti nad takšnimi napakami. Pač akcioner, vojaška razbijačina, kjer skupina marincev pred vesoljsko invazijo brani Los Angeles. In hej, vesoljci tokrat nad nas pošljejo pešadijo, tehnično dovršene predatorje, ki nam hočejo spizditi zaloge vode. Dobro posnet, dinamičen in razgiban film, kjer v prvi vrsti stojijo Aaron Eckhart, Ne-Yo, Michelle Rodriguez, Ramon Rodriguez, Will Rothhaar, Cory Hardrict, Michael Pena in Jim Parrack, ki svoje vloge odigrajo povsem v skladu s pričakovanji za take vrste film.

Ocena: vredno ogleda

CIRKUS COLUMBIA

Danis Tanović, ki se je med filmsko srenjo z velikimi črkami vpisal s filmom No Man’s Land in me lani močno razočaral s filmom Triage, je spet na pravi poti. S svojim najnovejšim izdelkom, kjer zelo dobro premeša komedijo in trpko dramo prihajajoče vojne v bivši jugi. Ne bom rekel, da gre za enega boljših filmov s to tematiko, toda vseeno gre za dobro narejen, prepričljivo odigran in z zelo sočnimi dialogi opremljen filmček, ki je vreden vaše pozornosti. Na trenutke resda malce sterilen in nekoliko slabo dramatiziran, toda kot celota dovolj učinkovit, da prepriča gledalca, ki nekaj prizorov brez dvoma vzame s seboj. In tu je Miki Manojlović, možakar Dinko Buntić, ki se po dvajsetih letih dela v Nemčiji vrne v domačo vas in s seboj pripelje mlado nevesto Azro (Jelena Stupljanin) ter iz svoje bajte vrže ženo Lucijo (Mira Furlan), ki ga je nekoč kot kaže pustila na cedilu. Da je Dinko po prihodu malce tečen, zatežen in zoprn, ne preseneča, da njegova Azra vedno več časa preživlja z njegovim najstniškim sinom Martinom (Boris Ler), pa je dober zaplet in razumljiv ter navsezadnje predvidljiv koncept samega filma, ki se vseskozi spretno sprehaja med dramo in komedijo in kljub napeti situaciji, ki jo prinaša predvojno stanje, ne zamori gledalca. Tanović obvlada zastavljeno tematiko, tako zelo, da mu gledalec oprosti prej omenjeno strerilnost, saj dobi očarljiv, zabaven, gledljiv in tudi realistično naslikan portret nekdanje Jugoslavije, ki jo je uničila vojna. In seveda, ko se Manojlović, ta živa legenda, ki v vsaki svoji vlogi blesti sto na uro, in Furlanova, ki se ji kljub uspešni ameriški tv karieri na vsake toliko časa zahoče domačega filma, znajdeta na vrtiljaku, je gledalcu jasno, da lahko odkorakata le v No Man’s Land in da je Cirkus Columbia dejansko prvi del tega filma.

Ocena: vredno ogleda

 

8 komentarjev na “Recenzije: Battle: Los Angeles, Cirkus Columbia”

  1. spookymulder spookymulder pravi:

    Osebno sem od Battle: LA pričakoval veliko več, v prvi vrsti ravno zato, ker filma ni režiral Bay ali Emmerich, od katerih bi lahko pričakoval 2 uri bolj ali manj nesmiselne akcije.

    Na žalost je največja napaka filma ravno v tem, da pretirava na vseh ravneh, razen v globini glavnih likov, katerih zakulisja so v zgodbo nametana tako brez občutka in nesmiselno, da nimajo prav nobenega pomena za razumevanje njihovih odločitev in dejanj. Aaron Eckhart se sicer nekaj trudi, a mu pretirana akcija ne pusti razviti kakšne resnejše osebne dileme. Ker želijo hkrati tudi vsem ostalim vojakom pritakiniti nek instant osebni notranji dvoboj, se znova znajdemo na točki, kjer je vsega preveč in hkrati ničesar dovolj.

    Film občutno pretirava z akcijo, saj sta dve uri tako zelo naphan z eksplozijami, streljanjem in dvoboji, da na koncu vse skupaj izgleda že prav dolgočasno. Akcijsko edino zares razburljiv del je prišel šele na koncu, ko je Michelle Rodriguez začela kričati na Nezemljani in jih brcati, vendar bi ji glede na količino akcije morali pustiti to početi že od samega začetka.

    Moralna plat zgodbe je tako zelo ameriško izkrivljena, da bi si film zaslužil oster protest Amnesty Internatinal. Film nam namreč sporoča, da je povsem upravičeno sovražnika pri živem telesu odreti in razčetveriti, da ugotoviš njegovo najšibkejšo točko. V vojni je pač očitno dovoljeno vse?!? Nič čudnega, da se je v Iraku zgodil Abu Graib in da po afganistanu smrt med civilisti sejejo ameriški vodi smrti.

    Film bi bil kolikor toliko soliden, če bi se končal na mestu, kjer vojaki premagani v helikopterju zapuščajo mesto. Ker pa to seveda ne bi bilo dovolj patriotsko, se film nadaljuje v popoln klišejski nesmisel, ki izgleda kot kakšen patetičen propagandni spot za ameriško vojsko, ki nam sporoča: mogoče ameriška vojska res ne more premagati upornikov v Iraku in Afganistanu, ampak samo počakajmo, da nas napadejo tehnološko veliko bolj napredni Nezemljani – takrat pa se bo ameriška vojska zares izkazala in jim izprašila vesoljske zadnjice, da se bo kar kadilo.

    Se bomo načakali, ja …

  2. IZTOK GARTNER IZTOK GARTNER pravi:

    Akcija ni popolnoma nič pretirana, saj se film dogaja v navzkrižnem ognju, torej v trenutku, ko se prične sama bitka in boj za preživetje, kar pomeni, da je v prvi vrsti vojni film. Pametna poteza, če mene vprašaš, saj bi bil še en tipičen film o nezemljanih povsem odveč.

    Brez zamere, a če mi jebeni stvor z lovkami zjebe celo mesto, ga bom tudi jaz razčefukal na sto kosov, da bom pogruntal njegovo šibko točko.

    Patriotizem? Jasno, za hudiča, saj se Američani borijo za Los Angeles ne pa za Ljubljano :)

    Sicer pa jih niso ravno naprašili, saj če se ne motim, se film še vedno končuje sredi bitke, kjer ameriški marinci še zdaleč niso zmagali, ampak so pač le razsuli eno postojanko vesoljcev. Le eno izmed mnogih, ki so jih postavili po vsem svetu.

  3. spookymulder spookymulder pravi:

    “Brez zamere, a če mi jebeni stvor z lovkami zjebe celo mesto, ga bom tudi jaz razčefukal na sto kosov, da bom pogruntal njegovo šibko točko.”

    Sem skoraj prepričan, da so podobno argumentacijo uporabljali tudi tisti ameriški vojaki, ki so se v Abu Grajbu izživljali nad zaporniki in pa tisti, ki so v Afganistanu izvajali eksekucije civilistov. Razen da so namesto lovk verjetno imeli v mislih turbane. Upam, da sedaj razumeš, zakaj je tako sporočilo filma skrajno nevarno in neokusno.

    Akcija v trenutku bojev je prikazana korektno kaotično, saj je tudi veliko ameriških vojnih veteranov pritrdilo, da tako nekako izgleda, ko se znajdeš sredi bitke. Problem filma pa je, da je v celoti gledano vseh bojev, vseh spopadov in vseh konfrontacij absolutno preveč in gledalca prezasičijo z akcijo.

    Imaš razumen patriotizem, kjer se vojaki po najboljših močeh borijo za svojo domovino in imaš iracionalen patriotizem, kjer poraženi in dotolčeni vojaki kar naenkrat potegnejo zmago iz … tam kamor sonce nikoli ne posije. ;-)

    Kdo je končni zmagovalec, pa mislim da ni prav nobenega dvoma, saj gredo (znova z obilico patriotske patetike) v mesto le še počistiti vesoljsko nesnago.

    In, ojoj, ne me spominjati, da so namignili na obstoj še več teh vesoljskih poveljniških central, ker to lahko pomeni samo eno: nadaljevanje!!! :-(

  4. IZTOK GARTNER IZTOK GARTNER pravi:

    Ne kupim tega, kar pišeš, saj se nad vesoljcem niso izživljali, ampak so ga trančirali le zato, da so pogruntali kako ubiti njegove kolege, ki so sesuvali njihova mesta.

    Meni je bila prav taka akcija kul, vse ostalo bi bilo nezanimivo. Pa tudi ni nenehno akcija, ne gre pretiravati.

    Kot sem rekel, samo čudak se v ameriškem filmu, kjer se ameriški vojaki borijo proti vesoljcem, ki sesuvajo ameriška mesta, buni nad patriotizmom :)

    Nadaljevanja pa ne bo, ne skrbi, film ni uspel :)

  5. brysomme brysomme pravi:

    Iztok!

    Tkole bova rekla: sem pričakoval “glupo akcijo”, sem želel za spremembo gledat en film, kjer bodo možgani na “off”, ampak tole je blo pa vseeno preveč, no.

    Reči, ki so me motile:

    #1 alieni so bili narejeni zelo.. ne najdem druge besede, kot da rečem socialno. Nbenga obraza, nbenga strahu niso vzbujal. Pač bili so. Neke oblike.

    #2 dialog je na trenutke bil več kot smešn ampak govorim o unintentional humorju in sicer tipa: “dobl smo enga aliena” “bom jaz pogledala, sem veterinarka” hahah prosim vas. Ali pa, ko na mostu v crossfireju zaveže obuvala enmu izmed otrok in, izmikajoč se metkim pravi: “safety first!”. Obup.

    #3 klasične “we are the marines” scene in sicer: šaljivo zbadanje med vojaki, interne zamere katere se v line of fire razrešijo, prisiljeno “yeah! haha! wuuu!” veselje ob uspešnem strelu

    #4 emocionalni vložki so bili glupi, neprepričljivi. In mislim vsi: od smrti glavenga poveljnika, do smrti tistega civilista

    #5 celoten koncept “Team America” je bil res smešn. Na koncu sem si prav rekel “AMERICA! FUCK YEAH! GONNA SAVE THE MOTHERFUCKING DAY YEAH!” (pogooglaj na kaj je to referenca ampak mislim, da moraš poznat satiro “Team America”).

    Overall gledano je film bil dolgočasn, predvidljiv in to govorim v stanju, kjer nisem imel sploh pričakovanj za kaj kvalitetnega.

    2/10 samo zaradi tega, ker mi je Eckhart dobr igralec.

  6. IZTOK GARTNER IZTOK GARTNER pravi:

    1. se strinjam, toda point filma ni v njih, ampak v vojaškem drilu.
    2.dialogi na trenutke res šepajo
    3.to me ni motilo
    4.zame ravno prav patetično za tak film, tudi tisto, ko reče fantku, da bo njegov mali marinec :)
    5.dobra animiranka, ki pa nima nobene zveze s temle filmom.

    Meni je bil vse prej kot dolgočasen, Eckhart pa mi gre sicer kot igralec na živce, a tukaj sem ga nekako še sprejel.

    Mi je pa primer poraznega filma recimo 2012, če ostaneva v žanru katastrofe recimo.

  7. brysomme brysomme pravi:

    2012 je zagotovo en najslabših filmov ever made. Si pa v recenziji omenjal war of the worlds, ki pa je iz nekaterih aspektov celo boljši od tega. Celotno stopnjevanje in napetost sta tam prikazana mnogo bolje kot v Battle: LA, prav tako so alieni bolj dodelani. In rečt, da alieni niso “point” filma, je mogoče delno smiselno, ampak potem bi popolnoma mogli eliminirat sekvence, kjer vojak nestrpno pričakuje konfrontacijo ali tisto seciranje.

    Škoda, sama zgodba mogoče ni bila tako slaba za nek brainless blockbuster, ampak realizacija ni bila to, kar bi lahko bila. Je pa res, da je vsak od nas šel gledat ta film z lastnimi pričakovanji in je ocena pač relativna na le-te.

  8. IZTOK GARTNER IZTOK GARTNER pravi:

    Pri meni je bila finta v tem, da sem glede na negativne kritike in slab finančni rezultat pričakoval totalno zanič film, na koncu pa sem bil dejansko pozitivno presenečen.

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !