Recenzija: Jacknife

18.04.2011 ob 00:34

JACKNIFE

Uf, sem vesel, da sem si danes za pičla dva evra nabavil tale filmček, ki sem mu predolgo delal krivico. Jebat ga, prvič sem ga videl kot mulc, ki ni imel pojma o takih filmih, zato se mi je zdel dolgočasen in nezanimiv, pač neka zatežena drama, ki je ni rešil niti Robert De Niro, ki je istega leta posnel še blesavo komedijo We’re No Angels s Seanom Pennom in romantično dramico Stanley & Iris z jane Fonda. No, danes, ko na filme gledam drugače kot nekoč, mi je kristalno jasno, da je Jacknife dober film. Zelo prepričljiva in močna drama o prebolevanju vietnamske vojne, ali še bolje, o soočanju s smislom življenja, ko prideš domov čustveno uničen in poln takih in drugačnih travmatičnih izkušenj. In David Flanningan, ki ga odlično pooseblja Ed Harris, ki je imel istega leta v igri še Cameronov The Abyss, je natanko tak možakar. Zagrenjeni, tečni, depresivni in zapiti vietnamski veteran, ki žre živce svoji sestri Marthi (izvrstna Kathy Baker), sicer profesorici biologije, ki jo tako življenje čedalje bolj utruja in uničuje, pa četudi se ga je navadila in ga sprejela. Prav zato pride obisk Josepha Megesseyja, za prijatelje Megsa, za vietnamske soborce pa Jacknifea, ki ga Robert De Niro (če se ne motim, je bil v igri Jeff Bridges) igra zelo doživeto in z guštom, kot naročen. Predvsem za Martho, ki potrebuje moškega, da se spet zave, da je ženska ne pa samo sestra. Med njima se rodi iskrena ljubezen, kar pa gre seveda na živce Davidu, ki pri nekdanjemu vietnamskemu prijatelju, katerega krivi za poškodbo svoje noge in za smrt kolega, vidi samo slabe strani. Samo napake in dejstvo, da pač ni primeren za njegovo sestro. Jasno, David Megsa sovraži zaradi spominov iz Vietnama, prav zaradi Megsa se jih znova spomni, odpre stare rane in pozabi, da za njegovo tečnobo in jezo niso krivi le drugi, marveč tudi sam. Megs je njegova slaba vest, Megs ga spravlja ob živce, saj deluje živahno, zdravo, samozavestno in tako, da se mu vidi, da je prebolel vietnamske travme. Prav zato ga ne prenese ob svoji sestri, prav zato ga vedno znova krivi za svoje neuspehe in težave. Ne bom rekel, da film nima nekaj težavic, ko se loteva tako zahtevne tematike in tako težavnih in globokih odnosov med tremi glavnimi junaki, toda vseeno mu uspe prepričati gledalca in pričarati zelo dober prikaz prebolevanja starih travm in vsega kar sodi zraven. Morda so odveč tudi flashbacki iz Vietnama, saj so posneti nekoliko površno, toda zgodba jih potrebuje, zgodba brez njih ne bi tako dobro učinkovala na gledalca. Kot sem rekel, dober film, ki si je brez dvoma zaslužil ponoven ogled in konkreten popravek v mojem najstniškem spominu.

Ocena: vredno ogleda

 

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !