Kulti in klasike: Reflections in a Golden Eye

2.04.2011 ob 02:26

REFLECTIONS IN A GOLDEN EYE

Elizabeth Taylor je leta 1967, leto po oskarju za Virginio Woolf, garala kot nora. Poleg filma Reflections in a Golden Eye, ki ga je režiral maestro John Huston, kateri je malo nazaj z njenim takratnim možem Richardom Burtonom posnel The Night of the Iguana, je namreč igrala še v The Taming of the Shrew, Doctor Faustus in The Comedians, kar pomeni, da je bil Reflections edini film, ki ga ni posnela z Burtonom. Tudi zato je tako zelo edinstven, drugačen in atmosferski, še posebej, če ga boste ujeli v izvirni inačici “zlate barve”, ki še poglobi bizarno, perverzno in neobičajno dogajanje. In tu sta Elizabeth Taylor in Marlon Brando, sanjski casting, ki mu boste s težavo našli konkurenco. Ona igra koketno in promiskuitetno Leonoro, on pa zadržanega in latentno gejevskega Weldona, sicer majorja vojaške baze, kjer se film tudi dogaja. Oba sta vrhunska, oba svoja lika poosebita tako zelo dobro, da gledalec komaj lovi sapo. Brando je morda še boljši od nje, še posebej, ko hrepeni po golem vojaku Williamsu (debitant Robert Foster, ki mu je Quentin Tarantino v devetdesetih kariero malce predramil s filmom Jackie Brown), ki ga po eni strani prezira, po drugi pa si ga želi v postelji. Upam si trditi, da ga ne koncu ne zasovraži zato, ker špega za njegovo ženo, marveč zato, ker ne špega za njim. Atmosfera tega filma je resnično ubijalska, tako zelo, da je ob vseh bizarnostih nelagodno tudi gledalcu. Le poglejte Filipinca Anacleta (Zorro David), ki skrbno pazi na depresivno ter zmedeno Alison Langdon (briljantna Julie Harris), ženo polkovnika Morrisa Langdona (enkratni Brian Keith), ki se zaplete v razmerje z Leonoro. Le poglejte si njegove grimase, njegove dialoge, njegovo patetiko. To je bizarnost v svoji prvinskosti. Bizarnost, ki se dejansko drži vseh junakov tegale filma.

Namesto Branda, ki je istega leta posnel še izjemno povprečno Grofico iz Hong Konga, je bil v igri Montgomery Clift, Taylorjin soigralec filma A Place in the Sun in njen najboljši prijatelj, ki pa ga je malo pred pričetkom snemanja zadela srčna kap. Verjetno bi bil podobno dober, pa še zjeban je bil bolj od Branda, ki je vlogo dobil tudi zato, ker sta Lee Marvin in Richard Burton rekla ne. Burton ne bi bil kos nalogi, Marvina pa bi bilo po moje fino gledati v vlogi moškega, ki ga žena ne privlači več. Ki se mu gabi tudi takrat, ko pred njim koraka gola. Ki ga prav s tem iritira in zajebava, saj se očitno zaveda, da je gej. Njen ljubimec je torej v kontekstu, prizor, kjer ga pred gosti po obrazu pretepe z bičem, pa občuti tudi gledalec, ki mu je še bolj neprijetno kot gostom na zabavi. Toda pozor, Brando udarce stoično prenese, kot da bi se zevdal, da si zasluži kazen, ker je prebičal konja. Zares neobičajen film v vseh pogledih, čista bomba potlačenih čustev in hrepenenj, preveč moderen za leto 1967, verjetno preveč moderen tudi za današnji čas.

Ocena: presežek

 

10 komentarjev na “Kulti in klasike: Reflections in a Golden Eye”

  1. Tina M Tina M pravi:

    Uf, v tem filmu pa Elizabeth v enem prizoru prebiča Branda po obrazu. Kruto. Drugače pa me njeni kasnejši filmi niso nikoli pritegnili.. še vedno imam največji interes za tiste iz 50ih, pa nekako ne pridem do njih. Ampak bom. Sigurno.

  2. IZTOK GARTNER IZTOK GARTNER pravi:

    Nekateri novejši so le solidni, nekateri pa so odlični. Recimo tale pa The Sandpiper pa Virginia Wolf. Je dozorela kot igralka, sto na uro. Prav zato jo tako zelo cenim, saj je pozabila na hollywoodski glamur in šla v underground dejansko.

    Mene še čaka lep kup njenih filmov, ki jih zadnje dni z veseljem konzumiram tudi zavoljo enkratnih soigralcev, ki Taylorjevo večkrat celo zasenčijo. Ugotovil sem, da nekaterih še nisem nikoli videl, za kar me je pošteno sram.

    Prizor bičanja pa analiziram v zadnjih stavkih recenzije.

    Sem pa po moje edini slovenski bloger, ki se je lotil tako obširnega poklona. Nekateri so pač povedali, da je umrla, pa še tam so ji rekli Liz, kar je nespoštljivo, saj je ta vzdevek sovražila. Ni panike, da ji tako rečeš tukajle, toda v zapisu, kjer se ji pokloniš ob smrti, pa je bedno, še posebej, če se imaš za nekega hudega poznavalca filma kot je na primer kolega Filmoljub, ki njenih filmov verjetno ne gleda zato, ker niso sinhrnoizirani v slovenščino.

  3. Tina M Tina M pravi:

    Hahaha.. joj, daj nehaj.. že misel na sinhronizacijo filmov je grozna za bruhat.

  4. IZTOK GARTNER IZTOK GARTNER pravi:

    Branko Grims je imel idejo, da bi na vsakem filmskem dvdju doldali še sinhronizirano inačico, saj to Slovenci baje pogrešajo in je nefer, da nimajo možnosti izbire, da bi iz originalnega jezika preklopili v slovenščino.

    In pol se čudijo, da sem volil levico :)

  5. Tina M Tina M pravi:

    Naj dobi še idejo o tem, kako naj v kinu preklopimo na angleščino ob sinhroniziranih risankah.

  6. IZTOK GARTNER IZTOK GARTNER pravi:

    To se te dvolične fore, ja, kao, imejmo možnost izbire, imejmo tudi slovenščino kot imajo drugi narodi nemščino in italijanščino, potem pa udarec v kina in adijo izbira, saj je samo sinhro.

    Elizabeth Taylor pa bi verjetno govorila kaka Tanja Ribič, ob tem pa bi se slinil tudi Spooky Mulder, ki je zapisal, da je bila v Tangled boljša od Donne Murphy in je šele v slovenščini lik zlobne mačehe prišel do izraza.

    Da dol padeš res, ko sem to prebral, me je prijelo, da bi ga zbrisal iz liste mojih top frendov :)

    Nazaja na temo zapisa: iz petdesetih ti za uvod predlagam Giant, saj ima vse tisto, kar to je kul pri takih filmih, tudi barvo in scenografijo. Pa še James Dean, Rock Hudson in Dennis Hopper igrajo zraven.

  7. spookymulder spookymulder pravi:

    Iztok, ko (če sploh) si boš ogledal Zlatolasko v sinhro verziji, se bova morda lahko normalno o tem pogovorila. Do takrat pa se s tvojo vero v diaboličnost sinhronizacije res ne morem pregovarjati. To je tako, kot da bi poskusil duhovnika prepričati, da bog ne obstaja. Podobno tudi Iztok ne rabi nobenega dokaza, temveč slepo verjame v dogmo, da je sinhronizacija nekaj slabega. No evo, pa smo prišli do zanimive paradigme, da je tudi Iztok lahko hudo veren človek. ;-)

  8. IZTOK GARTNER IZTOK GARTNER pravi:

    Spooky, čvekaj kar želiš, ampak res me boli srce, da lahko pri zdravi pameti zapišeš tisti zgornji stavek.
    Drži, jaz verujem v izvirnike, ti pa v kopije :)

  9. spookymulder spookymulder pravi:

    Ne, Iztok, motiš se, jaz ne verujem na slepo, ampak pogledam obe različici in potem na podlagi dejstev naredim meni najbolj logični sklep, ti pa veruješ v dogmo, brez da bi se sploh želel prepričati, če je to, kar verjameš in govoriš dejansko res.

    In verjemi, tudi mene boli srce, ko vidim, da tak poznavalec filmov, ki bi moral vedeti, da nečesa ne moreš ocenjevati, ne da bi zadeve pogledal, pa četudi se mu zdi, da mu stvar ne bo všeč, trmasto vztraja na pavšalnih in nepreverjenih sodbah. ;-)

  10. IZTOK GARTNER IZTOK GARTNER pravi:

    Pa zakaj za kurac bi me zanimal sinhro? V čem je fora? Kaj bi imel od tega, da bi isto risanko gledal še v slovenski verziji? Ej, res te ne štekam.

    Poleg tega pa jih kar nekaj ujamem na HBOju, pa so mi vse po vrsti porazno slabe in zdržim manj kot pet minut.

    Sovražim sinhro, ne morem pomagati. To je zame ena največjih grozot, ki se je zgodila filmski umetnosti.

    Daj, pusti debato, tole je recenzija filma Elizabeth faking Taylor, dajva raje o tem :)

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !