Arhiv za April, 2011

Kraljevska poroka

30.04.2011 ob 03:02

Priznam, gledal sem, ne ravno v živo, ker je bilo prezgodaj, sem pa posnel in pogledal s pomočjo tipke za hitro previjanje. Če ne bi, bi se počutil čudno. Kot da ignoriram največjo poroko vseh časov. Še večjo od Charlesa in Diane. Pač moral sem biti zraven, tako ali drugače, pa četudi z zamudo in malce površno. No ja, če ne bi imel FF tipke, bi umrl od dolgčasa. Vleklo se je, pa predolgo je trajalo za tako malo dogajanja. Jp, če bi o tem posneli film, bi gledalci zaspali. Filmu bi morali dodati marsikaj drugega, vsaj Rowana Atkinsona in Victorio Beckham, ki sta bila med izbranimi povabljenci, pa ju kamera vseeno ni uspela pokazati. So pa zato večkrat kazali Eltona Johna, verjetno tudi zato, ker je za Diano tako lepo zapel Candle in the Wind.

Kakorkoli že, princ William se je naposled le poročil s svojo izbranko Kate Middleton, Velika Britanija pa je dihala z njima. Dobil sem občutek, da so na tole poroko čakali vsi Britanci. Da prav v tej poroki vidijo nek nov začetek, novo upanje za boljši jutri. Morda pretiravam, toda tak občutek sem dobil. Tudi zato, ker je Kate njihova nova princesa Diana, na katero so čakali vse od Dianine nesrečne smrti. Drži, Britanci so potrebovali novo Diano, nova princeso ljudskih src, novo celebrity, ki jim bo dala nekaj hollywoodskega glamurja. Nimaš kaj, ata Charles je imel Diano, sin William pa ima Kate Middleton.

Na poroki sta delovala srečno in zaljubljeno, pa tudi poljubila sta se za glasno publiko. In to kar dvakrat. Kot prava filmska zvezdnika. Kot del nostalgije, na katero so Britanci tako zelo ponosni. In katero že šestdeset let tako zelo uspešno pooseblja kraljica Elizabeta, ki jo je zvesto spremljal devetdesetletni mož Philip, ki mi od nekdaj deluje kot njen zvesti psiček brez prava glasanja.

Zanimiva je tale britanska kraljeva družina, včasih jo je prav dobro spremljati in prebrati kak zanimiv trač. Morda bosta prav William in Kate vrnila tisto, kar sta zajebala Charles in Diana, morda pa bo šla tudi njuna ljubezen kmalu k vragu in se bodo začele skrivne afere, ker se bosta začela dolgočasiti in si iti na živce. Ne glede na karkoli, pa ima britanska kraljeva družina spet pravi zvezdniški par, nekdanji sijaj, ki ga je Charlesu dala Diana. In ki ga britanska raja pogreša vse od njene smrti. William je bil namreč drugačen material od očeta, bil je bolj frajerski, bolj moderen, bolj kul, če hočete. Resda ne toliko kot brat Harry, toda vseeno dovolj, da bi lahko britansko monarhijo povlekel iz naftalina. Toda potem se je nekam čudno postaral, ali še bolje, postal preveč podoben svojemu dolgočasnemu očetu. Če bo zaradi tega trpela tudi Kate kot je trpela Diana, pa bo seveda pokazal čas.

Recenzija: Hobo With a Shotgun

29.04.2011 ob 23:08

HOBO WITH A SHOTGUN

Jp, tole je celovečerna verzija lažnega trejlerja filma Grindhouse, čistokrvna eksplotacija, ultimativni B film, ki je dober zato, ker je tako zelo slab. Namerno slab, da se razumemo. Kot Mačeta, le da narajen na veliko bolj avtohton in iskren način, če me vprašate za mnenje. Drži, Hobota in Mačeto bi lahko gledali v double billu, v kakem zakotnem grindhouse kinu, kjer bi med sedeži lezli ščurki in kjer bi se filmski trak med predvajanjem strgal vsaj petkrat. Točno tako, če se filmski trak ne strga, ne gre za pravi B film. In Hobo With a Shotgun je pravi B film, poosebitev grindhousea in eksplotacije, ki gre čez rob, kot recimo filma Run Bitch Run in Samurai Avenger, če se spomnim le novih žanrskih poklonov. Ki močno pretirava v praktično vseh segmentih. Ki izgleda tako, kot da se vsaj petkrat strga in skupaj zlepi prosto po Prešernu. In tu je Rutger Hauer, legendarni Rutger Hauer, Rutger faking Huer, ki je vedno izgledal tako, kot da sodi naravnost v grindhouse. In Huer, ki jih danes šteje že blizu sedemdeset, je hobo with a shotgun, po naše, klošar s puško, ki se odloči, da bo počistil nesnago. Kot Dirty Harry in Paul Kersey. Pa kot Cobra in še kak osamljeni jezdec, ki ima nekega dne vsega dovolj. Zgodba je narejena kot strip, kot čisti science fiction, kjer se glavnemu junaku na koncu zoperstavita celo dva robota. To je pač film, kjer je dovoljeno vse. Ali še bolje, kjer ni nič tako blesavo, da ne bi šlo v kontekst. Prav zato gredo skozi tudi lesena igra, slabi dialogi, prenizek budžet, butasta dramaturgija in površna režija. Prav zato gredo skozi vse napake, ki jih gledalec ne gleda več kot napake, ampak kot nujen del filma, ki hoče, da bi ga zavrteli v grindhouse kinu.

Ocena: vredno ogleda

Polžev obisk

28.04.2011 ob 19:47

Recenzije: Battle: Los Angeles, Cirkus Columbia

28.04.2011 ob 00:40

BATTLE: LOS ANGELES

Ko začnejo kritiki in gledalci na veliko kritizirati takšne filme, se vedno vprašam, kaj za vraga so pričakovali, ali še bolje, od kdaj se pri takih filmih pričakuje jebenega Williama Shakespearea. Battle: Los Angeles je namreč povsem dostojna, ravno prav patriotska, ravno prav patetična in dobro posneta znanstveno fantastična akcija, ki ji znotraj žanra in konteksta dejansko ne manjka ničesar, saj jo na trenutke odnese daleč nad kar nekaj dosti slabših in bolj butastih filmov Michaela Bayja in Rolanda Emmericha. Pa tudi nad Spielbergovo inačico Vojne svetov, kjer se je proti vesoljskim mašinam boril Tom Cruise. Ne bom rekel, da nekaj prizorov ni na stopnji predšolskih otrok, toda to ne moti, saj gre za take vrste film, ne pa za neko hudo kvalitetno dramo, kjer bi se moral gledalec jeziti nad takšnimi napakami. Pač akcioner, vojaška razbijačina, kjer skupina marincev pred vesoljsko invazijo brani Los Angeles. In hej, vesoljci tokrat nad nas pošljejo pešadijo, tehnično dovršene predatorje, ki nam hočejo spizditi zaloge vode. Dobro posnet, dinamičen in razgiban film, kjer v prvi vrsti stojijo Aaron Eckhart, Ne-Yo, Michelle Rodriguez, Ramon Rodriguez, Will Rothhaar, Cory Hardrict, Michael Pena in Jim Parrack, ki svoje vloge odigrajo povsem v skladu s pričakovanji za take vrste film.

Ocena: vredno ogleda

CIRKUS COLUMBIA

Danis Tanović, ki se je med filmsko srenjo z velikimi črkami vpisal s filmom No Man’s Land in me lani močno razočaral s filmom Triage, je spet na pravi poti. S svojim najnovejšim izdelkom, kjer zelo dobro premeša komedijo in trpko dramo prihajajoče vojne v bivši jugi. Ne bom rekel, da gre za enega boljših filmov s to tematiko, toda vseeno gre za dobro narejen, prepričljivo odigran in z zelo sočnimi dialogi opremljen filmček, ki je vreden vaše pozornosti. Na trenutke resda malce sterilen in nekoliko slabo dramatiziran, toda kot celota dovolj učinkovit, da prepriča gledalca, ki nekaj prizorov brez dvoma vzame s seboj. In tu je Miki Manojlović, možakar Dinko Buntić, ki se po dvajsetih letih dela v Nemčiji vrne v domačo vas in s seboj pripelje mlado nevesto Azro (Jelena Stupljanin) ter iz svoje bajte vrže ženo Lucijo (Mira Furlan), ki ga je nekoč kot kaže pustila na cedilu. Da je Dinko po prihodu malce tečen, zatežen in zoprn, ne preseneča, da njegova Azra vedno več časa preživlja z njegovim najstniškim sinom Martinom (Boris Ler), pa je dober zaplet in razumljiv ter navsezadnje predvidljiv koncept samega filma, ki se vseskozi spretno sprehaja med dramo in komedijo in kljub napeti situaciji, ki jo prinaša predvojno stanje, ne zamori gledalca. Tanović obvlada zastavljeno tematiko, tako zelo, da mu gledalec oprosti prej omenjeno strerilnost, saj dobi očarljiv, zabaven, gledljiv in tudi realistično naslikan portret nekdanje Jugoslavije, ki jo je uničila vojna. In seveda, ko se Manojlović, ta živa legenda, ki v vsaki svoji vlogi blesti sto na uro, in Furlanova, ki se ji kljub uspešni ameriški tv karieri na vsake toliko časa zahoče domačega filma, znajdeta na vrtiljaku, je gledalcu jasno, da lahko odkorakata le v No Man’s Land in da je Cirkus Columbia dejansko prvi del tega filma.

Ocena: vredno ogleda

DJ Jazzy Jeff (Dvorana Štuk, Maribor) ali kako je Vinilija zajebala Jazzyja Jeffa

27.04.2011 ob 17:19
YouTube slika preogleda

Del moje mladosti

Ko sem ujel novico, da v naše konce prihaja legendarni DJ Jazzy Jeff, sem bil na trnjih, saj sem vedel, da me po dolgem času čaka prava hip hop zabava, ki jih v Sloveniji prekleto primankuje. Prav Jeff, s pravim imenom Jeffrey Allen Townes, je bil namreč model, ki je z Willom Smithom že v osemdesetih fural izjemno popularne rap komade (recimo Girls Ain’t Nothing But Trouble, Parents Just Don’t Understand, Nightmare On My Street, I Think I Can Beat Mike Tyson, Summertime, Ring My Bel in seveda Boom! Shake The Room)  in se zelo hitro spremenil v enega najboljših in najpopularnejših didžejev daleč na okoli. Da o kultnih gostovanjih v šovu The Fresh Prince of Bel-Air, kjer je osvajal Hilary Banks in vedno znova letel skozi vrata, saj je žrl živce stricu Philu, niti ne začenjam govoriti. Povedano na kratko, DJ Jazzy Jeff, ki jih danes šteje že krepko čez štirideset, je bil del moje mladosti, zato sem bil res navdušen, ko sem ga včeraj zagledal na odru mariborskega Štuka.

Slovenci smo še vedno kmetje

Da je Jazzy Jeff mojster skrečanja in miksanja, je dokazal tudi včeraj, ko je v dobrih dveh urah skupaj zlepil več kot dvesto različnih komadov. Da so Slovenci še vedno kmetje, ki jih takšne prireditve ne zanimajo preveč, pa tudi ne bom obešal na velik zvon, saj je na začetku kazalo, da bo dvorana dobesedno prazna. Nimaš kaj, 17 evrov (v predprodaji 13) je za naše ljudi pač preveč, še posebej, če na odru ne stoji Domer Kumer in če kaka skupina ne žge rocka. Hip hop jih ne briga, pa čeprav na odru stoji jebeni DJ Jazzy Jeff, legenda svetovnega kova, ki ga greš gledat že zato, ker je jebeni DJ Jazzy Jeff, nekdanji član skupine DJ Jazzy Jeff and The Fresh Prince. “Sedemnajst evrov pa že ne bom dal za nekega Jazzy Jeffa,” je zinil nek mariborski študentek, ki je v roki seveda držal pir in bil verjetno razočaran, da mu v torek v Štuku ne bodo vrteli Saške Lendero in govejega dreka. Kmetje, veliki kmetje, nimaš kaj. Dejansko si Jeffa ne zaslužimo, dejansko je Jeff za nas prevelik frajer, ki si je s Štukom umazal kariero. Jebemti no, pričakoval sem nabito polno dvorano, namesto tega pa sem dobil kakšnih 100, morda 150 zanesenjakov, ki so se vendarle zavedali, kdo stoji na odru in kaj se sploh dogaja v Mariboru.

Kritika nad izborom glasbe in nad načinom miksanja komadov

Da je Jazzy Jeff hip hop didžej, ni dileme. To dokazuje tudi zadnja playlista na njegovi spletni strani, ki je polna enkratne glasbe, tako pravega rapa, kot tudi skuliranih r&b komadov in še kakšne stare dobre funky klasike. Pa še s komadom Summertime vse skupaj začne ponavadi. Prav zato mi ni bilo jasno, kaj ga je sral včeraj v Štuku. Zakaj za vraga je izpustil večino zares dobrih komadov, zakaj je skoraj celo uro težil s hard core funkom, zakaj se je izogibal hitom, zakaj je komade miksal absolutno prehitro in ni dopustil, da bi ljudje zaplesali ter začeli žurati. Povedano drugače, ko je spustil dvajset sekund kakega dobrega štikla, ga je že prekinil z drugim in ustavil dobro atmosfero. Kot da mu je bilo vseeno za ljudi. Kot da je miksal in rolal le zase in za svoje frende na odru. Kot da ni poštekal, da se mu prazni dvorana. Kot da ni opazil, da folk najbolj uživa na določene hite. To mi je bilo resnično čudno za didžeja, ki je v dvorani zato, da naredi žurko. Ki mu ne sme biti vseeno za ljudi. Po tej logiki bi lahko rolal tudi v svoji kleti in se zezal na svojem private partyju. Ne bom rekel, da ni miksal dobro in da ni majstor svojega posla, toda vseeno sem pričakoval več muske za žurko in dejstvo, da komadov ne bo prekinjal tako zelo hitro. Če se ne motim, je malce več kot minutko spustil le Snoop Dogga, LL Cool Jja, DAS EFX, Notorious BIGa, Michaela Jacksona in seveda vse tiste tečne funk komade. Da se razumemo, funk je kul, toda ne celo uro in takrat, ko pričakuješ hip hop. Jebemti no, še od Jacksona je zavrtel najbolj netipičen komad, kot da bi se res odločil, da ne bo vrtel uspešnic in da bo udaril čisti underground old school hard core shit, na katerega tripajo le še ostareli b-boyji. Morda je problem v meni in so se ostali obiskovalci imeli super, toda ko pridem na pravi hip hop party, kjer musko rola pravi hip hop didžej, vendarle ne pričakujem uro funka in nekaj semplov pogojno dobrega rapa.

Kriva naj bi bila Vinilija

Kot sem že zapisal, DJ Jazzy Jeff je hip hop didžej, kar dokazuje tudi njegova zadnja playlista, pa seveda tudi muska, ki jo producira skozi svojo celotno kariero. Pa didžej, ki se ne brani hitov, saj dela dobre žurke in trenutno hara po evropski turneji, kjer je bil Maribor edina slovenska destinacija. To pomeni, da je bilo z nastopom v Štuku očitno nekaj narobe. Da je dobil direktivo s strani organizatorjev, s strani društva Vinilija, ki pač tripa na stare vinilke in kao ohranja kvalitetno muziko. Jp, Vinilija je očitno jebenemu DJ Jazzyju Jeffu ukazala, da ne sme rolati preveč hip hopa in hitov ter da se mora osredotočiti na stari funk in na komade, ki jih poznajo le redki, torej na komade, kjer ne bo prave hip hop žurke kot bi jo človek od Jeffa pričakoval. Okej, toda zakaj potem na plakatu ni pisalo, da bo musko vrtela Vinilija in da bo Jeff  le del njihovega programa? To je zame nateg, ki me zelo jezi, saj sem prepričan, da bi Jeff vrtel boljšo musko, se pravi komade s svoje playliste, ki sem jo ujel na njegovi spletni stani in ki bi tudi včeraj hudičevo zažgala. Po drugi strani pa je žalostno, da se mora faking DJ Jazzy Jeff prilagajati slovenskim organizatorjem, namesto da bi lahko rolal karkoli bi se mu zahotelo. To je tako, kot da bi na koncert povabili Snoop Dogga in mu rekli, naj izvaja le svoje nove komade, saj tisti z albuma Doggystyle niso več zanimivi. Ali pa, da bi povabili Princea in mu rekli, da naj pozabi na svoje legendarne hite, saj želijo, da nam teži le svojimi novimi platami. Fak no, to res ni bila kul poteza, to je bila velika napaka organizatorjev, ki so vsaj meni pobrali precej dobrega filinga in po moje zjebali tudi samega Jeffa.

Manjkal je šov

Če kritiko pustim ob strani, lahko vseeno zapišem, da si organizator zasluži čestitke, da je v Štuka dobil tako zvedo in da je upal, da bodo Mariborčani znali ceniti dobro musko (zakaj se ni folk vsul iz cele Slovenije, nimam pojma). Mi je pa čudno, da je bil Jeff ves čas tiho. Da ni iz sebe spravil niti enega stavka. Da je torej govoril le z rokami, kot nekoč Terminator X, didžej skupine Public Enemy. Škoda, saj ga ljudje vendarle poznamo tudi iz kultne serije, kar pomeni, da kak pozdrav ali kak dober joke ne bi bila odveč. Prav tako bi za uvod pasala glasbena tema serije ali kak komad, ki ga je naredil z Willom Smithom. Kaj vem, morda mu gredo te reči že pošteno na živce, pa hoče delovati le kot profi didžej, toda ipak je bil prvič v Sloveniji, kjer ni ravno resident, ampak special guest star, kar pomeni, da bi lahko naredil malce več šova tudi s svojim rezimejem. Magari za folk, za glupe Slovence, ki ga še vedno najbolj poznajo iz Fresh Princea, kjer ga je skozi vrata metal stric Phil. A kot sem že povedal, morda je vse tole le moj napačen pogled na zadevo, pa so bili vsi ostali močno navdušeni, toda vseeno menim, da take fore niso odveč in da dobro zažgejo publiko. Kot da bi na oder stopil Arnold Schwarzenegger in začel čvekati le o svojem delu guvernerja in o tem kako nabira rože v prostem času, folk pa bi pričakoval, da bo čvekal tudi o filmih in zinil kako legendarno enovrstičnico. Tudi zato, ker je jebeni Arnold Schwarzenegger. In to je Jeffu manjkalo, to ga je po kaki uri spremenilo v navadenga didžeja, ki bi ga lahko zaradi mene skozi vrata Štuka mirne duše fuknil tudi stric Phil.

Happy Birthday: Al Pacino (71)

25.04.2011 ob 20:58

"People always said that time, the '70s, was about pretty boys, and then I came along!"

Slovenija ima talent 2011: Šesta oddaja

25.04.2011 ob 04:48
  • Tone Radi, verjetno najstarejši tekmovalec vseh časov, letnik 1930, z željo, da pred smrtjo vsaj enkrat stopi na oder. Družbo mu je delala prav tako pošteno priletna plesalka Jožica, skupaj pa sta nam skušala pričarata Havaje. Prijeten moment, tak upokojensko umirjen, povsem primeren za velikonočne praznike.
  • Lara Teržič, pole dancerka, z željo, da bi šla na olimpijske igre. Malo amatersko je delovalo vse skupaj, pa še Jean Claude Van Damme bi naredil boljšo špago. Če sem iskren, dvomim, da bi jo v svoje vrste sprejeli vsaj gasilci.
  • Špela je pela zanič, tipson s prekratkimi hlačami tudi, plesalko ob stolu pa je zasenčil stol.
  • Katja Vidojevič je pela po švedsko, vse Švede, ki so slučajno na počitnicah pri nas, pa so brez dvoma bolela ušesa.
  • Andrej Strmšek, bivši drogeraš, ki ga je iz pekla potegnila glasba. Četudi ne tripam na take zgodbe, moram reči, da si vseeno zasluži pohvale, da je spet na pravi poti. Kantavtor z avtorskim komadom. Solidno, a nič več kot to. Žirija je pri hvalnicah pretiravala sto na uro, bi pa modelu tudi jaz dal drugi krog, da od razočaranja slučajno spet ne zaide s poti.
  • Blaž Zanjkovič, oče petih otrok in dedek sedmih vnukov, star 63 let, ki hoče končno ujeti sanje. Šarmanten možakar, Dedek Mraz, če hočete. Pel je legendarno La Donna e Mobile, pel je solidno, resda ne kot Pavarotti, toda tako zelo simpatično, da sem mu zaploskal tudi sam. Lep moment.
  • Uroš je pel nazaj, zato ni mogel naprej. Poba na kitari je fušal. Raperjev pa so prikazali premalo, da bi lahko dal mnenje.
  • Martina Vozlič, učiteljica, ki se ima za Jennifer Lopez. Vokal ni štimal, norenje pa odru pa je bilo očitno dovolj za drugi krog. Pa tudi za njeno preterano navdušenje po nastopu.
  • Karmen Razbornik, Abba na harmoniki, vedno nasmejana, preveč nasmejana dejansko, solidno, a brez presežka.
  • Jerica Haber, še ena preveč navdušena in afektirana, toda pela je presenetljivo okej. Tudi sam bi ji dal drugi krog.
  • Robert Likar, z istim imenom in priimkom kot eden izmed članov skupine The Drinkers. Pel je Bon Jovija, pač zato, ker naj bi na nekem koncertu Jon Bon Jovi pokazal nanj. Po moje je to storil zato, ker mu je hotel reči, da naj neha peti, saj masakrira njegove komade.
  • Samir Kobler, reinkarnacija Elvisa, znanec iz cajtov, ko smo nastopali s skupino Select. Čudno, da ni odletel dlje, saj je že pred leti nastopal na raznih oddajah. Elvis bi bil ponosen, dobra izvedba. Le malo preveč “koki” je.
  • Veseljaka na kitari, stari dobri rock ‘n’ roll, naj jima bo. Plesoče babice, stara dobra Juli, ampak jaz drugega kroga ne bi dal.  Plesna skupina fantov in punc, nič posebnega. Kmečki mulci, ki bi radi bili slavni, pa zelo simpatično in kul. Frajerska banda, nimaš kaj.
  • Matija Puž, francoski slavček, šansonjer pač. Piafova se sicer ni obrnila v grobu, če hočete pravi šanson, pa predlagam Miho Alujeviča.
  • Skupina Tristan, s pevko Lidijo, ki pravi, da ni nikoli prepozno. Pravi filozofi. Lep nastop, na izi, povsem za drugi krog.
  • Boštjan, stand up muzičar, simpatično, a brez presežka. Miha, vrvohodec, dobro za prvič, za naprej pa nimam pojma kaj bi še lahko pokazal. Pobje na biciklu pa dobri za šov, saj jih je več. In še Bollywood live, malo uvelo, a vseeno zabavno.
  • Aljaž Pepelnjak, 19 letni harmonikaš, no ja, multiinštrumentalist, faking one man band, kapo dol.
  • Glasbena šola Pustotnik, 40 harmonikarjev, z Golico seveda, preveč predvidljivo. Kul vragolije, kot v cirkusu, toda harmonike je počasi vendarle malce preveč. Eh, Slovenci, takoj ko slišimo harmoniko, povsem podivjamo. Je bil pa “netopir” vseeno faca.

SORODNI ZAPISI:

mariborcan-o-branetu-kastelicu/

mariborcan-o-sovu-slovenija-ima-talent/

Happy Birthday: Jack Nicholson (74)

22.04.2011 ob 14:26

"With my sunglasses on, I'm Jack Nicholson. Without them, I'm fat and seventy."

Kulti in klasike: Zombi 2 (1979)

22.04.2011 ob 01:42

ZOMBI 2

Zombi 2, ki so ga vrteli tudi kot Zombie Flesh Eaters, Zombie in Island of the Living Dead, je bil na koncu sedemdesetih velika vrnitev zloglasnega in kultnega režiserja Lucia Fulcia, ki si je po obetavnem začetku kariero uničil s preveč brutalnimi, krvavimi in direktnimi filmi, kjer je napadel celo katolicizem in padel v nemilost domače Italije. Prav Zombi 2 je bil njegov comeback, njegova velika vrnitev na zemljevid najbolj kontroverznih režiserjev tako imenovanega gore žanra. Prav z Zombijem 2 je postal ikona hororja in režiser, ki se je za vedno zapisal v anale B filma. Naslov je bil seveda komercialna finta, kao drugi del Romerovega Dawn of the Dead, ki so ga v Italiji vrteli kot Zombi, kar pomeni, da kljub dvojki v naslovu ne gre za nadaljevanje nobenega filma. In Zombi 2 je kul film, tudi v sami zgodbi, ki je za gore žanr presenetljivo dodelana in kvalitetna. Pa tudi izvirno se Fulci loti same tematike živih mrtvecev, saj ne dovoli preveč klišejev in vedno znova pazi, da ohranja svoj stil, svoje ideje in svoje finte. Le poglejte si prizor, ko nek zombi najprej napade potapljačico, nato pa se krvoločno loti še morskega psa, ki mu na koncu odgrizne roko. Prav ta prizor je čisti presežek žanra, nekaj tako posebnega in drugačnega, da nisem mogel verjeti. In pozor, morski pes je bil pravi, kar pomeni, da se mu je moral igralec, našemljen v zombija, na bok prisesati tudi v resnici. Nič manj šokantna in prepričljiva ni tudi sekvenca, kjer zombi nesrečno žensko nabije na delček odlomljenega lesa in ji brutalno prebode oko, ali še bolj natančno, les odlomi v njenem očesu.

Zelo dobri so momenti, ko zombiji začnejo lesti iz grobov, gledalca pa stresejo tudi krvoločni napadi, kjer zombiji divje razgrizejo vratove svojih žrtev, da o krvavi skupinski pojedini razkosanega človeškega drobovja niti ne začenjam govoriti. Prvinska grozljivka torej. Dobro narejena, ravno prav kičasta, z odlično masko opremljena, morbidna in ogabna, pa sploh ne tako slabo odigrana kot bi gledalec sprva pomislil. In tu sta Anne Bowles (Tisa Farrow, mlajša sestra bolj znane Mie Farrow) in Peter West (Ian McCulloch), ki jo mahneta na skrivnostni otok, kjer naj bi izginil njen oče. In kjer lokalni doktor David Menard (Richard Johnson) raziskuje nepojasnjeje dogodke ter noče sprejeti dejstva, da okoli hodijo živi mrtveci. Kot sem že dejal je zgodba za take vrste film povsem dostojna, kar pomeni, da je Fulciju resnično uspel eden boljših filmov v karieri. Četudi so film v nekaterih državah strogo prepovedali, se je spremenil v orjaški hit, ki so ga vrteli celo v nekaterih ameriških drive in-kinih. Največ težav so imeli v Veliki Britaniji, kjer se, če se ne motim, še nikoli ni zavrtel v originalni in necenzurirani verziji, letos pa naj bi ga prvič v pravem pomenu izdali tudi na dvdju in bluerayju ter tako novi generaciji končno pokazali izvirno Fulcijevo vizijo.

Ocena: 8/10

Foto lajf

21.04.2011 ob 16:04

Napis na steni celjske picerije Verona dokazuje, da folku vendarle ni vseeno, da bi že dojenčki postali kadilci.

Lubenica na robu koša za smeti? Nič posebnega, toda kako je mogoče, da ne pade na tla.

So moški res taki prasci?

Moja trenutno najbolj priljubljena pijača.

Potujoča reklama za trgovine Tuš.

In še WC, za katerega je treba imeti veliko poguma.

Recenzija: I Am Number Four

21.04.2011 ob 04:17

I AM NUMBER FOUR

Ko sem videl, da tale film režira D. J. Caruso, ki me je razočaral s filmoma Disturbia in Eagle Eye, sem vedel, da ne bom dobil nič posebej zanimivega, ali še bolje, da bom spet dobil visokoproračunsko otročarijo, ki bi mi bila morda všeč kakšnih dvajset let nazaj, ko sem gulil šolske klopi. Jp, Carusov junak spet beži, Carusov junak je spet paranoičen in živčen, saj mu nasprotniki dihajo za vrat. Da je tokrat še nadnaravno močan, je pač dodatek in trend filmov o superjunakih, kar pomeni, da smo dobili še finte bedarij Jumper in The Seeker, no ja, pa tudi malo Twilighta, X-Menov in Percyja Jacksona je za ščepec, če raztegnemo primerjave. Drži, Alex Pettyfer, ki je očitno že toliko zrastel, da ni več Alex Rider iz bednega Stormbreakerja, igra Johna, samotarskega mladeniča, ki ima skrivnost. Kot Edward Cullen, ki je prav tako premikal avtomobile, da je zaščitil svojo Bello. No, John ima pač Sarah (Dianna Agron), ki kmalu pošteka, da se je zaljubila v superjunaka. V mladeniča, ki bi ga lahko klicali tudi Clark Kent. Film resda ni tak safr kot Twilight, kar pomeni da je Pettyfer manj zoprn in patetičen od Roberta Pattinsona, pa tudi posebni efekti in akcijski prizori so okej, toda celota vseeno ne doseže kaj več od povprečja. Kaj več od klišeja preveč podobnih filmov, kjer se naš John, sicer number four na listi zlobnih nepridipravov, ki ga hočejo ubiti, bori tudi proti pošastim, ki izgledajo kot dinozavri Jurskega parka. Timothy Olyphant je njegov varuh, Teresa Palmer, sicer number six, poskrbi za akcijski vrhunec, ki je kul, pa četudi smo ga na podoben način videli že v vsaj stotih druguh filmih od Matrice dalje, Kevin Durand pa kot komandant hudobnih Mogadorianov dejansko ukrade šov s svojim spakovanjem. Ali kot dobro zaključi prestrašeni mladenič Sam (Callan McAuliffe): “My entire childhood has been an episode of X-files.”

Ocena: nič posebnega

Rebeka Dremelj, What the Fuck?

20.04.2011 ob 22:35

Že to, da gre za priredbo Sekinega Aspirina, je dovolj, da se nam obrne želodec. In ker Rebeka očitno ni hotela uporabiti iste besede, je aspirin pač menjala za askalcin, kar je tako debilno, da res ne morem verjeti. Že beseda je tako strašno grozna in nespevna, da zvije želodec, ko poslušamo še ostale rime in besedilo, pa nam je jasno, da gre za enega najbolj posranih komadov vseh časov.

Da Rebeka nikoli ni imela ravno dobre glasbe, je seveda jasno, toda tole je vseeno najnižja točka v njeni karieri, tako ali drugače.

Jp, Rebeka bi si za svoj Askalcin zaslužila en močan šamar od Seke.

YouTube slika preogleda

Beetlejuice

20.04.2011 ob 17:22

Recenzije: No Strings Attached, Paul

20.04.2011 ob 14:55

NO STRINGS ATTACHED

Da ima Ashton Kutcher zanič filme, ni nič novega. Da se v njegovi družbi smeši tudi Natalie Portman, pa je bilo prav tako za pričakovati. Ta dva me v takem usranem filmu torej ne presenečata. Bolj me skrbi Ivan Reitman, kultni Ivan Reitman, ki je znal vedno režirati okej komedije, recimo Ghostbusters, Twins, Stripes in Dave, pa navsezadnje tudi Kindergarden Cop, Legal Eagles, Junior in Father’s Day, hudiča, tudi Evolution, Six Days Seven Nights in My Super Ex-Girlfriend, po katerem si je vzel petletno pavzo in posnel No Strings Attached, svoj daleč najslabši film v karieri.  Zelo klišejsko, zoprno, predvidljivo, dolgočasno in nezanimivo komedijo o moškem in ženski, ki se obnašata kot najstnika, ko se odločita, da bosta pač samo seksala in čustva pustila ob strani. Že podatek, da film nima pojma kaj naj počne s Kevinom Klineom, ki igra očeta Ashtona Kutcherja, je dovolj, da vam mora biti jasno, da ne boste dobili čisto nič nobrega. In da vas čaka en resnično slab, povprečen in nepotreben filmček, ki ga lahko mirne duše zamudite ali pa pogledate le najavno in odjavno špico. Vse kar je vmes, je namreč le mašilo.

Ocena: izguba časa

PAUL

Jp, tole je Spielbergov Vesoljček za odrasle, od katerega sem glede na ekipo pričakoval nekoliko več. Režiser Greg Mottola ima namreč za pasom filma Adventureland in Superbad, glavna igralca Simon Pegg in Nick Frost pa sta pred tem usekala Hot Fuzz in Shaun of the Dead. Ne bom rekel, da je Paul slab film in da nima nekaj precej zabavnih in izvirnih domislic, toda kot celota ne prepriča dovolj, da bi gledalec iz dvorane odšel popolnoma zadovoljen. Kot sem že dejal, tole je ET za odrasle, zgodba o nezemljanu, ki se obnaša kot človek, kot bi se obnašal možakar, ki bi ga igral Seth Rogen, ki mu je posodil glas, kar pomeni, da kadi travo, preklinja in se obnaša kot prostak. Nič čudnega, ko pa je šele čez mnogo let ugotovil, da ga Zemljani niso gostili na obisku, ampak je bil ves čas njihov ujetnik. Da ga v svoj avtodom skrijeta prav dva stripovska geeka, ki z njim potem harata okoli in gledalcu pričarata čisto pravi road movie, je seveda v kontekstu odbite zgodbe, ki se ves čas klanja Spielbergovi klasiki. Če rečem, da je Paul ET na džojntu, ne zgrešim kaj dosti, pa še zaupa nam, da je prav on krivec, da je Speilberg sploh posnel ETja. Nezahtevna zabava torej. Po eni strani kul in originalno, po drugi pa malce površno in preveč na prvo žogo, tudi v prizorih z Jasonom Batemanom, ki igra moža v črnem. In v prizorih s Sigourney Weaver, ki na koncu prikoraka iz vesoljskega plovila. In seveda, finta s ptičem, ki ga Paul oživi in potem požre, je seveda dobra, toda še boljša je bila v Shreku, ki je zrušil še več klišejev žanra.

Ocena: nič posebnega

Recenzije: The Roommate, Sucker Punch

19.04.2011 ob 03:09

THE ROOMMATE

Če je bil Cruel Intentions Dangerous Liaisons za najstnike, Swimfan Fatal Attraction za najstnike, je The Roommate Single White Female za najstnike, torej še ena butasta reciklaža dobrega filma, ki dela sramoto filmski umetnosti in računa na dejstvo, da so najstniki pač toliko zabiti, da ne poznajo originalov. In pozor, glavna junakinja Sara Matthews (Minka Kelly) se svoje nore cimre Rebecce (Leighton Meester) ne znebi zaradi njenega posesivnega obnašanja in zavoljo opozoril svojih sošolk, marveč zato, ker najde njene tablete za shizofrenijo. Jp, The Roommate mladino uči, da se je treba po hitrem postopku znebiti ljudi, ki imajo težave s psiho, saj so očitno kužni in nevarni za imidž. To je le ena v vrsti totalno idiotskih for tegale zares slabega, dolgočasnega in klišejskega filma, kjer je tudi finalni razplet tako zelo predvidljiv, tipičen in privlečen za lase, da zaboli glava.

Ocena: totalno sranje


SUCKER PUNCH

Tole je Favnov labirint za butle, kjer dekleta, sicer rezidentke lokalne umobolnice, prav tako pobegnejo v svoj fantazijski svet, v svojo pravljico, kjer so akcijske junakinje, ki pod taktirko Scotta Glenna razbijajo nemške vojake in zmaje. Blesav film, še bolj kot Scott Pilgrim, kjer so bile pogojno zabavne vsaj reference na pop kulturo. Pač še en blue screen bullshit, kjer so skrajno zoprna tudi vsa dekleta (Emily Browning, Abbie Cornish, Jenna Malone, Vanessa Hudgens, Jamie Chung), ki imajo v glavi, da je kul, če v roke pač primejo orožje in se grejo Resident Evil. In pazi to, njihova fantazija je dejansko fantazija v fantaziji, saj iz krute realnosti za zidovi umobolnice najprej skočijo v plesno predstavo, no ja, v bordel, in šele nato v bojne vrste. Plesna predstava seveda ni dovolj, saj je realnost preveč kruta, zato punce potrebujejo še več fantazije in še več idiotskih scenografij ter prizorov, ki bodo pogojno navdušili le mulce. Zack Snyder, ki me je lani zelo navdušil s filmom Legend of the Guardians, pred tem razočaral z Watchmeni in se mi seveda stisnil v spomin z odličnim filmom 300, pa tudi z zelo prepričljivo grozljivko Dawn of the Dead, torej spet počne tisto, kar mu najbolj leži. Režira “lažne” prizore in “lažno” scenografijo, pač nateguje gledalca, ki poleg dobre, a vseeno že pošteno dolgočasne vizualne podobe ne dobi ničesar, kar bi bilo vredno posebne omembe. Tudi liki so tako zelo prozorni in umetni, da komaj verjamem. Tudi Carla Gugino je skrajno trapasta kot ruska zdravnica. Tudi Scott Glenn se smeši sto na uro in izgovarja neke cenene pregovore. Da o kaki Vanessi Hudgens raje niti ne začenjam govoriti. Posran film, od začetka, ko vidimo, zakaj glavna junakinja Baby Doll sploh pride v bolnišnico, do konca, ko se pravljica konča in znova nastopi kruta realnost.

Ocena: izguba časa