Recenzija: Sweet Bird of Youth

26.03.2011 ob 19:37

SWEET BIRD OF YOUTH

Sweet Bird of Youth, še eno kultno delo Tennesseeja Williamsa, so na Broadwayju prvič uprizorili že leta 1959 in ga tri leta kasneje z isto ekipo prenesli še na filmska platna. Da sta najbolj sijala Paul Newman kot mladi žigolo Chance Wayne in Geraldine Page kot ostarela filmska zvezda Alexandra del Lago, seveda ni treba posebej poudarjati. Da je bila leta 1989 prav Elizabeth Taylor več kot idealna izbira za tv ekranizacijo, je seveda razumljivo, saj je dejansko igrala samo sebe, no ja, pa tudi malo Norme Desmond (Sunset Blvd.) in Margaret Elliott (The Star) je bilo v njej. Taylorjeva se je od nekdaj dobro znašla v Williamsovih junakinjah, zato je bilo razumljivo, da bo na stara leta zaigrala še Alexandro del Lago, ki se v osamo umakne zavoljo zgroženosti nad close upom svojega novega filma. Prav ta vloga predstavlja njeno pravo filmsko slovo, resda na tvju, kamor se je zatekla v osemdesetih, pa vendar dovolj veličastno, prepričljivo in tako, da si jo velja zapomniti za vse večne čase. Malo manj prepričljiv je Mark Harmon, njen mladi ljubimec in varovanec, ki mora prenašati njene muhe in se ob vrnitvi v rojstni kraj spet zaljubi v svojo nekdanjo ljubezen Heavenly (Cherly Paris), hčerko senatorja, ki ga igra Rip Thorn, član originalne igralske zasedbe iz Broadwayja in prvega filma. Dramaturgija na trenutke resda nekoliko šepa, toda atmosfera, ki jo ustvari kultni režiser Nicolas Roeg (strastni spomini Marka Harmona in Cherly Paris so povsem v njegovem stilu), odtehta minuse in gledalca na koncu vendarle zadovolji. V vlogici malce neumne Lucy blesti Valerie Perrine, šov pa kot za šalo ukrade Elizabeth Taylor, ki jih je med snemanjem štela že skoraj šestdeset. Na momente resda spominja na razvajeno Floro Goforth iz filma Boom, toda vseeno pokaže dovolj dober igralski razpon, da ji gledalec verjame in da v njen resnično začuti ostarelo zvezdnico v krizi identitete in samozavesti. Presenetljivo dobri so prizori med Harmonom in Cheryl Paris, ki sta izgubila ljubezen, sama zgodba pa mi je od nekdaj zelo zanimiva in dramsko globoka, se pravi taka, da človeka strese sto na uro. Pa naj za konec omenim še podatek, da bosta letos na Broadwayju vlogi Chancea in del Lagove odigrala Nicole Kidman in James Franco. Ali kot pravi Elizabeth Taylor: “Svojega princa sem spoznala v Rimu, poročila sva se v Parizu, ločila pa v Mehiki.”

Ocena: vredno ogleda

 

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !