Kulti in klasike: Boom

25.03.2011 ob 20:29

BOOM

Boom, ki ga je leta 1968 po scenariju Tennesseeja Williamsa posnel Joseph Losey, mojster arta, aktualen po filmih The Servant in Accident, so napovedovali kot novi Cat on a Hot Tin Roof. Kot film, ki bo raztural sceno in Elizabeth Taylor ter Richardu Burtonu dal še eno Virginio Wolf. Žal se je zgodilo ravno nasprotno, saj je film popolnoma pogorel tako kot kritikih kot tudi pri gledalcih, pa četudi ga je Williams proglasil za najboljšo ekranizacijo svoje drame. Da nekaj ne bo štimalo, je nakazoval že flop odrske upodobitve The Milk Train Doesn’t Stop Here Anymore, ki je Williamsu prvič v karieri pobrala krila, da je bil za površne prizore kriv tudi režiser Losey, ki se je zaradi osebnih težav nalival z alkoholom, pa tudi ni treba posebej poudarjati. Gledalci so filmu zamerili tudi dejstvo, da je bil Burton prestar za vlogo poeta Chrisa Flandersa, ki bi moral poosebljati mladega ljubimca hudo bolne, nevrotične, tečne in zjebane bogatašinje Flore “Sissy” Goforth, ki se umakne na samotni otok in živi v svoji palači, kjer jo skrbno razvajajo služabniki.

Sam ne bi šel tako daleč, saj pred ogledom nisem bil obremenjen z ničemer, kar pomeni, da sta mi bila Taylorjeva in Burton povsem okej. Na trenutke resda malce neprepričljiva in preveč nonšalantna, a vendar takšna, da sem jima verjel. Dejansko gre za njeno biografijo, če smo nekoliko pavšalni. Še posebej, ko svojemu prijatelju Noelu Cowardu sikne: “All husbands and lovers are a memory now.” Pa tudi po razkošnem lajfstajlu, neštetih oblekah ter nakitu in seveda alkoholu ter injekcijah proti bolečinam. Drži, Flora Goforth je na nek način poosebitev Elizabeth Taylor, le da je bolj nesrečna in bolj zdelana. In da umira za pljučnim rakom, vsaj tako kažejo krvni madeži po verižnem kašlju. Po svoje zanimiv film, čisti art, če poenostavim. Odklop Josepha Loseyja, kjer Taylorjeva že v uvodnem prizoru kriči in nakaže, da bo skozi ves film tečna, težavna in nedojebana. Takšna, da je ne bo omehčal niti Richard Burton, s katerim se prvič srečata šele na polovici filma. Nekakšne utopične zgodbe, ali še bolje, art pravljice, kjer glavna junakinja živi v izmišljeni deželi nekje visoko nad oblaki. Po svoje zanimiv in odbit film, ki pa kot celota mestoma dolgočasi in na gledalca ne uspe delovati tako kot bi bilo treba. In tako kot bi se za takšne odfukane like spodobilo. Ali kot zaključi Richard Burton, ki Taylorjevi uspe ukrasti nekaj poljubov: “Ljudje postanejo panični, če zanje nihče ne skrbi, jaz postanem paničen, če nimam za koga skrbeti.”

Ocena: nič posebnega

 

2 komentarjev na “Kulti in klasike: Boom”

  1. Recenzija: Sweet Bird of Youth « IZTOK GARTNER pravi:

    [...] štela že skoraj šestdeset. Na momente resda spominja na razvajeno Floro Goforth iz filma Boom, toda vseeno pokaže dovolj dober igralski razpon, da ji gledalec verjame in da v njen resnično [...]

  2. Andrej pravi:

    Ogled načrtujem v naslednjih dneh.

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !