In Memoriam: Elizabeth Taylor

24.03.2011 ob 23:13

Če ste v šestdesetih letih prejšnjega stoletja prebirali različne ameriške časopise, ste za Elizabeth Taylor ujeli stavek, da je: “Synonymous with beauty, talent, intrigue and exitement.” Prav na začetku šestdesetih je bila na vrhu sveta, tako v rumenih medijih, ki so o njej vsak dan trosili na tone takšnih in drugačnih novičk, kot tudi profesionalno, saj je leta 1961 snela oskarja za film Butterfield 8 in imela za pasom tudi filme Cat on a Hot Tin Roof, Raintree Country in Suddenly Last Summer, ki so jih vsi po vrsti prinesli nominacije za zlati kipec. Da je bila največja zvezda, kar jih je takrat premogel Hollywood, seveda ni treba posebej poudarjati. Da so do njenih igralskih sposobnostih mnogi od nekdaj nekoliko skeptični, pa je prav tako del njene legende. Sam bi rekel, da je bila prekleto dobra igralka, ko je ujela pravo vlogo (recimo Who’s Afraid of Virginia Wolf), da pa je, kot je nekoč dejala sama, posnela tudi cel kup povsem povprečnih filmov, ki so se pač furali na njeno silno slavo (“Most of my subsequent films were lost under a morass of mediocrity. Not just the scripts. I was mediocre too.”). Richard Burton, s katerim je bila poročena kar dvakrat, je seveda mislil drugače in izjavil: “You may not agree, but I think she’s by fat the best actress in films.” Ikona, legenda, zvezda v pravem pomenu te besede. Poosebitev hollywoodskega glamurja, zvezdniškega lajfstajla, škandalčkov in vsega tistega, o čamer navadne smrtnice le sanjajo. Ali kot so zapisali v knjigi 501 Movie Stars: “Flawless complexion and violent eyes. Her beauty mesmerized her audience and her costars. Expensive tastes reflected in her choice of husbands and lifestyle. Undoubtedly a movie legend.”

Elizabeth Taylor se je rodila 27. februarja 1932 v Londonu in se na začetku druge svetovne vojne s staršema preselila v Ameriko, direktno v Hollywood, če sem natančen. Že leta 1942 je kot desetletna deklica dobila drobno vlogico v filmčku There’s One Born Every Minute in se nato po zaslugi filmov Lassie Come Home (igrala je tisto majhno punco glavnega junaka Roddyja McDowalla), Jane Eyre (igrala je tisto žalostno prijateljico glavne junakinje) in še posebej National Velvet (igrala je deklico, ki sanja, da bi s svojim konjem jahala na veliki dirki), ki ga mnogi še vedno proglašajo za njeno najboljšo vlogo, spremenila v največjo otroško filmsko zvezdo na svetu. V novo Shirley Temple, ali če hočete, v novo Judy Garland. Bila je tako zelo prikupna, da so mamice sanjale o tem, da bi jo imele doma. Ali še bolje, da bi svoje hčerke menjale z njo, če bi bilo mogoče. Ali da bi jo kupile v trgovini in si jo dale v vitrino. V najstniških letih je nastopila v filmih Courage of Lassie, Cynthia, Life With Father, A Date With Judy (igrala je sestro Jane Powell) in Julia Misbehaves (njena prva prava odrasla vloga, kjer sta ji družbo delala Peter Lawford in Greer Garson). Leta 1949 se je solidno izkazala v filmu Little Women, že leto kasneje pa je ob Robertu Taylorju v filmu Conspirator odigrala svojo prvo romantično vlogo.

Dodatno slavo sta ji vrgla filma Father of the Bride in Father’s Little Divident, kjer je delala sive lase Spencerju Tracyju, leta 1951 pa je v filmu A Place in the Sun prvič prepričala še zadnje dvomljivce in dokazala, da zna igrati tudi resnejše vloge, se pravi, da ni le otročja najstnica, marveč igralka, na katero se bo dalo računati tudi v prihodnosti. Prav A Place in the Sun, kjer sta bila z Montgomeryjem Cliftom (prav ona ga je rešila iz tiste hude prometne nesreče, ko se je skoraj zadušil s svojimi zobmi) izbrana za najlepši filmski par vseh časov, je bil prva prava prelmonica v njeni karieri. Ne bom rekel, da je bila tako dobra kot kaka Bette Davis ali pa Katherine Hepburn, toda bila je dovolj prepričljiva, odločna in avtohtona, da ji je ratal veliki met in da je dokazala, da ni le otroška zvezdnica, temveč resna igralka in konkurenca največjim hollywoodskim tekmicam. Ali kot je zapisal Variety: “For Miss Taylor, at least, the histrionics are of a quality so far beyond anything she had done previously, that Stevens must be creditet with a minor miracle.”

Studio MGM se očitno ni zavedal njenih pravih kvalitet, zato jo je še naprej vtikal v pozerske vloge, recimo v filmih Love is Better Than Ever in Ivanhoe, kjer se je z Joan Fontaine pulila za Roberta Taylorja, ki je zahteval, da ga kamera snema od pasu navzgor, saj je imel težave z erekcijo, ko se je znašel v skupnih prizorih z njo. Med dvema neuspešnima zakonoma s Conradom Hiltonom (poročena sta bila le devet mesecev) in Michaelom Wildingom (ker je bil dvajset let starejši od nje, se ga je naveličala po petih letih) je posnela filme The Girl Who Had Everything, Rhapsody (igral je tudi Vittorio Gassman), Elephant Walk (nadomestila je bolno Vivien Leigh, toda šele po tem, ko so vlogo zavrnile Jean Simmons, Olivia de Havilland in Katherine Hepburn), Beau Brummell (tega filma se je sramovala do konca življenja, družbo pa ji je delal Stewart Granger) in seveda The Last Time I Saw Paris, ki se ga sam spominjam tudi po zelo mladem Rogerju Mooreu. Sami povprečni filmi brez jajc, če poenostavim. Povsem običajne vlogice brez pravega presežka, ki nikakor niso bile vredne njenega talenta. MGM pač, kaj čem drugega reči. Ali kot je nekoč dejala sama: “Some of my best leading men were dogs and horses.”

Potem je hvala bogu vskočil bolj pogumni in odločnejši studio Warner Bros. in jo MGMu sunil za legendarnega Gianta, kjer je kot veste igrala skupaj z Jamesom Deanom in Rockom Hudsonom. Režiser George Stevens je resda hotel Grace Kelly, toda Taylorjeva je vlogo odigrala odlično in še enkrat dokazala, da je dobra igralka, če se znajde v pravem filmu. Enako prepričljiva je bila v Raintree Country, spet s Cliftom, ki ji je prinesel tudi prvo nominacijo za oskarja. Kot tako imenovana southern belle je sijala kot še nikoli, prav takšne vloge pa so ji bile pisane na kožo. Če prav pomislim, sta jo ravno Giant in Raintree Country spremenila v zares veliko zvezdo, na katero so začeli računati tudi studijski šefi, saj jim je prinašala lep dobiček, piko pa na i pa je seveda postavil še zakon z Michaelom Toddom, ki pa je žal umrl v letalski nesreči in jo med leti 1959 in 1964 pahnil v naročje četrtega moža Eddieja Fisherja, ki je umrl lansko leto, natančneje, če nekaj mesecev pred Taylorjevo. Da ga je ukradla Debbie Reynolds, ki je nato podivjala, seveda ni treba posebej izpostavljati. Jp, Elizabeth Taylor je bila magnet za moške, tako na platnu kot v zasebnem življenju, kjer je šla večkrat čez mejo dobrega okusa in zlomljeno Reynoldsovo zabila s stavkom: “I’m not taking anything away from Debbie Reynolds because she never really had it.” Jebat ga, bila je zvezda z veliko začetnico, samo take zvezde pa si lahko dovolijo take škandale in odnesejo celo kožo.

Taylorjeva je bila konec petdesetih na vrhu sveta, tako zelo, da je lahko zahtevala pol milijona dolarjev honorarja in izbirala filme, ki so bili kot ustvarjeni zanjo. In natanko tak je bil tudi Cat on a Hot Tin Roof, mojstrovina prvega razreda in njen drugi Tennessee Williams, kjer je bila kot Maggie tako zelo vrhunska in slutty, da je bilo nerodno celo Avi Gardner. Dober film, jebeno dober film, ki mu čas ne more do živega. In kjer sta bila s Paulom Newmanom še lepša kot s Cliftom. Spolno nepotešena Maggie jo je dvignila najvišje v karieri, že leto kasneje pa je vajo ponovila v Suddenly, Last Summer, še enem Williamsu, kjer je perfektno odigrala duševno nestabilno Catherine Holly in nase navlekla tiste kultne bele kopalke. Oba filma sta razturala tudi komercialno in Taylorjevo spremenila v najbolj aktualno zvezdnico Hollywooda, kjer so morali tudi največji skeptiki priznati, da je dobra igralka. Če je morda še vedno ostal kak dvomljivec, pa ga je Taylorjeva za vselej utišala s filmom Butterfield 8, kjer je zaigrala prostitutko in po treh neuspešnih nominacijah končno snela tudi oskarja (zadaj je pustila celo Shirley MacLaine za The Apartment). Čeprav so bili nekateri prepričani, da je oskar preteran in da si ga ni zaslužila, sam menim drugače, saj je bila zares enkratna in povsem netipična. Morda res ne tako dobra kot v Cat on a Hot Tin Roof, toda vseeno izjemno prepričljiva in vredna pohval. Pa četudi je sama dejala: “I knew my performance hadn’t deserved it, that it was a sympathy award.”

Jasno, po huronskem uspehu filmov Giant, Raintree Country, Cat on a Hot Tin Roof, Suddenly Last Summer in Butterfield 8, za katere bi ubijale prav vse druge igralke, je bila edina logična poteza zloglasna Cleopatra, velikanski flop in razlog, da je spoznala Richarda Burtona. Film dejansko niti ni bil tako zelo slab, toda pokopal ga je prevelik budžet, kjer zaslužek ni mogel rešiti finančne katastrofe. Čez rob so šli tudi kostumi in scenografija, tako zelo, da se igralske kreacije Elizabeth Taylor še videlo ni. Za svoje delo je seveda dobila za tiste čase rekordno vsoto milijon ameriških dolarjev, njeno zvezdniško obnašanje, kjer ni hotela iz svoje prikolice, če ni dobila dnevnega plačila za deset tisoč dolarjev, pa je ob živce spravljalo producente. Cleopatro so snemali tri leta, že v predprodukciji prekoračili predvideni proračun, snemanje celo prekinili in se poigravali z idejo, da bi Taylorjevo zamenjali z drugo igralko. Eden izmed producentov jo je seveda branil in dejal: “She is the only woman I have ever known who has the necessary youth, power and emotion.” Da so potem raje menjali režiserja in vse ostale glavne igralce, kar pomeni, da je namesto Stephena Boyda vskočil Richard Burton, pa je še en dokaz, kako zelo velika zvezda je bila Elizabeth Taylor. Pa dovolj nora za glavno vlogo v Cleopatri, ki je na koncu stala kar 37 milijonov dolarjev in postala najdražji film vseh časov, ravno tako. Jebat ga, Cleopatra je bila poosebitev Elizabeth Taylor in obratno. Z Burtonom sta potem kot veste posnela še cel kup takšnih in drugačnih filmov, se zajebavala celih enajst let, se dvakrat poročila in dvakrat ločila ter ostala najbolj zloglasen hollywoodski par ever. In pozor, leta 1963, v letu Cleopatre, sta zaigrala tudi v filmu The V.I.P.S, ki je po mojem skromnem mnenju eden najboljših filmov Elizabeth Taylor.

Po jebeni Cleopatri je Taylorjeva nujno potrebovala zares dober film. Zares dobro vlogo, s katero bi se vrnila v prvo ligo tudi pri kritikih in dvomljivcih. Prav zato je bil Who’s Afraid of Virginia Wolf Mikea Nicholsa kot naročen. Da ji bo vrgel drugega oskarja, je bilo seveda jasno. Hollywood jo je spet ljubil, kritiki so ji jedli z roke, člani akademije pa so padli na kolena. Če sem zapisal, da je bila v Butterfield 8 in Cat on a Hot Tin Roof odlična, moram zdaj zapisati, da je bila v Virginii Wolf še boljša. Tako zelo dobra, da ji nisem verjel, da je Elizabeth Taylor. The Taming of the Shrew, sicer debi Franca Zeffirellija, je bil pika na i za drugo polovico šestdesetih, nato pa je prišlo nekakšno suho obdobje, kjer se je začela ponavljati z vlogami vulgarnih in zjebanih žensk. Reflections in a Golden Eye z Marlonom Brandom resda ni bil slab film, toda kritiki in gledalci so se njenega filmskega drkanja počasi naveličali. Še slabše jo je odnesel The Comedians, spet z Burtonom, enaka usoda pa je doletela še filma Boom in Secret Ceremony, kjer je spet igrala prostitutko, tokrat takšno, da se je vanjo zaljubila mlada Mia Farrow. Prav tega filma se bežno spominjam tudi sam. Zdel se mi je zatežen in prenaporen, povsem v stilu režiserja Josepha Loseyja, ki je iz Taylorjeve in Burtona v filmu The Comedians izcedil še zadnje atome ljubezni. Gledalci so ju najprej oboževali, nato pa sta jim začela iti počasi na živce, saj sta s svojimi privatnimi ekscesi zasenčila vsak film, v katerem sta zaigrala. Da jima je viselo dol, dokazuje tudi dejstvo, da sta filme štepala kot po tekočem traku vse do prve polovice sedemdesetih, ko sta imela za sabo tudi Under Milk Wood in Hammersmith is Out. In če smo že pri Under Milk Wood, kjer je Burton dejansko le statiral, naj omenim, da je Taylorjeva igrala žensko, ki se svojemu nezvestemu možu Michaelu Caineu maščeuje tako, da v posteljo spravi njegovo ljubico Susannah York. No ja, vsekakor bolje od filma Hammersmith, kje je izgledala kot zadeta Joan Crawford. Z izjemo filma The Only Game in Town, kjer ji je družbo leta 1970 delal Warren Beatty in kjer je spet pokasirala lepo vsoto denarja, ji tiste čase ni več uspelo posneti uspešnice. Pogoreli so tudi Night Watch (triler, kjer je igrala prestrašeno ženo Laurencea Harveyja), Ash Wednesday (hitro pozabljiva soap opera o ostareli divi, ki ujame mladega ljubimca Helmuta Bergerja) in The Driver’s Seat (nevrotično žensko obsede morilec). Sedemdeseta, kjer se je leta 1976 končal drugi zakon z Burtonom in istega leta začel zakon s senatorjem Johnom Warnerjem, kjer so jo že pestile hude bolečine v hrbtenici in težave z odvečnimi kilogrami, res niso bila njena. Iz velike zvezde se je spremenila v dolgočasno igralko, ki so jo zasenčile mlajše kolegice in ki so jo bralci Observerja proglasili celo za bore of the year (Burton je zasedel tretje mesto).

Čeprav je za svoje filmske izlete še vedno dobivala vsaj 100 tisoč dolarjev, je bila daleč od zvezde iz šestdesetih. Vsak film, ki ga je posnela, je zelo hitro utonil v pozabo. Z izjemo filma The Mirror Crack’d iz leta 1980, ki je bil zanimiv vsaj zato, ker je nastal po romanu Agathe Christie. Filmske ponudbe so prihajale čedalje redkeje, zato se je preselila na odrske deske, kjer pa prav tako ni dosegla kakšnega večjega uspeha (“She has no vestige of star quality” ). Hladni so ostali tudi gledalci, ki jih njena vloga v igri The Little Foxes ni ravno prepričala (“There was little applause and even a few boos” ). Po odru je seveda sledil še tv, recimo serije North & South in General Hospital, pa nekaj filmčkov, kar je vsaj zame izpod časti za tako veliko in legendarno zvezdo. Morda bi bilo bolje, če bi se v sedemdesetih umaknila iz filmskega sveta in tako ohranila renome, ki si ga je s takimi nepotrebnimi izleti nekoliko pokvarila in žrtvovala nekaj glamurja in nezemeljskosti. Isto velja za vlogico sicer dovolj zabavnega filma The Flinstones, s katero se je poslovila od velikih platen in pobasala več kot dva milijona dolarjev, pa tudi za tv komedijo These Old Broads, kjer so ji družbo delale Joan Collins, Shirley MacLaine in, pozor, pozor, tudi Debbie Reynolds. Nekateri tv filmi resda niso bili slabi (Malice in Wonderland, Sweet Bird of Youth), toda mali ekran je bil premajhen za tako veliko zvezdo.

Velika ljubiteljica draguljev, prestiža, kiča in vsega, kar ponuja slava. Zagreta borka proti aidsu in ena prvih znanih osebnosti, ki je začela opozarjati na ta problem in zbirati denar, priljubljena pri igralskih kolegih, ki so jo spoštovali in hkrati zavidali, tudi na stara leta šarmantna in elegantna, pravi ostanek zlate dobe Hollywooda. In velika prijateljica Michaela Jacksona (“My heart, my mind, are broken. I loved Michael with all my soul and I can’t imagine life without him. We had so much in common and we had such loving fun together. I was packing up my clothes to go to London for his opening when I heard the news. I still can’t believe it. I don’t want to believe it. It can’t be so. He will live in my heart forever but it’s not enough. My life feels so empty. I don’t think anyone knew how much we loved each other. The purest most giving love I’ve ever known. Oh God! I’m going to miss him. I can’t yet imagine life without him. But I guess with God’s help. I’ll learn. I keep looking at the photo he gave me of himself, which says, ‘To my true love Elizabeth, I love you forever.’ And, I will love HIM forever” ), ki mu je stala ob strani tudi v najbolj težkih trenutkih in mu nadela vzdevek The King of Pop. Našla sta se v mnogih skupnih točkah. Že sredi osemdesetih, ko jo je prvič poklical po telefonu in jo vprašal, zakaj je zapustila enega izmed njegovih koncertov. V Neverlandu se je poročila s svojim zadnjim možem Larryjem Fortenskyjem. Bila sta sorodni duši. Še bolj kot Jackson in Diana Ross. Bila sta si podobna kot jajce jajcu. Bila sta najboljša prijatelja v dobrem in zlem. Ko je umrl, je dejansko umrla tudi ona. Mislim, da je včeraj umrl tudi Hollywood. Zato je čas, da s hriba nekdo umakne tudi tisti legendarni napis.

Elizabeth Taylor je bila ena zadnjih filmskih zvezd. Poslednji spomin na čase, ko je Hollywood delal prave zvezde. Filmska ikona, ki ji boste težko našli konkurenco. In legenda, ki jih ne delajo več. Pa če se še ne vem kako potrudim, ne najdem imena, ki bi ji ga lahko postavil ob bok. Morda kaka Marilyn Monroe, morda Grace Kelly in Ava Gardner, morda še Audrey Hepburn in Sophia Loren. Potem pa se neha. Elizabeth Taylor je bila številka ena, ne ravno kot igralka, vsekakor pa kot persona in poosebitev zvezdništva. Kljub temu, da je bila visoka le 157 centimetrov, kar jo dela za eno najmanjših filmskih zvezdnic vseh časov.

Ali kot je nekoč dejala sama:

“If someone’s dumb enough to offer me a million dollars to make a picture, I’m certainly not dumb enough to turn it down.”

In kot je zapisal Michael Jackson:

“Elizabeth Taylor is a warm cuddly blanket that I love to snuggle up to and cover myself with. I can confide in her and trust her. She`s Mother Teresa, Princess Diana, the Queen of England, and Wendy.”

 

24 komentarjev na “In Memoriam: Elizabeth Taylor”

  1. Tadej pravi:

    Končno nekdo, ki je zapisal spomin vreden take legende. Za razliko od raznih Iren Siren in Filmoljubov, ki so ji naredili sramoto.

  2. IZTOK GARTNER IZTOK GARTNER pravi:

    Včeraj se enostavno nisem mogel spraviti skupaj za kaj takega in sem se ji le na hitro poklonil. Pa še dvakrat sem že pisal o njej, pa se mi je zdelo, da bi se ponavljal.

    Danes pa je enostavno kar letelo iz mene in sem se pač sprehodil skozil njeno pestro in zanimivo kariero.

    Lahko bi spisal še več, saj se vsega enostavno ne da zajeti v en zapis, toda vseeno mislim, da sem omenil vse poglavitne reči njene kariere. Vsaj kar se filmov tiče.

    V naslednjih dneh pa seveda sledijo še recenzije njenih filmov. Večino sem že videl in jih bom še enkrat, saj sem jih malo pozabil, nekaj pa jih bom videl prvič, še posebej tistih ta manj znanih.

  3. Pepi Pepi pravi:

    Čeprav je tema posvečena samo Elizabeth Taylor, bom šel jaz malo vobče.
    Od lanskega maja pa do sedaj, so ugasnile tri velike zvezde filmskega platna. To so bili Dennis Hopper, Leslie Nielsen in sedaj še Elizabeth Taylor. Lahko rečem samo to; če bo vsak igralec mlajše generacije, h filmu doprinesel vsaj eno desetino dela kateregakoli izmed teh treh, potem se nimamo česa bati.
    Torej, še enkrat – slava jim!

  4. Thomas pravi:

    Tudi jaz si bom nabavil nekaj njenih filmov – to je že skoraj muss no!

    Drugače pa ja, mislim, da je prvi film, ki sem ga od nje videl, Lassie. Kar malce neverjetno, kako dalče nazaj je nastal. Majhna punčka… Kakšno življenje jo je čakalo!!!

  5. zelda pravi:

    Lepo si uredil kronološki pregled njenih filmov.

    Sedaj me pa še bolj jezi, da nobena slovenska televizija ne predvaja niti enega njenega filma. Danes sem dobila v roke zadnji vikend in so ponovno na POP TV in A kanalu filmi, ki smo jih, kot sem že omenila, stokrat vidli.,

  6. IZTOK GARTNER IZTOK GARTNER pravi:

    Pepi, ne pozabi na Jane Russell, Susannah York, Arthurja Penna, Tonyja Curtisa, Petra Yatesa, Petea Postlethwaitea, Blakea Edwardsa, Dina de Laurentisa, Claudea Chabrola, Kevina McCarthyja in Lynn Redgrave, če omenim le nekatere, ki so odšli v zadnje pol leta.

    Thomas, da bo velika zvezda že kot majhna punčka, je bilo zapisano na nebu, o tem ni dvoma, da se bo prebila na sam vrh Hollywooda, pa po moje ni verjel nihče. Še posebej, ko so videli, da v filmih pred A Place in the Sun ni ravno igralski biser. Skeptike pa je kot sem že povedal do konca sesula s Tennessejem Williamsom.

    Zelda, če se ne motim imaš danes na Pop Brio filma Suddenly Last Summer.

  7. zelda pravi:

    Iztok:
    Šla sem na tv spored POP brio in je naveden film z naslovom, kot ga ti navajaš. Kliknila sem na naslov in sem skoraj dobila popenitis. V glavni vlogi sta napisana igralca Rodney Rowland in Kristina Loken. Vsebina filma pa govori o letalski nesreči, katero naj bi povzročili preko računalnikov.
    Prosim te za uslugo, da pregledaš vse filme Liz Taylor in če je med njimi gta naslov, so na POP brio totalko zmešani.

  8. IZTOK GARTNER IZTOK GARTNER pravi:

    Očitno je star spored in bodo Suddenly Last Summer vrnili zaradi njene smrti, na spletu pa pač ostaja predvideni film (Airpanic, nobene zveze s Taylorjevo nima), kjer so menjali le naslov ne pa vsebine. Šalabajzerji pač.

    V tem z Elizabeth igrata še Montgomery Clift in Katherine Hepburn, zgodba pa govori o duševno zjebani ženski, ki jo hočejo spraviti na lobotomijo.

  9. ajda ajda pravi:

    Mislim, da je od igralk, starih približno toliko kot je bila Elizabeth Taylor, ostala le še Sofia Loren, (no morda se motim, pa sem kakšno pozabila) a zdi se mi da je med poslednjimi, ki so bile lepe, poželjive za moške oči in karizmatične, pa še dobre igralke.

  10. IZTOK GARTNER IZTOK GARTNER pravi:

    Od stare garde so poleg Lorenove ostale še Brigitte Bardot, Kim Novak, Gina Lollobrigida, Joan Collins, Lauren Bacall, Raquel Welch in recimo Ursula Andress.

    Še vedno pa je živa tudi Olivia de Havilland, ki bo kmalu stara 100 let.

  11. ajda ajda pravi:

    Uh, kar lep pušeljc jih je:). Mislim pa, da bi dandanes težko našel toliko lepih igralk, ne mislim tistih s popravki, da bi lahko sploh naredil primerjavo – menim, da bolj težko – kot jih je bilo v času Elizabeth Taylor in seveda še starejših.
    Če niso bile ravno lepotice, so bile pa privlačne in erotične.

  12. IZTOK GARTNER IZTOK GARTNER pravi:

    Se strinjam, današnje igralke ne premorejo niti delčka glamurja starih hollywoodskih div. Med igralci se še najde kaka izjema, med igralkami pa ni šans, še posebej med generacijo, rojeno po letu 1970 dalje.

    Morda je krivo tudi to, da nihče več ne snema takih filmov kot nekoč, ali še bolje, nihče več filmov ne snema na tak način kot nekoč, in da je lahko danes vsak gumpec, ki ima pet minut časa, filmska zvezda.

    Bo pa menda Angelina Jolie nova Cleopatra, če sem slišal prav.

  13. Thomas pravi:

    Glamur in karizmo uničuje über-dostopnost zaradi interneta. Nič ni več skrivnostno, vse je takoj vsem na voljo, kar s sabo potegne tudi vedenje t.i. zvezd. Vsak, ki se pa temu skuša upirati, pa močno tvega, da izpade zafnan.

    Med moškimi zaenkrat baklo nosi Kirk Douglas.

    Ženski glamur je prisoten še v Joan Collins, morda Sophia Loren. Ampak Collinsova nikoli ni bila velika zvezda v smislu Taylorjeve, temveč bolj za tv ekran.

  14. ajda ajda pravi:

    Ja, prav si slišal, da bo Angelina igrala Cleopatro, sem prebrala na 24.ur. No, če vidjamo:)).

  15. IZTOK GARTNER IZTOK GARTNER pravi:

    Thomas, a veš da imaš po eni strani prekleto prav glede interneta, ki je zvezdam res pobral ves zvezdniški sij in misterij.

  16. Thomas pravi:

    Malce se popravljam glede COllinsove, ona ima v bistvu zelo veliko glamurja, še vedno.

    Ampak internet pa drži – na youtube vsak, ki ima pet minut časa, objavi posnetek, ki morebiti postane celo popularen, ne da bi za to avtor kaj posebnega naredil.

    Isto opazimo v svetu glasbe. Že zaradi interneta nihče ne bo mogel imeti enakega impakta, kot so ga imeli Michael, Taylor, Marilyn Monroe, …

  17. IZTOK GARTNER IZTOK GARTNER pravi:

    Po drugi strani pa se ne morem strinjati, saj je bila prav Taylorjeva poosebitev zvezde, ki ni imela zasebnosti in so jo za vsak drek vlačili po časopisih že v zlatih časih Hollywooda.

    Očitno so bile nekoč v Hollywoodu res zvezde, ki jim glamurja niso vzeli niti debilni trači.

  18. zelda pravi:

    Od stare garde še živečih igralk, ki si jih naštel, sta po mojem mnenju samo dobri igralki Sophia Loren in Lauren Bacall.
    Ostale so bile samo lepe, brez karizme in ne tako dobre igralke. V zlata leta Hollywooda lahko uvrstimo samo Kim Novak, Lauren Baccall in Olivio de Havilland.

    Glede informacije, da naj bi Angelina Joli igrala Cleopatro – zakaj ne. Dosedaj so posneli že veliko verzij filmov, kot je V vrtincu, Upor na ladji Bounty, Super man, vendar te verzije ne morejo izpodriniti originalnih filmov, ker so igralci v njih dali premočan pečat in se uvrščajo med klasiko.

  19. IZTOK GARTNER IZTOK GARTNER pravi:

    Tudi Kim Novak je bila super igralka, če si videla filme Vrtoglavica, The Man With the Golden Arm, Kiss Me Stupid in Picnic, potem ti to mora biti jasno.
    V vrtincu še ni bilo rimejka, bila pa je mini serija na tvju, če se ne motim kot nadaljevanje zgodbe.
    Upor na ladji Bounty pa je bila že Brandova verzija rimejk črnobele s Clarkom Gableom.
    Je pa res, da je bila novejša, kjer je igral Mel Gibson bolj kot ne zanič.

    Pa pozabil sem na Zsa Zsa Gabor, ki kljub hudim zdravstvenim težavam prav tako še vedno miga in jih ima krepko čez devetdeset. Jo je pa vrglo skupaj in je morala v bolnico, ki jo je izvedela za smrt Elizabeth Taylor.

    Pa tudi Vanessa Redgrave si zasluži, da jo omenimo, saj je že krepko čez 70. Pa seveda Leslie Caron, ki je že okoli 80, pa tudi Jane Fonda, ki je prav tako že močno čez 70. Pa Debbie Reynolds, ki bo kmalu 80. Pa seveda Shirley MacLaine, ki se prav tako bliža osemdesetim.

    In pazi to, še vedno je živa tudi Doris Day, ki bo kmalu 90.

    Med igralci pa so med najstarejšimi še živečimi Kirk Douglas, Ernest Borgnine, Eli Wallach, Christopher Lee, Mel Ferrer, Sidney Poitier in recimo Mickey Rooney.

  20. Tina M Tina M pravi:

    Najlepša.. izjemno lepa.. mi je bila v filmu Cat on a Hot Tin Roof. Pa če se ne motim, je v tej ”obliki” prisotna tudi v spotu Michaela Jacksona Leave Me Alone.

  21. IZTOK GARTNER IZTOK GARTNER pravi:

    Drži, v Leave Me Alone so “posnetki” prav iz tega filma. Čisto pozabil :)

  22. IZTOK GARTNER RAZMIŠLJA NAGLAS » Tito Superstar pravi:

    [...] se je Tito dobro razumel in si izmenjal nekaj stavkov ter objemov. Ne me jebat no, Tito je poznal Elizabeth faking Taylor. Pa to je Hollywood, to ni več Jugoslavija. Da o Sophii Loren niti ne začenjam govoriti. Ta pa je [...]

  23. IZTOK faking GARTNER » Lindsay Lohan kot Elizabeth Taylor pravi:

    [...] 22.06.2012 Ko je pozirala kot Marilyn Monroe, sem rekel what the fuck, zdaj pa moram reči, da je Taylorjevi vsaj vizualno močno podobna na promo fotkah za prihajajoči tv film. Dokler ne vidim, ne bom [...]

  24. IZTOK faking GARTNER » Prekletstvo Michaela Jacksona pravi:

    [...] po dežju padati tudi vsi tisti, s katerimi je prijateljeval. Umrla je Whitney Houston, umrla je Elizabeth Taylor, umrl je Heavy D, umrl je Chris Kelly, umrla sta tudi Frank DiLeo in Dick Clark. MJ nekam visoko [...]

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !