Recenzije: Hall Pass, American Movie

22.03.2011 ob 22:21

HALL PASS

Brata Bobby in Peter Farrelly sta bila nekoč mojstra filmske komedije, ki sta izumila povsem svoj žanr. Zanju ni bilo pravil in morale, saj sta se norčevala celo iz invalidov in premikala meje slabega okusa. Če ste videli filma Nori na Mary in Jaz Irena in Jaz, potem veste o čem govorim. Če ste videli Butca in butca, vam je več kot jasno tudi to, da sta brata Farrelly obvladala dober humor, s katerim sta znala nasmejati gledalca. Prav zato mi ni jasno, kaj se je zgodilo z njuno izvirnostjo in dobrimi idejami. Četudi se je kriza pokazala že v filmu Shallow Hal, je tokrat res hudo. Hall Pass namreč zgleda kot tretjerazredni derivat Ameriške pite, kot zelo upehana komedija, ki z izjemo zelo zabavnega Richarda Jenkinsa in prizora v savni ne premore nobene vsaj pogojno dostojne šale. To je čisti kliše, otročja in dolgočasna pizdarija, s katero sta brata Farrelly prišla na dno, kar je škoda, saj sta se leta 2007 vsaj zame zmagoslavno vrnila s filmom The Heartbreak Kid. Hall Pass je zgodba o parih v krizi (Owen Wilson & Jenna Fischer, Jason Sudeikis & Christina Applegate), ki si vzame “hall pass”, po naše, Teden brez pravila, torej pavzo, kjer lahko oba partnerja v solo izhodih počneta kar želita. Da brata Farrelly kljub okej ideji ne znata servirati niti enega okej štosa, je velika sramota, kjer celo Couples Retreat zgleda kot najboljši film vseh časov. Slabo se znajde tudi igralska ekipa, skratka, tole je brez dvoma ena najslabših komedij zadnjega časa in hudo razočaranje za režiserja, od katerih sem pričakoval bistveno več.

Ocena: izguba časa

AMERICAN MOVIE

Problem tegale dokumentarca o mladem in nadebudnem režiserju, scenaristu in igralcu Marku Borchardtu, Edu Woodu moderne dobe, ki nima talenta in denarja in hoče kljub temu posneti nov film, je v tem, da zgleda kot kvazi dokumentarec, kot tako imenovani mockumentary, se pravi kot zajebancija, ki glumi realnost. Ki nam pokaže, kako se dela ultimativna gverila, kjer moraš v neskončnost ponavljati tudi prizor, v katerem prijatelja zabijaš v kuhinjsko omaro. In kjer ti ostareli stric zaigra tudi producenta, čeprav komaj ve zase. Liki so tako zelo odštekani in trapasti, da gledalec težko verjame, da ne gre za zajebancijo. In da bi lahko nekdo res počel natanko takšne reči kot Blanchardt in njegova ekipa. DiCillov Living in Oblivion je dosti bolj učinkovit, Zack and Miri Make Porno pa dosti bolj zabaven, če me vprašate za mnenje. American Movie je le neskončno teženje in filozofiranje, kjer je gledalcu malo mar za glavnega junaka in za dejstvo, če bo uspel posneti svoj novi film, sicer grozljivko Coven, ki naj bi bila po njegovem mnenju čisti presežek. Da je Borchardt kult, ni treba posebej poudarjati, da si prav takile gumpci kot je on zaslužijo dokumentarce, pa je prav tako v kontekstu. Toda vse skupaj je tako blesavo, da gledalec, kot sem že povedal, resnično ne more verjeti, da je šlo zares in da ni vse le zajebancija, torej kvazi doku o nastajanju izmišljenega filma. Jp, Borchardt misli, da je novi Orson Welles, v resnici pa ni niti novi Uwe Boll. Chris Smith, avtor tega dokuja, resda ujame vse potrebno, toda material je mestoma precej dolgočasen, premalo zanimiv in tak, da gledalec ne pade v dogajanje kot bi moral. To ni film o nastajanju filma, to je film o gumpcih, ki imajo v glavi, da bodo posneli film. Tako zelo realen, da mu ne verjamemo, da ni izmišljen.

Ocena: nič posebnega

 

6 komentarjev na “Recenzije: Hall Pass, American Movie”

  1. Knox pravi:

    Hehe, pa si upošteval predlog

    Drugače pa to ni mockumentary ampak je zares :)

    Mimogrede. A The Room od Tommya Wiseauja si že gledal? Bi bilo zanimivo videt eno daljšo recenzijo

  2. IZTOK GARTNER IZTOK GARTNER pravi:

    Uf, mater, od kje mi ideja, da je mocku :)
    Bom popravil recenzijo, ampak še vedno mi ni bogve kaj.

    The Room nisem videl, na imdbju pa se ne drži ravno dobro :)

  3. Knox pravi:

    Jaz sem ga začutil, ker sem se izjemno pistovetil s človekom, ki ga je vzgojil film in je najstniška leta prebil v vrstah za kino ter želji, da posname film in ni odnehal loviti sanje čeprav se je zavedal, da nima talenta in budgeta.

    The Room je verjetno film z najlsabšo zgodbo in igralskim kadrom ter režijo vseh časov. Vsaj izmed filmov, ki sem jih videl. Kar nisem zmogel nehat gledat, ker je tako slabo, da samo stojiš z odprtimi usti pred ekranom. Ti ne bom spoilal vsebine, ker moraš sam videt, da bi lahko verjel

  4. IZTOK GARTNER IZTOK GARTNER pravi:

    Tudi jaz bi se lahko poistovetil z njim, ni panike, toda preveč “klošarsko” deluje, kot kak Napoleon Dynamite, kot junaki filma Gentlemen Brincos, kot retardiranec, gumpec, hilbili, če hočeš, prav zato skorajda ne kupim, da se ne zajebava :)

    Mene je bolj navdahnil Steve Buscemi v Living in Oblivion.

  5. Knox pravi:

    O ja :) Čeprav je bil malce preveč over the top s tem, da je šlo dejansko vse jim narobe tehnično in zasebno. Ampak je pa zelo hipnotično gledat Buscemija, ki počasi pada v norost in se začne pizdit na celo ekipo ter se nakoncu sooči s frustracijami in težavami.
    Moja najljubša scena je tam, ko se pritlikavec začne norčevati s filmskih klišejev :D

    Sicer pa so vsi filmi o delanju filmov izjemno zanimivi. Meni je bil izjemno zabaven Singin in the Rain s problemi v tranziciji iz nemega filma na zvočni.

    Drugače pa saj sta hillbillya. Kot reče en izmed njiju. “Star sem 30 let in čez nekaj časa moram iti pucat drek od drugih” Prerposta človeka, ki niti točno ne vesta kaj delata/nista niti preveč brihtna ampak imata sanje. In to je važno.

    Pa stric Bill v avtu hehe, car. Škoda, da je umrl tik preden je Coven izšel, ker sta mu želela povrniti denar in mu pokazat, da je upravičeno verjel v njiju.

    Je pa verjetno res, da more biti človek po naravi malce zguba, da se poistoveti s takimi liki

  6. IZTOK GARTNER IZTOK GARTNER pravi:

    Living in Oblivion je meni eden top filmov o snemanju filmov.

    Singing in the Rain pa itak klasika, ki je tudi meni še posebej všeč zaradi odličnega prikaza novitete zvoka na filmu. To mnogi gledalci pozabljajo in so si ga zapomnili le po plesu in petju Genea Kellyja.

    Super mi je tudi Hollywood Ending Woodyja Allena, če se na hitro spomnim še kaj.
    Pa tudi Be Kind Rewind ni slab.

    Se strinjam, American Movie je film za luzerje :)

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !