Arhiv za Marec, 2011

Komentarji okoli operacije predsednika Türka me silijo na bruhanje

31.03.2011 ob 12:28

Ko na raznih portalih prebiram komentarje, ki so jih pod novico, da so našemu predsedniku v Innsbrucku odstranili maligno tkivo, zapisali razni ljudje, mi je res nerodno, da živim v Sloveniji. Pa kaj je s temi ljudmi, so vsi na kreku ali kaj za vraga.

“Od kje mu denar? Zakaj ne zaupa našim zdravnikom? Prav mu je, saj premalo seksa in je komunajzer. Kot vidimo je celotna država maligna. ”

Takšne in podobne kozlarije piše naš preljubi folk. Pa četudi je v novici jasno razloženo, da si je zdravljenje in pot plačal sam, da imajo v Innsbrucku več izkušenj z robotskim posegom, ki je bil najbolj primeren za njegovo težavo, in da so mu to svetovali naši strokovnjaki.

Folk je beden do konca, prav zaslužimo si, da smo v takem kurcu, saj drugega niti vredni nismo. Bili smo in ostali bomo nekulturni kmetje, ki gobec stegujemo takrat, ko je najmanj treba. Blajk.

Predsedniku Türku pa želim čim hitrejše okrevanje in to, da ne bi bral vseh teh primitivnih gumpcev, ki iz svojih komentarjev bruhajo depresijo, majhnost, debilizem, negativizem in škodoželjnost, se pravi tipične lastnosti večine Slovencev.

Kulti in klasike: Butterfield 8

31.03.2011 ob 05:37

BUTTERFIELD 8

“Mama, face it, I was the slut of all time,” svoji šokirani materi (Midred Dunnock) zine Gloria Wandrous, ki jo seveda fantastično odigra Elizabeth Taylor, ki je Butterfield 8, za katerega je snela prvega oskarja, posnela po huronskem uspehu filmov Giant, Suddenly Last Summer, Cat on a Hot Tin Roof in Raintree Country. Četudi je do smrti trdila, da si oskarja ni zaslužila in da je sovražila tale film, lahko mirne duše zapišem, da ji je bila prav Gloria, high class prostitutka, ki je užaljena, če jo ima kdo za prostitutko, saj ves čas sanja o pravi ljubezni in o trenutku, ko ji bo kaka bogata stranka namesto krznenega plašča podarila svoje srce, pisana na kožo, kar pomeni, da je bil oskar povsem zaslužen. Morda so ji ga člani akademije res dali zaradi treh zaporednih neuspešnih nominacij in zavoljo dejstva, da je leta 1961 med snemanjem Cleopatre hudo zbolela, toda veeno menim, da je to ena izmed njenih najbolj močnih in karakterno poglobljenih kreacij, katere se ji ne bi bilo treba sramovati.

Zelo dober, trendy in prepričljiv je tudi film, ki se prične s kadri, v katerih Taylorjeva brez dialoga izvrstno pokaže vse, kar moramo vedeti o njeni junakinji. Vrhunski je tudi Laurence Harvey kot elegantni Weston Liggett, eden izmed Glorijinih prestižnih strank, ki se vanjo fatalno zaljubi in razmišlja, da bi zapustil celo svojo izjemno popustljivo in tolerantno ženo Emily (zelo dobra Dina Merrill), ki upa, da bo prišel k pameti in se vrnil v njen objem. Jp, Butterfield 8 je ljubezenska zgodba, nekakšna realnejša inačica Čednega dekleta, kjer sta glavna junaka pahnjena v patološko in čustveno nevarno razmerje, ki lahko vsak čas eksplodira v napačno smer. Dovolite mi, da omenim še Eddieja Fisherja, takratnega moža Elizabeth Taylor, ki sploh ni slab v vlogi njenega dolgoletnega prijatelja, ki ji stoji ob strani v najtežjih trenutkih in se zaradi tega spopada z ljubosumjem svojega dekleta. Butterfield 8, režiserja Daniela Manna, med drugim tudi avtorja filmov The Teahouse on the August Moon in Our Man Flint, je še danes izjemno eleganten, očarljiv, hudičevo prepričljiv in neuničljiv film, ki bo pozornosti gledalcev vreden za zmeraj.

Ocena: 8/10

Top 25 (31. marec, 2011)

31.03.2011 ob 05:00

  1. WC- Dub C (8)
  2. WC feat. Ice Cube & Young Maylay- You Know Me (11)
  3. WC- Revenge of the Barracuda (9)
  4. Nate Dogg- I Got Love (1)
  5. Nicki Minaj- Girls Fall Like Dominoes (2)
  6. R. Kelly- I’m a Beast (4)
  7. Michael Jackson- Hollywood Tonight (5)
  8. WC- That’s What I’m Talking About (10)
  9. Lionel Richie- Just To Be With You Again (new)
  10. Lionel Richie- Time of Our Life (new)
  11. Jan Plestenjak- Ko zorijo jabolka (new)
  12. Kanye West feat. Rihanna- All of the Lights (3)
  13. Diddy feat. Trey Songz- Your Love (6)
  14. T.I. feat. Trey Songz & Young Dro- Strip (7)
  15. Toni Braxton feat. Trey Songz- Yesterday (12)
  16. Ice Cube- No Country for Young Men (14)
  17. Snoop Dogg feat. Nate Dogg & Dr. Dre- Lay Low (15)
  18. Sharissa feat. R. Kelly- In Love With a Thug (new)
  19. Mary J. Blige- Each Tear (16)
  20. Jennifer Hudson feat. Ludacris- Pocketbook (new)
  21. Maša Medik- A me maš malo rad (13)
  22. R. Kelly- Heaven Chose You (17)
  23. Jamie Fox feat. Ludacris & Soulja Boy- Yep Dats Me (19)
  24. Keri Hilson feat. Rick Ross- The Way You Love Me (20)
  25. Keri Hilson- Buyou (21)

The Making of Michael

30.03.2011 ob 23:38

Tale dokumentarec o ustvarjalcih najnovejšega albuma Michaela Jacksona se mi zdi vreden ogleda, saj se ekipa zelo iskreno in brez patetike pokloni spominu na ustvarjalni proces izdelka, ki so ga mnogi povsem po krivici prezrli in se preveč obremenjevali s teorijami zarote. Še vedno mi ni jasno, da je tale album mimo mnogih švignil povsem neopazno, saj res ni slab in premore nekaj izredno dobrih pesmi, ki bi si zaslužile več pozornosti na lestvicah. Pa četudi dejansko niso povsem končane in bi jih Jackson verjetno obrnil povsem drugače ter še bolj dovršeno.

YouTube slika preogleda

Rihanna si zasluži še eno klofuto

30.03.2011 ob 21:22

Pevka Rihanna resnično ni pri sebi. V svojih zadnjih izjavah je namreč povedala, da ji je všeč, če jo partner v postelji pretepe z bičem in je do nje skrajno grob. Očitno hoče, da jo Chris Brown še enkrat pošteno prebuta, da bo dala mir s takimi idiotijami. Lepo vas prosim, mar ni bila še pred časom uboga in zlomljena žrtev nasilnega Chrisa, ki si je zaradi incidenta skorajda uničil kariero, saj so ga vsi obsojali in se spraševali, kako je lahko tak prasec, da je prebutal krhko Rihanno. Briga me, kaj je folku všeč v postelji, zaradi mene lahko žre žive hrošče ali pa si na glavi razbija televizorje, toda če si še malo nazaj uboga žrtev nasilja,kar ti prinese celo naziv za žensko leta, menda ne boš tak idiot, da boš v javnosti čvekal, da ti je noro všeč, če je moški do tebe nasilen grobijan. Zabito do konca.

Jan Plestenjak: Osebno

30.03.2011 ob 16:40

Evo, dragi moji, tako se dela promocija za novi album. Če imaš novi album, moraš napasti z vseh strani. S promo koncertom po tvju, ki ga prenaša še Val 202, s plakati po vseh trgovinah, z gostovanji na vseh mogočih oddajah, z akcijo na Siolu, skratka, po modelu tuje scene, kjer mašinerija dobro ve kako se ustvarja uspešnice. Janova mašinerija deluje sto na uro, Jan pa zelo dobro ve kako se dela ubijalska promocija. Hejterji bodo rekli, da bi s tako promocijo tudi vsak drugi muskonter imel toliko hitov, toda hej, najprej je treba prilesti na tako stopnjo, potem pa vrteti gobce. Jan se res trudi, zato ga močno spoštujem, pa tudi odlične pesmi ima, take, da jim ne najdem para pri nobenem drugem slovenskem pevcu, še posebej v žanru popa, kjer so njegove balade vsaj zame na stopnji kakega Gibonnija. Edini, ki se mu približa in ga na trenutke celo preseže, je Vlado Kreslin, ostali so daleč zadaj, tako glede produkcije kot same melodike in navsezadnje tudi besedil.

Pa gremo k albumu Osebno, najnovejši Janovi stvaritvi, kjer je vsa besedila in glasbo napisal popolnoma sam. Jebat ga, Jan se zaveda, da se od avtorstva da dobro živeti in da za svoje komade ne rabi nikogar. Jan je glede tega kot R. Kelly, kar je zelo prebrisano in dobro za prihodnost. Jan vse napiše sam, ko ima čas, pa piše tudi za druge, recimo za Mašo Medik, ki odkar je z njim, močno obeta.

In Osebno je kul album, resda nima tako čudovitih balad kot so recimo Barka iz perja, Zadnje slovo, Nisi moja, Pustil ti bom sanje, Angeli, Bodi gola in recimo Moja ljubica, toda vseeno ima Ona sanja o Ljubljani, Ko zorijo jabolka, Doma in recimo Če je to konec. Pogrešam tudi kako Lolito, morda tudi Sam da ti maš mene rada, pač stil, ki po moji oceni Janu paše bolj kot rokerski prijemi, ki jih je vključil na nekaj pesmi novega albuma. Okej je tudi Navaden par, pa navsezadnje tudi nosilna Punca, ki sem se jo počasi le navadil, pa čeprav mi sprva ni bila preveč všeč. Okej je tudi Primi me za roko (če se ne motim, Jan prvič v karieri preklinja), medtem ko ostajam hladen pri Greva gor in Dajva zvezdam mir, ki nista moja scena in sta po mojem skromnem mnenju nepotrebni za tale album. Je pa zato Zvezde vedo povsem Janova, resda ne ravno najboljša, a povsem v kontekstu njegove preprostosti, ki je všeč njegovim oboževalcem.

Da skrajšam, ko mi glasbenik servira komada kot sta Ko zorijo jabolka in Ona sanja o Ljubljani, ga brez slabe vesti še vedno postavim na vrh slovenske glasbene scene. Ko doda še Doma, Navaden par, Primi me za roko in Če je to konec, pa lahko rečem, da mu je spet uspel zelo dober album, o katerem lahko vsi ostali glasbeniki le sanjajo.

SORODNI ZAPISI:

Jan Plestenjak: Klasika

Zakaj mi je Jan Plestenjak najboljši slovenski pevec

Postavljam se v bran Janu Plestenjaku

Zakaj otroka, jebemti?

29.03.2011 ob 21:35

Slovenijo je pretresla družinska tregedija, kjer je oče skozi okno bloka vrgel svojo malo hčerkico, nato pa se v globino pognal še sam. On je umrl na licu mesta, za deklico pa se še vedno borijo v bolnici in upajo, da bo preživela hude poškodbe. Pozor, tip je bil na pogojnem odpustu iz zapora, Center za socialno delo pa je ocenil, da je z njim vse okej in da lahko gre domov k otroku. Če se ne motim, je bil zaprt zaradi nasilja, da je bil tudi bivši varnostnik pri policiji, pa raje ne bom govoril.

Moraliziranje o nesposobnih socialnih delavkah in svetovalkah je odveč, saj po moje res ne moreš vedeti, če se komu zasuče v določeni situaciji, saj na strokovnih srečanjih deluje popolnoma okej. Bolj sporen mi je pogojni odpust in odločitev komisije za pogojne odpuste, ki je resda ravnala v skladu z zakonom, toda vseeno bi se morala zavedati, da gre za človeka, ki ni ravno miren, ampak hitro vzkipi ter počne pizdarije, ko je v afektu. Četudi je bil že večkrat obsojen zaradi nasilja v družini, so ga zelo hitro spustili iz zapora, kar pomeni, da se je za rešetkami očitno vedel zares vzorno. To obsojam, to je bil kiks zapora in komisije za pogojne odpuste. Bi pa se vseeno še enkrat dotaknil Centra za socialno delo, ne zaradi tega, da je spregledal, da je moški tempirana bomba, ampak zaradi tega, da so ga spustili nazaj v družino, kjer je bil nasilen. Če je že šel iz zapora, bi moral iti v kako drugo stanovanje ali pa bi morali parterko in hčerkico pač skriti v varno hišo.

Kot sem bral se mu je strgalo zaradi preprira s partnerko, tako zelo, da je popolnoma podivjal in najprej skozi okno vrgel hčerko, nato pa si sodil še sam. Kaj je bil razlog prepira nisem uspel razbrati, se pa vseeno sprašujem, ali je za tako jezo kriva tudi partnerka. Vem, da zdaj vsi obtožujejo njega, toda res me zanima kaj se je dogajalo, da je tako ponorel.

Nikoli pa mi ne bo jasno, zakaj se je spravil nad deklico, zakaj je moralo nastradati povsem nedolžno bitje, ki s pizdarijo staršev nima ničesar. Mar bi skozi okno vrgel partnerko in potem skočil še sam, če se mu je že moralo strgati. Zakaj za vraga je vrgel punčko, ki res ni bila kriva ničesar. Morda se je hotel na tak način maščevati partnerki, nimam pojma, vem samo to, da bi moral Center za socialno varstvo zaščititi vsaj to punčko, če že partnerke ni mogel.

Prav sprašujem se, kako na koncu moraš biti, da storiš kaj takega, kako se ti mora strgati in kako velik razlog moraš imeti, da to storiš in si na koncu sodiš se sam. Me pa bega še nekaj. In sicer to, zakaj za vraga je ta moški sploh odšel domov, če je vedel, da tam ne funkcionira dobro in ga družina spravlja ob živce. Mar bi šel drugam in partnerko steral v tri krasne, če se nista razumela. Saj menda ni planiral, da bo ubil hčerko, se ji tako maščeval in na koncu storil še samomor. Iz zapora mu je ratalo po čudežu, le zakaj je bil tako neumen, da je na kocko spet postavil vse in se vrnil v okolje, ki ni bilo primerno za njegov agresiven karakter. Kaj pa partnerka, zakaj je sploh pristala na to, da pride k njej domov. Zakaj se ni zatekla v varno hišo, če je vedela, da je bil nasilen že v preteklosti. Milijon vprašanj, za katera se bojim, da bodo za vedno ostala neodgovorjena. Kot vedno, ko pride do take tragedije.

Uboga deklica, resnično držim pesti, da preživi tako hude poškodbe in da bo čez čas spet okej.

Jebeni tovornjaki

29.03.2011 ob 04:55

Če sem za vinjeto odštel skoraj sto evrov, potem se hočem po avtocesti voziti vsaj 130 kilometrov na uro. Da je to zaradi tovornjakov, ki jih je vsako leto več in ki se še vedno prehitevajo po pol ure, praktično nemogoče, pa je seveda stalna praksa naših avtocest. Tovornjakom pri nas nihče ne more do živega. Tovornjaki so pri nas bog in batina. Da nam zaradi teže uničujejo ceste, ki jih potem plačujemo mi, niti ne bom govoril. Da bi parkirali tudi na strehah naših avtomobilov, ne bi bilo nič čudnega, saj parkirajo in se ustavljajo, kjer se jim zahoče. Vozniki osebnih avtomobilov smo na avtocestah zadnje čase ogrožena vrsta, beli polarni medvedji mladički med orjaškimi gozdnimi medvedi, ki se množijo kot gobe po dežju. In se sredi vožnje spomnijo tudi vijugati sem in tja, tako očitno, da te skoraj zrinejo s ceste. Še posebej v tunelu, kjer imajo v glavi, da so očitno široki le pol metrčka.

Nimaš kaj, slovenske avtoceste so primerne za rimejk Convoyja, ki ga je v sedemdesetih posnel Sam Packinpah. Ali pa za rimejk Spielbergove cestne srhljivke Duel. Pa tudi za četrti del Pobesnelega Maxa, kjer bi vlogo glavnega zlikovca zaupal Patricku Vlačiču.

YouTube slika preogleda YouTube slika preogleda

Kulti in klasike: The Sandpiper

29.03.2011 ob 04:13

THE SANDPIPER

Uf, tale film pa je odličen. Taka čudovita, tenkočutna, očarljiva, spontana, naravna, avtohtona, na prekrasni lokaciji posneta in vrhunsko odigrana ljubezenska dramica, ki me je spomnila celo na Bergmanovo Poletje z Moniko, tako zelo iskrena in življenska se mi je zdela. Elizabeth Taylor, ki igra Lauro Reynolds, mater samohranilko, ki se požvižga na moralo in konzervativne družbene norme ter cele dneve poležava na obali, slika in se druži z bitniki, namreč po dolgem času ne nosi nekih prestižnih in kičastih oblačil, marveč se okoli sprehaja v povsem navadnih sproščenih cotkah, kar jo dela še bolj prepričljivo in nezvezdniško, se pravi idealno za tole vlogo. Da se vanjo fatalno zaljubi duhovnik Edward Hewitt (“I want you, I want you”), ki ga seveda enkratno pooseblja Richard Burton, je več kot razumljivo, saj ga sprosti in mu pokaže, da je življenje lahko tudi igra. Primerjava z nanizanko Pesem ptic trnovk ni ravno najbolj prava, saj je Hewitt duhovnik, ki ima ženo (zelo prepričljiva Eva Marie Saint), kar pomeni, da ni zaobljubljen Bogu, marveč le družbenim normam.

Njuni prizori so zares nepozabni in tako zelo spontani, da dobi gledalec občutek, da sploh ne igrata. Ker sta tale film posnela malo po Cleopatri, kjer je Burton tudi v resnici prevaral svojo ženo, se primerjave z njunim resničnim življenjem ponujajo kar same od sebe, toda film je tako zelo izpovedno močan, da ga to ne uniči in da se gledalec lahko mirne duše osredotoča le na zgodbo. Dejansko sem zelo presenečen, da je prav Vincente Minnelli, ki je Taylorjevo režiral že v filmih Father of the Bride in Father’s Little Divident, ob koncu svoje pestre kariere uspel posneti tako zelo moderen in drugačen film. Ljubezensko zgodbo, ki ji čas ne more do živega in ki bi si na polici filmske zgodovine zaslužila vidnejše mesto. Dovolite mi, da v zanimivi vlogi bitnika Cosa omenim tudi Charlesa Bronsona (namesto njega je bil v planu Sammy Davis Jr.), ki ustvari leseni akt Elizabeth Taylor, da vam povem, da je Taylorjevo v nekaterih prizorih na plaži dublirala takrat klorofilna Raquel Welch in da je bila za glavno vlogo sprva mišljena Kim Novak, ki pa se je sprla s producentom. Ali kot Edwardu Hewittu, ki pravi, da je izgubil vse svoje občutke za greh, pojasni Laura Reynolds, ki skrbi za drobnega in poškodovanega ptička sandpiperja iz naslova: “To je najboljše, kar se lahko zgodi človeku.” Super film, res.

Ocena: presežek

Recenzija: These Old Broads

29.03.2011 ob 04:00

THESE OLD BROADS

These Old Broads, sicer zadnji film Elizabeth Taylor, je še bolj kot po sanjskem in nostalgično zabeljenem kastingu zanimiv zavoljo dejstva, da sta pred kamere skupaj stopili Taylorjeva in Debbie Reynolds. Prav Taylorjeva ji je namreč konec petdesetih speljala moža Eddieja Fisherja, Reynoldsova pa jo je zaradi tega seveda javno linčala. Hudi sovražnici sta se skozi leta očitno spravili, za kar je zaslužna tudi Reynoldsina hčerka Carrie Fisher, kultna princesa Leia iz Vojne zvezd, ki je napisala scenarij za tale tv filmček. Po svoje je trivialno zanimiv tudi kasting Joan Collins, ki je bila nekoč v planu za Cleopatro, še posebej v trenutku, ko so bili ustvarjalci prepričani, da bo Taylorjeva zaradi nenadne bolezni umrla. Collinsova je ob njeni nedavni smrti sicer dejala, da Cleopatre ne bi nikoli sprejela in da je bila zgrožena nad predlogom, toda po moje bi zanjo ubijala, saj bi jo za vedno vrgla iz druge lige in ji omogočila kariero, o kateri je vedno potihem sanjala in zavidala kolegicam, ki so bile uspešnejše od nje. Če smo že pri insajderskih štosih, pa je treba omeniti še Shirley MacLaine, ki ji je prav Reynoldsova speljala vlogo v filmu The Unsinkable Molly Brown, MacLaineova pa ji je vrnila mnogo let kasneje, ko je ujela vlogo filma Postcards From the Edge, biografijo Carrie Fisher, kjer je bila vloga matere seveda kot ustvarjena za Reynoldsovo.

Dovolj o zakulisju, gremo na filmček in na starost legendarne ekipe, ki se za svoja leta še vedno drži prekleto dobro. Elizabeth Taylor in Debbie Reynolds sta jih imeli 69, Joan Collins 68, Shirley MacLaine pa 67. Če sem isken, moram zapisati, da je Collinsova še vedno Alexis iz Dinastije, Taylorjeva izgleda kot mama Roseanne Arnold, MacLaineova bi rabila lifting obraza, Debbie Reynolds, zvezda filma Pojmo v dežju, pa je pač urejena babica. Toda pozor, dame uživajo sto na uro, se zabavajo, norijo in razpravljajo o seksu. Bolj spontano od najstnic, bolj odkrito od tridesetletnic. Zgodba se odvrti okoli izmišljenega filma Boy Crazy, ki ga ponovno ruknejo v kina in za promocijo seveda potrebujejo vse tri glavne igralke, ki se jasno da ne marajo med sabo. Prav to je kul ideja, prav to tale film še dodatno popestri. Taylorjeva igra njihovo menedžerko in uživa skupaj z njimi, če rečem, da je tole Seks v mestu za upokojence, ali še bolje, menopavzni Grumpy Old Men, pa prav tako ne zgrešim kaj dosti.

Ocena: vredno ogleda


Partizani in Nemci

28.03.2011 ob 00:32

Ko sem danes čisto po naključju ujel pogovor skupine osnovnošolskih mulcev, nisem mogel verjeti, da nimajo boljše teme za pogovor. Čvekali so namreč o Nemcih, partizanih in o tem, koliko ljudi so pobili Nemci, koliko ljudi pa partizani. Pa o tem, da so slišali, da so nemški vojaki pri nas pobili nekaj poštenih fantov. Samo čakal sem, kdaj se bodo začeli meniti še domobrancih in še o kakšni bolj zastareli temi.

Jebemti no, kam so izginili pogovori o fuzbalu, novih filmih, puncah, fantih, šoli, cotah, teženju staršev, alkoholu, čikih in o vragolijah med poukom? So tudi naši otroci še vedno obremenjeni s tem sranjem? Se tudi s starši menijo le o teh fosilnih temah?

Še mi, ki smo odraščali v sedemdesetih in osemdesetih, smo imeli na tisoče drugih tem.

Nimaš kaj, naša politika je s tem sranjem okužila tudi naše otroke, kar pomeni, da bo še naslednjih sto let popolnoma isto. Eni bodo kopali po starih arhivih in odkrivali nove rove z žrtvami, drugi pa bodo opevali partizanske bitke in sovražili tiste, ki jih ne bodo.

Slovenija ima talent 2011: Druga oddaja

27.03.2011 ob 21:20
  • Sandi Borković, adrenalinski športnik, ki si je doma zgradil svoje letalo. Na odru je pokazal, da lahko na nosu obdrži karkoli. Odfukan talent, brez dvoma za drugi krog. In seveda vprašanje, kaj bo počel v nadaljevanju šova. Hm, morda na nos natakne člane žirije.
  • Darja Jamšek, upokojenka, ki sanja o pevski slavi. Udarila je na polno, z Whitney Houston. Rekla je, da ima petje v žilah. Okej, toda žal ga nima v glasilkah. Vsekakor pa čestitke za pogum.
  • Alma iz Trbovelj, še ena, ki ji ni nihče povedal, da poje slabše od medveda, ki ga brcajo v jajca. Tudi druga dva sta bila isti drek. Jebemti no, nikoli ne bom štekal folka, ki se prijavi za petje, čeprav je jasno, da nima niti pikice posluha. To je še huje od tipa, ki je lani na odru štrikal.
  • Sebastian & Karmen, brat in sestra, on na kitari, ona na majku, z lepo zgodbico pred nastopom. Imel sem filing, da bosta boljša. Okej se je slišalo le zato, ker so bili pred njima vsi totalno zanič. Njegov vokal je bil soliden, njen pa daleč od dobre pevke. Izgovori na tremo so mi vedno privlečeni za lase, še posebej, če vokal res ne štima.
  • Nataša Loborec Perovšek, verjetno najstarejša tekmovalka šova, ki je malo nazaj izgubila moža. Lepo ozadje, plus vokal Tereze Kesovije, na stara leta, da se razumemo. Izbrala je pesem Barbre Streisand, odpela je doživeto, zelo doživeto, kar ji štejem v velik plus. Vokalno je malce preveč piskala, vseeno pa bi jo dal v drugi krog. Pokojni mož bi bil ponosen nanjo.
  • Aksenia, 14 letna deklina, rojena v Rusiji, ki zna spuščati čudne zvoke. Jebat ga, that was the most annoying sound in the world, kot bi rekla Butec in butec. Sicer pa je tudi pela, pesem Petega elementa Luca Bessona. Petje je bilo zanič, oponašanje živali pa kul in zabavno. Faca, kot je rekla Lucienne.
  • Etta James (Anamarija) in Janis Joplin (Urška)sta bili kul, Whitney (Saša Zamernik) pa okej. Naj bo drugi krog, kaj več pa po moje ne bo šlo.
  • SheDivaz so rekle, da bodo na odru, če bo treba, pustile tudi kri. Delovale so bolj kot shemale, manjkalo pa je tudi malce več energije. Kastelic je seveda spustil dušo, v klubu Burlesque pa bi jim seveda zaprli vrata že na avdiciji.
  • Eightbomb, jebeni rokabili, imidž je štimal, muska pa mi je čisti dolgčas.
  • Bobnarji in požiralci ognja (Urban & Sebastijan), mažoretke (Živa & Maša) in plesalke Wild Panteras, nič posebnega.
  • Duo Nostalgija, oče in sin, za na teraso kake dalmatinske taverne. Prekmurski Mišo Kovač, torej. Pravi Mišo bi se nasmehnil, saj vokal ni bil slab, jebat ga, naj bo drugi krog.
  • All In, bojda so vstali iz pekla drog, faking thug life, direktno iz podna sociale, zajebani modeli, pravi madrfakerji, ki hočejo denar. Kocka za revne, torej.
  • Robert Šupe, profesor zgodovine, za hobi pa raper. Faca za učitla, fak, fak, fak, kot raper pa srednja žalost, v stilu Dannyja DeVita iz filma Renaissance Man. Jaz bi mu dal drugi krog.
  • Komik Tilen, ki je oponašal Ifigenijo, drag queen, ki je bil v resnici ženska, in Jana Kolarič, mama Lady Gaga, ki meni, da bi se na šov prijavil tudi France Prešeren. Dimljena limona live, čisti art, ki ga seveda šteka samo ona.
  • Mury Krasnik, he she, she he, ki mu je vseeno za spol. Jp, tip je nad spolom. Tip ni ne ženska in ne moški, tip je Mury. Pizda materna, what the fuck was that shit? Beyonce by Mury. David Bowie bi mu stisnil roko. Brez dvoma najbolj odfukan nastop šova. Ali kot je rekel Čakaramiš, zdaj si Lady Jaja, brez jaja seveda (smeh).
  • Adam Velić, s podporo bratov Mustafo, Afrimom in Aginom. Z avtorskim komadom, kar vedno pozdravljam. Rad bi pomagal svoji mami, pel pa je r&b, kar je kul. Vokal je precej šepal, ko je rapal pa je bil dosti bolj kul. Jp, ko v bajto stopi čefur, je publika na nogah. Naj mu bo.

SORODNI ZAPISI:

mariborcan-o-branetu-kastelicu/

mariborcan-o-sovu-slovenija-ima-talent/

Butec

26.03.2011 ob 20:06

Samo totalni butec lahko zapiše kaj takega:

“Nekatere risanke so zelo vzgojne, če jih znamo gledati; upajmo, da to seveda velja tudi za mlajše rodove. K temu vsekakor pripomore z leti čedalje boljša slovenska sinhronizacija, ki jo navdušeno pozdravljam in iskreno podpiram.”

In blogerski kolega Filmoljub je eden takšnih butcev. Ali če povem v njegovem stilu: “Slovenski glumač Jernej Kunter je znova odličen v novem risanem umotvoru studia Blue Sky.” Bruh.

Menim, da je čas, da poba menja svoj vzdevek, saj z njim dela sramoto filmski umetnosti. Nekdo, ki iskreno podpira in navdušeno pozdravlja pofukano sinhronizacijo, kjer kina zadnja leta bojkotirajo originale in nam vzamejo možnost izbire, si namreč ne zasluži takega vzdevka, saj dejansko sovraži filmsko umetnost.

Recenzija: Sweet Bird of Youth

26.03.2011 ob 19:37

SWEET BIRD OF YOUTH

Sweet Bird of Youth, še eno kultno delo Tennesseeja Williamsa, so na Broadwayju prvič uprizorili že leta 1959 in ga tri leta kasneje z isto ekipo prenesli še na filmska platna. Da sta najbolj sijala Paul Newman kot mladi žigolo Chance Wayne in Geraldine Page kot ostarela filmska zvezda Alexandra del Lago, seveda ni treba posebej poudarjati. Da je bila leta 1989 prav Elizabeth Taylor več kot idealna izbira za tv ekranizacijo, je seveda razumljivo, saj je dejansko igrala samo sebe, no ja, pa tudi malo Norme Desmond (Sunset Blvd.) in Margaret Elliott (The Star) je bilo v njej. Taylorjeva se je od nekdaj dobro znašla v Williamsovih junakinjah, zato je bilo razumljivo, da bo na stara leta zaigrala še Alexandro del Lago, ki se v osamo umakne zavoljo zgroženosti nad close upom svojega novega filma. Prav ta vloga predstavlja njeno pravo filmsko slovo, resda na tvju, kamor se je zatekla v osemdesetih, pa vendar dovolj veličastno, prepričljivo in tako, da si jo velja zapomniti za vse večne čase. Malo manj prepričljiv je Mark Harmon, njen mladi ljubimec in varovanec, ki mora prenašati njene muhe in se ob vrnitvi v rojstni kraj spet zaljubi v svojo nekdanjo ljubezen Heavenly (Cherly Paris), hčerko senatorja, ki ga igra Rip Thorn, član originalne igralske zasedbe iz Broadwayja in prvega filma. Dramaturgija na trenutke resda nekoliko šepa, toda atmosfera, ki jo ustvari kultni režiser Nicolas Roeg (strastni spomini Marka Harmona in Cherly Paris so povsem v njegovem stilu), odtehta minuse in gledalca na koncu vendarle zadovolji. V vlogici malce neumne Lucy blesti Valerie Perrine, šov pa kot za šalo ukrade Elizabeth Taylor, ki jih je med snemanjem štela že skoraj šestdeset. Na momente resda spominja na razvajeno Floro Goforth iz filma Boom, toda vseeno pokaže dovolj dober igralski razpon, da ji gledalec verjame in da v njen resnično začuti ostarelo zvezdnico v krizi identitete in samozavesti. Presenetljivo dobri so prizori med Harmonom in Cheryl Paris, ki sta izgubila ljubezen, sama zgodba pa mi je od nekdaj zelo zanimiva in dramsko globoka, se pravi taka, da človeka strese sto na uro. Pa naj za konec omenim še podatek, da bosta letos na Broadwayju vlogi Chancea in del Lagove odigrala Nicole Kidman in James Franco. Ali kot pravi Elizabeth Taylor: “Svojega princa sem spoznala v Rimu, poročila sva se v Parizu, ločila pa v Mehiki.”

Ocena: vredno ogleda

Kulti in klasike: Ivanhoe

26.03.2011 ob 04:56

IVANHOE

Pa za začetek obnovimo pripoved o legendarnem vitezu Wilfredu Ivanhoeju (Robert Taylor), ki je pomagal rešiti ujetega kralja Richarda Levjesrčnega in s tem preprečil vladavino njegovega hinavskega brata Johna (Guy Rolfe). Zanj sta se seveda pulili Elizabeth Taylor in Joan Fontaine, pri ponosu in ohranitvi časti pa je kot za šalo zmagal vitez George Sanders, ki je Taylorjevo hotel zase in je bil za ta namen pripravljen žrtvovati celo kariero. Jp, tole je tisti pravi viteški film, o katerih lahko danes samo sanjamo. Resda ne več tako zelo učinkovit in očarljiv kot nekoč, ko je bil tretji najkomercialnejši film leta (drugi je bil Quo Vadis, kjer je ravno tako igral Robert Taylor), pa vendar še vedno dovolj zanimiv in atraktivno nostalgičen, da si ga velja ogledati vedno znova. Odlikujejo ga razkošni prizori bitke med Normani in Saksoni (Anglija je v 12. stoletju bila državljansko vojno, kar je v svojih romanih lepo prikazal Walter Scott), prepričljiva dramska globina, ljubezenski trikotnik, solo viteške bitke na konjih, vsega dvajsetletna Elizabeth Taylor (z Robertom Taylorjem je leta 1950 igrala že v filmu Conspirator, honorar pa se ji je iz 1500 dolarjev na teden dvignila na 5000) in še vedno očarljivi Robert Taylor (na vrhuncu je bil v tridesetih, potem se je kot inštruktor letenja vključil v drugo svetovno vojno in posnel kar 17 dokumentarcev o letenju, ravno vloga Ivanhoeja mu je vrnila staro slavo in pridobila nove oboževalce, leta 1951 se je ločil od Barbare Stanwyck, z viteškimi zadevami pa se je nato srečal tudi v filmih Knights of the Round Table in Quentin Durward, prav tako v režiji Richarda Thorpea), ki so mu bile takšne vlogice pisane na kožo.

Wilfred of Ivanhoe je bil torej viteška inačica Robina Hooda, (prav Robin Hood se na hitro pojavi tudi kot lik), ki je od Avstrijcev ujetega kralja Richarda po naključju opazill kot trubadur, režiser Richard Thorpe (to je bil tisti gospod, ki je posnel preko 150 filmov, od katerih jih je vsaj 149 prineslo dobiček) pa nam brez sramu pokaže, da pogumni vitez sploh ni znal brati (ja, pismo je bilo napisano v angleščini). Ko Rebecco igra Elizabeth Taylor, dejansko le pozira, ko jo v nekem drugem filmu zaigra Joan Fontaine, sicer sestra Olivie deHavilland, pa pade nominacija za oskarja, če sem lahko malo trivialen. Ivanhoe je snel nominacije za najboljši film, kamero in glasbo, za glavno vlogo pa je bil tako kot v filmu Quo Vadis sprva predviden Stewart Granger, s katerim je Richard Thorpe še istega leta posnel The Prisoner of Zenda. Leta 1982 so za tv posneli hvaljeni remake z Jamesom Masonom, Samom Neillom, Anthonyjem Andrewsom in Olivio Hussey, toda tale razkošna kino verzija vsaj pri meni še vedno ohranja primat ultimativnega viteškega filma, ki mu čas še vedno ne more zares do živega.

Ocena: vredno ogleda