Recenzija: Fight Club

24.02.2011 ob 04:00

FIGHT CLUB

Klubu golih pesti sem leta 1999, ko sem ga videl prvič, očital celo kopico slabih reči. Zapisal sem, da gre pač za moderno in precej blesavo verzijo znamenite zgodbe o Dr. Jekyllu in Mr. Hydeu. Da gre za odlično idejo in hudo razočaranje, kjer Helena Bonham Carter še vedno misli, da igra Frankensteineovo nevesto. Da gre za finto Šestega čuta. Da gre za film, ki nima pojma kaj bi rad in močno predolgo zgodbo pač rešuje s kao skuliranimi forami, ki pa so dejansko le mašila. Da bi se zgodba morala končati vsaj pol ure prej in da vse skupaj zgleda tako, kot da bi Šesti čut po razkritju šokantnega twista trajal še celo uro. Nimaš kaj, film me ni navdušil, pač nisem padel v na videz zmedeno in filozofsko komično dramo, zgodbo o zjebanem posamezniku, osamljeni in izgubljeni duši, jebenem insomniaku, ki se izgubi v halucinacijah in shizofreniji. Prav tako nisem začutil izjemno globoke in bistre vizije režiserja Davida Fincherja, vročega po trilerjih Seven in The Game, ki je kompleksno in zahtevno zgodbo skupaj sestavil naravnost mojstrsko. Dotaknile se me niso niti vrhunske igralske kreacije Edwarda Nortona, Brada Pitta, Meat Loafa in Helene Bonham Carter, ki je vse drugo kot le Frankensteineova nevesta. Prav tako pa nisem trznil na idejo kluba, kjer se moški pretepajo kot za stavo in tako zdravijo svoje komplekse, svojo zdelano dušo in potlačen karakter, kjer udarec na gobec deluje veliko bolje od psihiatra in obiskov raznih anonimnih skupin.

Zdaj, po drugem ogledu, je moje dojemanje filma kot ste že opazili nekoliko drugačno. Še vedno ne morem trditi, da gre za najboljši film vseh časov in za film, ki si zasluži tak hud renome kot ga ima, lahko pa trdim, da gre za izjemno zanimivo, divjo in nepozabno filmsko izkušnjo, za utopično psihološko dramo, ki je gledalec zlepa ne pozabi in ki z vsakim novim ogledom pridobiva na vrednosti, globini ter širini. Če sem iskren, lahko zapišem, da mi je bil še najbolj všeč uvodni del, ko se glavni junak Edward Norton udeležuje različnih anonimnih skupin, zdravi svoj ego, hoče čutiti in prvič sreča verižno kadilko Heleno Bonham Carter, ki počne popolnoma isto. Prav ta del filma je tudi najbolj zabaven in vsaj zame najbolj izviren ter gledljiv, se pravi tak, da bi si zaslužil poseben film. Pa tudi marsikateri zdolgočaseni uradnik bi se lahko našel v zgodbi, če prav pomislimo. Toda Nortonu čez čas to ni dovolj, Norton bi rad še večji fleš, še večji egotrip, nekaj takšnega, da bo zares popestrilo njegov klišejski lajf.


Prav zato mu je skrivnostni in karizmatični Brad Pitt tako zelo pisan na kožo, še posebej, ko se prvič prebutata in ustanovita fajterski klub, ki kasneje preraste v čisto pravo teroristično organizacijo, kar se mi je tudi sedaj zdelo preterano in nekoliko otročje, skratka, čez mejo in preveč norčavo za sicer kvalitetno zastavljeno psihološko štorijo izgubljenega posameznika, ki jo David Fincher krona s svojo režijsko bravuro in perfektno vizualizacijo. Kar nekaj prizorov je zares kultnih in takih, da gledalec koleba med lovljenjem sape in glasnim krohotom, nič manj pa ne zaostajajo enkratni dialogi, ki jih boste na tak unikaten način s težavo našli še kje drugje. Jp, tole je nihilizem s težo, ki direktno na gobec udari tudi gledalca. To je igralska bravura Edwarda Nortona in Brada Pitta, ki se zlijeta s svojima vlogama. To je David Fincher v svoji najboljši izdaji. To je moški film, ki ga bodo razumele tudi ženske. To je zares nepozabni filmski trip, ki pa ga moram očitno videti še tretjič, da me bo zares osvojil čisto do konca. Jp, ene filme brez slabe vesti povlečem iz arhiva in jih objavim na blogu ne da bi pomislil, da je moje mnenje po nekaj letih drugačno, tale pa je bil eden tistih, kjer sem imel občutek, da ga moram videti še enkrat in ujeti vse tisto, kar mi je leta 1999 očitno ušlo.

Ocena: vredno ogleda

 

2 komentarjev na “Recenzija: Fight Club”

  1. Najdaljša filmska pavza v mojem življenju « IZTOK GARTNER pravi:

    [...] ki ga moram predelati preden bom spet sposoben gledati filme. Nazadnje sem si znova ogledal Fight Club in pred več kot tednom dni spisal tudi svojo zaenkrat zadnjo recenzijo. Dvomim, da je kriv ta [...]

  2. IZTOK GARTNER RAZMIŠLJA NAGLAS » Recenzije pravi:

    [...] Klub golih pesti sreča Zablode gojenca Torlessa. [...]

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !